Pismo škofu Inocencu

Hieronim (prev. Polonca Zupančič)

Sveti Hieronim se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon, ki naj bi se po eni razlagi nahajalo na meji z Dalmacijo, po drugi pa na slovenskih tleh. Premožni starši so ga poslali na šolanje v Milano, nato pa še v Rim. Po nekoliko burnejši mladostniški dobi je leta 366 stopil v katehumenat, to pa je pomenilo začetek novega življenja, saj je odslej veliko potoval in si tako širil obzorja: bil je v Ogleju, na Vzhodu, v sirski Antiohiji (tu se je učil grščine in hebrejščine), tri leta pa je preživel celo kot spokornik v puščavi.Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu...

Serija slik: Lepota križa

Eli Miklavčič

Trojica slik zaokrožuje celoto Lepote križa, zato posamezne med njimi nimajo svojega lastnega naslova in skupaj dajejo vtis triptiha. Slike sicer niso neločljivo med seboj povezane, a delijo podoben motiv – križ, tehniko – olje na platnu in kolaž, dimenzijo ter delno tudi slog. Na detajlu se vidi uporaba vrvi, zlatih lističev ter citate iz Nove zaveze.Motiv je povezan z osebnim iskanjem in poglabljanjem v pomen trpljenja in odrešenja, ki se zame združujeta v darovanju in prebivanju v ljubezni – biti del izraza ljubezni. Seveda je življenje tisto, ki nagovarja skozi izkušnje, predvsem pa skozi ljudi, ki najlepše...

Dve pesmi

Czesław Miłosz (prev. Lara Unuk)

Uvod v Pesniški traktatDomača govorica naj bo preprosta.Tako da bo vsak, ki bo slišal besedo,videl jablane, reko, ovinek na poti,tako kot se vidi ob poletnem blisku.Govorica pa ne more biti zgolj podobain nič več. Od nekdaj jo mamizazibanost rime, spanec, melodija.Nemočno jo pušča za sabo suhi, ostri svet.Marsikdo danes vpraša, kaj pomenita sram, če bere knjigo pesmi,kot bi se avtor obračal na slabšo naravov njem samem, ko z nejasnim namenomodriva misel in misel goljufa.S ščepcem šale, komedijanstva, satirenam poezija še lahko ugaja.Takrat znamo ceniti njeno...

Pesmi

René Char (prev. Zarja Vršič)

Surova svilaPraznik je nebo bojevito modre barve in hkrati vreme nevihtne usedline. Je tveganje, katerega pogled nam sledi in nas vzdržuje, kliče nam ali pa si premisli. Je véliki izbruh jeze proti ugodnemu redu, da bi iz njega iztisnil ljubezen … In iz Praznika izidemo zmagovalci, ko nam roka na našem ramenu zamrmra: »Kam pa kam …«, ta roka, ki si z dvoumnostjo prizadeva odložiti vrnitev k smrti, odložiti skok v neuresničljivost Praznika. Zakaj leti danPesnik se v teku svojega življenja opira na kakšno drevo, ali morje, ali pobočje, ali oblak določenega odtenka, neki trenutek, če tako hočejo...