Nikodemov uvod: Kalist in Ignacij

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Nadvse sveti Kalist, konstantinopelski patriarh, ki je imel vzdevek Ksantopul, je bil na vrhuncu življenja okrog leta 1360 pod vladavino Andronika II. Paleologa. Postal je učenec Gregorja Sinajskega, katerega obsežen življenjepis je sestavil pozneje. Askezi se je posvečal na gori svetega imena, Atosu, v skitu Magula, ki leži nasproti samostana Filoteu. Z Markom, ki je bil v skrivnosti uvajan skupaj z njim, je preživel celih 28 let. Ignaciju, ki se tudi imenuje Ksantopul, je postal tako izjemno drag, da se je zdelo, kot da sta ena duša v dveh telesih. Pozneje je Kalist postal patriarh in je skupaj s svečeniki odšel v Srbijo zaradi...

“Kaj je resnica?”

Urša Zabukovec

O knjigi Rafaela Argullola Muke boga, ki je želel postati človek (Pasión del dios que quiso ser hombre. Barcelona: Acantilado, 2014.)Sivkasta luč zahajajočega sonca počasi izginja iz tvoje grobnice. Nastopi popolna tema. Napisana je zadnja stran zadnjega poglavja. Je to ta resnica? Zdaj boš moral prepričati ljudi in sebe, da ne obstaja ne zadnja stran ne zadnje poglavje in da se tisto, kar umre, ponovno rodi. Bo to ta resnica?„Nisem kristjan. A tudi nisem več antikristjan, kar sem nekaj časa bil – kot odgovor na duhovno dediščino in zaradi prijetnega občutja ob misli, da...

Predgovor

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

             Bog, blažena narava, nadpopolna popolnost, naddobro in nadlepo ustvarjalno Počelo vseh dobrih in lepih stvari, je po svoji bogopočelni uzrtosti (idéa) od vekomaj vnaprej določil poboženje človeka. Ko je glede človeka od (brezčasnega) začetka v sebi postavil v prvi vrsti  ta namen, ga je ustvaril  v času, ko se mu je to zdelo primerno. Iz snovi je vzel telo, iz sebe pa je (vanj) vstavil dušo in ga kot nekakšen velik kozmos – velik po mnoštvu svojih moči in odličnosti – postavil v majhen kozmos: »kot motrilca čutnozaznavnega stvarstva in (hkrati) tistega, ki je vpeljan v skrivnosti...

O molitvi

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Predgovor    Žgala me je vročica nečistih strasti, ko si mi – kakor po navadi – povrnil zdravje. Stik s tvojim pobožnim pismom je potolažil moj um, izmučen od najtežjih (misli).[1] Na  blažen način si posnemal velikega Vodnika in Učenika[2] – vendar to ni nič čudnega. Tvoj delež je bilo vselej nekaj imenitnega, prav kakršen je bil tudi delež blagoslovljenega Jakoba. Pošteno si s služenjem pridobil milino/milost Rahele, prejel si Leo,[3] zdaj pa hočeš tudi njo, po kateri hrepeniš, saj si izpolnil tudi njenih sedem let.   Jaz ne morem tajiti: nisem ujel ničesar, čeprav sem se trudil celo...