Tags

Related

Share

Zoper krivoverstva

Irenej Lyonski

Prevod in uvod Benjamin Bevc

 

Če bi izbirali najpomembnejše cerkvene učitelje, bi za Grkom Origenom in Latincem Avguštinom tretje mesto verjetno zasedel Irenej Lyonski. Rojen je bil v Mali Aziji, najverjetneje v Smirni, na začetku drugega stoletja; tam se je tudi oblikoval ob učencih apostolov, še posebno ob škofu Polikarpu. Kasneje je odšel na zahod, v Galijo, in se ustalil v Lyonu. V tamkajšnji cerkveni skupnosti je kot duhovnik opravil več pomembnih nalog, po mučeniški smrti škofa Potina pa je bil izvoljen za škofa. Po izročilu je tudi sam umrl med preganjanjem kristjanov okoli leta 200.

Čeprav je živel na Zahodu, je Irenej pisal v grščini, vendar so njegova dela do nas prišla le v prevodih in skromnih grških fragmentih. Na začetku dvajsetega stoletja je bil odkrit armenski prevod njegove drobne knjižice Prikaz apostolskega oznanila, že dolgo pa poznamo star latinski prevod obširne razprave v petih knjigah Zoper krivoverstva. V tem temeljnem delu krščanske književnosti se škof Irenej zoperstavi gnostikom, najpomembnejšim krščanskim teologom tedanjega časa. Ti so zagovarjali nauk, da med Bogom in svetom obstaja cela vrsta ajonov, nekakšnih posrednikov, v katerih postopoma ugaša prvotna iskra, ki izhaja iz prvega Počela.

V prvi knjigi razprave Zoper krivoverstva Irenej med gnostiki omenja različne skupine; mednje prišteva celo ebionite, ki jih predstavi takole: Ti, ki se imenujejo ebioniti, priznavajo, da je svet naredil pravi Bog, glede Gospoda pa imajo podobno mnenje kot Kerint in Karpokrat. Uporabljajo samo Evangelij po Mateju in zavračajo apostola Pavla, za katerega pravijo, da je odpadnik od postave. Preroška besedila si prizadevajo razlagati nadvse skrbno. Držijo se obreze ter vztrajajo pri običajih postave in judovskem načinu življenja, tako da častijo celo Jeruzalem, kakor da bi bil Božje prebivališče.[1]

Ebioniti so judovsko-krščanska skupnost, ki je med 2. in 5. stoletjem živela na območju današnje Palestine in Sirije. O tej ločini danes vemo zelo malo; ne vemo niti, ali se imenuje po nekem Ebionu, njenem domnevnem voditelju, ali pa njeno ime izhaja iz hebrejskega pridevnika אֶבְיוֹן (’ebjon), ki pomeni »ubog«. Presenetljivo je, da jih Irenej v svoji kratki notici prišteje med gnostike, saj za razliko od gnostikov priznavajo Boga stvarnika in niso dualisti. Vzrok za njihovo uvrstitev med gnostike najbrž tiči v njihovi kristologiji. Če so gnostiki po eni strani priznavali spust nekega nebeškega bitja (imenujejo ga zgornji Kristus) v človeka Jezusa, so po drugi strani zavračali, da bi to nebeško bitje v resnici postalo meso in se učlovečilo. Ravno nasprotno so trdili ebioniti: ti so sicer priznavali Jezusovo človeškost, vendar so trdili, da gre le za Jožefovega in Marijinega sina. Irenej se v tretji knjigi razprave Zoper krivoverstva spopade z obojimi: najprej proti gnostikom dokazuje, da je Božji Sin resnično postal človek, nato pa ebionitom poskuša pokazati, da je človek Jezus v resnici Božji Sin, ki se je učlovečil v trebuhu Device. 

Naslednji odlomek iz tretje knjige razprave Zoper krivoverstva je uperjen proti ebionitom. Lyonski škof trdi, da ti še naprej vztrajajo v suženjstvu greha in smrti, ker niso sprejeli daru nesmrtnosti: tega lahko prinese le učlovečeni Božji Sin. S starozaveznimi besedili, ki jih je uporabljala tudi ta judovsko-krščanska skupnost, Irenej dokazuje, da je Kristus hkrati Bog in človek. Še zlasti se ustavi ob Izaijevi prerokbi o deviškem rojstvu Mesija (Iz 7,11–14): ta prerokba namreč poudarja, da Mesijevo rojstvo ne bo sad združitve moža in žene, ampak bo sad Božjega posega. Še preden Irenej razloži prerokbo, pa mora utemeljiti verodostojnost in navdihnjenost Septuaginte, ki rojstvo pripisuje devici; kasnejša grška prevoda sta namreč rojstvo pripisovala mladenki. Ob koncu Irenej s pomočjo starozaveznih alegorij in rodovnika še podkrepi svojo razlago Izaijeve prerokbe. 

 

 

Irenej Lyonski

Zoper krivoverstva

Tretja knjiga 19, 1 – 21, 9[2]

 

Samo Božji Sin nas je lahko osvobodil

19, 1 Nasprotno pa tisti, ki pravijo, da je bil samo človek, ki se je rodil Jožefu, vztrajajo v suženjstvu stare nepokorščine in umrejo, saj še niso pomešani z Besedo Boga Očeta in niso po Sinu prejeli svobode, kakor sam pravi: Če vas Sin osvobodi, boste zares svobodni.[3] Ker nočejo poznati Emanuela, ki je rojen iz Device,[4] se odpovedujejo [privantur] njegovemu daru, ki je večno življenje;[5] ker niso sprejeli Besede nerazpadljivosti, vztrajajo v umrljivem mesu in so dolžniki smrti, saj niso prejeli protistrupa življenja. Njim govori Beseda, ko razlaga svoj milostni dar: Jaz sem rekel: Bogovi ste in sinovi Najvišjega vi vsi, toda kakor ljudje boste umrli.[6] Nedvomno govori njim, ki niso sprejeli daru posinovljenja, ampak zaničujejo to čisto rojstvo, ki je učlovečenje [incarnatio] Božje Besede, človeka opeharjajo za vzpon k Bogu in so nehvaležni Božji Besedi, ki se je učlovečila [incarnatus] zaradi njih. Božja Beseda je namreč postala človek in Božji Sin Sin človekov zato, da bi (človek), ki se je pomešal z Božjo Besedo in prejel posinovljenje, postal Božji Sin. Nismo namreč mogli drugače prejeti nerazpadljivosti in nesmrtnosti, kot da smo bili zedinjeni z nerazpadljivostjo in nesmrtnostjo. Kako pa bi mogli biti zedinjeni z nerazpadljivostjo in nesmrtnostjo, če ne bi prej nerazpadljivost in nesmrtnost postali to, kar smo mi, in ne bi to, kar je nerazpadljivo, použilo tega, kar je razpadljivo, in to, kar je smrtno, tega, kar je nesmrtno,[7] da bi mi prejeli posinovljenje.[8]

 

Kristus je Bog in človek

19, 2 Zato: Kdo bo pripovedoval o njegovem rojstvu?[9] Kajti človek je, a kdo ga bo spoznal?[10] Pozna pa ga tisti, kateremu je Oče, ki je v nebesih, razodel,[11] da je razumel, da je Sin človekov,[12] ki se ni rodil ne iz volje mesa ne iz volje moža,[13] Kristus, Sin živega Boga.[14] Iz Pisem smo pokazali, da nihče med Adamovimi sinovi ni bil v pravem pomenu [secundum eum] imenovan Bog ali klican Gospod. Da pa je samo Kristus med vsemi tedanjimi ljudmi izrecno [proprie] oznanjen kot Bog, Gospod, večni Kralj, Edinorojeni in učlovečena Beseda [Verbum incarnatum] – in to tako po vseh prerokih in apostolih kot tudi po samem Duhu –, lahko vidijo vsi, ki so se vsaj malo dotaknili resnice. Pisma tega o njem ne bi pričevala, če bi bil samo človek, podobno kot vsi drugi. Toda ker je edini med vsemi imel v sebi preslavno rojstvo [genituram] iz Očeta[15] in ker je prejel tudi preslavno rojstvo [generatione] iz Device,[16] božanska Pisma pričujejo o obojem: (po eni strani), da je človek, brez lepote in trpljiv,[17] da sedi na osličjem mladiču,[18] da pije kis in žolč,[19] da je zaničevan od ljudi in da se je spustil vse do smrti;[20] (po drugi strani pa), da je sveti Gospod, čudoviti Svetovalec,[21] najlepši v svojem rodu,[22] močni Bog,[23] Sodnik vsega, ki prihaja na oblakih.[24] Vse to so o njem prerokovala Pisma.

19, 3 Kakor je bil človek, da bi bil skušan, tako je bil tudi Beseda, da bi bil poveličan: Beseda je počivala, da je lahko bil skušan, zaničevan, križan in umorjen; človek pa je bil použit[25] v njem, ki je zmagal, prestal (trpljenje), vstal in bil vzet v nebo. To je torej Božji Sin, naš Gospod, ki je obenem Očetova Beseda in Sin človekov, kajti iz Marije, ki je pripadala človeškemu rodu in je tudi sama bila človek, je prejel človeško rojstvo in postal Sin človekov.

 

Znamenje Emanuela

Zato nam je tudi sam Gospod dal znamenje[26] v globini in v višavi zgoraj,[27] znamenje, ki ga človek ni zahteval,[28] saj ni upal, da bi lahko devica spočela in rodila sina in obenem ostala devica, da bi bil ta otrok Bog z nami,[29] da bi se spustil v spodnje kraje zemlje,[30] da bi iskal izgubljeno ovco,[31] ki je bila njegova lastna ustvarjenina,[32] da bi se (nato) povzpel na višavo,[33] prinesel in izročil Očetu človeka, ki ga je našel,[34] ter v sebi udejanjil prvine vstajenja človeka.[35] Kajti kakor je glava vstala od mrtvih, tako tudi preostalo telo[36] – (se pravi) vsak človek, ki se bo znašel v Življenju,[37] bo vstal,[38] ko se bo izpolnil čas njegove obsodbe, ki nastopi zaradi neposlušnosti; (ob vstajenju bo torej to telo) združeno po sklepnih vezeh[39] in utrjeno v Božji rasti, vsak ud pa bo v telesu imel sebi lastno in primerno mesto.[40] Pri Očetu je namreč mnogo bivališč,[41] kajti telo ima mnogo delov.[42]

 

Jonovo znamenje

20, 1 Bog je bil torej velikodušen in je kljub človekovemu odpadu predvidel zmago, ki mu jo bo naklonil po Besedi: moč se namreč izpopolnjuje v slabotnosti[43] in tako je Beseda pokazala Božjo dobrotljivost in prečudovito moč. (S človekom je bilo namreč tako kot s prerokom Jonom.) Bog je dovolil, da ga je pogoltnila morska pošast, vendar ne tako, da bi docela umrl [in totum periret], ampak da bi se, potem ko ga je izbljuvala, bolj podredil Bogu in bolj slavil njega, ki mu je dal nepričakovano rešitev. (Bog je to storil tudi zato), da bi pri Ninivljanih zbudil odločno pokoro[44] in bi se – prestrašeni zaradi znamenja, ki se je izpolnilo v Jonu – spreobrnili h Gospodu, ki jih osvobaja pred smrtjo; o njih Pismo pravi: In obrnili so se vsakdo od svoje slabe poti in od krivičnosti, ki je bila v njegovih rokah, rekoč: »Kdo ve, morda se Bog kesa, obrne od nas svojo jezo in ne poginemo.«[45] Tako je tudi Bog na začetku dopustil, da je človeka pogoltnila velika pošast, to je povzročitelj prestopka, a ni dopustil, da bi pogoltnjen docela umrl [in totum periret], ampak je vnaprej pripravljal najdenje odrešenja; tega je izvršila Beseda po Jonovem znamenju za tiste, ki bodo z Jonom imeli isto mnenje o Bogu, ki bodo Boga priznali in dejali: Gospodov služabnik sem in častim Gospoda, Boga neba, ki je naredil morje in kopno.[46] (Bog je hotel), da človek, potem ko je od njega prejel nepričakovano odrešenje, vstane od mrtvih, slavi Boga in izreče Jonovo preroško besedo: V svoji stiski sem klical h Gospodu, mojemu Bogu, in iz trebuha podzemlja me je uslišal.[47] (Bog je hotel, da ga človek) poveličuje in se mu neprenehoma zahvaljuje za odrešenje, ki ga je od njega prejel, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom.[48] (Hotel je), da človek nikoli ne sprejme nasprotne misli o Bogu in ne meni, da je po svoji naravi nerazpadljiv, ter da nikoli ne zapusti resnice in se v prazni domišljavosti ne baha, kot da bi bil po naravi podoben Bogu.[49] Ta (napuh) ga je delal nehvaležnega do njega, ki ga je naredil, zakrival je ljubezen, ki jo je imel Bog do človeka, in slepil njegovo mišljenje, da o Bogu ni več mislil tega, kar je vredno (Boga), ampak se je primerjal in se imel za enakega Bogu.

20, 2 Takšna je bil torej Božja velikodušnost. (Bog je dovolil), da gre človek prek vsega in spozna smrt, nato pa pride do vstajenja od mrtvih in se z izkustvom nauči, od kod je bil osvobojen. Tako bo vedno hvalil Gospoda, od katerega je prejel dar nerazpadljivosti, in ga bo bolj ljubil, kajti tisti, kateremu se več odpusti, bolj ljubi;[50] spoznal bo, da je sam smrten in nemočen, in sprevidel, da je Bog tako nesmrten in močan, da smrtnemu daje nesmrtnost[51] in časnemu večnost; sprevidel bo, da so se v njem pokazale tudi vse druge Božje moči, in po njih poučen razumel, kako velik je Bog. Človekova slava je namreč Bog, posoda pa, ki sprejme Božje delovanje in vso njegovo modrost in moč, je človek.[52] Kakor se zdravnik preizkusi ob bolnih, tako se tudi Bog izkaže [manifestatur] med ljudmi. Zato tudi Pavel pravi: Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje.[53] Tega ne pravi o duhovnih ajonih, temveč o človeku, ki je bil neposlušen Bogu in izgnan [proiectus] iz nesmrtnosti, zdaj pa je po Božjem Sinu dosegel usmiljenje[54] in prejel posinovljenje.[55] Kajti človek, ki ima, brez ošabnosti in bahanja, pravo mnenje o stvareh in o Stvarniku – ta je Bog, najmogočnejši med vsemi, in vsemu daje bivati – ter ostaja v njegovi ljubezni,[56] podložnosti in zahvaljevanju, bo od njega prejel večjo slavo in napredoval do tega, da postane podoben njemu, ki je zanj umrl. Kajti tudi sam je prišel [factus est] v podobi grešnega mesa, da bi obsodil greh in ga tako obsojenega izgnal iz mesa,[57] človeka pa je poklical v podobnost s seboj, ga določil za posnemovalca Boga,[58] ga posadil v Očetovo kraljestvo ter mu dal videti Očeta in obseči Boga – on, Božja Beseda, ki se je naselila v človeku[59] in postala Sin človekov, da bi po Očetovem sklepu človeka navadila obseči Boga in Boga navadila prebivati v človeku.

 

Gospod sam je postal odrešenik človeka, ki sam sebe ni mogel rešiti

20, 3 Zato je Gospod sam dal znamenje[60] našega odrešenja, to je Emanuela, ki je rojen iz Device: Gospod sam je namreč reševal nje, ki sami sebe niso mogli rešiti. In zato Pavel, ko naznanja človeško slabotnost, pravi: Vem namreč, da v mojem mesu ni nič dobrega.[61] Tako kaže, da dobrina našega odrešenja ne prihaja od nas, temveč od Boga. In spet: Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?[62] Nato omeni osvoboditelja: Milost Jezusa Kristusa, našega Gospoda.[63]

Tako pravi tudi Izaija: Okrepite se, utrujene roke in klecava kolena! Opogumite se, malodušna srca! Okrepite se, ne bojte se! Glejte, naš Bog povrača s sodbo in bo povrnil. Sam bo prišel in nas bo rešil.[64] Se pravi, da se ne moremo rešiti sami, temveč z Božjo pomočjo.

20, 4 Nadalje, ker ni bil samo človek, ki nas je odrešil, niti (bitje) brez mesa – kajti angeli so brez mesa –, je Izaija oznanil: Ne starešina ne angel, ampak Gospod sam jih bo rešil, kajti ljubi jih in jim prizanaša, sam jih bo rešil.[65] In ker bo ta, čeprav je odrešilna Beseda, postal resničen in viden človek, Izaija spet pravi: Glej, mesto Sion, tvoje oči bodo videle naše Odrešenje.[66] In ker on, ki je umrl za nas, ni bil samo človek, Izaija pravi: In Gospod, Sveti Izraelov, se je spomnil svojih mrtvih, ki so spali v grobni zemlji. Spustil se je k njim in jim prinesel veselo oznanilo odrešenja, ki prihaja od njega, da jih bo rešil.[67] Prav to pravi tudi prerok Amos: Sam se bo spreobrnil in se nas usmilil; odpravil bo naše krivice in v globino morja zagnal naše grehe.[68] In spet, ko kaže na kraj njegovega prihoda, pravi: Gospod je govoril s Siona in svoj glas je dal iz Jeruzalema.[69] Da bo iz tiste pokrajine, ki leži na jugu Judove dediščine, prišel Božji Sin, ki je Bog, in da bo iz Betlehema, kjer je rojen Gospod, po vsej zemlji poslal njegovo hvalo, pa pravi prerok Habakuk: Bog prihaja z juga in Sveti z gore Efrajim. Njegova moč je pokrila nebo in zemlja je polna njegove hvale. Pred njegovim obličjem gre Beseda in njegove noge stopajo po ravninah.[70] Prerok jasno kaže, da je Bog, da bo prišel v Betlehem in z gore Efrajim, ki je v južnem delu dediščine, in da je človek: njegove noge, pravi, stopajo po ravninah, to znamenje pa je lastno človeku.

 

Judje potvarjajo prerokbo o Emanuelu

21, 1 Bog je torej postal človek in Gospod sam nas je odrešil,[71] ko nam je dal znamenje Device. Ni torej pravilen prevod tistih, ki si zdaj drznejo takole prevajati Pismo: Glej, mladenka bo spočela v trebuhu in rodila sina.[72] Tako sta prevedla Teodotijon iz Efeza in Akvila iz Ponta, oba spreobrnjenca v judovstvo. Njima so sledili ebioniti, ki pravijo, da se je Jezus rodil Jožefu, in tako odpravljajo veliko Božjo ojkonomijo,[73] kolikor je je pač pri njih, ter zavračajo pričevanje prerokov, ki je bilo Božje delo. Prerokovano je bilo namreč pred preselitvijo ljudstva v Babilon, se pravi, preden so Medijci in Perzijci prevzeli oblast. Judje sami so nato prerokbe prevedli v grščino davno pred prihodom našega Gospoda, tako da ni nobenega dvoma, da so Judje mogoče tako prevedli zato, da bi nam ustregli. Kajti če bi vedeli, da bomo nekoč obstajali in uporabljali pričevanja iz Pisem, se ne bi nikoli obotavljali sežgati svojih Pisem, ki kažejo, da imajo tudi vsa druga ljudstva delež pri življenju in da so oni, ki se hvalijo, da so Jakobova hiša in Izraelsko ljudstvo, izključeni od dedovanja Božje milosti.

21, 2 Preden so si namreč Rimljani pridobili (širno) kraljestvo, namreč tedaj, ko so Makedonci imeli oblast v Aziji, je Lagosov sin Ptolemaj, ki je v Aleksandriji ustanovil knjižnico in jo hotel okrasiti z najboljšimi spisi vseh ljudi, prosil Jeruzalemčane za grški prevod njihovih Pisem.[74] Ti so bili tedaj podložni Makedoncem in so Ptolemaju poslali sedemdeset mož, ki so jih imeli za najboljše poznavalce Pisem in obeh jezikov, da bi naredili, kar je hotel. On pa jih je hotel preizkusiti, a se je tudi bal, da bi, če bi se dogovarjali, s prevodom morda zakrili resnico, ki je v Pismih; zato jih je ločil med seboj in ukazal, naj vsi prevajajo isti spis; in tako je storil za vse knjige. Ko pa so se zbrali pri Ptolemaju in primerjali svoje prevode, je bil Bog poveličan in Pisma so bila spoznana za božanska, saj so vsi iste (odlomke) izrazili [recitantibus] z istimi besedami in z istimi imeni od začetka do konca; tako so tudi navzoči pogani spoznali, da so bila Pisma prevedena po Božjem navdihu. Vendar ni nič čudežnega, da je Bog to storil, kajti Pisma so bila uničena že med ujetništvom ljudstva, ki je nastopilo pod Nebukadnezarjem;[75] po sedemdesetih letih so se Judje vrnili v svojo deželo in nato je Bog v času perzijskega kralja Artakserksa[76] navdihnil Ezra, duhovnika iz Levijevega rodu, da je po spominu zapisal [rememorare] vse besede prejšnjih prerokov in ljudstvu vrnil postavo, ki je bila dana po Mojzesu.[77]

21, 3 Ker so bila s tolikšno resnico in Božjo milostjo prevedena Pisma, s katerimi je Bog pripravil in vnaprej oblikoval našo vero v svojega Sina – neokrnjena nam jih je ohranil v Egiptu, kjer se je okrepila Jakobova hiša, ko je zbežala pred lakoto v Kanaanu,[78] in je bil obvarovan tudi naš Gospod, ko je bežal pred Herodovim preganjanjem[79] –, in ker je bil prevod Pisem narejen, preden se je naš Gospod spustil in preden so se pojavili kristjani – naš Gospod je bil namreč rojen okoli enainštiridesetega leta Avgustovega vladanja, Ptolemaj, pod katerim so bila prevedena Pisma, pa je mnogo starejši –, se za brezsramne in predrzne izkazujejo tisti, ki zdaj hočejo napraviti drugačne prevode, ker jih mi zavračamo na podlagi Pisem samih in jim dokazujemo [concludantur] vero v prihod Božjega Sina.[80]

 

Pravi pomen prerokbe o Emanuelu

Trdna, neizmišljena in edina resnična je torej naša vera, ki je bila očitno dokazana [ostensa] s Pismi, katera so bila prevedena na omenjeni način, pa tudi oznanilo Cerkve je neponarejeno. Kajti apostoli, ki so starejši od njih vseh, soglašajo z omenjenim prevodom in prevod soglaša z apostolskim izročilom. Peter, Janez, Matej, Pavel in drugi apostoli ter njihovi učenci [assectatores] so namreč vsa preroška besedila oznanjali tako, kakor so vsebovana v prevodu starih.

21, 4 En in isti je namreč Božji Duh, ki je pri prerokih oznanjal, kateri in kakšen bo Gospodov prihod, pri starih pa je dobro prevajal, kar je bilo dobro prerokovano; tudi pri apostolih je oznanjal, da je prišla polnost časov posinovljenja,[81] da se je približalo nebeško kraljestvo,[82] da prebiva med ljudmi,[83] ki verujejo v Emanuela, rojenega iz Device.[84] Apostoli tudi sami pričujejo, da preden sta Jožef in Marija prišla skupaj – ona je bila torej še vedno v deviškem stanu [in virginitate] –, je bila v trebuhu noseča od Svetega Duha[85] in ji je angel Gabriel dejal: Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin,[86] in je angel v sanjah dejal Jožefu: To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku Izaiju: »Glej, devica bo spočela v trebuhu.«[87]

Stari pa so prevedli, kar je dejal Izaija: Gospod je še govoril Ahazu: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini spodaj ali v višavi zgoraj!« Ahaz pa je rekel: »Ne bom prosil ne skušal Gospoda.« In je rekel: »(Poslušajte, Davidova hiša!)[88] Vam je premalo, da preizkušate ljudi? In kako preizkuša Gospod?[89] Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, devica bo spočela v trebuhu in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel; maslo in med bo jedel; preden bo spoznal ali izbral húdo, bo izbral dobro, kajti preden bo otrok spoznal dobro ali húdo, bo zavrnil hudobnosti, da izbere dobro.[90] S temi besedami je Sveti Duh skrbno zaznamoval njegovo rojstvo iz Device in njegovo bistvo [substantia], ki je v tem, da je Bog – ime Emanuel namreč zaznamuje prav to – in da je človek – (na to kaže), ko pravi »maslo in med bo jedel«, ko ga imenuje otroka in ko pravi »preden bo spoznal dobro in hudo«: vse to so namreč znamenja človeškega otroka. Besede »bo zavrnil hudobnosti, da izbere dobro« pa kažejo na nekaj, kar je lastno Bogu: zato kljub besedam »maslo in med bo jedel« v njem ne vidimo samo človeka in zaradi imena »Emanuel« ne mislimo [suspicaremur], da gre za neučlovečenega [sine carne] Boga.

21, 5 Besede »Poslušajte, Davidova hiša«[91] kažejo, da je večni Kralj, za katerega je Bog obljubil Davidu, da ga obudi iz sadu njegovega trebuha,[92] (prav tisti), ki je rojen iz Device, ki je iz Davidovega rodu.[93] Zato je tudi obljubil kralja, ki bo sad njegovega trebuha, kar je značilno za nosečo devico, in ne sad njegovih ledij ne sad njegovih obisti, kar je značilno za moža, ki rodi, in za ženo, ki z njim spočne. V tej obljubi je Pismo omejilo moško moč rojevanja [circumscripsit genitalia viri]; še več, sploh je ne omenja, kajti tisti, ki se bo rodil, ne bo iz volje moža.[94] Pismo pa je določilo in potrdilo sad trebuha zato, da bi oznanilo rojstvo njega, ki se bo rodil iz Device, kakor je Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom,[95] pričevala in rekla Mariji: Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega trebuha.[96] Sveti Duh tako kaže tistim, ki hočejo slišati, da se je obljuba, ki jo je Bog obljubil (Davidu), da bo iz sadu njegovega trebuha obudil kralja, izpolnila v porodu device, to je Marije. Ti, ki spreminjajo Izaijevo besedilo v »Glej, mladenka bo spočela v trebuhu«[97] in hočejo, da bi bil (otrok) Jožefov sin, spreminjajo besedilo obljube, ki se omenja pri Davidu: Bog mu je obljubil, da bo iz sadu njegovega trebuha[98] obudil rog,[99] ki je Kristus Kralj. Toda tega niso razumeli, sicer bi si drznili spremeniti tudi to (besedilo).

21, 6 Izaijeve besede »v globini spodaj ali v višavi zgoraj«[100] pomenijo, da je on, ki se je spustil, isti, ki se je vzdignil.[101] Ko pa je dejal: »Gospod sam bo dal znamenje,«[102] je pokazal, da je njegovo rojstvo nepričakovano: do njega ne bi prišlo, če Gospod, Bog vsega, ne bi sam dal znamenja v Davidovi hiši. Kaj bi namreč bilo vzvišenega [magnum] ali kakšno znamenje bi bilo, če bi mladenka spočela z možem in rodila? Tako pač rodijo vse žene. Toda ker je bilo odrešenje ljudi, ki nastopi z Božjo pomočjo, nepričakovano, je bil nepričakovan tudi porod Device: to znamenje je dal Bog, ne da bi pri tem človek sploh kaj sodeloval.

 

Drugi dokazi v prid deviškemu rojstvu Božjega Sina

21, 7 Zato je tudi Daniel, ko je vnaprej videl njegov prihod, dejal, da na svet prihaja kamen, ki je bil odsekan brez človeških rok.[103] To namreč pomenijo besede »brez človeških rok«: njegov prihod na svet se je zgodil brez delovanja človeških rok, se pravi brez mož, ki so vajeni klesati kamne, drugače rečeno, brez Jožefovega delovanja, ampak le po Marijinem sodelovanju z ojkonomijo. Ta kamen je namreč iz zemlje,[104] ta pa je nastala z Božjo močjo in spretnostjo. Zato tudi Izaija pravi: Tako govori Gospod: Glej, na Sionu postavim za temelj dragocen in izbran kamen, častitljiv vogelni kamen.[105] To pravi, da bi doumeli, da njegov človeški prihod ni iz volje moža, ampak iz volje Boga.[106]

21, 8 Zato je tudi Mojzes, da bi pokazal podobo (Kristusa), vrgel palico na zemljo,[107] da bi učlovečena [incarnata] ovrgla in pogoltnila[108] vse prestopke Egipčanov, ki so vstajali zoper Božjo ojkonomijo in da bi tudi Egipčani sami pričevali, da odrešenje ljudstva izvršuje Božji prst[109] in ne Jožefov sin. Če bi bil Jožefov sin, kako bi mogel imeti več kakor Salomon ali več kakor Jona[110] ali biti več kakor David,[111] saj bi bil rojen iz istega semena in bi bil njihov potomec? In zakaj bi blagroval Petra, ko ga je spoznal za Sina živega Boga?[112]

21, 9 Še več, če bi bil Jožefov sin, po Jeremiji ne bi mogel biti ne kralj ne dedič. Jožef namreč velja za Joakimovega in Jehonijevega sina, kakor v svojem rodovniku razloži Matej.[113] Jehonija in vsi njegovi potomci pa so bili vrženi iz kraljestva, kot pravi Jeremija: Kakor jaz živim, govori Gospod, četudi bi bil Jojakimov sin Jehonija, Judov kralj, pečatni prstan na moji desni roki, bi ga odtrgal proč in ga izročil v roke tistih, ki ti strežejo po življenju.[114] In spet: Jehonija je onečaščen kakor posoda, ki je nihče ne mara, kajti vržen je bil v deželo, ki je ni poznal. Zemlja, poslušaj Gospodovo besedo: zapiši, da je ta mož zavržen mož, kajti nihče od njegovih potomcev se ne vzdigne, da sede na Davidov prestol in zavlada v Judu.[115] In Gospod je še dejal o njegovemu očetu Joakimu: Zato tako govori Gospod o Judovem kralju Joakimu: Nihče od njegovih potomcev ne bo sedel na Davidov prestol in njegovo truplo bo prepuščeno dnevni vročini in nočnemu mrazu. Preiskal bom njega in njegove sinove ter spravil nadnje, nad prebivalce Jeruzalema in nad Judovo deželo vso nesrečo, s katero sem jim zagrozil.[116] Tisti, ki pravijo, da se je Kristus rodil Jožefu [ex Ioseph generatum] in zaupajo vanj, so vrženi iz kraljestva, saj padejo pod prekletstvo in kazen, ki zadeneta Jehonija in njegovo potomstvo. O Jehoniji je bilo to rečeno zato, ker je Sveti Duh vnaprej poznal govorjenje lažnih učiteljev in (jih) je želel poučiti, da Kristus ne bo rojen iz Jehonijevega potomstva, se pravi iz Jožefa, ampak da je po Božji obljubi iz Davidovega trebuha obujen večni Kralj,[117] ki v sebi povzema [recapitulatur] vse.[118]

 

Prevedel Benjamin Bevc

 



[1] Zoper krivoverstva 1, 26, 2.

[2] Prevod je narejen po kritični izdaji Adelina Rousseauja (Irénée de Lyon, Contre les hérésies, Livre III, Sources chrétiennes 210 in 211, Pariz: Cerf, 1974); mednaslovi so izdajateljevi. V nekaj letih bo pri založbi KUD Logos izšel integralen slovenski prevod tega Irenejevega dela. Pripravljajo ga Jan Ciglenečki, Gašper Kvartič in Benjamin Bevc.

[3] Jn 8,36.

[4] Prim. Iz 7,14.

[5] Prim. Jn 4,10.14.

[6] Ps 81,6–7.

[7] Prim. 1 Kor 15,53–54; 2 Kor 5,4.

[8] Gal 4,5.

[9] Iz 53,8.

[10] Jer 17,9.

[11] Prim. Mt 16,17.

[12] Mt 16,13.

[13] Jn 1,13. Ohranjeni rokopisi imajo to vrstico Janezovega prologa v množini: in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. Množina tu označuje tiste, ki so pri krstu rojeni iz Svetega Duha. V rokopisih, ki jih je poznal Irenej, pa tudi Justin in Tertulijan, je raba ednine omogočala drugačno razlago: Jezus ni rojen iz združitve Jožefa in Marije (ne iz volje mesa ne iz volje moža), ampak iz Boga. Irenej lahko zato to vrstico uporabi kot argument za Jezusovo deviško rojstvo.

[14]Mt 16,16.

[15] Prim. Iz 53,8.

[16] Prim. Iz 7,14. Za dve preslavni rojstvi, Božje in človeško, Irenej dosledno uporablja različna izraza. Za rojstvo iz Očeta rabi besedo γενεά (geneá), ki jo najde v odlomku iz preroka Izaija, citiranem na začetku odstavka: Kdo bo pripovedoval o njegovem rojstvu? (Iz 53,8). Za rojstvo iz Device pa se poslužuje besede γέννησις (génnesis), ki jo uporablja evangelist Matej: Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo takole (Mt 1,18). Latinski prevajalec je to razliko skrbno poudaril z različnima izrazoma, v slovenščini pa to žal ni mogoče.

[17] Prim. Iz 53,2–3.

[18] Prim. Zah 9,9.

[19] Prim. Ps 68,22.

[20] Prim. Ps 21,7.16.

[21] Prim. Iz 9,5.

[22] Prim. Ps 44,3.

[23] Prim. Iz 9,5.

[24] Prim. Dan 7,13.26.

[25] Prim. 1 Kor 15,53–54.

[26] Prim. Iz 7,14.

[27] Prim. Iz 7,11.

[28] Prim. Iz 7,12.

[29] Prim. Iz 7,14.

[30] Prim. Ef 4,9.

[31] Prim. Lk 15,4–6.

[32] Prim. 1 Mz 2,7.

[33] Prim. Ef 4,10.

[34] Prim. Lk 15,24.32.

[35] Prim. 1 Kor 15,20.

[36] Prim. Ef 1,22; Kol 1,18.

[37] Prim. Flp 3,9.

[38] Prim. 1 Kor 15,23.

[39] Prim. Kol 2,19; Ef 4,16.

[40] Prim. 1 Kor 12,18.

[41] Prim. Jn 14,2.

[42] Prim. Rim 12,4; 1 Kor 12,12.20.

[43] Prim. 2 Kor 12,9.

[44] Prim. Jon 3,1sl.

[45] Jon 3,8–9.

[46] Jon 1,9.

[47] Jon 2,2.

[48] Prim. 1 Kor 1,29.

[49] Prim. 1 Mz 3,5.

[50] Prim. Lk 7,42–43.

[51] Prim. 1 Kor 15,53.

[52] To je verjetno ena najlepših Irenejevih trditev. Človek najde pravo srečo in polnost življenja samo v Bogu; v svetopisemskem jeziku Irenej to stanje popolnosti imenuje »slava«. A tudi Bog je na skrivnosten način odvisen od človeka: Irenej drzno pravi, da Bog ne bi mogel povsem razodeti svoje moči, modrosti in dobrote, če ne bi obstajala »posoda«, ki bi sprejela Božji dar. S tem posredno odgovarja na vprašanje o zlu: zakaj je Bog dovolil, da človek greši in izkusi smrt? Po eni strani, odgovarja Irenej, je bil greh potreben zato, da bi človek lahko bolj ljubil Boga (prim. Lk 7,42-43), po drugi strani pa je bil greh potreben tudi zato, da bi lahko Bog popolnoma pokazal svojo ljubezen do človeka (prim. Rim 11,32).

[53] Rim 11,32.

[54] Prim. 1 Pt 2,10.

[55] Prim. Ga 4,4–5.

[56] Prim. Jn 15,9–10.

[57] Prim. Rim 8,3.

[58] Prim. Ef 5,1.

[59] Prim. Jn 1,14.

[60] Prim. Iz 7,14.

[61] Rim 7,18.

[62] Rim 7,24.

[63] Rim 7,25.

[64] Iz 35,3–4.

[65] Iz 63,9.

[66] Iz 33,20.

[67] Gre za citat iz Psevdo Jeremija, ki ga Irenej večkrat navaja (Zoper krivoverstva 4.22.2; 4.33.1; 4.33.12; 5.31.1; Prikaz apostolskega oznanila 78). Pred njim ga je uporabil že Justin v Razgovoru z Judom Trifonom 72.4.

[68] Mih 7,19.

[69] Am 1,2.

[70] Hab 3,3.5.

[71] Prim. Iz 63,9.

[72] Iz 7,14. Septuaginta je hebrejsko besedo צַלְמָה (‘almah), ki označuje »dekle«, »mladenko« ali »mlado ženo«, prevedla s παρθένος (parthénos), kar pomeni »devica«, a tudi »mlada žena«. Kasnejši grši prevodi (Akvila, Teodotijon) so jo prevedli z νεᾶνις (veánis), »mladenka«. Irenej se dobro zaveda težav pri prevajanju tega pomembnega mesta, zato se mu v nadaljevanju posebej posveti, še prej pa utemelji, zakaj je potrebno upoštevati Septuaginto in ne drugih prevodov. V slovenščino je ta svetopisemska vrstica navadno prevedena takole: Glej, devica bo spočela in rodila sina. Takšen prevod nekoliko sramežljivo izpušča grško besedo γαστήρ (gastér), »trebuh«. Ker se v razpravi Zoper krivoverstva 3, 21, 5 Irenej posebej ustavi tudi ob njej, je naš prevod ni mogel zaobiti.

[73] Grška beseda οἰκονομία (oikonomía) izvorno označuje upravljanje domače hiše in posestva; od tod tudi naša beseda »ekonomija«. Irenej in za njim drugi cerkveni očetje pa so s tem izrazom označevali Božje »upravljanje« s svetom oziroma Božje načrte s svetom, ki segajo od stvarjenja sveta in človeka do Kristusovega učlovečenja in dovršitve sveta. V tem pomenu je beseda rabljena že v devteropavlinskih pismih (Ef 3,2.9; Kol 1,25). Beseda »ojkonomija« se postopoma uveljavlja tudi v slovenskem teološkem izrazoslovju, toda za razliko od mnogih drugih jezikov, v katerih se izraz »ekonomija« uporablja tako v gospodarskem kot teološkem okolju, se pri nas sloveni na dva načina. 

[74] Irenejeva pripoved o nastanku Septuaginte se naslanja na Aristejevo pismo Filokratu, apologetski spis, ki nastal v Egiptu v 2. stoletju pred Kristusom.

[75] Prim. 2 Kr 25,1sl.; Jer 39[46],1sl. O uničenju knjig ob zažigu jeruzalemskega templja leta 587 in njihovem ponovnem zapisu po Božjem navdihu govori tudi Četrta Ezrova knjiga 14, 18–47.

[76] Prim. Ezr 7,1.

[77] Prim. Neh 18,1–8.

[78] Prim. 1 Mz 46,2sl.

[79] Prim. Mt 2,13–15.

[80] V tem odstavku, ki je sestavljen iz ene same dolge povedi, Irenej uvršča čudežni prevod Septuaginte med druge čudeže, ki so se tam zgodili: če je bila Jakobova hiša v Egiptu rešena pred lakoto, Jezus pa pred Herodovim preganjanjem, ni nenavadno, da so Pisma prav v Egiptu ohranila svoj izvorni pomen, ko so bila prvič prevedena v grščino. Poudarjanje harmoničnosti in kontinuitete Božjega delovanja v Egiptu Ireneju rabi kot argument za verodostojnost sicer zelo legendnega poročila o nastanku prevoda. Podobno velja tudi za vzporednice, ki jih Irenej vleče med navdihnjenjem, ki so ga bili pri prevajanju deležni prevajalci Septuaginte, in navdihnjenjem, ki ga je bil pri zapisovanju Pisem deležen Ezra.

[81] Prim. Gal 4,4–5.

[82] Prim. Mt 3,2; 4,17.

[83] Prim. Lk 17,21.

[84] Prim. Iz 7,14.

[85] Mt 1,18.

[86] Lk 1,35.

[87] Mt 1,22–23; Iz 7,14.

[88] Čeprav te besede niso izpričane v latinskem prevodu, so bile nedvomno citirane v grškem izvirniku, saj jih Irenej v naslednjem odstavku obširno razloži.

[89] Nejasno mesto. Mogoče gre za napako latinskega prevajalca, ki je narobe prevedel odlomek iz Septuaginte (tam se glasi: In kako preizkušate Gospoda?), mogoče pa ga je že Irenej poznal v tej obliki.

[90] Iz 7,10–16.

[91] Iz 7,13.

[92] Prim. Ps 131,11: Gospod je Davidu prisegel resnico, od katere ne bo odstopil: Sad, ki bo izšel iz tvojega trebuha, bom posadil na moj prestol. V razpravi Zoper krivoverstva 3, 9, 2 je Irenej že nakazal, kakor razume ta odlomek: Davidov trebuh je Devica, sad tega trebuha pa Kristus.

[93] Prim. Lk 1,27.

[94] Prim. Jn 1,13.

[95] Prim. Lk 1,43.

[96] Lk 1,42.

[97] Iz 7,14.

[98] Prim. Ps 131,11.

[99] Prim. Ps 131,17; Lk 1,69.

[100] Iz 7,11.

[101] Ef 4,10.

[102] Iz 7,14.

[103] Dan 2,34.45.

[104] Gre za namig na Psalm 84,12: Resnica je pognala iz zemlje. V razpravi Zoper krivoverstva 3, 5, 1 Irenej v tej vrstici prepozna namig na Jezusovo rojstvo iz Marije-zemlje, hkrati pa tudi na njegovo vstajenje iz grobne zemlje. Marijo sploh večkrat primerja z zemljo, iz katere je bil oblikovan prvi Adam (Zoper krivoverstva 3, 21, 10; 3, 22, 1–2; Prikaz apostolskega oznanila 32).

[105] Iz 28,16.

[106] Prim. Jn 1,13.

[107] Prim. 2 Mz 7,9–10.

[108] 2 Mz 7,12.

[109] 2 Mz 8,15.

[110] Prim. Mt 12,41–42.

[111] Prim. Mt 22,41–45.

[112] Prim. Mt 16,16–17.

[113] Prim. Mt 1,12.16. Pri evangelistu Mateju Jezus velja za Davidovega potomca zato, ker je Marijin mož Jožef pripadal kraljevski rodbini. Irenej pa poudarja, da je Jezus naslednik kraljevske rodbine po Marijini strani.

[114] Jer 22,24–25.

[115] Jer 22,28–30.

[116] Jer 36 [43],30–31.

[117] Prim. Ps 131,11.

[118] Prim. Ef 1,10.