Živi plamen ljubezni Feb20

Tags

Related

Share

Živi plamen ljubezni

Matjaž Grčar

Jezus Kristus, Božji Sin, je na vsakem koraku svojega življenja pričeval o tem, da je Bog ljubezen. (prim. 1 Jn 4,8.16) Z besedo in v dejanju nam je pokazal, da je mogoče izpolniti največjo zapoved postave: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.“ (Mt 22,37–40) A kako naj ljubim druge z vsem srcem in vsem bitjem in Tebe, moj Gospod? „Nisi edini, ki se o tem sprašuješ, Janezu od Križa sem odgovoril na njemu lasten način …“ S svojim življenjem v Svetem Duhu in deli se je nato Janez priključil dolgi verigi cerkvenih očetov, duhovnih pisateljev in pisateljic, pravzaprav vsem mistikom, ki so spoznali Ljubezen, ki nam jo podarja Oče po Sinu v Svetem Duhu: „Oče ima Duha, a ga daje Sinu, da ga mi v njem dobimo v last.“ (BB1, 122)

Janez je to Križano Ljubezen najgloblje izkušal kot „plamen, ki predstavlja Svetega Duha.“ (Janez 2006A, 17) Ta plamen se mnogokrat goreče dotika tudi mojega srca, in prav zato sem se odločil, da pobližje spoznam pesem ter razlago pesmi Živi plamen ljubezni, da bi plamen Božje ljubezni, polnost milosti Svetega Duha, mogel svobodneje plameneti v in po meni. Od tod tudi naslov diplomske naloge: „Živi plamen ljubezni: Teologija Svetega Duha pri Janezu od Križa“. V Janezovem delu Duhovna pesem je sicer bolj sistematično opisana pot duše do duhovne poroke, v delu Živi plamen ljubezni pa je jasneje začrtano delovanje Svetega Duha: „V tem delu se izkazuje delovanje Svetega Duha, medtem ko se v Duhovni pesmi naglašuje Kristusova prisotnost.“ (Ordo Carmelitarum discalceatorum 2004)

Pričujoča diplomska naloga je razdeljena na dva dela, in sicer na življenjepis in umestitev del Janeza od Križa ter na teologijo Svetega Duha pri Janezu od Križa. V prvem delu mi je bil v pomoč eden njegovih najboljših poznavalcev Crisogono de Jesus Sacramentado (Crisogono 1974), po katerem sem povzel velik del življenjepisa, kronologijo ter umestitev del, v drugem pa njegova učenka in duhovna hči Terezija Benedikta od Križa (Stein 2008), od katere sem prevzel naslove za štiri podpoglavja ter njene glavne misli, ki so zarisovale podobo teh štirih kitic pesmi in razlago le-teh. Drugi del predstavlja jedro diplomske naloge in se dotika štirih področij teologije Svetega Duha.

Prvo podpoglavje jedra diplomske naloge se dotika osebe Svetega Duha, ki ga Janez naziva „Živi plamen ljubezni.“ (prim. Janez 2006A, 18) Ne gre za neko energijo, temveč za Osebo, za Boga, za Svetega Duha, ki je dejavno navzoč v vernikovem življenju in se mu razodeva kot Življenje, Plamen/Ogenj in Ljubezen, o čemer pišejo mnogi mistiki in duhovni pisatelji. To doživljanje Boga je za dušo „nekaj tako vzvišenega, da ji daje občutje predokusa večnega življenja. Zato pravi, da je ta plamen ‚živ‘.“ (Janez 2006A, 19) In to duša prav dobro občuti, saj ko „Modrost dušo pritegne vase, Sveti Duh udejanja blaženosti polno plapolanje svojega ognja.“ (Janez 2006A, 25) In zaključuje, da v „duši, ki se je spremenila v ljubezen, deluje Sveti Duh tako, da so njena notranja dejanja plamenenje in žar ljubezni.“ (Janez 2006A, 18)

Drugo podpoglavje se dotika Svetega Duha v Trojici, ko poskuša „prikazati, kakšen delež ima vsaka od treh oseb pri ‚Božjem delu združitve‘.“ (Stein 2008, 275) Odnosna ontologija nakazuje, kako globoko je Janezova teologija trinitarična, tako spekulativno kot – še bolj – tudi praktično, na kar nakazuje že njegov uvod v delo, v katerem nas hrabri, da bo v nas prebivala Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh. (prim. Janez 2006A, 13) Nadaljuje z odnosno pneumatologijo, ko gleda na odnos med Svetim Duhom ter Očetom in Sinom. Janez to pokomentira predvsem z analogijo, da je delovanje Božjih oseb v duši podobno delovanju v Presveti Trojici. (prim. Janez 2006B, 235) Zaključuje pa s temo izhajanja Svetega Duha, kjer Janez ostaja v okvirih zahodne teologije: „Tako kakor Oče in Sin in On, ki iz njiju izhaja, vsi drug v drugem živijo, živela bo tudi nevesta; vsa potopljena v Boga bo božje življenje živela.“ (Janez 2006A, 113)

 

Tretje podpoglavje poskuša prikazati Janezovo pneumatološko antropologijo, z željo, da bi spoznali resnico, da Sveti Duh lahko „pripelje dušo do razsvetljenja in nato do najvišje stopnje popolnosti, dosegljive v tem življenju, do združitve z Bogom v duhovni poroki.“ (Janez 2006A, 6) Najprej se dotakne resnice, da je posinovljenje mogoče, saj je Bog v nas: „Središče duše je Bog. Kadar ga duša doseže, kolikor ji sploh dovoljujejo zmožnosti njene biti in moč njenega delovanja in nagnjenja, dospe do svojega zadnjega in najglobljega središča v Bogu. Takrat Boga ljubi, ga umeva in uživa z vsemi svojimi močmi.“ (Janez 2006A, 22) Nadaljuje z opisom delovanja Svetega Duha, ki dušo pobožuje in udejanja v njej ogenj, ki je sicer na začetku boleč, kasneje pa osrečujoč: „To je isti ogenj, ki je bil duši v očiščevanju temen in boleč. Toda zdaj je žareč, ljubek in osrečujoč.“ (Stein 2008, 270–271) Končuje pa s predokusom večnega življenja: „Čeprav še ne v vsej popolnosti, uživamo ob tem božjem dotiku vendarle neki predokus večnega življenja.“ (Janez 2006A, 45)

Četrto, zadnje podpoglavje govori o življenju v Svetem Duhu in predstavlja srce teme diplomske naloge. Začenja se z umestitvijo odnosa med Bogom in človekom: „Vse dobro v človeku prihaja od Boga in človek iz sebe ne more storiti ničesar dobrega, pravimo po pravici, da je naše prebujenje božje prebujenje in naše vstajenje božje vstajenje.“ (Janez 2006A, 98) Nadaljuje se z opisom stanja duše, ki je po duhovni poroki spremenjena v Boga in je postala Bog po deležnosti in tako uživa pritegnjenost v odnos s Presveto Trojico. To se dogaja po in v Svetem Duhu: „V tem daru duša prostovoljno izroča Bogu kot svojo lastnino Svetega Duha, zato da je v njem ljubljen, kakor to zasluži; pri tem občuti duša neizrečeno slast in potešitev, saj ve, da daje Bogu lastnino, ki odgovarja njegovi neskončni biti.“ (Janez 2006A, 92) Poglavje se končuje s poskusom opisa mističnega življenja, kjer Janez osrečujoče zatrjuje, da se takrat odvija v duši „obenem priobčevanje Očeta in Sina in Svetega Duha, ki so v njej luč in ljubezenski ogenj.“ (Janez 2006A, 93)

Naj Sveti Duh vnema z ljubeznijo tudi tvoje srce, draga bralka in bralec, naj napolni tvojo dušo „z milostjo in blaženostjo; vname jo z neizrekljivo in nedojemljivo ljubeznijo do sebe ter jo potopi v globočine Boga, kateremu bodi čast in slava na vekov veke. Amen.“ (Janez 2006A, 102)

 

 

Card