Tags

Related

Share

Transcendentna funkcija

C. G. Jung

Prevedel Domen Rajh

 

Uvodna beseda

 

Ta esej je bil napisan leta 1916. Pred kratkim so ga odkrili študenti Inštituta C. G. Junga v Zürichu in ga v zasebni izdaji objavili v angleškem prevodu. Sam sem besedilo izboljšal, vendar sem pri tem ohranil poglavitni tok misli in neizogibno omejenost njegovega obzorja. Problem, ki se ga esej loteva, po dvainštiridesetih letih ni izgubil ničesar od svoje aktualnosti, čeprav je njegova predstavitev še vedno potrebna obširne izboljšave, kot lahko vidi vsak, ki pozna snov. Esej utegne zato z vsemi svojimi nepopolnostmi vred obveljati za zgodovinski dokument. Morda lahko bralcu dá predstavo o naporih razumevanja, ki so bili potrebni za prvi poskus sintetičnega pogleda na psihični proces in analitično zdravljenje. Ker je njegov osnovni argument veljaven še danes, lahko bralca spodbudi k širšemu in globljemu razumevanju problema. Ta problem je identičen s splošnim vprašanjem: kako se kdo v praksi sprijazni z nezavednim?

To je vprašanje, ki ga postavlja indijska filozofija, še posebno pa budizem in filozofija zena. Posredno je to tako rekoč temeljno vprašanje vseh religij in filozofij. Nezavedno namreč ni ta ali ona stvar, ampak je neznano, ki neposredno vpliva na nas.

Metoda »aktivne imaginacije«, ki jo opisuje esej, je najpomembnejši pripomoček za dostopanje do tistih vsebin nezavednega, ki ležijo neposredno pod pragom zavesti in ki, ko se okrepijo, najverjetneje spontano izbruhnejo v zavestni um. Zato ta metoda ni brez nevarnosti in naj se, če je to mogoče, ne bi rabila drugače kot pod nadzorom strokovnjaka. Ena od manjših nevarnosti je, da lahko ne dá nikakršnih pozitivnih rezultatov. Zlahka je mogoče zaiti v freudovske »proste asociacije«, zaradi česar se pacient ujame v sterilen krog svojih lastnih kompleksov, iz katerega v nobenem primeru ni zmožen izstopiti. Druga nevarnost, ki je sama po sebi nenevarna, je, da pacient v fantazijah vidi izključno estetski interes, čeprav lahko proizvedejo resnične vsebine, in zato ostane ujet v vseobsegajoči blodnji, tako da se s tem spet nič ne pridobi. Pomen in vrednost teh fantazij se razkrijeta samo, če so integrirane v osebnost kot celoto oziroma, drugače rečeno, v trenutku, ko se pacient ne sooči samo s tem, kaj pomenijo, ampak tudi z njihovo moralno zahtevo.

Tretja nevarnost – in ta je lahko v nekaterih primerih zelo resna – pa je, da imajo prikrite vsebine tako visoko energijsko napetost, da prevladajo nad zavestnim umom in tedaj, ko se sprostijo prek aktivne imaginacije, prevzamejo oblast nad osebnostjo. Nastane stanje, ki ga vsaj začasno ni mogoče preprosto razlikovati od shizofrenije in ki lahko vodi celo v pravi »psihotični interval«. Metoda aktivne imaginacije zato ni igrača za otroke. K njeni nevarnosti še dodatno prispeva prevladujoče podcenjevanje nezavednega. Na drugi strani pa ne more biti dvoma, da je neprecenljiv pripomoček za psihoterapevta.

 

Küsnacht, julij 1958/september 1959

 

 

* * *   

 

Izraz »transcendentna funkcija« ne označuje ničesar skrivnostnega, tako rekoč nadnaravnega ali metafizičnega, ampak pomeni psihološko funkcijo, na neki način primerljivo z matematično funkcijo, ki je funkcija realnih in imaginarnih števil. Psihološka »transcendentna funkcija« izhaja iz združitve zavestnega in nezavednega. 

Izkušnja na področju analitične psihologije je zvečine pokazala, da se zavest in nezavedno glede svojih vsebin in nagnjenj le redko ujemata. To pomanjkanje paralelizma ni samo naključno oziroma brezpomensko, ampak je tudi posledica dejstva, da je nezavedno v kompenzacijskem ali komplementarnem razmerju do zavestnega. Lahko bi celo rekli, da se zavest v komplementarnem razmerju do nezavednega. Razlogi za takšno razmerje so tile:

 

(1)  Zavest ima dražljajski prag, ki ga morajo dosegati vse njene vsebine, zato da vsi elementi, ki tega ne zmorejo, ostanejo v nezavednem.

(2)  Zavest zaradi svojih usmerjenih funkcij izvršuje inhibicijo (Freud to imenuje cenzura) vseh nezdružljivih gradiv, zaradi česar ta potonejo v nezavedno.

(3)  Zavest konstituira trenuten proces adaptacije, medtem ko nezavedno ne vsebuje samo celotnega pozabljenega gradiva posameznikove lastne preteklosti, ampak tudi vse podedovane sledi védenja, ki konstituirajo strukturo uma.

(4)  Nezavedno vsebuje vse fantazijske kombinacije, ki še niso dosegle dražljajskega praga, vendar bodo v določenem časovnem obdobju in pod ustreznimi pogoji ugledale luč zavesti.

 

Te točke zlahka pojasnijo komplementarni odnos nezavednega do zavestnega. 

Določnost in usmerjenost zavestnega uma sta lastnosti, ki sta bili v zgodovini človeške vrste pridobljeni relativno pozno in zvečine primanjkujeta dandanašnjim prvobitnim ljudstvom. Ti kvaliteti sta pogosto oslabljeni pri nevrotičnem bolniku, ki se od normalne osebe razlikuje po tem, da je njegov prag zavesti laže premakljiv. Drugače povedano, pregrada med zavestjo in nezavednim je mnogo bolj prepustna. Po drugi strani je psihotik pod neposrednim vplivom nezavednega. 

Določnost in usmerjenost zavesti sta izjemno pomembni pridobitvi, za kateri je človeštvo plačalo visoko ceno, a sta to človeštvu nadvse bogato vrnili. Brez njiju ne bi bile mogoče znanost, tehnologija in civilizacija, saj vse predpostavljajo zanesljivo kontinuiteto in usmerjenost zavestnega procesa. Za državnika, zdravnika in inženirja, pa tudi za najpreprostejšega delavca, sta absolutno nepogrešljivi. Na splošno bi lahko rekli, da se, če sta zaradi nezavednega oslabljeni, zmanjša njuna socialna vrednost. Veliki umetniki in drugi ljudje z ustvarjalnimi talenti so pri tem pravilu seveda izjeme. Prednost, ki jo uživajo takšni posamezniki, se kaže natanko v prepustnosti pregrade, ki ločuje zavestno in nezavedno. Toda za tiste poklice in družbene aktivnosti, ki zahtevajo kontinuiteto in zanesljivost, so izjemni posamezniki pravilo z majhno veljavo. 

S tega gledišča je razumljivo in celo potrebno, da je duševni proces v vsakem posamezniku kar se da stabilen in definiran, ker to zahteva sila življenja. Vendar je tu tudi neka pomanjkljivost: usmerjenost povzroča inhibicijo ali izključitev vseh tistih psihičnih elementov, za katere se samo zdi, da so, ali pa tudi dejansko so nekompatibilni z njo, kar pomeni, da na izbrano smer verjetno vplivajo tako, da se ta prilagodi njihovemu namenu in tako vodi k nezaželenemu cilju. Toda kako vemo, da je hkratno psihično gradivo »nekompatibilno«? To vemo prek akta sodbe, ki določa smer izbrane in želene poti. Ta sodba je delna in pristranska, ker izbere neko določeno možnost za ceno vseh drugih. Sodba v svojem obratu vedno temelji na izkustvu, tj. na tem, kar je že znano. Praviloma nikoli ne temelji na tem, kar je novo in še neznano in bi pod določenimi pogoji lahko znatno obogatilo usmerjeni proces. Jasno je, da na tem ne more temeljiti ravno zato, ker je vsebina nezavednega izključena iz zavesti. 

Prek akta sodbe postane usmerjeni proces nujno enostranski, kljub temu da se racionalna sodba lahko zdi mnogostranska in nepristranska. Ravno racionalnost sodbe je lahko najslabša oblika pristranskosti, ker imamo za racionalno tisto, kar se nam zdi racionalno. Kar se nam zdi nerazumsko, je zatorej obsojeno na izključitev zaradi svojega nerazumskega značaja. Lahko je sicer resnično nerazumsko, vendar se ob pogledu iz druge perspektive lahko v enaki meri samo kaže kot nerazumsko, ne da bi v resnici takšno tudi bilo. 

Enostranskost je neizogibna in nujna lastnost usmerjenega procesa, saj usmerjenost predpostavlja enostranskost. Gre za hkratno prednost in pomanjkljivost. Celo ko na zunaj ni  nobene vidne pomanjkljivosti, obstaja v nezavednem vedno enako izrazit nasprotni pol, razen če gre za idealen primer, pri katerem vse psihične komponente težijo v eno in isto smer. Takšna možnost ne more biti sporna v teoriji, v praksi pa se le redko zgodi. Nasprotni pol v nezavednem ni nevaren, vse dokler ne premore dovolj visoke energijske vrednosti. Toda če se napetost kot rezultat prevelike enostranskosti poveča, nasprotno nagnjenje po navadi prodre v zavest ravno v trenutku, ko je najpomembneje, da se ohrani zavestna usmerjenost. Govorec tako naredi napako v govoru ravno takrat, ko si še posebno želi, da ne bi izrekel ničesar neumnega. Ta trenutek je kritičen, saj vsebuje visoko energijsko napetost, ki lahko, ker je nezavedno že obremenjeno, kratko malo »zaneti« in sprosti nezavedne vsebine. 

Civilizirano življenje dandanes zahteva osredotočeno, usmerjeno zavestno delovanje in to sproža tveganje, da se loči od nezavednega. Bolj ko smo zmožni prek usmerjenega delovanja odstranjati sami sebe iz nezavednega, hitreje se v njem lahko oblikuje močan nasprotni pol, in ko izbruhne navzven, ima lahko neprijetne posledice. 

Analiza nam je omogočila globok vpogled v to, kako pomemben je vpliv nezavednega, iz česar smo se za svoje praktično življenje naučili toliko, da se nam po t. i. »zaključku« terapije zdi nespametno pričakovati odstranitev ali mirovanje nezavednega. Mnogi pacienti, ki nejasno prepoznavajo to stanje stvari, imajo velike težave, ko se odločajo za opustitev analize, čeprav obe strani, oni in analitik, občutje odvisnosti prepoznavata kot neprijetno. Pogosto je pacienti strah tvegati, da bi se postavili na svoje noge, ker iz izkušnje vedo, da lahko nezavedno kadarkoli na moteč in očitno nepredviden način poseže v njihovo življenja. 

Nekoč so domnevali, da so se pacienti pripravljeni kosati z normalnim življenjem, brž ko dobijo dovolj praktičnega samopoznavanja, da lahko razumejo svoje sanje. Toda praksa je pokazala, da celo poklicni analitiki, od katerih bi bilo nemara pričakovati, da obvladajo umetnost interpretacije sanj, pogosto podležejo svojim sanjam in morajo poiskati pomoč kakega kolega. Če celo tisti, ki trdi, da je vešč metode, pokaže nezmožnost za zadostno interpretacijo svojih lastnih sanj, kako bi bilo to mogoče pričakovati od pacienta? Freudovo upanje, da bi nezavedno lahko bilo »izčrpano«, se ni uresničilo. Življenje sanj in vdori nezavednega se mutatis mutandis neovirano nadaljujejo. 

Razširjen je predsodek, da je analiza nekaj takšnega kot zdravilo, ki se mu kdo podvrže za določen čas in je potem ozdravljen. To je laiška zmota, ki je ostala iz zgodnjih dni psihoanalize. Analitično zdravljenje je mogoče opisati kot preoblikovanje psihološke drže, ki je dosegljivo s pomočjo analitika. Seveda se na novo pridobljena drža, ki je bolje prilagojena na notranje in zunanje razmere, lahko ohrani precej časa, vendar obstaja le malo primerov, da enkratno zdravljenje doseže trajen uspeh. Res je, da medicinski optimizem ni nikoli skoparil s samopromocijo in je bil zmožen naznanjati dokončna ozdravljenja. Toda kljub temu nas vse preveč človeška drža zdravnikov ne sme zapeljati, ampak se moramo vedno znova spomniti, da življenje nezavednega teče naprej in nenehno ustvarja problematične razmere. Ni razloga za pesimizem, saj smo bili priče neznanskemu številu odličnih rezultatov, ki so bili doseženi s srečo in trdim delom. To pa nam ne sme preprečiti spoznanja, da analiza ni »zdravilo« enkrat za vselej; ni namreč nič več kot bolj ali manj temeljito preoblikovanje. Ne obstaja sprememba, ki bi bila brezpogojno veljavna dalj časa. Življenja se je vedno treba lotiti znova. Seveda obstajajo izrazito trajne kolektivne drže, ki dovoljujejo rešitev značilnih konfliktov. Kolektivna drža posamezniku omogoča, da se v družbo vključi brez trenj, ker nanj vpliva na enak način kot katerokoli drugo življenjsko stanje. Toda problem je natanko v tem, da bolnikova individualna težava ne more biti vnesena v kolektivno normo brez trenj. Potrebna je razrešitev individualnega konflikta, da bi celota bolnikove osebnosti ostala sposobna za življenje. Nobena razumska rešitev ni dovolj dobra za takšno nalogo in absolutno ne obstajajo kolektivne norme, ki bi lahko prinesle individualno rešitev brez izgub. 

Nov odnos, pridobljen v teku analize, prej ali slej postane tako ali drugače nezadosten, in nujno je tako, saj nenehni tok življenja znova in znova zahteva sveže prilagajanje. Prilagoditev ni nikoli dosežena za vedno. Kdo bi od analize gotovo lahko zahteval, da mora pacientu dati nove usmeritve za življenje brez pretiranih težav. Izkušnje kažejo, da je do neke mere tudi v resnici tako. Pogosto se pokaže, da imajo pacienti, ki so šli skozi temeljito analizo, občutno manj težav s ponovnim prilagajanjem. Kljub temu pa pride na plan, da so te težave precej pogoste in da so včasih lahko zares nadležne. Zato se celo pacienti, ki so šli skozi temeljito analizo, kasneje pogosto znova obrnejo na svojega starega analitika za pomoč. V luči medicinske prakse ni v tem na splošno nič nenavadnega, vendar je v nasprotju tako s terapevtovim napačnim zanosom kot tudi s pogledom, da je analiza edinstveno »zdravilo«. V končni instanci je zelo malo verjetno, da bi lahko sploh kdaj obstajala terapija, ki bi rešila vse težave. Človek potrebuje težave, saj so nujne za zdravje. Kar nas tu skrbi, je samo njihova prekomerna količina. 

Osnovno vprašanje za terapevta ni, kako se znebiti trenutnih težav, ampak kako kljubovati prihodnjim težavam. Vprašanje je: kakšno mentalno in moralno držo je treba imeti do motečih vplivov nezavednega in kako se ta drža lahko prenese na pacienta? 

Odgovor je očitno v odpravi ločnice med zavestnim in nezavednim. Tega ni mogoče narediti z enostransko obsodbo vsebin nezavednega, ampak s prepoznavanjem njihovega pomena pri nadomeščanju enostranskosti zavesti in s prepoznavanjem pomembnosti nezavednega samega. Nagnjenji zavesti in nezavednega sta dejavnika, ki skupaj tvorita transcendentno funkcijo. Ta se »transcendentna« imenuje zato, ker organsko, brez izgube nezavednega, omogoča prehod od ene drže k drugi. Konstruktivna ali sintetična metoda zdravljenja predpostavlja vpoglede, ki so vsaj potencialno prisotni v pacientu in zato lahko postanejo zavestni. Če analitik o teh potencialih ne ve ničesar, jih pacientu ne more pomagati razviti, razen če se skupaj ne zavzameta za ustrezno znanstveno preučitev problema, kar nikakor ni pravilo. 

V dejanski praksi zato pacientu transcendentno funkcijo posreduje ustrezno usposobljen analitik, kar pomeni, da mu pomaga zavest in nezavedno pripeljati skupaj in tako priti do nove drže. V tej analitikovi funkciji je eden od mnogih pomembnih pomenov transferja. Pacient se pri transferju oprime osebe, za katero se zdi, da mu obljublja obnoviti držo; prek nje išče spremembo, ki je ključna zanj, čeprav ni nujno, da se svojega početja tudi zaveda. Za pacienta je zato analitik nepogrešljiva figura, ki je absolutno nujna za njegov obstoj. Ne glede na to, kako infantilna se lahko zdi ta odvisnost, izraža izjemno pomembno zahtevo, ki se, če pride do razočaranja, pogosto lahko preobrne v močan prezir do analitika. Zato je pomembno vedeti, na kaj se zahteva, ki je skrita v transferju, nanaša. Obstaja nagnjenje, da bi to razumeli zgolj v redukcionističnem smislu, in sicer kot erotično infantilno fantazijo. Toda to bi pomenilo jemati to fantazijo, ki se navadno tiče staršev, dobesedno, kakor da bi pacient ali, bolje, njegovo nezavedno še vedno imelo pričakovanje, kakršno je kot otrok nekoč imel do svojih staršev. Na zunaj je to še vedno enako otroško pričakovanje po pomoči in zaščiti s strani staršev, toda otrok je vmes odrasel, in kar je bilo normalno za otroka, je neprimerno za odraslega. To postane metaforičen izraz potrebe po pomoči v stiski, izražene na nezavedni ravni. Zgodovinsko je erotični značaj transferja pravilno pojasnjevati z infantilnim erosom. Toda pomen in namen transferja s tem še nista razumljena in razlaga, da je infantilna seksualna fantazija, vodi stran od resničnega problema. Razumevanja transferja ne smemo iskati v njegovih zgodovinskih antecedensih, ampak v njegovem namenu. Enostranska, redukcionistična razlaga postane na koncu nesmiselna, in sicer zato, ker ne prinese ničesar novega razen povečane pacientove upornosti. Občutek dolgočasja, ki se potem pojavi pri analizi, je kratko malo izraz monotonosti in pomanjkanja, pa ne nezavednega, kot se včasih domneva, ampak idej pri analitiku, ki ne razume, da fantazij ne smemo jemati v konkretistično-redukcijskem, ampak raje v konstruktivnem smislu. Ko pride do tega spoznanja, je zastoj pogosto na mah premagan. 

Konstruktivno zdravljenje nezavednega, ki zadeva vprašanje njegovega pomena in namena, tlakuje pot pacientovemu vpogledu v proces, ki ga imenujem »transcendentna funkcija«. 

Tu ni odveč povedati nekaj besed o pogosto slišanem ugovoru, da je konstruktivna metoda kratko malo »domneva«. Ta metoda prej temelji na ovrednotenju simbola (t.j. sanjske podobe ali fantazije), ki ni semiotično in iz njega ne naredi znak za osnovne instinktivne procese, ampak je v pravem smislu simbolično, pri čemer je »simbol« najboljše mogoče poimenovanje za kompleksno dejstvo, ki ga zavest še ni jasno zajela. Z redukcijsko analizo tega izraza ne dobimo nič razen jasnejšega pogleda na elemente, ki ga izvorno sestavljajo, in čeprav sam ne bi rad zanikal, da ima povečani vpogled v te elemente lahko svoje prednosti, menim, da kljub vsemu zaobide vprašanje namena. Razkroj simbola na tej stopnji analize je zato napaka. Kakorkoli že, metoda za razrešitev kompleksnih pomenov, ki je nakazana prek simbola, je enaka kot pri redukcijski analizi. Pacientove asociacije so pridobljene in so po pravilu dovolj obilne, da jih lahko uporabimo pri sintetični metodi. Z njo pa spet niso ovrednotene semiotično, ampak simbolično. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je: na kateri pomen kažejo individualne asociacije A, B in C, ko jih vzamemo v povezavi z manifestno sanjsko vsebino? 

Neporočeni pacientki se je sanjalo, da ji je nekdo podaril čudovit, bogato okrašen starinski meč, izkopan iz tumulusa. 

V tem primeru ni bilo nobene potrebe za kakršnekoli nadomestne analogije z analitikove strani. Pacientkine asociacije so priskrbele vse, kar je bilo potrebno. Možno bi bilo ugovarjati, da takšna obravnava sanj vsebuje sugestijo. Toda tedaj ne bi upoštevali dejstva, da sugestija nikoli ni sprejeta, če ni notranje pripravljenosti zanjo, oziroma da se, če je po dolgem vztrajanju sprejeta, takoj spet izgubi. Sugestija, ki je sprejeta za poljubno dolgo časovno obdobje, vedno predpostavlja jasno psihološko pripravljenost, ki je na plan spravi ravno tako imenovana sugestija. Ugovor je zato nepremišljen in sugestiji pripisuje čudežne moči, ki jih ta nikakor nima, saj bi sugestijska terapija v nasprotnem primeru imela velikanski vpliv in bi analitični postopek naredila za precej nepotrebnega. Toda to je daleč od resnice. Nadalje naboj sugestije ne upošteva dejstva, da pacientkine lastne asociacije kažejo na kulturni pomen meča. 

Po tem odmiku se vrnimo k vprašanju o transcendentni funkciji. Videli smo, da je transcendentna funkcija med terapijo na neki način »umeten« produkt, ker je v veliki meri podprta z analitikove strani. Da pa bi se pacient postavil na svoje noge, se ne sme trajno zanašati na zunanjo pomoč. Interpretacija sanj bi bila idealna metoda za spajanje zavestnih in nezavednih podatkov, toda v praksi so težave pri analiziranju lastnih sanj prevelike. 

 

ASOCIACIJE 

Bodalo njenega očeta, ki ga je oče nekoč pred njo usmeril v sonce. Nanjo je to naredilo velik vtis. Njen oče je bil v vseh ozirih energičen, odločen človek, človek z naglim temperamentom in pustolovski v ljubezenskih razmerjih. Keltski bronasti meč: pacientka je ponosna na svoj keltski izvor. Kelti so polni temperamenta, nepotrpežljivi, strastni. Okrasitev ima skrivnosten videz: starodavna tradicija, rune, znamenja starodavne modrosti, starodavne civilizacije, dediščina človeštva, znova prinesena na površje iz groba.

 

ANALITIČNA INTERPRETACIJA 

Pacientka ima izrazit kompleks očeta, ki ga je zgodaj izgubila, in bogato mrežo seksualnih fantazij o njem. Sebe ves čas postavlja na mesto svoje matere, čeprav z močnim odporom do  očeta. Nikoli ni bila zmožna sprejeti moškega, kot je bil njen oče, in je zato proti svoji volji izbirala šibke, nevrotične moške. Pri analizi se zato pojavi prav tako nasilen odpor proti zdravniku-očetu. Sanje odkrivajo njeno željo po »orožju« njenega očeta. Drugo je jasno. V teoriji bi to takoj kazalo na falično fantazijo. 

 

KONSTRUKTIVNA INTERPRETACIJA 

Zdi se, kakor da bi pacientka potrebovala takšno orožje. Njen oče je imel orožje. Bil je energičen, živel je v skladu s tem in tudi prevzel nase težave, inherentne njegovemu temperamentu. Kljub temu da je živel strastno, vznemirljivo življenje, ni bil nevrotičen. To orožje je tudi starodavna zapuščina človeštva, ki leži zakopana v pacientki in je bila prinesena na površje prek »izkopavanja« (analize). Orožje ima opravka z vpogledom, z modrostjo. Je način napada in obrambe. Orožje njenega očeta je bila strastna, neuklonljiva volja, s katero si je utiral pot skozi življenje. Vse do zdaj je bila pacientka v vseh pogledih pravo nasprotje tega. Nahaja se na točki spoznanja, da lahko oseba tudi nekaj hoče in ni treba, da bi bila samo vodena, kakor je ves čas verjela. Volja, ki temelji na vednosti o življenju in na uvidu, je starodavna zapuščina človeške vrste, ki je prav tako v njej, vendar je do zdaj ležala zakopana, zaradi česar je tudi v tem pogledu hči svojega očeta. Toda do zdaj tega ni cenila, ker je imela značaj stalno jokavega, razvajenega otroka. Bila je ekstremno pasivna in povsem podvržena seksualnim fantazijam. 

Zdaj moramo razjasniti, kaj je potrebno za to, da ustvarimo transcendentno funkcijo. Prvo in najpomembnejše je, da potrebujemo nezavedno gradivo. Najhitreje dosegljiv izraz nezavednih procesov so brez dvoma sanje. Sanje so tako rekoč čisti sad nezavednega. Spremembe, skozi katere grejo sanje v procesu doseganja ravni zavesti, imamo lahko, čeprav so nedvomne, za nepomembne, ker tudi same izhajajo iz nezavednega in niso namerna popačenja. Možne prilagoditve izvorne sanjske podobe izhajajo iz bolj površinskih plasti nezavednega in zato tudi vsebujejo pomembno gradivo. So nadaljnji fantazijski produkti, ki sledijo splošni težnji sanj. Isto velja za kasnejše podobe in ideje, ki se pogosto pojavijo med zaspanostjo ali pa vzniknejo spontano ob prebujanju. Ker sanje izvirajo iz spanja, je zanje značilna abaissement du niveau mental[1] oziroma nizka energijska napetost: logična pretrganost, fragmentarnost, tvorjenje analogij, površinske asociacije besedne, zvočne ali vizualne narave, zgoščevanje, združevanje, neracionalnost izrazov, zmedenost itd. Z naraščanjem energijske napetosti dobijo bolj urejen značaj; postanejo dramatično sestavljene, razkrijejo jasne čutne povezave in vrednost asociacij se poveča. 

Ker je energijska napetost v spanju po navadi zelo nizka, so sanje v primerjavi z gradivom zavesti slabši pokazatelj nezavednih vsebin in so zato s konstrukcijskega gledišča zelo težko razumljive, vendar jih je laže razumeti reduktivno. Na splošno so neprimerne ali težko uporabljive pri razvijanju transcendentne funkcije, ker ustvarjajo prevelike zahteve do subjekta. 

Zato moramo poiskati druge vire nezavednega gradiva. Obstajajo na primer vmešavanja nezavednega v budnem stanju, nenadne ideje, spodrsljaji, zmote in spominski spodrsljaji, simptomatična dejanja itd. Vse to je na splošno bolj uporabno za reduktivno kot za konstruktivno metodo, saj je preveč fragmentirano in brez nepretrganosti, ki je nepogrešljiva za smiselno sintezo. 

Drugi vir so spontane fantazije. Po navadi so sestavljene in povezane ter pogosto vsebujejo očitno pomembne podatke. Nekateri pacienti so fantazije zmožni ustvariti kadarkoli, kar tem fantazijam dovoljuje, da se dvignejo v zavest kratko malo z odpravo kritične pozornosti. Mogoče jih je uporabiti, čeprav talent za to nikakor ni preveč pogost. Zmožnost ustvarjanja prostih fantazij je kljub temu mogoče razviti z vajo. Gre za urjenje v sistematičnih vajah za odpravo kritične pozornosti, ki tvori praznino v nezavednem. To spodbuja pojavitev fantazij, ki čakajo v pripravljenosti. Prvi pogoj je, da fantazije z visokim nabojem libida dejansko čakajo pripravljene. To seveda ni vedno tako. Kadar ni, so potrebni posebni postopki. 

Preden se lotimo razprave o tem, moram priznati nelagoden občutek, ki mi pravi, da se bralec morda dvomeč sprašuje, kaj je smisel vsega tega. Zakaj je tako absolutno nujno, da oživimo vsebine nezavednega? Ali ni zadosti že to, da te občasno pridejo na površje same od sebe in ustvarijo neprijeten občutek? Ali mora posameznik na silo vleči nezavedno na površje? Ali, prav nasprotno, ne bi morala biti naloga analize, da nezavedno izprazni fantazij in ga na ta način naredi neučinkovitega? 

Morda bi bilo te dvome dobro natančneje pretehtati, ker se metode za spravljanje nezavednega v zavest lahko bralcu zdijo kot roman, nenavadne in celo precej čudne. Zato moramo najprej pretresti naravne ugovore, da nas ne bodo zadrževali, ko bomo začeli pojasnjevati prej omenjene metode. 

Kot smo videli, nezavedne vsebine potrebujemo zato, da dopolnimo zavestno držo. Če bi bila zavestna drža samo neznatno »usmerjena«, bi nezavedno lahko teklo precej po svoje. To se dogaja pri vseh tistih posameznikih, ki imajo nizko raven zavestne napetosti, na primer pri prvobitnih ljudstvih. Posebni postopki za priklic nezavednega pri njih niso potrebni. Ti sploh nikjer niso zares potrebni, ker so tisti ljudje, ki se najmanj zavedajo dela svojega nezavednega, najbolj pod njegovim vplivom. Vendar se ne zavedajo, kaj se dogaja. Skrivno sodelovanje nezavednega je prisotno povsod, ne da bi ga sami iskali, toda ker ostaja nezavedno, nikoli zares ne vemo, kaj se dogaja in kaj pričakovati. Kar iščemo, je pot za ozaveščanje tistih vsebin, ki bodo na naša dejanja vplivale tako, da se bomo lahko izogibali skrivnemu vmešavanju nezavednega in njegovim neprijetnim posledicam. 

Bralec bo nedvomno vprašal: zakaj ne more biti nezavedno prepuščeno svojim lastnim mehanizmom? Tisti, ki z nezavednim še niso imeli slabih izkušenj, seveda ne bodo videli razloga za nadzor nad njim. Vendar bo vsakdo z zadostno slabo izkušnjo navdušeno sprejel golo možnost za to. Usmerjenost je absolutno nujna za zavestni proces, toda kot smo videli, ima za posledico neizogibno enostranskost. Ker je psiha sistem, ki se uravnava sam, prav tako kot se uravnava telo, se v nezavednem vedno razvije uravnavalni odpor. Če ne bi bilo usmerjenosti zavestne funkcije, bi se vplivi odpora nezavednega lahko neovirano razvijali. Ovira jih samo ta usmerjenost. Seveda ne prepreči odpora, ki se nadaljuje ne glede na vse. Vendar vpliv odpora odstranjujeta kritična pozornost in usmerjena volja, ker se odpor kot tak zdi nezdružljiv z zavestno usmerjenostjo. Psiha civiliziranega človeka ni samo uravnavalni sistem, ampak utegne biti bolje primerljiv s strojem, katerega uravnavanje hitrosti je tako neobčutljivo, da lahko deluje vse do samopoškodbe, medtem ko je po drugi strani odvisen od arbitrarnih manipulacij enostranske volje. 

Posebnost psihičnega delovanja je, da izgubi svoj uravnavalni vpliv, ko je potlačena nasprotna reakcija nezavednega. Delovanje nezavednega na zavestni proces tedaj postane hitrejše in intenzivnejše. Videti je, kot da bi odpor izgubil svoj regulacijski vpliv in sploh svojo energijo, kajti takrat nastopi stanje, v katerem ne samo da ni nobenega zaviralnega odpora, ampak se zdi, da se njegova energija dodaja energiji zavestne usmerjenosti. To seveda olajša izvrševanje zavestnih namer, toda ker so te nenadzorovane, se zlahka uveljavijo za ceno celote. Kadar kdo na primer izreče precej pogumno izjavo in zatre odpor, namreč dobro utemeljen dvom, bo pri tem vztrajal, pa četudi v svojo škodo. 

Lahkota, s katero je lahko odpravljen odpor, je sorazmerna s stopnjo disociativnosti psihe in vodi v izgubo instinkta. To je lastnost, ki je zelo pomembna za civiliziranega človeka, saj lahko instinkti s svojo izvorno močjo znatno otežujejo socialno prilagajanje. Ne gre za resnično pojemanje instinkta, ampak v mnogih primerih samo za relativno trajen produkt vzgoje, ki se ne bi nikoli ukoreninil, če ne bi rabil interesom posameznika. 

Poleg vsakdanjih primerov, ki jih srečujemo v praksi, lahko dober primer potlačitve nezavednega uravnavalnega vpliva najdemo pri Nietzschejevem Zaratustri. Odkritje tako »višjega« kakor tudi »najgršega« človeka izraža uravnavalni vpliv, kajti »višji« človek želi Zaratustro povleči navzdol v kolektivno sfero povprečnega človeštva, kakršno je od nekdaj bilo, medtem ko je »najgrši« človek pravzaprav utelešenje odpora. Toda rjoveči lev Zaratustrove moralne obsodbe sili vse te vplive – in še zlasti občutek usmiljenja – spet nazaj v jamo nezavednega. To zatre urejevalni vpliv, ne pa tudi skrivnega odpora nezavednega, ki je odslej jasno opazen v Nietzschejevih spisih. Nietzsche svojega nasprotnika sprva išče v Wagnerju, ki mu ne more odpustiti Parsifala, kmalu pa se ves njegov srd obrne proti krščanstvu in zlasti proti sv. Pavlu, ki je na neki način trpel podobno usodo kot on. Kot je dobro znano, je Nietzschejeva psihoza najprej proizvedla poistovetenje s »križanim Kristusom« in nato z razkosanim Dionizom. S to katastrofo je odpor nazadnje prodrl na površje. 

Drugi primer je klasičen zgled poveličevanja samega sebe, ki se nam je ohranil v četrtem poglavju Danielove knjige. Nebukadnezar je na vrhuncu svoje moči imel sanje, ki so mu napovedale nesrečo, če ne bi postal ponižnejši. Daniel je te sanje razložil precej strokovno, toda ne da bi jih zares slišal. Poznejši dogodki so pokazali, da je bila njegova razlaga pravilna, saj je Nebukadnezar, potem ko je potlačil nezavedne uravnavalne vplive, postal žrtev psihoze, ki je vsebovala prav odpor, ki se mu je hotel izogniti: on, gospodar zemlje, je bil ponižan na raven živali. 

Neki znanec mi je nekoč pripovedoval o sanjah, v katerih je z vrha gore stopil v praznino. Razložil sem mu nekaj o vplivu nezavednega in ga posvaril pred nevarnimi gorniškimi odpravami, do katerih je ves čas čutil strast. Toda takšnim idejam se je smejal. Nekaj mesecev pozneje je, medtem ko je plezal na goro, dejansko stopil v praznino in se ubil. 

Vsakdo, ki je bil znova in znova priča tem stvarem v vseh mogočih odtenkih dramatične napetosti, je nagnjen k razmišljanju. Začne se zavedati, kako enostavno je spregledati uravnavalne vplive in da bi se moral potruditi pozornost namenjati nezavednemu uravnavanju, ki je tako neizogibno za naše duševno in fizično zdravje. Zato si bo poskušal pomagati z vadbo samoopazovanja in samokritike. Toda samoopazovanje in intelektualna samoanaliza sta kot način vzpostavljanja stika z nezavednim popolnoma nezadostna. Čeprav nobenemu človeškemu bitju ne morejo biti prihranjene slabe izkušnje, se vsak zgrozi nad tveganjem takšnih izkušenj, še zlasti če vidi kakršenkoli način, na katerega bi jih bilo mogoče preprečiti. Poznavanje uravnavalnih vplivov nezavednega ponuja prav takšno možnost in v veliko primerih lahko dejansko omogoči, da se izognemo nepotrebnim slabim izkušnjam. Lahko se izognemo številnim ovinkom, ki jih ne odlikuje nobena posebna privlačnost, ampak samo utrujajoči konflikti. Dovolj slabo je že, če narediš ovinek in bolečo napako na neznanem in neraziskanem območju, če pa se izgubiš na širnih avtocestah v nenaseljeni deželi, je še toliko bolj neprijetno. Kateri so torej načini, ki so nam na razpolago pri pridobivanju védenja o uravnavalnih dejavnikih? 

Če ne obstaja zmožnost za svobodno proizvajanje fantazij, si moramo poiskati umetno pomoč. Razlog za iskanje takšne pomoči je na splošno depresivno ali zmedeno stanje uma, za katero ni mogoče najti nobenega ustreznega vzroka. Seveda lahko pacient poda nešteto racionalnih razlogov – že slabo vreme je zadosten razlog. Toda nobeden izmed njih ni kot razlaga zares zadovoljiv, saj vzročna razlaga teh stanj po navadi zadovolji samo nepoučenega človeka, pa še to le do neke mere. Nepoučen posameznik je zadovoljen, če so njegove vzročne zahteve bolj ali manj zadovoljene. Zadostuje mu, da ve, od kod stvar prihaja, ker ne čuti izziva, ki je za pacienta v depresiji. Pacient bi rad vedel, kakšen je namen vsega tega in kako doseči osvoboditev. V intenzivnosti same čustvene motnje je vrednost, energija, ki bi jo moral imeti na razpolago, da bi odpravil stanje zmanjšane prilagoditve. S potlačenjem tega stanja ali z njegovim razvrednotenjem prek racionalnosti se ne doseže nič. 

Da bi človek obvladal nad energijo, ki je na napačnem mestu, mora čustveno stanje postaviti za osnovo oziroma za začetno točko postopka. Kar se da dobro se mora zavedati razpoloženja, v katerem je, in se vanj potopiti brez zadržkov in brez zapisovanja fantazij in drugih asociacij, ki prihajajo na površje. Fantaziji mora biti dovoljena kar se da svobodna igra, vendar ne na tak način, da bi zapustila orbito svojega objekta, namreč afekta, prek sprožitve nekakšne »verižne reakcije« asociacijskega procesa. »Prosta asociacija«, kot to imenuje Freud, vodi stran od objekta k vsem vrstam kompleksov, in pri tem ne moremo biti nikoli prepričani, da se ti navezujejo na učinek in da niso nadomestitve, ki so se pojavile na mestu objekta. Ob tej zaposlenosti z objektom se pojavi bolj ali manj celovit izraz počutja, ki na neki način posnema vsebino depresije, bodisi dejansko bodisi simbolno. Ker depresija ne nastane na strani zavestnega uma, ampak je nezaželena motnja na strani nezavednega, je počutje kot podoba vsebin in nagnjenj nezavednega, ki so se nakopičile v depresiji. Celoten postopek je na neki način obogatitev in razjasnitev afekta, s čimer afekt in njegova vsebina prideta bliže zavesti in s tem postaneta bolj impresivna in razumljiva. To delo ima samo po sebi lahko ugoden in poživljajoč vpliv. Ob vseh dogodkih ustvarja novo situacijo, ker prej nepovezani afekt ob pomoči in sodelovanju zavestnega uma postane bolj ali manj jasna in artikulirana ideja. To je začetek transcendentne funkcije, t.j. sodelovanja zavestnih in nezavednih vsebin. 

Čustveno motnjo je mogoče obravnavati tudi na drug način, ne z razumsko pojasnitvijo, ampak z dodanjem vidne podobe. Pacienti, ki imajo talent za risanje ali slikanje, lahko svoje počutje izrazijo s slikami. Ni pomembno, ali je slika tehnično ali estetsko zadovoljiva, ampak le, da ima fantazija prosto pot in da je slika kar se da dobro narejena. Načelno se ta postopek sklada s prej opisanim. Nastane produkt, na katerega vplivata tako zavest kot nezavedno. Ta produkt uteleša prizadevanje nezavednega, da prodre na površje, in prizadevanje zavestnega za substanco. 

Pogosto najdemo primere, da sploh ni otipljivega razpoloženja ali depresije, ampak samo splošno medlo nezadovoljstvo, občutje odpora do vsega, nekakšno dolgočasje ali nerazločen gnus, neopredeljiva, toda mučna praznina. V teh primerih ni jasne začetne točke – najprej jo je treba šele ustvariti. Potrebna je posebna zaobrnitev libida navznoter, morda podprta z ugodnimi zunanjimi pogoji, kot je popoln počitek, posebno ponoči, ko je libido v vseh primerih nagnjen k introverziji. (»Noč je: zdaj vsi vodometi govorijo glasneje. In tudi moja duša je vodomet.«)[2] 

Kritična pozornost mora biti odstranjena. Vizualni tipi bi se morali osredotočiti na pričakovanje, da bo proizvedena notranja podoba. Praviloma se fantazijska podoba dejansko – morda hipnagogično – pojavi in jo je treba skrbno opazovati in opisati. Slušno-vizualni tipi po navadi slišijo notranje besede, na začetku morda samo fragmente navidezno nesmiselnih stavkov, ki jih je kljub temu dobro pozorno zapisati. Drugi ob takšnih priložnostih kratko malo slišijo svoj »drugi« glas. Ni malo ljudi, ki se dobro zavedajo tega, da imajo v sebi nekakšnega notranjega kritika ali sodnika, ki nemudoma komentira vse, kar rečejo ali naredijo. Duševno bolni ljudje slišijo ta glas neposredno kot slušne halucinacije. Toda tudi normalni ljudje so, če je njihovo notranje življenje razmeroma dobro razvito, zmožni brez težav proizvesti neslišni glas, čeprav je zaradi razdražljivosti in ponavljanja potem skoraj zmeraj zatrt. Takšni ljudje imajo malo težav pri dostopanju do nezavednega gradiva in tako polagajo temelje transcendentne funkcije. 

Obstaja pa tudi ljudje, ki v sebi niti ne vidijo niti ne slišijo ničesar, vendar imajo njihove roke spretnost, da vsebinam nezavednega dajo izraz. Ti lahko uspešno delajo z upodabljavskimi gradivi. Tisti, ki so nezavedno zmožni izraziti s telesnimi gibi, so precej redki. Ob pomanjkljivosti, da gibi ne morejo biti določeni kratko malo v duhu, se moramo tedaj soočiti s skrbnimi risbami kasnejših gibov, tako da se ti ne izgubijo iz spomina. Še redkejše, toda enako pomembno je samodejno pisanje, neposredno ali s planchette,[3] kar prinaša tudi uporabne rezultate. 

Zdaj lahko preidemo k naslednjemu vprašanju: kaj bi lahko naredili z gradivom, pridobljenim na enega izmed zgoraj opisanih načinov? Na to vprašanje ni odgovora a priori. Samo takrat, ko zavestni um sooči produkte nezavednega, sledi začasna reakcija, ki določa poznejši postopek. Namig nam lahko dá praktična izkušnja sama. Glede na moje izkušnje se zdi, da obstajata dve nagnjenji. Ena je pot ustvarjalne formulacije, druga pa pot razumevanja

Kjer prevladuje načelo ustvarjalne formulacije, se gradivo ves čas spreminja in povečuje, dokler se ne zgodi nekakšna zgostitev motivov v bolj ali manj stereotipne simbole. Ti spodbudijo ustvarjalno fantazijo in rabijo predvsem kot estetski motivi. To nagnjenje vodi do estetskega problema umetniške formulacije. 

Kjer pa, po drugi strani, prevladuje načelo razumevanja, je estetski vidik sorazmerno nepomemben in je občasno lahko občuten celo kot ovira. Namesto tega obstaja intenziven boj za razumevanje pomena nezavednega produkta. 

Medtem ko estetska formulacija je usmerjena k formalnemu vidiku motiva, intuitivno razumevanje pogosto poskuša ujeti pomen iz komajda zadostnih namigov v gradivu, to pa brez upoštevanja tistih elementov, ki bi prišli na površje ob bolj natančni formulaciji. 

Nobeno od teh nagnjenj ne more biti izpeljano z arbitrarnim naporom volje, saj sta obe rezultat posebne narave individualne osebnosti. Obe imata svoje značilne nevarnosti in lahko vodita v zmoto. Nevarnost estetskega nagnjenja je precenjevanje formalne ali »umetniške« vrednosti fantazijskih produkcij, kar pomeni, da je libido odvrnjen od resničnega cilja transcendentne funkcije in speljan k čisto estetskim problemom umetniškega izražanja. Nevarnost hotenja razumeti pomen je precenjevanje vsebine, ki je podvržena razumski analizi in interpretaciji, tako da je simbolni značaj produkta pravzaprav izgubljen. Do neke točke je tem stranskim potem treba slediti zato, da se zadosti estetskim ali razumskim zahtevam, pa naj v posameznem primeru prevladajo ene ali druge. Toda nevarnost obeh teh stranskih poti je vredno izpostaviti zato, ker so, potem ko je bila dosežena določena točka psihičnega razvoja, produkti nezavednega močno precenjeni, precenjeni pa so natanko zato, ker so bili prej brezmejno podcenjeni. To podcenjevanje je ena izmed največjih ovir pri formuliranju nezavednega gradiva. Razkriva kolektivne standarde, po katerih se presoja vse individualno: za dobro ali lépo ne velja nič, kar se ne prilega v kolektivno shemo, čeprav je res, da sodobna umetnost začenja z nadomestnimi prizadevanji v zvezi s tem. Česar primanjkuje, ni kolektivno prepoznanje individualnega produkta, ampak njegovo subjektivno ovrednotenje, razumevanje njegovega pomena in vrednosti za posameznika. Ta občutek manjvrednosti lastnega produkta seveda ni vsepovsod pravilo. Včasih najdemo natančno nasprotje: naivno in nekritično precenjevanje, združeno z zahtevo po kolektivnem prepoznanju, ki se pojavi, ko je začetno občutenje manjvrednosti preseženo. Ravno nasprotno se lahko začetno precenjevanje kratko malo preobrne v podcenjevalni skepticizem. Te zmotne sodbe so posledica posameznikovega nezavednega in pomanjkanja zaupanja vase: bodisi da je posameznik zmožen soditi samo glede na kolektivne standarde ali pa zaradi inflacije ega povsem izgubi zmožnost za presojanje. 

Zdi se, da je eno nagnjenje uravnavalni princip drugega, ker sta oba med sabo povezana v nadomestni odnos. Izkušnja potrjuje to formulo. Na tej stopnji je mogoče narediti bolj splošne sklepe: lahko bi rekli, da estetska formulacija potrebuje razumevanje pomena in da razumevanje pomena potrebuje estetsko formulacijo. Med sabo se dopolnjujeta in skupaj tvorita transcendentno funkcijo. 

Prvi korak vzdolž obeh poti sledi enakemu principu: zavest daje svoj medij izražanja na razpolago nezavednim vsebinam. Za začetek ji ni treba storiti nič več kot to, da ne izvaja pretiranega vpliva. Pri dajanju vsebinske forme mora biti vodenje kolikor se le da prepuščeno naključnim idejam in asociacijam, ki prihajajo iz nezavednega. Z gledišča zavestnega je to seveda nekakšno nazadovanje in je pogosto boleče. Tega ni težko razumeti, ko se spomnimo, da se vsebine nezavednega po navadi pojavijo same od sebe, in sicer kot stvari, ki so po naravi prešibke, da bi prečkale prag, ali kot nezadostni elementi, ki so bili potlačeni iz različnih razlogov. Večinoma so nezaželene, nepričakovane, nerazumske vsebine, katerih neupoštevanje ali potlačitev se zdita povsem razumljiva. Samo majhen del jih ima kakršnokoli nenavadno vrednost bodisi s kolektivnega bodisi z individualnega gledišča. Toda vsebine, ki so kolektivno brez vrednosti, so lahko skrajno pomembne z gledišča posameznika. To dejstvo se izraža v emocionalnem tonu ne glede na to, ali ga posameznik čuti kot negativno ali pozitivno. Družba je pri sprejemanju novih in neznanih idej, ki vsiljujejo njihovo emocionalnost, razdeljena. Namen prvotnega procesa je odkriti čustveno obarvane vsebine, kajti v teh primerih se vedno ukvarjamo s situacijami, v katerih se enostranskost zavesti sreča z odporom instinktivne sfere. 

Poti se ne ločita, dokler za en tip osebe ne postane odločilen estetski, za drugega pa razumsko-moralni problem. Idealno bi bilo, če bi ta dva vidika lahko obstajala drug ob drugem ali pa bi ritmično sledila drug drugemu, se pravi, če bi obstajala menjava med kreacijo in razumevanjem. Zdi se komajda mogoče, da bi eden obstajal brez drugega, čeprav se to včasih zgodi v praksi; ustvarjalni impulz dobi objekt za ceno svojega pomena ali pa potreba po razumevanju potepta potrebo po pridajanju forme. Nezavedne vsebine hočejo predvsem biti jasno vidne, kar je dosegljivo le, če jim damo obliko in jih presojamo samo takrat, ko je vse, kar imajo povedati, otipljivo prisotno. Zato je Freud pustil, da so se sanjske vsebine izražale v obliki prostih asociacij, preden jih je začel interpretirati. 

V vseh primerih ne zadošča pojasniti samo pojmovnega konteksta vsebine sanj. Pogosto je nejasno vsebino treba razjasniti s tem, da se ji prida vidna forma. To je mogoče z risanjem, slikanjem ali oblikovanjem. Pogosto znajo roke rešiti kakšno uganko, s katero se razum neuspešno bojuje. Z ročnim oblikovanjem posameznik doseže vsebinsko bogatejšo stopnjo sanjarjenja v stanju budnosti in nedoumljivi, osamljeni prvotni dogodek je integriran v sfero celovite osebnosti, čeprav je bil za subjekt sprva nezaveden. Estetska formulacija se s tem sprijazni in se odpove vsakršni ideji odkrivanja pomena. To včasih vodi paciente v naklonjenost do umetnikov, seveda tistih nerazumljenih. Želja po razumevanju, ki je odpravljena z natančno formulacijo, se začne z naključno idejo ali asociacijo, zaradi česar ji primanjkuje ustrezne osnove. Za uspeh ima boljše možnosti, če se začne samo z izoblikovanim produktom. Manj ko je prvotno gradivo oblikovano in razvito, večja je nevarnost, da razumevanja ne bodo vodila empirična dejstva, ampak teoretični in moralni premisleki. Pri razumevanju, s katerim se ukvarjamo na tej ravni, gre za rekonstrukcijo pomena, za katerega se zdi, da je imanenten izvorni »naključni« ideji. 

Očitno je, da se lahko takšen postopek legitimno spelje samo, če obstaja zadosten motiv zanj. Prav tako je vodenje lahko prepuščeno nezavednemu samo, če to vsebuje voljo, da vodi. To pa se seveda zgodi samo, ko se zavestni um znajde v kritični situaciji. Brž ko je nezavednim vsebinam dana forma in je razumljen pomen formulacije, se pojavi vprašanje, kako bo ego s tem problemom vzpostavil zvezo in kako se bosta ego in nezavedno uskladila. To je druga in pomembnejša stopnja postopka, in sicer združevanje nasprotij za produkcijo tretjega, tj. transcendentne funkcije. Na tej stopnji ne vodi več nezavedno, ampak ego. 

Tu ne bomo definirali individualnega ega, ampak bomo pustili njega in njegovo banalno realnost kot nenehno središče zavesti, katerega prisotnost je mogoče čutiti vse od otroštva naprej. Ego je soočen s psihičnim produktom, ki svoj obstoj zvečine dolguje nezavednemu procesu ter je zato do neke mere nasproten egu in njegovim nagnjenem. 

To gledišče je temeljnega pomena pri doseganju usklajenosti z nezavednim. Pozicija ega mora biti razumljena kot enakovredna nasprotni poziciji nezavednega in narobe. To pripelje do zelo pomembnega opozorila: če ima zavestni um civiliziranega posameznika omejen vpliv na nezavedno, ima ponovno odkrito nezavedno pogosto resnično nevaren vpliv na ego. Na enak način, kot je ego poprej potlačil nezavedno, lahko osvobojeno nezavedno zdaj napade ego in ga preplavi. Obstaja nevarnost, da ego tako rekoč izgubi glavo in se ne bo mogel braniti pred pritiskom emocionalnih dejavnikov, tj. situacije, ki se pogosto pokaže na začetku shizofrenije. Ta nevarnost ne bi obstajala oziroma ne bi bila akutna, če bi proces razčiščevanja z nezavednim na neki način lahko razgalil dinamiko emocionalnih dejavnikov. To pa se dejansko zgodi, ko je nasprotni pol estetiziran ali intelektualiziran. Toda soočenje z nezavednim mora biti večstransko, ker transcendentna funkcija ni delni proces, ki poteka pogojno, ampak je celovit in nedeljiv dogodek, v katerem so – ali bi vsaj morali biti – vključeni vsi vidiki. Afekt mora zato biti razvit v vsej svoji moči. Estetizacija in intelektualizacija sta odlični orožji proti nevarnim afektom, vendar smeta biti uporabljeni samo, ko obstaja življenjska nevarnost, in ne da bi se ognili nujni nalogi. 

Zahvaljujoč temeljnemu Freudovemu vpogledu vemo, da je emocionalnim dejavnikom pri zdravljenju nevroz treba nameniti polno pozornost. Osebnost kot celoto je treba jemati resno, in to velja za obe strani, tako za pacienta kot za analitika. Kako daleč se lahko analitik skriva za teoretskim ščitom, ostaja občutljivo vprašanje, ki je prepuščeno njegovi presoji. Zdravljenje nevroze ni zmeraj nekakšna psihološka zdravilna voda, ampak je obnovitev osebnosti, ki deluje v vse smeri in prodira v vse sfere življenja. Sprijazniti se z nasprotnim polom je resna zadeva, od katere je včasih veliko odvisno. Jemati resno drugo stran je bistven prvi pogoj procesa, ker lahko uravnavalni dejavniki samo tako uveljavijo vpliv na naša dejanja. Jemati jih resno ne pomeni jemati jih dobesedno, ampak pomeni dajati jim nezavedni vpliv, tako da ima nezavedno možnost sodelovati z zavestjo, namesto da bi jo samodejno motilo. 

Prek sprijaznjenja z nezavednim ni upravičena le pozicija ega, ampak je nezavednemu dopuščena enaka avtoriteta. Ego prevzame vodstvo, toda nezavednemu mora biti dovoljeno, da ima tudi svojo besedo – audiatur et altera pars.[4] 

Način, na katerega je to lahko narejeno, je najbolj razviden v tistih primerih, v katerih je »drugi« glas bolj ali manj jasno slišan. Pri takšnih ljudeh si je, tehnično gledano, zelo preprosto zapisati »drug« glas in na njegove izjave odgovoriti z gledišča ega. 

Tedaj je tako, kot če bi dialog potekal med človeškima bitjema z enakimi pravicami, ki drug drugemu zaupata, kar zadeva veljaven argument, pri čemer ima eden drugega za vrednega, da nasprotujoča si stališča spremeni s sredstvi temeljite primerjave in diskusije ali pa da doseže jasno razlikovanje med njimi. Ker način strinjanja redkokdaj ostane odprt, mora v večini primerov nastati dolg konflikt, ki zahteva obojestransko žrtvovanje. Takšno približevanje lahko prav tako poteka med pacientom in analitikom, pri čemer lahko vloga »hudičevega advokata« kratko malo pripade analitiku. 

Dandanes se z grozno jasnostjo kaže, kako malo so ljudje zmožni upoštevati argumente drugih, čeprav je ta zmožnost osnoven in nepogrešljiv pogoj za vsakršno človeško skupnost. Vsakdo, ki se namerava sprijazniti s samim sabo, mora obračunati s tem osnovnim problemom. Toliko, kolikor ne priznava veljavnosti druge osebe, zanika pravico do obstoja »drugega« znotraj sebe in narobe. Zmožnost za notranji dialog je temelj za zunanjo objektivnost. 

Kljub temu da se proces sprijaznjenja v primeru notranjega dialoga zdi preprost, je nedvomno bolj zapleten v drugih primerih, ko so na voljo samo vizualni produkti. Na primer pri govorjenju jezika, ki je dovolj zgovoren za nekoga, ki ga razume, a je po drugi strani kot gluhonemi jezik za nekoga, ki ga ne. Soočen s takšnimi produkti mora ego prevzeti pobudo in vprašati: »Kakšen vpliv ima name ta znak?« To faustovsko vprašanje lahko prikliče razsvetljujoč odgovor. Bolj neposreden in naraven ko je odgovor, vrednejši bo, saj usmerjenost in naravnost zagotavljata bolj ali manj celovito reakcijo. Vendar za proces soočenja ni absolutno nujno, da postane zavesten v vseh podrobnostih. Zelo pogosto celostna reakcija nima na pretek teoretskih predpostavk, pogledov in konceptov, ki bi omogočili jasno zajetje. V takšnih primerih se mora posameznik zadovoljiti z neizraženimi, toda sugestivnimi občutji, ki se pojavijo v njem in so bolj dragocena kot besedičenje. 

Nihanje argumentov in emocij sem ter tja predstavlja transcendentno funkcijo opozicij. Soočenje dveh položajev ustvarja napetost, nabito z energijo, in ustvarja življenje. Tretja pozicija ni logična izjalovitev v skladu s principom tertium non datur, ampak premik iz napetosti med opozicijama v novo rojstvo, ki vodi k novi stopnji biti oziroma novemu stanju. Transcendentna funkcija se manifestira kot lastnost združenih nasprotij. Dokler sta nasprotji – seveda z namenom izognitve konfliktu – ločeni, ne delujeta in ostajata inertni. 

V kakršnikoli obliki že se nasprotja pojavljajo v posamezniku, gre v končni instanci vedno za izgubo zavesti in trmasto vztrajanje v enostranskosti, soočene s podobo instinktivne popolnosti in svobode. To daje podobo antropoidnega in arhaičnega človeka z njegovim domnevno nenaseljenim svetom instinktov na eni strani in pogosto narobe razumljenim svetom duhovnih idej na drugi, človeka, ki se, ko kompenzira in popravlja našo enostranskost, pojavlja iz teme in nam kaže, kako in kje smo naredili odklon od osnovnega vzorca in se psihično pohabili. 

Tu se moram zadovoljiti z opisom zunanjih form in možnosti transcendentne funkcije. Druga in bolj pomembna naloga bi bil opis njenih vsebin. Na to témo obstaja že veliko gradiva, toda vse težave pri razlagi še niso bile presežene. Potrebne so še številne pripravljalne študije, preden bo postavljen konceptualni temelj, ki bi nam omogočil jasno in razumljivo sodbo o vsebinah transcendentne funkcije. Na žalost je moja izkušnja do zdaj bila, da znanstvena javnost ni povsod zmožna slediti čisto psihološkim argumentom, ker so ti preveč osebni ali pa »uročeni« s strani filozofskih in intelektualnih predsodkov. To onemogoča kakršnokoli smiselno vrednotenje psiholoških dejavnikov. Osebne sodbe so vedno subjektivne, saj ljudje razglašajo za nemogoče vse, kar morda ne velja zanje ali česar rajši ne bi vedeli. Skrajno nezmožni so se zavedati, da kar je veljavno zanje, morda sploh ni veljavno za drugo osebo z drugačno psihologijo. Še vedno smo zelo daleč od tega, da bi v vseh primerih imeli splošno veljavno shemo razlage. 

Ena izmed največjih ovir za psihološko razumevanje je želja vedeti, ali je psihološki dejavnik »resničen« ali »pravilen«. Če njegov opis ni zmoten ali napačen, je dejavnik veljaven sam po sebi in veljavnost dokazuje ravno s svojim obstojem. Kdo bi se lahko vprašal, ali je na primer kljunaš »resnična« in »pravilna« iznajdba stvarnikove volje. Enako otročji je predsodek proti vlogi, ki jo imajo v življenju psihe mitološke predpostavke. Ker niso »resnične«, se poskuša dokazati, da nimajo mesta v znanstveni razlagi. Toda mitologemi obstajajo, čeprav se njihove izjave ne skladajo z našo neizmerljivo idejo »resnice«. 

Ko ima proces sprijaznjenja z nasprotnim polom totalen značaj, ni nič izključeno. V razpravi sodeluje vse, pa četudi postanejo zavestni samo fragmenti. Zavest se prek soočanja s poprej nezavednimi vsebinami venomer širi oziroma, če smo bolj natančni, bi se lahko razširila, če bi se potrudila, da bi jih integrirala. Seveda ni vedno tako. Četudi obstaja zadostna inteligenca za razumevanje postopka, lahko kljub temu zmanjka poguma in samozavesti, kar pomeni, da je kdo lahko mentalno ali moralno prelen ali pa preveč strahopeten, da bi se potrudil. Toda kjer obstaja potrebna premisa, transcendentna funkcija ne samo da oblikuje dragoceno pridobitev pri psihoterapevtski obravnavi, ampak pacientu dá neprecenljivo prednost, da analitiku pomaga po svojih močeh in pretrga odvisnost, ki jo je pogosto mogoče čutiti kot nekaj poniževalnega. Je namreč način doseganja osvoboditve prek lastnih naporov in iskanja poguma biti to, kar v resnici si.         

 



[1] Izraz analitične psihologije, ki označuje sproščeno stanje, doseženo v terapiji. Pozornost in koncentracija klienta sta tedaj omiljeni, kar omogoča večjo ohlapnost inhibitorjev ter s tem dvig vsebin nezavednega na površje. 

[2] Friedrich Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra, Ljubljana: Slovenska matica, 1999, str. 121.  

[3] Lesena ploščica praviloma srčaste oblike in z držalom za pisalo. Uporablja se kot pomoč pri avtomatičnem pisanju med spiritističnimi seansami.

[4] »Prisluhniti je treba tudi drugi strani.«