Tags

Related

Share

Svetnikovo življenje

Hugo Ball

* Poglavje iz knjige Huga Balla Bizantinsko krščanstvo.

 

1

 

Še preden pustim do besede sami rajski pedagogiki Janeza Klimaka, naj odgovorim na vprašanje, kdo je bil človek, ki je zasnoval to pedagogiko.

            Matthäus Rader v svoji izdaji, posvečeni kardinalu Richelieuju, govori o delu Vita S. Climacis, katerega avtor je menih Danijel iz samostana Raith. Druge biografske podrobnosti je zapisal v istem času živeči menih iz samostana na gori Sinaj. Massini v svojih Življenjepisih[1] dopolni ta poročila še z nekaterimi opisi, povzetimi iz knjige z naslovom Vite deʼ Patri dellʼ Eremo, ki je izšla leta 1679 v Rimu.[2]

            Oh, te vaje zgodnjih menihov v pisanju! Maloštevilni stavki življenjepisa, ki ga je sestavil Danijel iz samostana Raith, so tako zelo očarljivi, da lahko, kot se to pogosto dogaja pri takšnih življenjepisih, zaradi njih skoraj pozabimo na svetnika, ki so mu pravzaprav posvečeni. Jezikovna umetnost, ki vzbuja občudovanje veliko bolj z dragocenimi agrafami kot pa z besedami, spominja na vrhunske primere novejšega pesništva in jih s svojo spokojnostjo in preprostostjo celo prekaša.

            Ko Tolažnik s svojo osebo usmerja svetnikovo življenje, iz njega vendarle govori sam Bog. Nobena jezikovna umetnost ne more biti dovolj visoka, da bi lahko ubesedila Božjo besedo. Nobena kronika ni bila še nikoli napisana na čistejši način in vrednost znaka ni bila nikoli tako velika. Bržkone bi lahko pomislili, da mora izbor takšnih starih ohranjenih življenjepisov, ki se priporočajo našim preučevalcem časa in večnosti, obuditi čudežnost omike.

 

2

 

Danijel vidi svojega svetnika predvsem kot umetnika. Prikazuje ga kot »najbolj blaženi cvet svoje dobe«, kot radodarnega junaka, kot »kralja nebeškega Jeruzalema«. Zanj je nekakšna veja tistih izbrancev, katerih spreobrnitev se po Pavlu, tem »najglasneje cvrčečem škržatu«, zgodi v nebesih. Njegov diadem je »ulit v vodnjaku solz in ima vdelane drage kamne«. Je »praoblika vrlin in zdravnik skritih bolezni«. Od Mojzesa, ki ni dosegel zemeljskega Jeruzalema, ga loči le to, da je v celoti vstopil v nebeški Jeruzalem.

            »Katera dežela in katero plemenito mesto sta rodila tega junaka,« se začenjajo Danijelove besede, »katera dežela ga je vzgajala pred njegovim vstopom v religiozno palestro, ne morem z gotovostjo reči.« Domneva se, da je izviral iz Palestine in bil rojen leta 525 za časa vladavine cesarja Justinijana. Ime Sholastik je dobil že kot otrok. Kot se zdi, se ni rodil po lastni volji, vendar pa z Božjim darom, da ni znal reči ne.

            S šestnajstimi leti vstopi v aleksandrijski samostan, katerega manihejsko strogost opisuje v 4. in 5. poglavju svoje Rajske lestve.[3] Z deško željo po učenju se podredi očetu Martiriju, ki mu je bil dodeljen in čigar ime je zanj dobilo pravi simbolni pomen. Devetnajst let, vse do smrti svojega učitelja, uri ponižnost do njegovega znanja in se posveča žrtvovanju lepote in genija »visokemu duhovniku Bogu«, razbijanju »roga napuha«, zatiranju častihlepja »z besom pokorščine«.

            »Molči, utihni« se glasi maksima njegovega učitelja. Tako se otrese »pijavke ljudskosti«, tako premaguje telo na tem Sinaju in dušo na onem. Tako se prisili v odmaknjeno tišino. Anastazij Veliki, ki ga Martirij obišče s svojim gojencem, že tedaj napove: »Martirij, v meniha si ostrigel predstojnika gore Sinaj.« In ko z Martirijem obiščeta Janeza iz Sabe, mu ta umije noge, nato pa njegove roke zasuje s poljubi, medtem ko Martiriju ne umije nog.

 

3

 

Dvajsetletnega (to nemara kaže na 20. stopnjo njegovega asketskega nauka, saj je devetnajst let preživel pod Martirijem) ga posvetijo v meniha. Oborožen z molitvami svojega učitelja in opremljen z »lastnim bojnim strojem za rušenje sovražnih branikov« se odpravi v samoto. »Janez bo nekega dne ena izmed največjih svetilk sveta,« vzklikne opat Strategij ob Janezovi posvetitvi v meniha.

            Kot simbolno lahko obravnavamo tudi ime tega opata. Janez se zdaj posveča nebeški strategiji. Medtem ko se menih bojuje s skrbmi časa, v katerem živi, se anahoret bojuje s skrbmi same večnosti, z demoni.[4]

            Razliko med puščavnikom, samotarjem, in menihom Janez na 27. stopnji svoje knjige opiše takole: »Enemu pride na pomoč njegov brat, drugemu pa angel.« Če so menihi atleti žalosti, so anahoreti atleti obupa. Puščavnik predstavlja višjo stopnjo duhovnega borca in se spopada z »desetkrat deset tisoč« demonskimi zvijačami, s skritimi duhovi zlobe, ki »kot viharji neznanega izvora prinašajo brodolom«.

            Za anahoreta niso povsem varne niti višave dogem, a ga pri tem vendarle tolaži tole zaupanje: »Če lahko nekdo ob pomoči demona vznemiri celotno čredo, zakaj je ne bi mogel nekdo drug znova pomiriti ob pomoči angela?«

 

4

 

V siju bakel Božje ljubezni Janez vstopi v areno anahoretizma. Štirideset let preživi v svojem puščavniškem domovanju v bližini mesta Tola, pet milj stran od cerkve, ki jo je zgradil cesar Justinijan, in dovolj daleč stran od domovanj sosednjih puščavnikov, da ne bi mogel zapasti častihlepju, namreč tistemu častihlepju, za katerega ta svetnik nekoč reče, da ga je veliko teže krotiti kot nezmernost.

            Zamaknjenega v sveta znamenja ga požira nebeški plamen. Tu žari v vse štiri strani križa. Svoje domovanje deli z morsko pošastjo, »tem težkim in divjim telesom«. »Kdo razpolaga z močjo besede in besednim zakladom,« pravi njegov kronist, »da bi lahko naštel vsa pomanjkanja, ki jih je prenašal? In kako bi lahko izrekli vse to, kar je doživljal v molku svoje skrite samote daleč stran od življenja?«

            Kljub temu pa v to tišino, v ta mir, prispe pismo Gregorja Velikega. Najponižnejši izmed vseh papežev v njem pozdravi svojega samotnega sina, enako kot je pozdravil Benedikta, očeta Monte Cassina, in sicer z ganljivim glasom vrhovnega pastirja, ki tiaro občuti kot breme, še več, kot nesrečo za svojo dušo. Komur je dodeljena sreča, da lahko živi v samoti, ta je dolžan moliti za tiste, ki imajo to nesrečo, da so zapuščeni v naporih vsakdanjega vrveža.

            Odgovor Gregorju ni znan. Vendar pa Janez moli. V molitvi vztraja kot kak negibni steber. Njegova molitev velja Bogu in prav tako tudi papežu. Nebu kot prvemu »razbije njegova molitev z ječanjem, vzdihovanjem in zaobljubami zvezde«. »Tako običajno stokajo,« pravi Danijel, »prebodeni z mečem, ožgani ali tisti z iztaknjenimi očmi.« Upognjen in obrzdan od neskončne milosti leži na srcu čistosti in se noče, še več, ne more se zasititi. Mrežo poželenj razplete s solzami, medtem ko padec v melanholičnost prepreči angel, ki spreminja njegovo okolico in ga dan za dnem krepča z novimi čudeži.

 

5

 

Iz štiridesetih let te samote je znanega bore malo. Danijel poroča le o dveh kratkih epizodah. Prva pripoveduje, da je Janez imel zelo velike preroške zmožnosti, vendar je o njih molčal, medtem ko druga govori o tem, da je njegova molitev imela moč zdravljenja bolezenske obsedenosti oziroma, kot bi rekli danes, »nerazrešenih kompleksov«. Vendar pa je svetnik tudi ta dar vrnil nebesom, ko je videl, kako ga blatijo. Obe anekdoti sta zapisani zelo na kratko, tako rekoč mimogrede.

            Ob pomoči priprošenj starejših očetov je tekmovalnemu puščavniku po imenu Mojzes uspelo, da ga je Janez kot kakega rekruta nebeških vojsk sprejel v bratovsko skupnost. Tako Janez svojemu učencu nekega dne naloži, naj na določenem kraju gorate pokrajine prekoplje zemljo in uredi kuhinjski vrt. Mojzes se odpravi na določeno mesto in se pridno loti dela. Ko napoči poldan in je sonce najvišje na nebu – zgodba se dogaja julija – si Mojzes poišče senco pod previsno skalo in popolnoma omotičen zaspi.

            Gospod, ki ne prenaša, kot pravi Danijel, da bi se njegovim pred njim klečečim molivcem zgodila kakršnakoli nesreča, na svoj način vnaprej vidi nevarnost in posvari pred njo. Ker namreč Janez doma mirno daruje svoje molitve in nato tudi sam za hipec zadrema, v snu nenadoma uzre človeku podoben blaženi lik, ki ga očitajoče predrami s temi besedami: »Tako torej sanjaš, Janez, medtem ko Mojzesovo življenje visi na nitki?« Janez se urno vzravna in za svojega varovanca nemudoma poseže po orožju molitve.

            Dan se nagiba k večeru. Mojzes se še pred mrakom vrne, Janez pa ga vpraša, ali je vse v redu ali pa se mu je nemara pripetilo kaj žalostnega ali kakorkoli nepričakovanega. »Previsna skala,« odvrne Mojzes, »pod katero sem opoldan za kratek čas zadremal, se je utrgala in bi me bržkone ubila, če me v snu ne bi nenadoma poklical tvoj glas, tako da sem skočil na noge in stekel izpod previsa.«

            In Janez je v svoji ponižnosti, kot nam pove poročilo, molčal in ni svojemu učencu razkril prav nič o tem, kar se je v snu primerilo njemu samemu.[5]

 

6

 

Druga anekdota: Neki Izak, ki ga je mučila silna seksualna tiranija in je bil zato na robu obupa, se odloči čim prej poiskati velikega svetega očeta, kateremu ves objokan in hlipajoč razkrije svoje težave in spopadanje z njimi.

            Svetnik občuduje njegovo zaupanje. »Torej, prijatelj moj,« ga nagovori, »dajva, skupaj se zateciva k molitvi.«

            Ko tako ležita z obrazom proti tlom in molita v globoki pobožnosti, se kmalu izpolni orakelj iz psalterja: »Pripovedoval sem o svojih potih in si me uslišal.« Nečisti duh zgori v bliskih visokega stika. Presenečeni bolnik, ki se čuti ozdravljenega, Bogu, ki je uslišal svojega služabnika Janeza, daruje hvalo, čast in zahvalo.[6]

            Vendar pa obstajajo ljudje, ki, »navrtani od ojesa zavisti«, v Janezu vidijo zgolj čvekača in bahača. Ker ga to prizadene in ker so ti ljudje v Kristusovem imenu zmožni prav vsega, se Janez za eno leto zavije v tako globok molk, da se njegovi obrekovalci slednjič odpravijo k njemu in ga rotijo, naj vendarle ne zavrže vira svojega učenja, saj naj bi njegov molk ogrožal prizadevanja in tudi samo zveličanje prav vseh.

            Svetnik, ki ne zna nikomur reči ne, se vda njihovim prošnjam in začne znova živeti na svoj prejšnji način.

 

7

 

Na silo ga postavijo za prefekta samostana, se pravi za predstojnika samostana na Sinaju. In Janez seveda ne razočara pričakovanj njih, ki so še pravkar bili njegovi sodniki. Kajti šele zdaj kljub svoji težki službi predre dotlej še nikoli predrto meglo, se povzpne po nebeških stopnicah in sprejme iz rok starega Boga nove plošče, na katerih je vsaka črka utripajoče srce in vsak stavek Božja krona.

            O njegovi svetosti pričajo prav vsi, ki so sledili duhu njegovega nauka. Med prvimi o njej priča menih Janez, opat sosednjega samostana Raith. In o njegovi svetosti prav tako priča tudi v grmenje in bliskanje odeti duh varuh sinajske gore, se pravi sam Mojzes, kerub izraelskega ljudstva.

            Namreč tistega dne, ko posvetijo novega prefekta in je v samostanu šeststo gostov, se sredi vsega direndaja v vlogi gostitelja pojavi moški, ki je oblečen kot kak Hebrejec in opravlja svoje komorniške naloge zdaj v kuhinji, zdaj v ekonomatu in spet drugič v kleti ali v meniških celicah.

            Ko so se poslovili že skoraj vsi gostje in se je strežno osebje posedlo za mizo, pogovor nanese tudi na upravnika, ki je bil prisoten prav povsod in je marljivo dajal svoja navodila in ukaze. Toda četudi so ga še tako prizadevno iskali – domnevali so namreč, da kje počiva –, ga ni bilo mogoče več najti.

            »Le kdo drug bi lahko to bil,« reče opat Janez, »če ne sam naš gospod Mojzes? Le kako bi si lahko pustil vzeti priložnost, da nas postreže v svoji hiši.«

 

8

 

Svetnik ni za dolgo preživel svoje knjige. Pred njegovo smrtjo se ga je še enkrat polotilo hrepenenje po preljubem puščavniškem življenju. On, ki je v izogibanju človeški hvali videl hvalevredno početje, še večjo zaslužnost pa v premagovanju hvale demonov, ta predstojnik samostana na Sinaju se je iz kroga samostanskih »raztresenosti« in ambicij želel vrniti v sveto spokojnost, v anahoretsko življenje. »Pavel,« se glasi eden izmed njegovih najlepših izrekov, »Pavel ne bi mogel nikoli slišati božanskih in skrivnih besed, če ne bi bil v raj dvignjen kot v kako puščavniško domovanje.« Samostan je zanj postal svet in zato še enkrat zbeži. Svojo Lestev napiše, da bi lahko tudi drugi videli, na katerih stopnicah stojijo.

            Še preden se poslovi, postavi za naslednika svoje prefekture brata Gregorija, ki je enako kot on sam anahoret in obdarjen s preroškim duhom. Gregorij v divjini obišče umirajočega puščavnika. »Janez, ti me hočeš pustiti kar tako brez pomoči in podpore? Gospoda sem zaprosil, naj me pokliče še pred tabo. Kajti le kako naj brez tebe vodim to sveto družino bratov? In danes te tu vidim še pred sabo odhajati iz tega življenja.«

            Janez ga potolaži, da mu bo sledil, še preden bo preteklo eno leto. In tako se tudi zgodi. Pri tem čudežu sta si podali roke previdnost in pokorščina. Janez umre leta 605 v osemdesetem letu starosti; deset mesecev pozneje mu sledi brat Gregorij.[7]

 

 

Iz nemščine prevedel Alfred Leskovec

 




[1] Raccolta di Vite deʼ Santi, zv. III, Milano 1829.

[2] Prim. tudi Acta Sanctorum zv. III, str. 834–837. Migne, zv. 88, str. 579–1210, vsebuje Raderjevo izdajo, poleg tega pa na str. 1211–1247 tudi sholije Janeza iz Raitha.

[3] Za manihejce (ime so dobili po svojem ustanovitelju Maniju, rojenem okoli leta 214) je značilna nadvse rigorozna askeza. Za nekatere zapovedi ezoteričnih manihejskih skupnosti se zdi, da so našle svojo pot tudi v samostane v Aleksandriji in na gori Sinaj, o čemer je mogoče sklepati vsaj iz nekaterih mest besedila πλάκες πνευματικαί. Kot je mogoče razbrati iz Evtihijeve cerkvene kronike, je bil v Egiptu za časa patriarha Timoteja I. (381–385) velik del klera pod tolikšnim vplivom Manijevega učenja, da je omenjeni patriarh, da bi lahko odkrili krivce, odredil začasno odpravo prepovedi uživanja mesa, ki je sicer veljala za klerike in duhovnike v njegovem patriarhatu. – Prva izmed treh manihejskih zapovedi vzdržnosti ne zahteva izogibanja zgolj uživanju vsakršnega mesa, temveč tudi živalskih izdelkov, kot so sir, mleko, maslo (Zöckler, str. 169–174). Radner v observatiuncula k IV. stopnji Lestve poroča o ugotovitvi nekega starega interpreta, da je menih Makedonij, ki je na počitnicah v Aleksandriji storil facinus inexpiabile nullaque venia dignum, užival nečiste živalske ekstrakte. To mesto se dobesedno glasi: furtine et occulte comederat extraordinarie ex his quae animalia portant, quod gravissimum et pene inexpiabile peccatum existimabatur, ut docet magnat pater Basilius in principio regulae sua. Potemtakem bi bilo mogoče sklepati, da je bil posrednik manihejskih vplivov celo sam Bazilij. – Prek Manija, čigar popotovanja so segala vse do Indije, Kitajske, Turkestana, so v krščanstvo prodirale tudi budistične zapovedi vzdržnosti. Βοῦττα in Βραχμᾶναι, σεμνοὶ τῶν Ἰνδῶν (Stromata I, 15, in III, 7) sicer pozna že Klemen Aleksandrijski, medtem ko Tertulijan z njimi in »indijskimi gimnosofisti« (Apol. 42) celo polemizira.

[4] Prim. Holl, Enthusiasmus und Bußgewalt beim griechischen Mönchtum, Leipzig 1898, str. 175: »V tej ureditvi, da je iz cenobitskega (samostanskega) življenja v zrelejši starosti mogoče preiti v anahoretsko življenje, je že povsem jasen namig na to, kakšno hierarhično razmerje se je izoblikovalo med obema oblikama meništva. Cenobija je nekakšna osnovna šola, medtem ko anahoretsko življenje predstavlja stopnjo popolnosti. Neposredna pričevanja o tem primatu anahoretizma so prisotna prav povsod.«

[5] Ta čudež povsem očitno opozarja na skrivnostna razmerja med Mojzesom kot starojudovskim zakonodajalcem in Janezom kot krščanskim zakonodajalcem; pri prvem imamo predpise o telesnem očiščenju, pri drugem pa predpise o duhovnem očiščenju.

[6] Ta drugi čudež bi lahko označili za nekakšno krščansko preinterpretacijo Abrahamovega žrtvovanja Izaka.

[7] Skladno z ugotovitvami novejših raziskav (F. Nau, Note sur le date de la mort de S. Jean Climaque, Byzantinische Zeitschrift, zv. XI, 1902) naj bi svetnik umrl šele leta 649, tako da bi ga bilo treba namesto v 6. stoletje postavljati v 7. stoletje. Ugotovitvam Naua ugovarja I. Pargoire v svojem delu Un prétendu document sur S. Jean Climaque, v: Echos d᾽Orient, zv. VIII, Pariz 1905, tako da bo bržkone treba kot leto svetnikove smrti še naprej uporabljati prvotno letnico.