Tags

Related

Share

Seks po katoliško

Domen Mezeg

Cerkvena spolna morala zbuja v sodobni družbi mnogo bizarnih predstav. Eno izmed najbolj najvulgarnejših bi lahko skicirali nekako takole: sivolasi starokopitni »dedki« z nekega drugega planeta po imenu Vatikan »kukajo pod rjuhe« katoliških parov in brez izkušnje spolnih odnosov za debelimi kamnitimi zidovi pišejo prometnim predpisom podobne recepte za nekakšno čistunsko spolnost »po Božji volji«. Vsak prekršek se kaznuje z globo v obliki večnega pogubljenja in peklenskega ognja.

Poslušnost Cerkvenemu nauku se dandanes zdi že kar malce izumetničen »frazon« in v ušesih sodobne družbe individualistov zveni precej čredniško. Poleg tega je med ljudmi razširjeno prepričanje, da Cerkev obravnava spolnost kot nekaj nečistega, grešnega ali celo demonskega. Očita se ji tudi prepoved kontracepcije, saj naj bi bila dovoljena le spolnost, ki je v funkciji razplojevanja. Toda kakšen je resničen pogled Cerkve na to problematiko? Obravnavano področje je tako obsežno, da se bomo v pričujočem razmišljanju dotaknili le nekaterih najbolj vročih točk.

Ko je govor o katoliški spolni morali, je dobro poznati njeno zgodovinsko ozadje. V Cerkvi se je v nekem obdobju res pojavil precej negativen odnos do vsega telesnega, kar pa težko pripišemo krščanstvu kot takšnemu. Pri Kristusu ni opaziti negativnega odnosa do spolnosti. Prav nasprotno: Kristus je prizanesljivo gledal celo na prostitutke kot predstavnice iznakažene in sprevržene spolne morale. Sprejemal jih je z vsem spoštovanjem in jim izkazoval dostojanstvo ter jim nikdar ni kazal prezira, četudi jih je tedanja judovska družba farizejsko zaničevala. Že splošen Jezusov odnos do žensk, ki so bile v tistem času absolutno podrejene in drugorazredne, je bil nekaj nepredstavljivega, da pa si je drznil govoriti s tujkami, ki so jih Judje pogosto imeli za predstavnice nižje kaste in »psice« ali celo vlačuge, je bil škandal kolosalnih razsežnosti. Takšno ravnanje so mu branili celo njegovi najbolj zvesti učenci, kar v knjigi z naslovom Razstrupiti eros (Celje: Mohorjeva družba, 2015) priznava tudi katoliški teolog Martin M. Lintner: »Če je bila za Jezusove sodobnike pohujšljiva že njegova neporočenost, potem je bil njegov odnos do žensk še bolj pohujšljiv. V močno patriarhalno zaznamovanem okolju, ki je strukturno zapostavljalo ženske in v katerem so bile z lahkoto izobčene ali pa so ostale brez pravic in sredstev, je šel Jezus prek družbenih ter verskih norm in se je sproščeno družil z ženskami: nagovarjal je tuje ženske; tako je na začudenje in neodobravanje svojih učencev pričel pogovor ob Jakobovem vodnjaku z žensko, ki je bila tujka, neverna in prešuštnica; ni se bal dotikati prostitutk, moralno dvomljivih žensk ali bolnih, kultno nečistih žensk; zavzemal se je za pravice žensk in je zaščitil prešuštnico; o ženskah je govoril lepo in s spoštovanjem« (str. 33–34).

Te besede odpirajo drugo pomembno vprašanje s področja cerkvene spolne morale, in sicer odnos Cerkve do žensk, ki je dandanes deležen mnogih očitkov. Cerkev naj bi ženske zatirala in jih spravljala v podrejen položaj, še zlasti žgoče pa se nekaterim zdi vprašanje o tem, ali ženske lahko opravljajo duhovniško službo, kar je v mnogih protestantskih cerkvah že dolgo časa povsem običajno. Stališče Katoliške cerkve glede tega je jasno: žensko duhovništvo ni sprejemljivo, saj so bili apostoli, ki so bili deležni zadnje večerje (ustanovitve evharistije) izključno moški in so pozneje posvečali tudi druge pastoralne delavce (škofe in duhovnike), ki so bili prav tako moški. Vendar »rezerviranost« duhovniške službe za moške katoličane ne more in ne sme biti dojeta kot zapostavljanje žensk, saj v Svetem pismu najdemo veliko plemenitih žensk, ki so imele v zgodovini judovskega naroda in sploh odrešenja zelo pomembno vlogo. Ob drugih lahko omenimo Jezusovo mater Marijo, Marijo Magdaleno, Estero, Judito in Ruto. Tudi v zgodovini Cerkve se je kljub opaznemu pomanjkanju žensk na vidnejših položajih pojavilo kar nekaj omembe vrednih žena, npr. Ivana Orleanska, Katarina Sienska, Brigita Švedska itn. Še zlasti v zadnjem času pa se pojavljajo razmišljanja o tem, kako nežnejšemu spolu znotraj občestva nakloniti več vidnih, pomembnih in odgovornih vlog. To lahko razumemo tudi kot odgovor na krepitev feminističnih gibanj znotraj zahodne družbe v zadnjih desetletjih in s tem kot prizadevanje za preprečevanje apostazije med vernicami, ki se zaradi svojega spola čutijo zapostavljene v cerkveni skupnosti. Poleg tega želi Cerkev odgovoriti na nove zahteve spreminjajoče se družbene stvarnosti.

Pa se vrnimo k prejšnji témi, torej k Jezusovemu pogledu na telesnost oziroma spolnost. Za Jezusa bi lahko trdili, da mu ni bilo tuje ali, bog ne daj, odvratno nič, kar je človeškega. Tudi prešuštnici, ki so jo Judje želeli kamenjati, je velikodušno odpustil in je ni imel za kužno. Zlorabo spolnosti, kot je prešuštvo ali vlačuganje, je seveda obsojal, ne pa tudi spolnega akta kot takšnega. Pri njem ni zaznati izumetničeno vzvišenega odnosa do telesnosti. Ni je imel za nič drugorazrednega, umazanega, prostaškega ali celo peklenskega. Tudi svojega devištva ni puritansko vzdignil na narcisoidni piedestal najsterilnejše oblike življenja. Nazarejec je govoril predvsem o tem, da se nekateri odločijo za samsko življenje »zaradi Božjega kraljestva« in da se v prihodnjem veku ne bodo ne ženili ne možile. Zakaj bi Bog obsojal nekaj, kar je sam ustvaril? Ali ne bi s tem prišlo do najbolj absurdnega protislovja?

Zadržanost do spolnosti »iz nekakšnih higieničnih vzgibov« bi lahko prodrla med kristjane na primer z grškim stoicizmom. Takšno razmišljanje bi se lahko pojavilo tudi kot odgovor na antično spolno perverzijo. Tako so mnogi kristjani v svojem gledanju na telesnost in spolnost vzneseno zatavali v drugo, prav tako patološko skrajnost, ki se je v teku stoletij okrepila in zasidrala v miselnosti mnogih predstavnikov cerkvene avtoritete in navadnih vernikov. Prvi negativni pogled na spolnost je zaznati že pri svetem Avguštinu, ki se je velik del svojega življenja predajal spolnim užitkom in izkusil iznakaženo spolnost, ki mu je pogosto rabila za emocionalni in čutni heroin, vendar je bila mnogokrat povsem oropana ljubezni in se mu je zato priskutila. Prav zato jo je v svojih spisih ničkolikokrat povezoval z grešnim, blatnim, nečistim in peklenskim, čeprav se je zavedal, da obstaja tudi osrečujoča spolnost, katere poglavitna komponenta je ljubezen. To nekje tudi zelo jasno pravi: »In kaj je bilo, kar me je naslajalo, kaj drugega kot ljubiti in biti ljubljen? Vendar se nisem držal meje, ki vodi od srca, koder se vije svetla steza prijateljstva, ne, izhlapevali so mi hlapi iz blatne pohote mesa in iz vrelca spolne doraslosti in mi pooblačevali in zatemnjevali srce, da nisem ločil vedrine ljubezni od temine strasti« (nav. po Lintner, n. d., str. 45).

Pri Avguštinu je opaziti predvsem demoniziranje poželenja, ki naj bi zameglilo človekovo hrepenenje po Bogu. Še bolj kot pri njem pa je negativna percepcija spolnosti, kot pravi Lintner, opazna pri Cezariju iz Arlesa, »ki je od poročenih ljudi zahteval spolno vzdržnost v dneh pred prejemom evharistije, da bi tako njihova vest ostala čista« (Lintner, n. d., str. 49). Mnenje o spolnosti kot nečem nečistem se je skozi zgodovino Cerkve krepilo in postajalo vsesplošno prevladujoč način njenega dojemanja. To se je vleklo tako rekoč do srede 20. stoletja, ko je takšen »krepostniški« način pojmovanja seksualnosti v šestdesetih letih precej izmaličila spolna revolucija. Ta je prelomila mnoge tabuje, obenem pa je  pripravila tudi plodna tla za bolj zdrav in manj obremenjen način dojemanja spolnosti ter tako odprla pot osvoboditvi mnogih potlačenih frustracij, ki so se nabirale skozi številne rodove vernikov, kot so na primer v kolektivno zavest globoko zasidrani občutki krivde, ki jih lahko zbudi že sama misel na spolnost. Ob tem je treba jasno poudariti, da ni šlo za zagovarjanje ideje perverzne spolnosti in nekakšne »z vajeti spuščene ljubezni«, ampak je omenjena družbena preobrazba Cerkvi pomagala na novo razmisliti o tej problematiki, zavreči nekatera zmotna prepričanja in vzpostaviti bolj zdrav odnos do človeškega telesa. Drugi vatikanski koncil je potrdil stališče Cerkve, da spolni odnos ni nekakšno dezinficirano frigidno občevanje, pri katerem mora iti izključno za izlivanje semenske tekočine s stisnjenimi zobmi in brez spolnega užitka, zato da se »persilno« bela dušica slučajno ne bi ponečedila. Do omenjenega cerkvenega zbora je nekako veljalo splošno prepričanje, da je spolnost namenjena predvsem zaploditvi potomstva, skozi eros izražena ljubezen med zakoncema pa je šele v zadnjih desetletjih postala njena enakovredna komponenta, ki se ji pripisuje moč, da krepi medsebojno povezanost in naklonjenost zakoncev.

Očitki Cerkvi, da katoliško spolno moralo oblikujejo cerkveni dostojanstveniki, ki sami nimajo izkušnje spolnega življenja, ne drži povsem, saj se Cerkev pri oblikovanju svojih verskih naukov opira na bogate izkušnje mnogih poročenih ljudi, pa tudi socialnih delavcev s področja seksologije, psihologije in psihoterapije. S svojo moralo hoče predvsem pomagati katoličanom, da bi jih spolnost osrečevala in izpolnjevala. Njeno stališče je, da »popolnoma osvobojena« spolnost, spolnost brez zadržkov v smislu »kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli«, ne prinaša osebnega zadovoljstva in je v nasprotju s spolnostjo, ki je postavljena v trajen in veljaven odnos dveh zakramentalno združenih oseb. Vendar se mnogi katoličani dandanes požvižgajo na cerkveni nauk in živijo svojo telesnost po svojih lastnih merilih. Še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti so med verniki potekale vroče debate o kontracepciji, splavu in predzakonski spolnosti, dandanes pa se mnogi verujoči sploh ne sprašujejo več, kaj je s cerkvenega gledišča moralno dopustno in kaj ne. Pogledi »neke institucije« jih pač ne vznemirjajo več. Tako nastaja vse večji razkorak med teoretično in praktično platjo spolnosti znotraj cerkvenega občestva. Vzrok za nastalo situacijo gre delno pripisati pohujšanjem zaradi dolgoletnega prikrivanja spolnih zlorab in finančnim škandalom, delno pa precej spremenjeni družbeni stvarnosti vsaj od obdobja štiridesetih let 20. stoletja naprej.

Družbena sprememba je bila še kako očitna na Slovenskem, saj se je od predvojnega obdobja, ki so ga zaznamovali pompozni evharistični kongresi in kongresi Kristusa kralja kot znamenja moči tedanje cerkvene avtoritete, pri nas zgodilo kar nekaj tektonskih družbenih premikov. Mednje bi lahko prišteli drugo svetovno vojno, ki je s svojimi grozotami oslabila vero mnogih in odprla vprašanja o resničnosti obstoja »dobrega Boga«, komunistično revolucijo, ki je cerkveno avtoriteto za skoraj pol stoletja potisnila na družbeno obrobje, spolno revolucijo šestdesetih in sedemdesetih let, ki je spolnost dokončno »osvobodila« in izročila v roke posameznika, pa tudi vse večji tehnološki napredek, ki je postal nova religija sodobnega časa in z vodilnega položaja v družbi izpodrinil Boga, obenem pa tudi Cerkev. Lahko bi navedli še naraščajočo moč medijev, zlasti svetovnega spleta, ki spolnost pogosto zlorablja v komercialne namene in posamezniku ponuja neomejen dostop do pornografskega gradiva, ta pa spodbuja oblike zasvojenosti, ki še pred nekaj desetletji niso bile tako razširjene kot v današnjem času, in s tem tudi recesijo krščanskih vrednot v družbi.

Ob tem, da je spolnost skupaj s produkti, ki so povezani z njo, vsesplošno dostopna, znotraj Cerkve pogosto še vedno ostaja tabu. To je problematično zlasti za mlade, ki o njej vedo zares veliko, a se o stvareh nimajo priložnosti pogovoriti s svojimi starši ali drugimi odraslimi, ki se spolnosti še vedno malce sramujejo. Tudi ta »nepravi« sram, ki vodi k molku, ima lahko za posledico, da mladi sprejmejo predvsem spolno moralo, spisano od velikih kapitalističnih korporacij »prestižne znamke« Hollywood. Razen tega se nauk Cerkve zaradi spremenjene družbene stvarnosti mnogim katoličanom dandanes zdi neživljenjski in nepraktičen. Kar malce težko si je predstavljati, da neka predzakonska zveza, ki traja že vrsto let, ne bi pripeljala tudi do spolnih odnosov in uporabe kontracepcije kot oblike »zaščite« pred neželenimi ali prezgodnjimi nosečnostmi, pa tudi morebitnimi okužbami.

Nasproti umetnemu uravnavanju rojstev s pomočjo kondoma ali tabletke Cerkev postavlja t. i. naravne metode, za katere meni, da privajajo človeka na samoobvladovanje in preprečujejo banaliziranje spolnosti na nagonsko zadovoljevanje potreb, ker je pri njih potrebno določeno odrekanje v povezavi z ženskimi mesečnimi cikli. Moški tako postaja bolj pozoren do telesa svoje žene, do njenih želja in hrepenenj, ter je prisiljen brzdati sebično iskanje lastnih užitkov. Poleg tega naj bi takšna spolnost pomenila celostno podaritev drugi osebi, saj naj ne bi povsem izključevala možnosti za porajanje novega življenja, ki je z gledišča Rimskokatoliške cerkve sestavni element najbolj intimne združitve moža in žene.

Ob vsem tem razglabljanju o katoliški spolni morali in poskusih njenega pravilnega razumevanja pa ne moremo mimo še neke druge vse bolj popularne tematike – homoseksualnosti. Ta oblika spolnosti med katoličani vzbuja kar dosti vprašanj. Po eni strani imamo večinske medije, ki vse bolj ostro obsojajo že same pomisleke, da bi bilo z homoseksualnostjo lahko karkoli narobe, in po drugi je tu Cerkev ter tudi mnogo drugih verskih skupnosti in posameznih strokovnjakov, ki svarijo pred njenimi domnevnimi negativnimi posledicami za družbo in za otroke, ki naj bi jih homoseksualni pari posvojili. Homoseksualnost se znotraj cerkvenih krogov pogosto razume kot amoralna, sprevržena in protinaravna spolna praksa, čemur nasprotujejo »svobodomiselno« usmerjeni teologi in drugi ljudje, ki zatrjujejo, da je povsem naravna in da otrokom, ki so posvojeni v gejevske zakone, zagotovo ne more škodovati. Takšna nasprotja lahko v verniku zbudijo kar precej neodločenosti: kako naj se do nastale situacije opredeli in kaj lahko sprejme z odobravanjem, kaj pa je tisto, s čimer se absolutno ne more strinjati?

Pred dejstvom, da na svetu živijo ljudje z istospolnim nagnjenjem, si ni več mogoče zatiskati oči. Če je bila homoseksualnost še v srednjem veku kruto kaznovana s smrtjo na grmadi in je Hitler istospolno usmerjene pošiljal v nebo skoz krematorijske dimnike, po vojni pa so bili še do nedavnega »zavezani« k molčečnosti in tabuizaciji svojih intimnih čutenj, ker je bila homoseksualnost obravnavana kot bolezen, zdaj v nekaterih zahodnih državah uživa nedotakljivost kočevskih medvedov. Tam postaja vsesplošno sprejemljiva in zaželena, kakršnokoli nasprotovanje pa ima lahko tudi sodne posledice. Pravo nasprotje temu ostajajo nekatere afriške države, kjer je za homoseksualnost zagrožena celo zaporna kazen, Rusija in še nekatere vzhodnoevropske države, kjer je javno priznavanje homoseksualnosti lahko povod za izobčenje iz družbe ali celo fizično izživljanje. Na Kitajskem in tudi v nekaterih drugih državah so poznane metode »zdravljenja« istospolne usmerjenosti s pomočjo elektrošokov, torej z instrumentalnim pogojevanjem.

Pa si poglejmo, kakšne napotke na tem področju daje Biblija. Zdi se, da sveta knjiga krščanstva že na začetku začrtuje moralne smernice glede človekovega spolnega življenja, saj je v Prvi Mojzesovi knjigi zapisano: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ,Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita‘« (1,27–28). Ta odlomek se neposredno ne nanaša na homoseksualnost, vendar se zdi, da nekako zarisuje obliko najosnovnejše človekove skupnosti, torej družine. V Bibliji obstaja tudi več mest, kjer je homoseksualnost po mnenju mnogih teologov ostro obsojena in prekleta oblika deviantnega spolnega obnašanja. Tu gre omeniti svetopisemsko zgodbo o uničenju dveh grešnih mest, Sodome in Gomore, zato se v njej opisani spolni usmerjenosti in praksi včasih pravi sodomija. Tudi sveti Pavel na nekem mestu v Novi zavezi domnevno obsoja prakticiranje homoseksualnosti, ko pravi: »Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi« (Rim 1,26–27). So pa še drugi odlomki v Svetem pismu, ki jih še zlasti nekateri liberalnejši protestantski teologi razumejo kot odobravanje ali vsaj dopuščanje prakticiranja homoseksualnosti. Eden izmed takšnih je zgodba o Davidu in Jonatanu, ki ju je povezovala globoka ljubezen, vendar nikjer ni omenjeno, da bi šlo pri tej ljubezni tudi za njeno potrditev na najbolj intimni, torej spolni ravni.

Pri vsem skupaj se zdi najbolj odločilen Kristusov pogled na to tematiko. Jezus se o homoseksualnosti ni nikjer izrecno izjasnil. V času svojega delovanja se je družil tako s farizeji in pismouki kot tudi s trgovci, rimskimi vojaki, cestninarji in javnimi grešniki, gobavci in celo tujci. Med ljudmi ni delal nobenih razlik glede na spol, starost, bolezensko stanje, narodno ali versko pripadnost itn. Povsem mogoče je, da so se med njegovimi spremljevalci in drugimi ljudmi, ki jih je vsakodnevno srečeval, znašli tudi kakšni homoseksualci. Kot se mnogim zdi, pa je Cerkev v današnjem času mnogo bolj sovražno naravnana do oseb z istospolnim nagnjenjem, saj poskuša ohranjati vsesplošno prepoved homoseksualnih porok v družbi, posvojitev otrok v takšne skupnosti in sploh promocije gejevskih vrednot. Kakšno je torej njeno stališče glede tega področja?

Cerkev priznava obstoj ljudi z istospolnim nagnjenjem in vernike poziva, naj jih sprejemajo in jih zaradi tega ne zavračajo ter zaničujejo. Geje in lezbijke, nasprotno, poziva k spolni vzdržnosti, saj je po njenem upravičen le spolni odnos pri poročenih heteroseksualnih parov, iz katerega se kot sad ljubezni lahko porodi novo življenje. Takšno razmišljanje je dandanes za marsikoga »srednjeveško« in povsem nevzdržno, spet drugi ga razumejo in sprejemajo za svojega, seveda pa obstajajo tudi vmesni odtenki prepričanj, ki nekaterim cerkvenim pogledom prikimavajo in se z drugimi ne strinjajo. Ta problematika je zelo obsežna in jo je praktično nemogoče pojasniti v enem samem odstavku, ampak bi bil zanjo potreben poseben esej.

Cerkev je do današnjih dni izgubila neposreden vpliv na posameznikovo spolno vedênje, vendar njena posredna, torej moralna vloga še vedno ostaja pomembna. Najsi bodo njeni zakoni še tako strogi, je v njihovo izpolnjevanje dandanes nemogoče kogarkoli prisiliti. V zadnjih desetletjih in stoletjih se je glede tega zelo veliko spremenilo. Če je imela Cerkev še pred kakšnimi dvesto leti povsem neposredne, fizične vzvode za usmerjanje ravnanja ljudi, je zdaj to oddaljena preteklost. Stopamo v obdobje, ko bo cerkvena spolna morala predstavljala predvsem vodilo za odgovorno in odraslo ravnanje kristjanov. Od vernikov ni več mogoče pričakovati inkvizicijske poslušnosti, podkrepljene s strahom pred biči in natezalnicami, ampak odločanje na podlagi lastne presoje in hkratno prevzemanje polne odgovornosti za lastno ravnanje. Lahko bi rekli, da gre za velik premik od izpolnjevanja nekakšnih obveznosti v okviru prisilno sklenjenih zakonskih zvez in dojemanja spolnosti kot grešno obarvanega tabuja k zdravemu in osvobojenemu odločanju posameznika za pristno ljubezen do sozakonca, subtilno občutljivost za njegove najgloblje potrebe in globoko medsebojno podaritev.