Tags

Related

Share

Protislovja 17. stoletja

Georgij Florovski

Besedilo je prevod odlomka iz klasične študije s področja ruske intelektualne zgodovine, monografije Georgija Florovskega (1893–1979) z naslovom Poti ruskega bogoslovja (tretja izdaja 1983 [prva 1937], Pariz, YMCA-Press, str. 58–67). Gre za prevod dela tretjega poglavja »Protislovja 17. stoletja«, posvečenega takratni liturgični reformi v ruskem pravoslavju. Mednaslova sta prevajalčeva.

 

Popravljanje liturgičnih knjig[1]

Usodna tema moskovskega 17. stoletja, to je popravljanje knjig, je bila v resnici precej težja in zapletenejša, kot se navadno zdi. Popravljanje knjig je bilo povezano z začetkom moskovskega tiskarstva. Šlo je za »popravljene« izdaje knjig, molitev in besedil, ki so šla skozi večstoletno zgodovino in bila posredovana v številnih rokopisih iz različnih obdobij, celo prevedenih. Moskovski popravljavci so se takoj ujeli v vsa protislovja rokopisnega izročila. Sami so se na veliko in pogosto motili in izgubljali, vendar ne le zaradi svoje »neukosti«. Zelo pogosto so se motili, izgubljali in zapletali zaradi stvarnih težav, čeprav sami niso vselej vedeli in razumeli, s kakšnimi težavami imajo opravka.

Pojem »popravljene izdaje« je izrazito večpomenski in dvoumen. Besedna zveza »stari vzorec« je prav tako vrhunec neopredeljenosti. Starost besedila in starost rokopisa še zdaleč ne sovpadata vedno, pogosto pa je prvotno vsebino besedila mogoče najti v razmeroma poznih rokopisih. Že vprašanje o odnosu med slovanskim in grškim besedilom ni tako preprosto, kot se zdi, in ne more biti poenostavljeno na raven vprašanja o »izvirniku« in »prevodu«. Ni namreč že vsako grško besedilo samo po sebi starejše in »izvirnejše« od kateregakoli slovanskega. Najnevarnejše je verjeti posameznim rokopisom in izdajam, četudi se zdijo »stari«.

Niti v Moskvi 17. stoletja niso bili zmožni zgodovinskega ali genealoškega razvrščanja besedil. Zunaj zgodovinske »steme« se rokopisi prepogosto razkrivajo v nerazrešeni in nerazložljivi različnosti, pri čemer so domneve o »izkrivljenju« neposrečene.

Delo moskovskih prevajalcev je zelo oteževalo njihovo prisilno hitenje. Knjige se je »popravljalo« iz praktičnih potreb in zaradi hitre uporabe. Takoj je bilo namreč treba postreči s »standardno izdajo«, z zanesljivim in enopomenskim besedilom. »Molitveno pravilo« je moralo biti v celoti in natančno opredeljeno. V pojmu »popravljanja« je bila navzoča predvsem razsežnost ukalupljenja.

Pri hitenju z delom z rokopisi je popravljavcem zmanjkovalo časa, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je že sam izbor rokopisov za medsebojno primerjavo zelo nelahka naloga. Grški rokopisi so se zaradi nepoznavanja paleografije in jezika izkazali za praktično nedostopne. Treba je bilo ubrati lažjo pot, to je opirati se na tiskane knjige. Pri tem pa so se pojavile nove težave.

V Moskvi je na začetku stoletja veljal zelo nezaupljiv odnos do t. i. »litovskega tiska«, prav tako do samih »Beloruscev« ali Čerkasov, za katere je cerkveni zbor iz leta 1620 zaukazal vnovični krst kot za nekoga, ki je bil sicer polit z vodo, a ne krščen. Po drugi strani so te »litovske« knjige očitno na veliko uporabljali. Leta 1628 je bilo ukazano, naj vsaka cerkev sestavi svoj seznam, da bi jih zamenjali z moskovskimi izdajami. Med zasebniki je bilo litovskih knjig najverjetneje še več. Decembra leta 1627 je bilo treba zažgati Poučni evangelij Kirila Trankvilijona, in sicer zaradi »heretičnega sloga in vsebine« knjige. Za Katekizem L. Zizanija, v tistem času natisnjenega na Tiskarskem dvoru, pa je obveljala prepoved širjenja.

Podobna previdnost je veljala tudi za odnos do grških knjig, »novih prevodov«, natisnjenih v »latinskih mestih«, v Benetkah, Parizu in Rimu: »Ker bodo v njih vključene novosti, jih ne bomo sprejeli, čeprav so natisnjene v grškem jeziku.« Na njih so opozarjali že sami grški priseljenci, ki so jih imeli za izkrivljene – »grški tisk imajo v rokah papežniki in lutrovci, vsak dan tiskajo bogoslovne knjige svetih očetov in v njih mešajo strupena zelišča, svojo umazano herezijo«.

Praktična nuja je popravljavce prisilila, da so posegali po teh sumljivih kijevskih ali »litovskih« in beneških knjigah. Epifanij Slavinecki je denimo brez zadržkov črpal iz frankfurtske in londonske izdaje Biblije s konca 16. stoletja. Ni nenavadno, da je to v širših cerkvenih krogih povzročilo zaskrbljenost. Ta je bila še posebej opazna takrat, ko so taka dejanja privedla do opuščanja ustaljenega reda.

Prva tragična epizoda v zgodovini bogoslovnega popravljanja 17. stoletja zavzema poseben položaj. Gre za delovanje pod vodstvom Dionizija Zobninovskega, arhimandrita Trojickega samostana, ki je bil leta 1618 skupaj s svojimi sodelavci obsojen zaradi izkrivljanja knjig.

Njegova dejavnost še ni razjasnjena. Težko je ugotoviti, zakaj so popravljavcem sodili in jih obsodili s tako silovitostjo in razburjenostjo. Lotili so se popravljanja Obrednika (Trebnik). Sprejeli so metodo primerjave rokopisov, med drugim grških (popravljavci sicer niso znali grško, h grškim besedilom so se ob pomoči prevodov drugih zatekali le zelo redko). »Popravljanje« se je v večini primerov ustavilo pri vnovičnem odkritju smisla. Obtožba je temeljila zgolj na enem popravku: molitev ob blagoslovu vode na praznik Jezusovega krsta je izhajala iz napačnega besedila – »posveti to vodo s Tvojim Svetim Duhom in z ognjem«. Popravljavci so to zadnjo besedo umaknili, pri tem pa jih je doletela obtožba, da ne priznavajo Svetega Duha, »ki je ogenj«, in da hočejo odstraniti ogenj iz sveta. 

Vsega tega ni mogoče pojasniti zgolj v smislu neukosti in osebnih obračunov. Proti popravljavcem nista nastopila le nepoučena veljaka Login in Filaret, temveč celotna moskovska duhovščina in celo namestnik metropolita Kruticki. Učeni starec Antonij Podolski je proti Dioniziju napisal obširno razpravo z naslovom »O razsvetljujočem ognju«, kjer je mogoče razpoznati oddaljene odmeve palamitskega bogoslovja. Do vznemirjenja zagotovo ni prišlo samo zaradi zunanjega odstopa od prejšnjega in ustaljenega besedila.

Dionizija je dokončne obsodbe in ječe rešilo zgolj odločno posredovanje patriarha Teofana [Jeruzalemskega], ki je deloval že v času moskovskega metropolita Filareta. Sprva je delo na moskovskem Tiskarskem dvoru potekalo brez izoblikovanega načrta. Knjige so popravljali, tiskali pa so tiste, ki so jih potrebovali, za katere je obstajalo povpraševanje. Popravljanje knjig je šele pozneje dobilo pomen cerkvene reforme; to se je zgodilo šele s prihodom Alekseja Mihajloviča na carski prestol. Okrog mladega carja je nastal vplivni krožek občudovalcev ali »bogoljubcev«, med katerimi sta kot najvidnejša delovala Stefan Bonifatjevič, protopop cerkve Marijinega oznanjenja in carjev spovednik, in bojar F. M. Rtiščev. V tem krožku je bil izoblikovan krovni načrt za resnične popravke in celo spremembe. Pri tem sta obstajali dve osrednji oviri: spoštovanje cerkvenega obredja in učiteljstva. Tako za prvo kot drugo so bile potrebne popravljene knjige. Na tak način se je popravljanje knjig organsko vključilo v sistem cerkvenega preporoda. »Občudovalci« iz prestolnice so ugotavljali, da je pot preporoda in obnove hkrati pot h Grkom. Pri iskanju merila za poenotenje zmedene ruske cerkvene stvarnosti je bil izbran prav grški vzorec, a brez razlikovanja med »grško« preteklostjo in sedanjostjo. V 17. stoletju so postali ruski stiki s pravoslavnim Vzhodom spet živi in stalni. Tedanja Moskva je bila polna »grških« priseljencev, občasno tudi tistih iz najvišjih družbenih plasti. »Grki« so v Moskvi najpogosteje iskali oddih in denar, Rusi pa so jih spraševali o cerkvenih obredih in pravilih. Ker so nekateri prišleki dajali zelo izčrpne odgovore, je postajalo jasno, da se grški in ruski obredi močno razlikujejo. Ni pa bilo jasno, kako se je kaj takega lahko zgodilo. Okrog tega vprašanja je kmalu izbruhnil tragičen in vročekrven spor. »Občudovalci« so bili prepričani, da se je treba ravnati po grškem zgledu. Bili so namreč v celoti in slepo privrženi vsemu grškemu. Tudi car je ljubil »grško«; ta ljubezen se je umeščala v njegov prirojeni okus za lepoto obredov, za pravo mero, tako notranjo kot zunanjo (prim. z negrškimi motivi v moskovskem ikonopisju 17. stoletja, npr. pri Simonu Ušakovu). Z verskopolitičnega stališča je »grško« kot pravoslavno spadalo pod okrilje enega in edinega pravoslavnega carja, ki je na neki način postajal odgovoren tudi za grško pravoslavje. Naslonitev na Grke tako ni bila niti naključna niti nenadna.

Zanimanje za »grško« se je uresničevalo predvsem s kijevsko pomočjo. Iz Kijeva so bili vabljeni »učitelji«, samostanski starci, vešči grškega jezika, »da bi po grški Bibliji popravili slovansko«. Tedaj so v Moskvo prispeli Epifanij Slavinecki, Arsenij Satanovski (leta 1649) in Damaskin Pticki (leta 1650). V tem času so v Moskvi na novo izdajali kijevske knjige: slovnico Smotrickega in celo »kratki« Katekizem Pjotra Mogile (1649). V Kormči knjigi iz 1649–1650 je t. i. enainpetdeseto poglavje vzeto iz Obrednika Mogile (zahodnega porekla). V tem času je bila sestavljena tudi t. i. »Kirilova knjiga« in znova izdana kijevska Knjiga o veri. Zdi se, da so v Moskvi želeli ponoviti ali posnemati kijevsko izkušnjo obredne in knjižne »reforme«, izvedene pod Mogilo. Pred časom je že sam Mogila predlagal, naj se v Moskvi ustanovi nekakšna nadaljevalna šola za kijevske menihe iz Bratovščinskega samostana, kjer bi lahko poučevali grški in slovanski knjižni jezik (1640). Dvorni krožek »občudovalcev« je vzdrževal neposredne vezi z mogiljanskim Kijevom (prim. s kijevskimi ali »poljskimi« pevci tako v Andrejevskem samostanu, ki je bil nasploh naseljen z južnoruskimi menihi, kot tudi pri Nikonu). Treba je upoštevati naslednjo primerjavo: vse to je potekalo v letih konsolidacije, na vrhuncu vneme za celovito preoblikovanje države.

Hkrati so se razvijali neposredni odnosi z Vzhodom, pri čemer je že takoj prišlo do težav. Arsenij Suhanov, ki je bil poslan na Vzhod in v Sveto deželo, da bi preučil in zapisal tamkajšnje življenje in navade, se je že v mestu Jasi spustil v burno prepiranje z Grki in prišel do sklepa, da grške »razlike« v obredih pričajo o njihovem krivoverstvu. V nasprotju s tem pa so tedaj na Atosu sežigali ruske knjige.

Za drugega Arsenija, Arsenija Grka, ki ga je patriarh Paisij poslal v Moskvo za »učitelja«, se je izkazalo, da se je izobraževal v rimskem kolegiju. Nekaj časa je bil uniat, nekaj časa pa se je izdajal za muslimana, in sicer zaradi ogroženosti od Turkov. To je bil razlog za njegov izgon na Solovecke otoke. Tudi pozneje se je nemalokrat razkrila ista zaskrbljujoča povezava med »grškim« in »latinskim«.

Pobudo za cerkveno reformo je dal car, ki mu je previdno, a vztrajno nasprotoval patriarh. Tedaj so ruski cerkveni dostojanstveniki patriarha kot najvišjo avtoriteto povprašali za nasvet. Od tod je leta 1651 izšla uvedba t. i. »enoglasja« v liturgiji, do česar je prišlo v skladu z odzivom konstantinopelskega patriarha. »Enoglasje« ni prineslo le odprave starega običaja, ampak tudi novo soglasno odločitev, sprejeto na cerkvenem zboru v Moskvi leta 1649, ko se je ta predlog pojavil prvič. Uvedba »enoglasja« ni bila zgolj disciplinski ukrep. Pri tem ni šlo zgolj za vprašanje pravilnosti obredja. Šlo je tudi za pevsko in glasbeno reformo, prehod od t. i. »večbesednega« petja k »enobesednemu«, kar je klicalo po zelo zahtevni predelavi celotnega notnega gradiva in novem odnosu med besedilom in glasbo.

Nikon, od leta 1652 [moskovski] patriarh, ni bil tisti, ki bi začel ali si zamislil to obredno in nasploh življenjsko poenotenje z Grki. »Reforma« je bila predpisana in zamišljena na carskem dvoru. Nikon je bil pritegnjen k že začetemu delu, na položaj patriarha je bil postavljen in posvečen v okviru že izoblikovanih načrtov. Kljub temu je prav on vso strast svoje burne in nepremišljene narave posvetil uresničitvi teh preoblikovalnih načrtov, zaradi česar je postal poskus pogrčenja ruske Cerkve v svojem celotnem učinkovanju in ustroju za vedno povezan z njegovim imenom. V tej »nikonovski« reformi se prepletata dva motiva: cerkveno »popravljanje« in zgledovanje po Grkih. »Reforma« se je zasukala tako, da je v ospredje prišel drugi motiv. Zdelo se je, da lahko samo stroga in poenotena liturgična pravila bolj ali manj zanesljivo opravijo z začetki »tresenja« sveta. Oblastni ukaz in natančno pravilo sta se kazala kot najboljše in najzanesljivejše sredstvo za boj proti razprtijam in odpadom. V ozadju knjižnega in obrednega popravljanja je mogoče odkriti globoko in zapleteno kulturnozgodovinsko perspektivo.

 

Patriarh Nikon[2]

O patriarhu Nikonu (1605–1681) so preveč govorili in pisali že njegovi sodobniki. O njem je redko kdo pisal brez koristoljubja in nepristransko, brez jasnih sklepov in že vnaprej določenega cilja. O njem se je vselej razpravljalo in presojalo, deležen je bil opravičevanja ali obsojanja. Njegovo ime je še zdaj povod za spor in boj. Njegovo ime pravzaprav sploh ni več ime, ampak znak ali simbol. Nikon je spadal med takšne nenavadne ljudi, ki preprosto niso imeli obraza, temveč le temperament. Mesto obraza je zasedla ideja ali program. Vsa skrivnost Nikonove osebnosti je v njegovem temperamentu. Od tod izhaja neprestana ozkost njegovega obzorja. Ni mu primanjkoval zgolj zgodovinski uvid, temveč je bil pogosto celo brez preproste življenjske mere in obzirnosti. Toda v njem so prebivali zgodovinska volja, iznajdljivost za uresničevanje lastne volje, svojevrstno »voljezrenje«. Prav zato je lahko postal velika zgodovinska osebnost, četudi ni bil velik človek. Nikon je bil oblasten, a ne oblastiželjen. Bil je pretirano oster in trmoglav, da bi postal iskalec. Privlačila ga je priložnost za delovanje in ne oblast. Bil je človek dejanj, toda ne ustvarjalec.

»Obredna reforma« vsekakor ni bila Nikonova življenjska tema. Ta tema mu je bila naprtena, saj je prišla na dan že pred njim. Njegova tako močna vztrajnost pri uresničevanju reforme ni nikoli zapadla v takšen položaj, da bi ga reforma notranje osvojila ali pogoltnila. Upoštevati je treba že to, da Nikon ni znal grško in se tako tega jezika ni naučil, pa tudi verjetnost, da bi se ga sploh kdaj skušal naučiti, je zelo majhna. Nad grščino se je namreč navduševal kot zunanji opazovalec. Nikon je imel skoraj bolestno željo, da bi čisto vse predelal in preoblekel po grško, podobno kakor Peter [Veliki], ki je imel strast, da bi vsakogar in vse preoblekel po nemško ali holandsko. Nikona in Petra druži tudi tista nenavadna lahkotnost pri pretrganju s preteklostjo, tisto nepričakovano pomanjkanje občutka za vsakdanjost, sledenje zamišljenemu in načrtovanemu, ki se mora pokazati v dejanjih. Nikon je grške vladike in menihe poslušal s takim zaupljivim hitenjem, s kakršnim je Peter poslušal svoje »evropske« svetovalce. Pri vsem tem Nikonovo »grekofilstvo« sploh ni pomenilo razširitve obzorja sveta. Prisotno je bilo sicer nemalo novih vtisov, vendar v resnici brez kakršnihkoli novih idej. Povrhu vsega pri posnemanju tedanjih Grkov niti najmanj ni šlo za vračanje k izgubljenemu izročilu. Nikonovo grekofilstvo ni bilo vrnitev k temeljem cerkvenih očetov, ni bilo niti vrnitev bizantinstva. »Grško« obredje ga je pritegnilo zaradi večje slovesnosti, prazničnosti, bujnosti, bogastva, vidne lepote. Obredno reformo je izvajal prav s tega »prazničnega« gledišča.

Nikon se je na začetku svojih preoblikovalnih dejanj obračal na Konstantinopel, na patriarha Paisija z dolgim seznamom obrednih nesporazumov, v odgovor pa je prejel obširno poslanico, ki jo je sestavil Meletij Sirig (1655). V njej je bilo povsem neposredno in jasno predstavljeno stališče, da je istost oblike in enotnost potrebna le pri glavnih in nujnih stvareh, pri tem, kar se nanaša na vero – pri sledenju »obrednim pravilom« in zunanjih bogoslužnih dejanjih pa je obveljalo, da je raznolikost v celoti dopuščena, zgodovinsko gledano celo neizbežna. Vsako dejanje in pravilo se je namreč oblikovalo in razvijalo postopno, nikakor naenkrat. Poleg tega je bilo veliko cerkvenih »obrednih pravil« povsem odvisnih od »hotenja predpostavljenih«. »Ni pravilno misliti, da je naša pravoslavna vera podvržena izkrivljanju takrat, ko nekdo se nekdo ravna po drugačnih obrednih pravilih, ki se nekoliko razlikujejo v nebistvenih rečeh in ne v členih vere. Bistveno je ohranjanje soglasja z vesoljno Cerkvijo v glavnih in pomembnih rečeh.«

Niso vsi »Grki« razmišljali na tak način. Temu grškemu nasvetu pa niso sledili niti v Moskvi.

Svarilo konstantinopelskega patriarha je bilo z vso svojo težo namenjeno predvsem drugemu vzhodnemu patriarhu, Makariju Antiohijskemu, ki je z nekakšnim veseljem in ne brez zadovoljstva nad samim seboj Nikonu prikazoval vsakršne »razlike« in ga s tem navdihoval za pospešeno »popravljanje«. Očitno je bil prav Makarij tisti, ki je odkril, da je križanje z dvema prstoma herezija, posnemajoča Armence. Ravno dostojanstveniki tujega porekla so v Moskvi na dan pravoslavja leta 1656 nad tem »nestorijanskim« položajem prstov razglasili anatemo.

Nikon je obredna pravila »popravljal« po sodobnem grškem tiskanem evhologiju [obredniku], in sicer zaradi praktične skladnosti z »Grki«. Kljub razširjenemu prepričanju, da je »grško« že samo po sebi tudi starodavnejše, pri tem ni šlo za vrnitev k »starodavnosti« kot taki. Tega grškega liturgičnega reda so se držali pod Nikonom in pri knjižni dejavnosti. Za podlago novega slovanskega prevoda se je navadno jemala določena grška na novo tiskana knjiga. Kljub temu so se poleg grških knjig za primerjavo uporabljale različice nekaterih rokopisov. Toda zgolj tiskano besedilo je zagotavljalo resnično enotnost, pri čemer pa je prihajalo tudi do opaznih odstopanj med različnimi izdajami iste knjige, in sicer zaradi pritegovanja novega rokopisnega gradiva med popravljalnim delom. »Po ruski državi je bilo nasilno razširjenih šest izdaj Nikonovega obrednika; vsi ti obredniki pa se med seboj razlikujejo in niti eden izmed njih ni skladen z drugim.«

Nasprotniki Nikonovega popravljanja so upravičeno vztrajali pri očitku, da se je dogajalo usklajevanje med novimi knjigami in tistimi hudo pomanjkljivimi »novimi grškimi tiski iz nemških dežel«. Trdili so: »Te nove uvedbe ne bomo sprejeli.« Prav tako je bilo res tudi to, da so bila nekatera obredna pravila »preoblikovana« ali vzeta »iz poljskih obrednikov«, to je iz »poljskih obrednikov pana Petra Mogile in drugih prevodov iz latinščine«. Rokopisi, ki jih je z Vzhoda prinesel Suhanov, niso bili in niso mogli biti uporabljeni v zadostni meri in z dolžno pozornostjo.

Po drugi strani je bila največja ostrina Nikonove »reforme« odločna in popolna zavrnitev staroruskih pravil in obredov kot celote. Ne le da so bili zamenjani z novimi, temveč so bili celo razglašeni za lažne, heretične, skorajda nedostojne. Prav to je vznemirilo in ranilo ljudsko zavest. Nikonovo zasmehovanje »starega obreda« je potekalo v divjem in prepirljivem duhu in povrhu tega izhajalo iz tujih glasov. Po Nikonovi odstavitvi so se ruske oblasti o »starem obredu« opredeljevale zadržano in previdno, celo na cerkvenem zboru leta 1666. Za Nikona je imela njegova reforma kot taka obredni ali ceremonialni pomen, pri njej je vztrajal predvsem zaradi častitljivosti ali v imenu pokorščine. Z novim razlogom so postregli šele »Grki«. Odločitve in »prisege« velikega cerkvenega zbora leta 1667 so vsilili in izoblikovali Grki. Med tridesetimi škofi je bilo na tem zboru štirinajst tujcev.

»Vzhodnjaki« so prisostvovali in delovali na cerkvenem zboru kot povabljeni in priznani razsodniki celotnega ruskega življenja, kot »vesoljni« razsodniki. Prav oni so razširili in utrdili mnenje o ruskem »starem obredu« kot »nesmiselnem modrovanju« in celo hereziji. Pri teh prezirljivih sodbah so se »Grkom« pridružili »Kijevčani« (tako o tem Simeon Polocki).

Posebno pomembno in značilno je delo o obrednih razlikah, ki ga je za cerkveni zbor sestavil Grk Dionizij, arhimandrit z gore Atos. Ta je veliko let preživel v Moskvi in v sklopu popravljanja knjig delal tudi na Tiskarskem dvoru. Dionizij neposredno trdi, da so ruske knjige postale okužene z zmotami in izkrivljene od tistega trenutka naprej, ko ruskih metropolitov niso več postavljali v Konstantinoplu. »Zato se je tu začela pojavljati predrznost o združitvi dveh prstov in dodatek k veroizpovedi in aleluja in podobno. Zemlja je ostala nezorana in zraslo je trnje in drugo divje rastje in omračila se je s temnim naukom.«

Dionizij vztraja, da imajo vsi ti ruski dodatki in razlike značaj herezije: »Ta neusklajenost in predrznost je zrasla zaradi ruskih heretikov, ki so se odcepili od Grkov in se z njimi niso več dogovarjali o nobeni stvari, saj so se odločili za tedanjo samovoljno modrost.«

»Veliki cerkveni zbor« je razsodil v skladu z Grkom Dionizijem, pogosto celo z uporabo njegovih besed. Na cerkvenem zboru je celoten stari ruski obred doživel sumničenje in nato obsodbo z zagroženo hudo kaznijo. Kot zgled in merilo je bil dan tedanji red vzhodnih Cerkva.

Odpravljene in razveljavljene so bile zapovedi Stoglava: »Cerkveni zbor ni cerkveni zbor in prisega ni prisega in nič se ne spremeni, ker se tudi nič ni spremenilo, če ta metropolit Makarij s svojimi ljudmi iz svojega neznanja nerazsodno modruje.«

Tako je bila ruska cerkvena starodavnost zavrnjena in obsojena kot neukost in nerazsodnost, kot svojevoljna modrost in herezija. Na predlog vesoljne polnosti se je starorusko zamenjalo z novogrškim. Pri tem ni šlo za mnenje grške Cerkve, temveč za mnenje tujih, »grških« cerkvenih dostojanstvenikov.

Takšen je bil sklep Nikonove reforme.

Toda na istem cerkvenem zboru so samega Nikona odstavili in izključili. Prav zato je bil zbor tudi sklican.

Med drugim so ga obtožili, da je rušil in izkrivljal stare običaje, namesto njih pa uvedel »nove knjige in obrede« (gl. pri Paisiju Liharidu). Nikon je v odgovor svoje grške tožnike grajal, da prav oni uvajajo nove zakone »iz zavrnjenih in neverodostojnih knjig« (v mislih je imel nove izdaje grških knjig). Spet se je pojavilo vprašanje o knjigah.

V sodbe o Nikonu se je pomešalo preveč dejavnikov: osebne strasti, zloba in maščevanje, prevara in zmedena misel, zakrknjena vest. Šlo je za obsodbo »duhovniške oblasti«. To je tudi prava Nikonova življenjska tema.

»Za veliko Nikonovo senco se je skrila prikazen papizma.« (Jurij Samarin) Temu bi bilo zelo težko pritrditi. Resnica je najverjetneje prav nasprotna. V Nikonovem delovanju je mnogo opaznejši drzen nastop »imperija«. Nikon je imel prav, ko je v svojem apologetskem spisu »Uničenje« carja Alekseja in njegovo vlado okrivil za napad na cerkveno svobodo in neodvisnost. To je mogoče opaziti že v »Zbornem sporazumu« (»Sobornoe uloženie«), ki ga je Nikon imel za hudičev in protikrščanski lažni zakon. Pripravljen se je bil bojevati proti zelo močnim »erastionstvom« vodilnih vladnih krogov. Prav to pa je tisti dejavnik, ki najbolje pojasnjuje njegovo ostrino in »oblastiželjnost«.

Tudi tokrat je Nikon svojo predstavo o duhovništvu našel v nauku cerkvenih očetov, posebno pri Zlatoustu. Zdi se, da je s svojim življenjem hotel Zlatousta tudi ponoviti. Te zamisli morda ni vselej izražal uspešno in previdno, pri čemer se je včasih zatekal tudi k »zahodnim« opredelitvam. Toda pri tem, ko je trdil, da je »duhovništvo« višje od »cesarstva«, se ni nikoli odrekel pogledu cerkvenih očetov.

Na to vprašanje mu niso drugače odgovarjali samo njegovi grški nasprotniki, »aziatski prišleki in atoški prelati«, ko so branili cesarstvo zoper duhovništvo, temveč tudi občudovalci ruske starodavnosti, »staroobredci«. Za njih se je »Kraljestvo« bolj uresničevalo v zemeljskem cesarstvu in ne toliko v Cerkvi.

To je bila tudi tema, ki je privedla do razkola.

Tema razkola ni bil »stari obred«, ampak cesarstvo.

 

Prevedel Simon Malmenvall

 

 




[1] O popravljanju knjig gl. predvsem pri N. F. Kapterev, Patr. Nikon i ego protovniki, Pr. Ob. 1886 in 1887 otd. 1887, druga izdaja 1912; Harakter otnošenij Rossii k prav. Vostoku v XVI i XVII stol., M. 1885; Patr. Nikon i car’ Aleksej Mihailovič, dva zvezka, 1909–1912 (rec. V. G. Družinin, ŽMNPr. 1912, avgust). Prim. z E. E. Golubinskij, K našej polemike so staroobrjadcami, druga izdaja 1905; V. Éjngor, Knigi kievskoj i l’vovskoj pečati v Moskve, »Knigovedenie«, 1894; A. G-v, Sud’ba »Učitel’nago Evangelija« K. Trankvilliona Staroveckago, Čt. MOLDuh, Pr. 1890, I; D. Skvorcov, Dionisij Zobninovskij, arh. Tr. Sergievskago monastyrja, Tver 1890; S. Belokurov, Arsenij Suhanov, dva dela, 1891 in 1894; I. D. Mansvetov, Kak u nas pravilis’ c. knigi, Prib. 1883; prot. P. Nikolaevskij, Mosk. Pečatnyj dvor pri patr. Nikone, Hr. Čtenija 1890 in 1891.

[2] O patriarhu Nikonu gl. »Zgodovino« metropolita Makarija, zv. XII, in navedene knjige Kaptereva, tudi W. Palmer, The Tsar and the Patriarch, I–VI, 1873; prim. z P. Gibbenet, Istoričeskoe issledovanie dela patr. Nikona, 1882–1884; P. Šarov, Bol’šoj sobor 1666 goda, K. 1895; M. V. Zyzykin, Patr. Nikon, ego gosud. i kanoničeskija idei, prvi del, Varšava 1931 (drugi del natisnjen v »Voskresnoe čtenije«); V. K-v, Vzgljad Nikona na značenie patr. vlasti, ŽMNPr. 1880, 12; V. M. Undol’skij, Otzyv p. Nikona ob uloženii carja Alekseja M., RArh. 1886, 2. Pismo patriarha Paisija Konstantinopelskega je izdana v Hristianskie čtenija 1881.