Pismo samotarju Nikolaju

Marko Asket (prev. Jasna Hrovat)

Istega našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga, pismo samotarju Nikolaju.
[Toû autoû hosíou kaì theophórou patròs hemôn Márkou toû askétou epistolè pròs Nikoláon monázonta. Tôi peripothétoi Nikoláoi]

 

Zelo ljubemu Nikolaju

Že nekaj časa razmišljaš o svojem odrešenju in posvečaš veliko skrb temu, kako živeti po Božji volji, zato si nas[1] prišel vprašat za nasvet ter si razložil, s kakšnimi napori in gorečim hrepenenjem si se hotel držati Gospoda, s strogim načinom življenja, vzdržnostjo in prek mnogih nadlog; asketski boj si bíl z dolgim bedenjem in vneto molitvijo; (pravil si,) kakšni boji in roji mesenih strasti se vnamejo v telesni naravi in se vzdignejo nasproti duši po postavi greha, ki se bojuje proti postavi našega uma;[2] potožil pa si, da te še zlasti nadleguje strast jeze in poželenja; iskal si način in besede nasveta, kakšne napore in borbe bi uporabil, da bi mogel premagati obe prej omenjeni smrtonosni strasti. In v tem času, kolikor je bilo mogoče, smo te v osebnem pogovoru spodbujali v tvoji ljubezni, ti predlagali namene in razumne sklepe, ki bi bili duši v korist; pokazali smo, s kakšnimi asketskimi napori za dosego prave pameti in razsvetljujočega razumskega spoznanja more duša, ki se ravna po evangeliju, ob pomoči milosti, z vero nadvladati zle (nagibe), ki se v notranjosti rojevajo zaradi zla, predvsem obe prej omenjeni strasti. Proti tistim strastem, ki jim je močneje po nagnjenju in navadi podvržena, se mora duša še prizadevneje in neprestano bojevati, ker jo še bolj pritegujejo, dokler ne podredi mesenih in nespametnih dejanj srca,[3] ki jim je bila prej podvržena in so jo privlačila; držale so jo kot ujetnico z nenehnim priklicevanjem (slabih) misli in s premišljevanjem o slabih stvareh, na katere je v mislih pristajala. Zdaj smo sicer nekoliko odmaknjeni od tvojega obličja – telesno, ne pa v srcu[4] –, ker smo prišli v puščavo k resničnim Kristusovim delavcem in borcem, da bi tudi mi vsaj malo sodelovali v boju skupaj z brati, ki se borijo proti sovražnim delovanjem in se strastem plemenito zoperstavljajo; ter da bi se osvobodili medlosti in malomarnosti ter si močno in vneto prizadevali in hrepeneli, da bi ugajali Bogu. Zato smo ti pripravljeni, blagi prijatelj,[5] s tem pisanjem začrtati[6] nekoliko naukov in opominov, koristnih za dušo. O stvareh, ki sem ti jih takrat v pogovoru omenil,[7] boš našel nekoliko v našem skromnem spodbudnem pismu; beri skrbno, kakor da bi bili mi prisotni, da bi prejel koristen duhovni sad. 

To je torej začetek, otrok, tako moraš začeti uresničevati življenje v skladu z Bogom. Nikoli ne smeš pozabiti, vedno se spominjati, neprestano prizadevno premišljevati o vsej previdnostni ureditvi[8] in izkazanih dobrotah človekoljubnega Boga, ki jih je dal in še daje za rešenje tvoje duše. In nikar – pod zagrinjalom zla ali zaradi lenobe – ne pozabi Njegovih mnogih in velikih dobrot, ker bi zaradi tega nekoristno in nehvaležno preživel preostanek časa. Taki nenehni spomini kakor ostroga zbadajo srce in ga neprestano priganjajo k priznavanju (grehov), k ponižnosti, hvaležnosti s skrušeno dušo, k vsakovrstnemu dobremu hrepenenju in povračilu (Bogu) z napori in koristnimi navadami ter z vsakovrstno krepostjo, v skladu z Božjo voljo. Srce venomer preudarja z zavestnim spoznanjem preroški izrek: “Kaj naj povrnem Gospodu za vse, kar mi je storil?”[9] Duša namreč premišljuje o dobrotah človekoljubnega Boga, prejetih od rojstva, ali kolikih nevarnosti je bila velikokrat rešena ali v kolika zla je padla ali v kolike prestopke je prostovoljno zdrsnila, pa vendar ni bila izročena goljufivim duhovom v pogubo in smrt, kot bi po pravici zaslužila, temveč je človekoljubni Gospodar prizanesljivo spregledal prestopke in jo obvaroval ter pričakoval njeno vrnitev. In ko je s strastmi prostovoljno služila sovražnikom in hudim duhovom, jo je On jo preživljal, varoval, na vse načine skrbel zanjo in jo končno, z dobrohotnim namigom, vodil na pot odrešenja; v srcu ji je vzbudil mikavnost asketskega življenja ter jo okrepil, da je z veseljem zapustila svet in svojo prevaro glede mesenih užitkov, ter jo okrasil z angelskim oblačilom asketskega reda. Storil je tudi, da so jo brez težav sprejeli sveti možje v skupnost bratov. Kdo, ki se tega dobro zaveda, ne bi vselej do konca vztrajal v skrušenosti srca? Mar ne bo za vselej obdržal trdnega upanja, ko ima zajamčenih toliko dobrin, ne da bi sam prej kaj dobrega storil? Mar se ne bo tako odločil: “Ničesar dobrega nisem storil, temveč celo pred Njim mnogo grešil, bival v nečistosti mesa in mnogih drugih hudobijah, a mi vendar ni storil po mojih grehih niti mi ni povrnil po moji krivdi,[10] temveč mi je previdnostno podelil darove in milosti za odrešenje. Če se od sedaj popolnoma predam služenju Njemu, živim v vsej čistosti in s pravimi krepostmi, koliko dobrih in duhovnih milostnih darov mi bo podelil, me utrjeval za vsako dobro delo, me ravnal na pravo pot in me vodil naprej!” Kdor ima torej tako mišljenje in ne pozablja Božjega delovanja, se bo sramoval samega sebe, se popravil ter se trudil z askezo pridobivati vsakršno krepost in udejanjati pravičnost, vedno pripravljen za izvrševanje Božje volje. Zato torej, ljubljeni otrok, ki imaš po Kristusovi milosti naravno spoznanje, vedno ohrani v sebi tako razmišljanje in prizadevanje. Naj te ne zagrne pogubna žalost, naj te ne ovira nečimrna lahkomiselnost, ki odvrača um od življenja; naj ti ne zatemni misli nepoznavanje vzrokov vsakršne hudobije ali zapelje brezbrižnost glede najhujšega zla; naj te ne pritegne meseni užitek; ne vdaj se požrešnosti; naj ti uma ne ujame poželenje – zaposlen z umazanimi mislimi bi ti skrunil notranjost; naj te ne premaga jeza, ki rodi sovraštvo med brati in bi zaradi užaljenosti in bednega izgovora nekoga prizadel ali bil prizadet; ne zbiraj v spominu zlih misli proti bližnjemu; to bi te odvrnilo od čiste molitve k Bogu in podjarmilo um, da bi se z okrutnim[11] pogledom oziral na brata, ki ima enako dušo; naj ti ne vklene vesti nespametni način mesenega razmišljanja, kar bi te do določenega časa izročilo kaznovanju hudih duhov, ki si se jim uklonil. Končno um, ki nikjer ne vidi izhoda, premagata žalost in lenoba ter zaradi tega izgubi vsako napredovanje proti Bogu.

Če ga to kdaj doleti, z veliko ponižnostjo spet stopi na pot odrešenja. S ponižnostjo in priznavanjem (grehov) Bogu in bližnjim odstrani vzroke (prejšnjega stanja), nato pa se močno trudi z molitvami in nočnimi bedenji. Tako se začne spet trezniti. Po Božji milosti razsvetljen s svetlobo razumevanja evangelija spozna, da nihče ne more postati resničen kristjan, če se popolnoma ne preda križu v duhu ponižnosti in izničenja ter se postavi spodaj pod vse; če ne dopusti, da je poteptan, zaničevan, preziran, da trpi krivico, da se mu rogajo, da je zasmehovan in zasramovan. Vse to zaradi Gospoda prenese in sploh ne terja kot povračilo ničesar človeškega: slave ali časti ali hvale ali užitka v jedi, pijači ali oblačilu. Ker so torej pred nami taki boji in napori ter take nagrade, do kdaj neki se bomo še posmehovali s hlinjeno podobo pobožnosti, s pretvezo, da služimo Gospodu, tako da o nas mislijo ljudje drugače, kot pa se pokažemo tistemu, ki pozna vse, kar je skrito?[12] Mnogo ljudi nas ima za svete, v resnici pa smo še surovi. Res imamo podobo pobožnosti, njene moči pred Bogom pa nimamo.[13] Mnogi nas imajo za deviške in čiste, pred Njim pa, ki pozna vse, kar je skrito, smo v nečistosti, znotraj omadeževani zaradi pristajanja na umazane misli in umazani od delovanja strasti ter zaradi svoje hlinjene stroge askeze zaneseni še z ljudsko hvalo in zaslepljeni v umu. Do kdaj bomo torej še živeli v nečimrnosti uma, ne da bi sprejeli evangeljsko razumnost ter ponovno odkrili življenje po vesti, da bi to z vso prizadevnostjo zaživeli? Kako naj iskreno zaživimo po vesti? Še vedno pač trdno stojimo le v namišljeni pravičnosti zunanjega človeka; zaradi pomanjkanja resničnega spoznanja in zanašajoč se le na zunanji videz svojega vedênja se zavajamo, ugajati hočemo ljudem, na lovu smo za njihovo slavo, častjo in hvalo. Zanesljivo pa bo prišel On, ki “bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src”,[14] nezmotljivi sodnik, ki se ne ozira na bogatega niti ne pomilosti reveža, ki odvzame zunanje odevalo in razodene resnico, skrito v notranjosti. V navzočnosti angelov in pred lastnim Očetom bo okronal tiste, ki so bili z življenjem po vesti resnični borci in tekmovalci; nad tistimi, ki imajo ponarejeno in navidezno obliko pobožnosti in kažejo ljudem le ponarejen način življenja ter se nanj nečimrno zanašajo in se slepijo,[15] bo slavil zmago pred vso Cerkvijo svetih spodaj (na zemlji) in pred vso nebeško vojsko. Po pravici osramočene bo poslal v zunanjo temo, kakor (v priliki) o nespametnih devicah.[16] Te so sicer ohranile zunanje devištvo. Niso bile namreč grajane zaradi tega, imele so celo malo olja v posodicah, to se pravi nekaj kreposti in pravih dosežkov; bile so deležne nekaterih milostnih darov, zato so tudi njihove svetilke nekaj časa gorele. Zaradi brezbrižnosti, nevednosti in lenobe pa niso pokazale preudarnosti in niso bile dovolj pozorne na roj znotraj skritih strasti, ki so delovale pod vplivom hudih duhov; zaradi sovražnega delovanja so se njihove misli pokvarile, one so se strinjale z njimi in se jim, skrivaj zapeljane, pridružile. Premagali so jih zlobna zavist, ljubosumje, ki sovraži vse dobro, prepir, tekmovalnost, sovraštvo, jeza, zagrenjenost, maščevalnost, hinavščina, srd, prevzetnost, slavohlepnost, želja po ugajanju ljudem, samovšečnost, lakomnost, duhovna naveličanost, meseno poželenje, ki v mislih vzbudi željo po udobju, nevera, pomanjkanje strahospoštovanja, strahopetnost, žalost, pravdanje in prepiri, nadutost, spanec, domišljavost, samoopravičevanje, domišljavost, bahanje, nenasitnost, razuzdanost, pohlep, obup, ki je najtežji od vsega, in potuhnjena učinkovanja zla. Tudi uresničevanje dobrega ali častivreden način življenja, tudi to so izvajale le zato, da so se pokazale pred pred ljudmi in žele njihovo hvalo. Tudi če so bile deležne nekaterih milostnih darov, so jih prodale duhovom slavohlepja in ugajanju ljudem; ker so se vdale še drugim strastem, so pomešale dobra opravila s slabimi in mesenimi mislimi; zato so bile tudi njihove dobre navade nesprejemljive in nečiste, kakor je bilo s Kajnovo daritvijo;[17] oropane so bile ženinovega veselja in izključene iz svatbene dvorane.

Ko torej to premišljujemo, razsojamo in preizkušamo, spoznajmo in dojemimo, v kakšnem stanju smo, da se popravimo, dokler imamo še čas za pokoro in spreobrnjenje, da bi bila naša dobra dela izvršena v čistosti – (to se pravi) resnično čista, nepomešana z mesenim načinom mišljenja; da ne bi bila zavrnjena kot omadeževana žrtev zaradi nespoštljivosti (do Boga), malomarnosti in pomanjkanja resničnega spoznanja. (Pazímo,) da ne bi morda kljub naporom devištva, vzdržnosti in bedenja, posta in gostoljubnosti zaman potrošili svojih dni, ko bi se ugotovilo, da so zaradi prej omenjenih strasti naša dela, ki so se zdela pravična, pravzaprav omadeževana in nesprejemljiva za nebeškega duhovnika Kristusa. Torej, otrok, tisti, ki želi vzeti križ in slediti (Kristusu), si mora najprej pridobiti spoznanje in razumevanje z nenehnim preiskovanjem misli v samem sebi, z največjo skrbjo za odrešenje, z razumnostjo in velikim hrepenenjem po Bogu. Izpraševati mora druge služabnike Boga, ki so enaki po duši in enakih misli, ki se trudijo v enakem boju, da ne bi potoval v temi brez svetlobe luči, ne da bi vedel kam in kako hodi. Kdor namreč potuje po svoji lastni poti,[18] brez evangeljskega spoznanja in brez nekega vodstva, se velikokrat spotakne in pade v številne jame in zanke zla, mnogo blodi in v mnoge nevarnosti zaide in ne ve, kakšen bo konec. Mnogi so šli namreč skozi številne napore in asketska prizadevanja, mnogo trpljenja in naporov so prenesli zaradi Boga; vendar so zaradi zanašanja na lastno pot, pomanjkanja razločevanja in nesprejemanja pomoči bližnjega njihovi tolikšni napori postali brez vrednosti in prazni. Ti torej, ljubljeni otrok, ne pozabi, kakor je bilo rečeno na začetku naše spodbude, dobrot, ki ti jih je podelil častivredni in človekoljubni Bog, ker bi te zapeljala prevara zla in lenobe. Imej marveč pred očmi dobrote, tako telesne kot duhovne, (ki si jih prejel) od začetka svojega bivanja do zdaj, kakor je rečeno: “Ne pozabi nobenega dejanja Njega,”[19] da se bo srce mirno gibalo proti strahu in ljubezni do Boga, da povrneš, kolikor je v tvoji moči, s strogim življenjem, krepostnim vedenjem, pobožno vestjo, pametnim govorjenjem, pravo vero, ponižnim mišljenjem, na kratko rečeno, da sebe samega posvetiš Bogu. Ko si osramočen zaradi spomina na vse to dobro, ki si ga izkusil od dobrega in človekoljubnega Gospodarja, bo ob spominu na tolike dobrote tvoje srce kar samo od sebe, oziroma še bolje, s sodelovanjem vpliva od zgoraj, prebodeno od ljubezni in hrepenenja. Kajti drugim, ki so mnogo boljši od tebe, ni storil takih čudovitih stvari, kot jih je v sebi lastni in neizrekljivi človekoljubnosti storil tebi.

Prizadevaj si torej nenehno imeti v spominu vse dobro, kar ti je storil Bog; zlasti pa se nenehno spominjaj one velike in čudežne milosti in dobrote, ki ti jo je podelil, ko si skupaj s svojo materjo odplul iz Svete dežele v Konstantinopel, kakor si nam pripovedoval, ko se je ponoči razdivjala tista strašna in neukročena nevihta z velikim valovjem in so bili vsi, ki so bili v ladji, skupaj z mornarji in tudi tvojo materjo pogubljeni v globini (morja); z neverjetno Božjo močjo ste bili rešeni le ti in še dva druga, ker vas je vrglo v morje stran od razbitin . Kako ti je bilo nato previdnostno urejeno, da si prišel v Ankiro in te je z očetovskim usmiljenjem sprejel neki svobodnjak;[20] zaradi tvojega duhovnega stanja te je pridružil svojemu zelo pobožnemu sinu Epifaniju; oba sta pod vodstvom svetega moža prišla na pot odrešenja in bila sprejeta pri svetih Božjih služabnikih kot rodna otroka. Za vse to dobro namreč, kar je Bog dal, da se ti je zgodilo, kaj lahko ti daš kot vredno povračilo Njemu, ki je poklical tvojo dušo v večno življenje? Pravično je torej, da ne živiš več zase, ampak za tistega, ki je zate umrl in vstal, Kristusa;[21] v vsej kreposti pravičnosti, v pravem izpolnjevanju zapovedi, vedno iščoč Božjo voljo, to, kar je dobro, popolno in (Bogu) všeč.[22] Z vso močjo si prizadevaj to doseči.

Razen tega, otrok, tako posveti svojo mladost Božji besedi, kakor sama beseda zahteva: “Daruj svoje telo v živo, sveto in Bogu všečno daritev – smiselno bogoslužje.”[23] Vso vlažnost mesenega poželenja ohladi in posuši s pomočjo pičle jedače in pijače ter s celonočnim bedenjem, da boš tudi sam rekel (besede) Zaveze: “Postal sem kakor meh v slani, tvojih zakonov nisem pozabil.”[24] In ker veš, da si Kristusov, križaj svoje meso, po Apostolovih besedah,[25] s strastmi in poželenji; omrtviti moraš svoje ude, (ki težijo k) zemlji,[26] ne samo dejanj nečistosti, ampak tudi nečistost, ki deluje v mesu pod vplivom hudih duhov.

Kdor pa bi rad prejel venec resnične, neomadeževane in popolne deviškosti, se ne ustavi le tu, ampak se, sledeč Apostolovemu nauku, trudi, da bi usmrtil sam znak in vzgib strasti. A še tako ni popolnoma zadovoljen, kajti s silno ljubeznijo čaka, da se angelsko in prečisto devištvo utrdi v njegovem telesu. Zato moli, da bi tudi v samem mišljenju izginila zgolj pomisel na poželenje, brez vzgiba in delovanja telesne strasti, kot trenutna motnja uma. To je možno le s pomočjo od zgoraj, z močjo in vodstvom Svetega Duha – če obstajajo sploh taki, ki si zaslužijo tako milost. Kdor tako prejme venec take čiste, nesnovne in brezmadežne deviškosti, naj križa meso z asketskimi napori, mrtviči ude z nepopustljivo in vztrajno vzdržnostjo; naj uničuje zunanjega človeka, ga tanjša, oslabi in osuši, tako da se po delovanju vere, bojev in milosti notranji človek obnavlja iz dneva v dan,[27] napreduje k boljšemu, raste v ljubezni, krasi ga krotkost, silno se veseli v duhu;[28] vlada mu Kristusov mir;[29] vodi ga poštenost,[30] varuje ga dobrota, zaščiten je s strahom Božjim. Razum in spoznanje ga razsvetljujeta, modrost ga osvetljuje, ponižnost mu kaže pot. Um, v Duhu prenovljen s takimi in podobnimi krepostmi, spoznava v sebi pečat Božje podobe in opazi neizrekljivo, le umu zaznavno lepoto podobnosti Gospodu ter najde zaklad: modrost notranje postave, ki sama poučuje in daje spoznanje. Čisti torej, otrok, mlado meso[31] in gôji nesmrtno dušo, kakor ti je bilo rečeno; ob pomoči Duha prenavljaj um s krepostmi, ki smo jih omenili. Meso mladosti, hranjeno z različnimi jedmi in pitjem vina, je namreč kakor svinja, pripravljena za zakol. Plameni telesnih užitkov pogoltnejo dušo, um postane ujetnik plamenečega zlega poželenja in se ne more upreti užitkom mesa. Pritok krvi namreč povzroči odtekanje Duha. Zlasti pitja vina naj se ogiba mladost, niti vonja naj ga ne, da ne bi delovanje strasti znotraj in pitje vina od zunaj zanetili dvojni požar. S tem bi užitek v mesu privrel čez rob ter v srcu povzročil zmedo in zakrknjenost, ker bi iz njega pregnal duhovni užitek, dosežen z naporom skrušenosti. Zaradi duhovnega hrepenenja naj bi mladina ne pila niti vode do nasičenosti. Vsekakor pomanjkanje vode zelo pripomore k ohranjanju vzdržnosti. In če to preizkusiš z dejanjem, te bo sam preizkus prepričal. Tega ti ne zapovedujemo ali določamo, kot bi ti hoteli nadeti jarem prisile, ampak te ljubeče spodbujamo in ti dajemo nasvet in dober način za dosego resničnega devištva in stroge čistosti. Prepuščamo tvoji odločitvi, da storiš, kar hočeš.

No, zdaj pa naj spregovorimo še o nesmiselni strasti jeze, ki vso dušo opustoši, zmede in zatemni. Kadar se pojavi in je dejavna, postane človek, ki se zelo lahko in hitro razburi, podoben zverem. Ta strast se še zlasti opira na prevzetnost, tako se okrepi in postane neuničljiva. Dokler se hudičevo drevo zagrenjenosti, jeze in srda obilno namaka s pokvarjeno vodo prevzetnosti, cveti, brsti in daje obilen sad nepostavnosti. Tako postane zgradba zla v duši neuničljiva, ker ima temelje v prevzetnosti. Če hočeš, da se to drevo nepostavnosti – se pravi strast zagrenjenosti, jeze in srda – v tebi izsuši in postane nerodovitno, da pride sekira Duha in ga po evangeljskih besedah[32] poseka in vrže v ogenj ter ga uniči skupaj z vsem zlom; če hočeš, da se razruši zgradba nepostavnosti, ki jo hudič zlohotno zida v duši, s tem da neprestano zbira kot kamenje različne pretveze, smiselne in nesmiselne, snov pa najde v dejanjih in besedah, ki se porajajo v mislih; tako pripravlja zgradbo zla v duši, polaga temelj za trdnost in moč mislim prevzetnosti – če hočeš torej, da se ta zgradba razruši in spodkoplje, imej v srcu vselej spomin na Gospodovo ponižnost: kdo je, kaj je postal zaradi nas; iz kakšnih višav Božanske Luči, ki se je razodela, kolikor je možno, gornjim bitnostim[33] in jo v Nebesih slavi vsa smiselna narava, angeli, nadangeli, prestoli, gospostva, vladarstva, oblasti, kerubi in serafi ter neimenovane razumne moči, katerih imena niso dospela do nas, v skladu z Apostolovo uganko.[34] V kakšno globino človeške ponižnosti se je zaradi neizrekljive dobrote spustil, v vsem enak nam, ki sedimo v temi in smrtni senci,[35] ki smo zaradi Adamovega prestopka postali ujetniki in ki smo po delovanju strasti prišli pod oblast sovražnika.

Ko smo bili torej v tem težkem ujetništvu in je nad nami kraljevala nevidna in bridka smrt, se Gospodar vsega vidnega in nevidnega ni sramoval, ampak se je ponižal in prevzel človeško naravo,[36] padlo pod Gospodarjevo obsodbo zaradi sramotnih strasti in poželenja; v vsem je postal podoben nam, vendar brez greha,[37] to se pravi brez sramotnih strasti. Vse namreč, kar je zaradi greha prestopka po Gospodarjevi razsodbi naloženo človeku – smrt, trpljenje, lakota, žeja in podobno –, vse je vzel nase; postal je to, kar smo mi, da bi mi postali, kar je On. “Beseda je meso postala,”[38] da bi mi po “njegovem uboštvu obogateli.”[39] Zaradi velike ljubezni do človeka je postal podoben nam, da bi mi z vso krepostjo postali podobni njemu. Odkar je torej Kristus prišel prebivat med nas, se človek, ustvarjen po (Božji) podobi in sličnosti, resnično prenavlja po milosti in moči Svetega Duha, saj je dospel do mere popolne ljubezni, ki prežene strah;[40] ki ne more več miniti, saj “ljubezen nikoli ne mine.”[41] “Kajti ljubezen,” pravi Janez, “je Bog, in v tistem, ki ostaja v ljubezni, ostaja Bog.”[42] V taki meri so bili to vredni prejeti apostoli in tisti, ki so si podobno njim z askezo pridobili krepost, sebe Gospodu izročili kot popolne in ki so vse svoje življenje z vsem hrepenenjem sledili Kristusu. Tako bi moral vedno premišljevati in nikoli pozabiti tolike ponižnosti, ki jo je zaradi ljubezni do nas iz neizrekljive človekoljubnosti privzel Gospod, namreč bivanja Božje besede v maternici, sprejetja človeške narave,[43] rojstva iz žene, postopne telesne rasti, sramote, žalitev, zasramovanj, norčevanj, obrekovanj, udarcev z bičem, pljunkov, klofut, škrlatnega plašča, trnove krone, pričanja oblastnikov proti njemu, vpitja krivičnih Judov, njegovih rojakov: “Proč z njim, proč z njim, križaj ga!”[44] (Ne pozabi) križa, žebljev, sulice, napajanja s kisom in žolčem, zmagoslavja poganov, zasmehovanja mimoidočih, ki so govorili: “Če si Božji sin, stopi s križa in bomo verovali vate!”[45] – in še drugih muk, ki jih je zaradi nas prenesel, križanja, smrti, tridnevnega pokopa v grobu, spusta v pekel. Nato pa sadovi teh muk – in to kakšni!, namreč vstajenje od mrtvih, ugrabil je smrti in peklu duše, ki so odšle z Njim, vzpel se je v nebesa, sedel na Očetovo desnico, prejel čast, ki je nad vsakim vladarstvom in oblastjo in nad vsakršnim imenovanim imenom,[46] kot prvorojencu od mrtvih se mu priklanjajo vsi angeli[47] zaradi trpljenja, ki ga jeprestal, kot pravi Apostol: “To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo”[48] – in kar sledi. Poglej, do kakšne slave in višine je bila Gospodova človeška narava[49] prek tega trpljenja dvignjena po Božji pravičnosti. Če potemtakem ne pozabiš in v srcu s hrepenenjem in razpoloženjem ohraniš te spomine, te ne bo obvladovala strast zagrenjenosti, jeze in srda. Ko so namreč temelji strasti prevzetnosti spodkopani s Kristusovo ponižnostjo, o kateri premišljuješ, se vsa nepostavna zgradba srda, jeze in žalosti hitro in sama od sebe razruši. Katero trdo in kamnito srce, ki bi imelo neprestano v umu takšno Božanstvo[50] Edinorojenega, ponižanega zaradi nas, in (ki bi imelo) v spominu vse prej omenjene muke, se ne bi skrušilo, se ne bi skesalo, ne bi postalo ponižno? Mar ne bi radovoljno postalo prah in pepel,[51] da ga teptajo noge vseh ljudi,[52] kakor pravi Pismo? Mar ne bo takó, s tako ponižno in skrušeno dušo, ki se ozira na Kristusovo ponižnost, premagan srd? Katera jeza, katera zagrenjenost bi to preživela?

 

Seveda pa pozaba teh misli, ki nam pomagajo in nas oživljajo, in njena sestra lenoba ter njuna, njima podobna pomočnica nevednost pripravljajo pot strastem, ki se nato skrivajo in delujejo v duši, ki so še težje in (tičijo) globlje v notranjosti, ki jih je teže odkriti in popraviti in ki dušo prekrijejo in zatemnijo s strašno jalovostjo, ter še druge zle strasti. Povzročajo nespoštljivost in zanemarjanje dobrega, dopuščajo varen in lahek vstop in delovanje vsaki strasti. Ko je namreč duša prekrita s silno nevarno pozabo in pogubno lenobo ter z nevednostjo, materjo in hraniteljico vsega zla, se nesrečni in zaslepljeni um zlahka naveže na vse, kar vidi, misli in sliši. Če vidi kakšno lepo žensko, je takoj ranjen z mesenim poželenjem. Zatem pa spomini, ki so sprejeli to, kar je videl, slišal in česar se je dotaknil s strastjo in užitkom, prek vtisnjenih misli in sprijenega ukvarjanja z njimi naslikajo v notranjosti podobe in tako umažejo um, ki je še vedno strasten in nesrečen zaradi delovanja nečistih duhov. Nato se namreč tudi telo,[53] če je napojeno ali mladostno živahno ali šibko, hitro vzburi v strasti, ravna po svoje in se vnema v poželenju, včasih se v spanju in sanjah vdaja nečistosti, tudi če se v dejanju ne združi z žensko. Mnogi imajo takega človeka za vzdržnega, deviškega in čistega ali celo uživa glas, da je svet; po sodbi Njega, ki vidi, kar je skrito, pa je nečist, razuzdan in prešuštnik. In po pravici bo tistega (poslednjega) dne obsojen, če ne bo prej z jokom, žalostjo, posti in bedenjem ter z nenehno molitvijo prerodil mesa ter zdravil in popravljal uma s svetimi spomini in premišljevanjem Božje besede. Le tako bo Bogu, pred katerim je te zle reči premišljal in storil, ponudil vredno pokoro. Resničen je namreč živi Glas, ki je rekel: “Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.”[54] Zato je primerno za mlade menihe, da se sploh ne srečajo, če je mogoče, z ženskami, čeprav te veljajo za svete. Če pa je možno, da živijo stran od ljudi, je laže vztrajati do konca v boju in jasneje zaznati svoj napredek; še najbolj, če (novic) strogo pazi nase in s skromnostjo, s pičlim pitjem vode in bedenjem v molitvi vodi duhovne boje ter si prizadeva obiskovati izkušene duhovne očete, bivati z njimi in pod njihovim vodstvom. Nevarno je namreč, če živi na samem, po svojih lastnih pravilih,[55] brez prič ali s tistimi, ki niso preizkušeni v duhovnem boju; taki se namreč zapletejo v razne drugačne boje. Mnogo je namreč skritih iznajdb in zased zla in različne zanke sovražnika tičijo vsepovsod. Zato si moraš prizadevati in se boriti za sobivanje, če je le možno, ali vsaj za kar najpogostejše obiskovanje mož, ki imajo spoznanje.[56] Tako ne boš hodil v temi niti ne boš v nevarnosti, četudi sam nimaš svetilke resničnega spoznanja, ker še nisi dosegel umske[57] zrelosti in si še mlad, pač pa boš hodil z nekom, ki to ima; tako tudi ne boš padel med tiste umno zaznavne[58] zveri, ki prežijo v temi, napadajo in uničijo tiste, ki hodijo tam okrog brez umno zaznavne svetilke Božje besede. Če si hočeš torej, otrok, v svoji notranjosti pridobiti lastno svetilko umno zaznavne luči in duhovnega spoznanja, da bi mogel brez spotike hoditi v najgloblji temi tega veka in da bi tvoje korake uravnaval Gospod, tako da se, po prerokovem izreku,[59] v silni želji po evangeljski poti z gorečo vero držiš nadvse popolnih evangeljskih odlokov in s hrepenenjem in molitvijo postaneš deležen Gospodovega trpljenja, (če torej to hočeš,) ti pokažem[60] čudovit način in načrt za duhovno pot,[61] ki ne zahteva duhovnega napora ali boja, temveč potrebuje duševni napor, nadzorovanje uma in pozoren razum ob pomoči strahu in ljubezni do Boga. Na ta način boš z lahkoto pognal v beg falango sovražnikov, kakor je blaženi David z vero in zaupanjem v Boga premagal velikana tujega rodu in tako s pomočjo svojega ljudstva z lahkoto pognal v beg množice sovražnikov.[62] Takole razumi naše besede: predstavljaj si tri mogočne in silne tujerodne velikane, na katerih sloni vsa sovražna moč v umu zamišljenega Holoferna.[63] Ko so ti trije premagani in ubiti, oslabi in izgine vsa moč hudobnih duhov. To so trije močni velikani, ki smo jih prej omenili: nevednost, mati vsega zla; pozaba, njena sestra, pomočnica in sodelavka; ter lenoba, temna koprena črnih oblakov, ki tke zagrinjalo duše, ki obe podpira in krepi; utrjuje ju in v zanemarjeni duši ukorenini in vzdržuje zlo. Lenoba, pozaba in nevednost ustvarjajo podlago za krepitev in porast ostalih strasti. Pomočnice so druga drugi in druga brez druge ne morejo obstati, skupaj pa se pokažejo kot silne moči sovražnika in mogočni vladarji zla, po katerih se vrine vsa vojska hudobnih duhov, se namesti in more izvršiti svoje namene, ki jih brez njih ne bi mogla. Če torej hočeš doseči zmago proti prej omenjenim strastem in z lahkoto pognati v beg falango umno zaznavnih tujcev, vstopi vase z molitvijo in Božjo pomočjo ter se potopi v globočine srca, izsledi tiste tri hudičeve velikane, se pravi pozabo, lenobo in nevednost, oporo umno zaznavnim tujcem, po kateri se vrnejo in delujejo ostale strasti zla, živijo in se krepijo v srcih užitkaželjnih in v dušah nepoučenih. Z veliko pozornostjo in nadzorovanjem uma ter s pomočjo od zgoraj boš odkril zla, ki jih drugi ljudje ne poznajo in niti ne vedo za njihov obstoj, so pa pogubnejša od ostalih. Odkril jih boš z orožji pravičnosti, ki so onim (zlom) nasprotna, se pravi, s spominom na vzrok vseh dobrih stvari in s spoznanjem, s katerim se bo duša ponovno prebudila in pregnala iz sebe temo nevednosti, ter z res pravo vnemo, ki pripravlja in vodi dušo k odrešenju. Ko si nadeneš ta orožja kreposti, v moči Svetega Duha, z vsemi molitvami in prošnjami, boš plemenito in pogumno premagal tri prej omenjene velikane umno zaznavnih tujcev. Ob kar najtrdnejšem spominu na Boga imej v mislih to, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je količkaj krepostno in količkaj hvalevredno,[64] in pregnal boš iz sebe pozabo, vzrok vsega zla. Z razsvetljenim nebeškim spoznanjem boš razkadil temo pogubne nevednosti, z vnemo za vse krepostno in lépo boš izgnal brezbožno lenobo, ki omogoča zakoreninjenje zla v duši. Ko si z veliko pozornostjo in molitvijo pridobil te kreposti, ne le po svoji odločitvi, ampak z Božjo močjo in s pomočjo Svetega Duha, se boš tako lahko rešil treh prej omenjenih silnih velikanov zla. Usklajenost resničnega spoznanja, pomnenja Božjih besed in prave vneme, ki je prisiljena nastati[65] v duši po delovanju milosti in je skrbno varovana, izbriše v njej in prestavi v neobstoj[66] sled pozabe, nevednosti in lenobe; v duši nato kraljuje milost, v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Njemu slava in moč na veke vekov. Amen. 

 


[1] Skozi vse besedilo pisec uporablja glagole in zaimke za prvo osebo v množini – razen v redkih primerih; gl. npr. op. 6 in 60.

[2] Prim. Rim 7,23.

[3] Gr. kardías; različica: zla; gr. kakías.

[4] Prim. 1 Tes 2,17.

[5] Ali: plemeniti prijatelj; db. tvoji plemenitosti/blagosti; gr. gnesiótetí sou.

[6] začrtati db. vtisniti; vdolbsti.

[7] Glagoli v prvi osebi so sicer v množini, ta pa je edninski.

[8] V gr. mn.: oikonomíai.

[9] Ps 116,12.

[10] Prim. Ps 103,10.

[11] okrutnim db. zverinskim.

[12] Prim. Mt 6,18.

[13] Prim. 2 Tim 3,5.

[14] 1 Kor 4,5.

[15] Prim. Gal 6,3.

[16] Prim. Mt 25,1-12.

[17] Prim. 1 Mz 4,5.

[18] Gr. idiórrythmos, tj. s svojim ritmom, načinom. (Izraz se je uveljavil za način življenja v samostanu, kjer vsak menih živi po svojem načinu, razen seveda skupnega bogoslužja.)

[19] Ps 103,2.

[20] Različica: nekdo drug.

[21] Prim. 2 Kor 5,15.

[22] Prim. Rim 12,2.

[23] Prim. Rim 12,1.

[24] Ps 119,83 LXX.

[25] Prim. Gal 5,24.

[26] Prim. Kol 3,5.

[27] Prim. 2 Kor 4,16.

[28] Ali: Duhu.

[29] Prim. Kol 3,15.

[30] Ali: dobrotljivost; gr. chrestótes.

[31] Ali: telo; gr. sárks.

[32] Prim. Mt 3,10.

[33] Tj. angelom.

[34] Prim. Ef 1,21.

[35] Prim. Iz 9,1; Mt 4,16.

[36] Db. človeka.

[37] Prim. Heb 4,15.

[38] Jn 1,14.

[39] 2 Kor 8,9.

[40] Prim. 1 Jn 4,18.

[41] 1 Kor 13,8.

[42] Prim. 1 Jn 4,16.

[43] Db. sprejetja človeka; gr. toû anthrópou análepsin.

[44] Jn 19,15.

[45] Prim. Mt 27,39-40.42.

[46] Prim. Ef 1,21.

[47] Prim. Heb 1,6.

[48] Flp 2,5-10.

[49] Db. Gospodov človek.

[50] Različica: veličastvo.

[51] Prim. 1 Mz 18,27; Job 42,6; Sir 17,32.

[52] Prim. 4 Kr 19,26 LXX.

[53] Db. meso.

[54] Mt 5,28.

[55] Ali: zanašajoč se le nase; gr. idiórrythmos.

[56] Gr. gnostikoí.

[57] Različica: duhovne.

[58] Gr. noetós; umski; umno zaznaven; z umom spoznaven; v umu zamišljen/delujoč; včasih skoraj sinonim za ‘duhoven’.

[59] Prim. Ps 37,23.

[60] Glagoli v prvi osebi so sicer v množini, ta pa je edninski.

[61] Db. način, gr. trópos.

[62] Prim. 1 Sam 17,45sl.

[63] Prim. Jud 2,4.

[64] Flp 4,8.

[65] Ali: nastane s silo/z močjo; morda aluzija na Lk 16,16: … od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot; prim. tudi Mt 11,12: …. si nebeško kraljestvo s silo utira pot ….

[66] Prim. Rim 4,17.

 

 


SLOVARČEK IZBRANIH IZRAZOV, uporabljenih v:

Našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga, 200 poglavij o duhovni postavi (= Marko Asket 1)

Istega (očeta) 226 poglavij o tistih, ki menijo, da se opravičujejo iz del (= Marko Asket 2)

Istega našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga, pismo menihu/samotarju Nikolaju (= Marko Asket 3).

 

akedía – duhovna naveličanost (tudi samo ‘naveličanost’, lat. acedia); klasični pomen ‘brezbrižnost, malomarnost’ dobiva v puščavski duhovnosti zelo značilen pomen ‘duhovna naveličanost, duhovna lenoba’, ki se v polnosti razvije pri Evagriju in zaobsega tudi pojme, kot so ‘strahopetnost, potrtost’, ‘opoldanski demon’, ki menihu lahko predstavlja najhujšo nevarnost (prim. Evagrij, Praktik 12); ‘želo, ki pustoši opoldne’ (Ps 91,6); je eden od sedmih ‘glavnih grehov’ (prim. Katekizem Katoliške cerkve, Ljubljana 1993, str. 280). Je nehvaležnost do Boga, naveličanost, ki jo lahko povzročijo tudi skrupuli, podnebje, preveč dela, torej pretiran aktivizem. Zdravilo zanjo je puščavskim očetom molitev in misel na poslednje reči, predvsem pa vztrajanje v celici. Želja, da bi šel ven iz celice, npr. izvrševat dobra dela, pomagat bolnikom, je seme demonov, najhujša strast.

améleia – brezbrižnost, malomarnost, nemarnost

apátheia – brezstrastje (prim. 2, 30) je obvladovanje strasti – vendar to ni neobčutljivost, je bolj ‘použivajoč ogenj’, Božji ogenj, ki prečišča strasti, notranja sila, ki se lahko upre strastem in rodi agape (prim. Evagrij, Praktik 78, 81; 232)

atimía – nečast, sramota (tj. v pomenu prenašanja ljudskega prezira, zasramovanja; nasprotje hlepenja po (prazni) slavi, časti).

diánoiarazmišljanje

enérgeia delovanje; gre za bolj abstraktno (tudi samo potencialno) moč (npr. I 22, II 28), večkrat s sopomenom ‘hudobno’

ennóia – mišljenje, namen

enkráteia – vzdržnost, samoobvladovanje

ergasía dejavnost, dejanje, udejanjanje

érgon – (ročno) delo; ergócheiron ročno delo

gnosis – védenje/spoznanje

hamartía – greh

hesychía – tišina, mir(ovanje), samota, v puščavski duhovnosti pa dobi določen pomen: mir srca, notranji mir v molku (prim. 2, 30; 31), ki je skoraj sinonim za kontemplacijo, sedenje v celici v zbranosti in čuječnosti

hyperphanía napuh; podobni (in nevarni) pojmi so: kenodoxía nečimrnost, hlepenje po prazni slavi, domišljavost (tudi hypselophrosýne), alazoneía ošabnost, kaúchesis bahaštvo, hyperopsía prevzetnost, mataiótes ničevost

hypomoné – (potrpežljivo) prenašanje, vztrajanje, potrpljenje

zdržnost gl. vzdržnost

kakía – zlo, zloba, hudobija, hudo(bnost), slábo (nasprotje dobremu; nekrepost kot nasprotje kreposti, areté), sprijenost

kenodoxía hlepenje po prazni slavi; tudi domišljavost (kenodoxôn častihlepnež)

kópos – trud, napor (ki vključuje tudi muke, trpljenje, zlasti pri kesanju, pokorjenju za grehe)

metanoeîn pomeni notranjo spreobrnitev, epistréphein pa običajno zunanji obrat v ravnanju, v odnosu do bližnjega

metánoia – spreobrnjenje; v puščavski duhovnosti morda bolj utreza prevedek pokora, kesanje

mnéme – spomin, misel na (Boga)

monológistos – enovito ustrojen

noéo – doumem

noetós – umski, umno zaznaven, v umu zamišljen/delujoč, včasih blizu pomenu ‘duhoven’ (npr. Marko Asket 3, passim, zlasti proti koncu pisma).

odýne – bridkost, žalost

oikonomía ojkonomija, (Božja) previdnostna ureditev

philargyría – pohlep po denarju (oz. širše – po imetju)

philedonía – užitkaželjnost

pleoneksía – pohlep (pohlepno pretiravanje, prim. 1, 19)

ponerós – zloben, hudoben

pónos – trpljenje

prâgma stvar, dejanje, zadeva

práxis – dejanje, delanje; pogosto s pomenom: izvrševanje pobožnih, asketskih dejanj

prólepsis – nagnjenje, naklonjenost, predpostavka

prosbolé – izziv, napad, sugestija

prothésis – (trden) namen/sklep, volja

próphasis – izgovor (prim. Jn 15,18)

sophrosýnē vzdržnost, (nravna) čistost, zmernost, v nasprotju z nezdržnostjo ali nezmernostjo (aphrosýne); v gr. filozofiji je imel pojem intelektualističen pomen, zdrava pamet, premišljenost (npr. pri Platonu), pa tudi nadzor nad čutnimi poželenji, etična obvladanost, pri cerkvenih očetih pa se nato zvede pravzaprav na spolno zdržnost

sýnesis – razumnost