O tistih, ki mislijo, da dosegajo opravičenje s (svojimi) deli

Marko Asket (prev. Jasna Hrovat)

Istega (očeta) 226 poglavij o tistih, ki menijo, da se opravičujejo iz del [Toû autoû perì tôn oioménon ex érgon dikaioûsthai kephálaia skς’]

 

1) V spisu, ki sledi, bo podana napačna vera[1] tistih zunaj, kakor jo grajajo ti, ki so trdne[2] vere in poznajo resnico.

2) Gospod, ki je hotel pokazati, da smo dolžni izpolniti vso postavo ter da je posinovljenje darovano ljudem z (Njegovo) lastno Krvjo, je rekel: “Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, tedaj govorite: ‘Nekoristni služabniki smo, kar smo bili dolžni narediti, smo naredili.’”[3] Zaradi tega Nebeško kraljestvo ni plačilo za dela, ampak Gospodova  milost, pripravljena zvestim služabnikom.

3) Suženj[4] ne zahteva svobode kot plačilo, ampak je z njo zadovoljen kot dolžnik in jo pričakuje kot dar milosti.

4) Po Pismu je Kristus umrl zaradi naših grehov[5] in tistim, ki mu dobro služijo, milostno podarja svobodo; pravi namreč: “Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega Gospoda!”[6]

5) Ni zvesti služabnik tisti, ki se opira le na golo spoznanje, ampak tisti, ki s  poslušnostjo veruje Kristusu, ki je dal zapovedi.[7] 

6) Kdor spoštuje gospodarja, dela, kar je ukazano. Če pogreši ali ne posluša, prenese kot zasluženo,[8] kar pride nadenj.

7) Če imaš rad učenje, imej rad tudi napore. Golo spoznanje namreč napihuje človeka.[9]

8) Preizkušnje, ki nas nepričakovano doletijo, nas previdnostno učijo ljubiti napore[10] in nas, četudi (tega) nočemo, vodijo k pokori.

9) Stiske, ki doletijo ljudi, so porojene iz lastnega zla. Če jih s pomočjo molitve potrpežljivo prenesemo, se nam spet začnejo dogajati dobre reči.

10) Nekateri, ki jih hvalijo zaradi kreposti, so zadovoljni in jim je užitek ob prazni slavi v tolažbo. Drugi, ki jih grajajo zaradi greha, pa trpijo in imajo to dobrodejno trpljenje za je delovanje zla.

11) Tisti, ki se zaradi (svojih asketskih) bojev[11] povzdigujejo nad malomarnejše, menijo, da se opravičujejo s telesnimi deli. Kateri pa se zanašamo na golo spoznanje in podcenjujemo nevedne, smo še bolj nespametni od onih.

12) Spoznanje samo po sebi, brez del, ni zanesljivo, pa čeprav je resnično. Zato je delo (zagotovilo za) zanesljivost pri vsaki stvari.

13) Pogosto zaradi malomarnosti pri izvrševanju del[12] otemni tudi spoznanje. Če se udejanjanja stvari povsem zanemarjajo, se bodo tudi spomini nanje postopno izgubili.

14) Sveto pismo zaradi tega naroča, naj s spoznanjem uzremo Boga, da bi mu z deli pravilno služili.

15) Kadar očitno izpolnjujemo zapovedi, prejmemo od Gospoda, kar ustreza našim (dejanjem), a koristi nam le namen, (ki je vplival na) našo odločitev.

16) Če hočeš nekaj storiti, a ne zmoreš, šteje kot storjeno pri Bogu, ki pozna srce. To se razume tako glede dobrega kot glede zlega.

17) Um brez telesa izvršuje mnogo dobrega in slabega, telo pa brez  uma ne more storiti ničesar takega. Zato se postava svobode prepoznava pred (našim) delovanjem.

18) Nekateri mislijo, da prav verujejo, četudi ne izpolnjujejo zapovedi; nekateri, ki pa jih izpolnjujejo, pričakujejo Nebeško kraljestvo kot plačilo, ki jim pripada. Oboji pa so v zmoti glede resnice.

19) Gospodar ni dolžan dajati sužnjem plačila. Po drugi strani pa tisti, ki ne služijo prav, ne dosežejo svobode.

20) Če je Kristus za nas umrl, kakor je v Pismih,[13] in ne živimo sebi, ampak njemu, ki je za nas umrl in vstal,[14] je jasno, da smo mu dolžni služiti vse do smrti. Kako si torej domišljamo, da nam posinovljenje pripada?

21) Kristus je gospodar po bistvu in gospodar po previdnostni ureditvi, kajti  nebivajoče[15] je ustvaril in mrtve zaradi greha odkupil z lastno Krvjo in tistim, ki to verujejo, podaril milost.

22) Ko slišiš Pismo, ki pravi, da bo vsakomur povrnjeno po njegovih delih,[16] ne razumi tega kot dela, ki zaslužijo peklensko dolino ali Kraljestvo, temveč bo Kristus vsakemu povrnil po delih nevere ali vere Vanj – ne kakor trgovec z dejanji, ampak kot naš stvarnik in odkupitelj.

23) Mi, ki smo si zaslužili kopel prerojenja, ne nudimo nato dobrih del kot v  zameno, ampak da ohranjamo čistost, ki (nam) je bila dana.

24) Vsako dobro delo, ki ga naredimo po svoji naravi, nas zadržuje od tega, da bi delali nasprotno, prispevati k posvečenju pa ne more brez milosti.

25) Vzdržni se vzdržuje požrešnosti; siromašni lakomnosti; miren v srcu[17] blebetanja; čisti sle po užitku; dostojni nečistovanja; skromni[18] pohlepa po denarju; krotki[19] povzročanja razdora; ponižni pohlepa po prazni slavi; pokorni prepirljivosti;[20] samokritični hinavščine. Podobno se molilec odvrne od brezupa; revni od mnogih poslov; priznavalec[21] od zatajitve;  priča[22] od malikovanja. Vidiš, kako vsaka, vse do smrti izvrševana krepost ni nič drugega kot vzdržnost od greha; vzdržnost od greha pa je delo (naše) narave, ne (kar bi bilo dano) v zameno za Kraljestvo.

26) Človek s težavo ohranja, kar mu je dano po naravi, Kristus pa mu s svojim križem milostno podari posinovljenje.

27) Je zapoved, ki je delno zavezujoča, in druga, ki je v celoti obvezna. S prvo namreč ukazuje le delno deliti s tistim, ki nima,[23] z drugo pa zapoveduje odreči se vsemu, kar (človek) ima.[24]

28) Je delovanje milosti, ki je nedoraslemu[25] nerazumljivo; je pa še drugo delovanje, (delovanje) zla, ki je podobno resnici. Ni dobro, da človek to podrobno preiskuje, da ne bi bil zapeljan, niti da preklinja, zaradi resnice (ki je tam), ampak vse v upanju prinaša Bogu. On namreč pozna korist obeh.

29) Kdor se hoče prepeljati čez morje uma,[26] naj bo vztrajen, ponižen, čuječ, vzdržen. Če se vkrca na silo brez teh štirih stvari, vznemirja srce, ne more pa se prepeljati.

30) Mir srca odstranja zlo. Če si v molitvi priduži še te štiri kreposti, ni drugega pripomočka, ki bi po krajši poti vodil do brezstrastja.[27]

31) Um ne more bivati v miru brez telesa, niti podreti pregraje, ki ju loči, brez miru srca[28] in molitve.

32) Meso si želi, kar je zoper Duha,[29] Duh pa, kar je zoper meso;[30] toda tisti, ki živijo[31] v Duhu, ne bodo ustregli poželenju mesa.[32]

33) Ni popolne molitve brez klicanja uma (k Bogu). Nezadržen krik uma bo Gospod uslišal.

34) Um, ki neraztreseno moli, stiska srce. Potrtega in ponižnega srca pa Bog ne zametuje.[33]

35) Tudi molitev se imenuje krepost; še več, celo mati kreposti je. Rojeva jih namreč po svoji združitvi s Kristusom.

36) Kar delamo brez molitve in trdnega[34] upanja, pozneje postane škodljivo in nepopolno.

37) Ko slišiš, da bodo zadnji prvi in prvi zadnji,[35] vedi, da gre za tiste, ki so deležni kreposti in ljubezni. Ljubezen je namreč zadnja med krepostmi po redu, prva od vseh pa se izkaže po vrednosti, s čimer tiste, porojene pred njo, pokaže kot zadnje.

38) Če medtem ko moliš, zapadeš v duhovno naveličanost ali stisko zaradi raznovrstnega zla, pomisli na izhod iz življenja in hude kazni. Boljše pa je trdno se držati Boga z molitvijo in upanjem,[36] kakor imeti spomine na zunanje  reči, čeprav bi bili koristni.

39) Nobena od kreposti sama po sebi ne odpre vrat naše narave, če niso vse med seboj skladno povezane.

40) Ni vzdržen tisti, ki se hrani z mislimi. Čeprav bi bile namreč koristne, niso koristnejše od upanja.

41) Je greh, ki je za smrt,[37] vsak, ki se ga (človek) ne skesa; tudi če bi svetnik prosil za drugega glede takega (greha), ne bi bil uslišan.

42) Kdor se prav pokori, nima svojega truda kot zameno za pretekle grehe, temveč prek tega truda prosi Boga za naklonjenost.

43) Če moramo dobro, ki je po naravi v naših močeh, vsakodnevno delati kot dolžno zameno za grehe, kaj ostane, kar bomo dali Bogu kot odkupnino za pretekla zla dejanja?

44) Kakršnokoli presežno krepost bi udejanjali, je to graja prejšnje malomarnosti in ne odkupnina zanjo.

45) Kdor je umsko v stiski, telesno[38] pa počiva, je podoben tistemu, ki je telesno v stiski, umsko pa je raztresen.

46) Prostovoljno sprejetje ene ob obeh stisk pomaga drugi; stiska v mišljenju telesni[39] in telesna tisti v mišljenju. Sovpad obeh pa je napornejši.

47) Velika krepost je prenašanje tega, kar pride nadte, in  ljubiti bližnjega, ki (te) sovraži, v skladu z Gospodovo besedo.[40]

48) Dokaz odkritosrčne ljubezni je odpuščanje krivic. Tako je namreč tudi Gospod ljubil svet.

49) Ne da se iz srca odpustiti prestopkov brez resničnega spoznanja. To namreč vsakemu pokaže, da se mu zgodi, kar mu pripada.

50) Ničesar ne boš izgubil od tega, kar bi zapustil zaradi Gospoda. Ob svojem času bo namreč mnogokratno povrnjeno.[41]

51) Kadar um pozabi na namen[42] pobožnosti, tedaj je očitno delo[43] kreposti brez koristi.

52) Če je nepremišljenost[44]  škodljiva vsakemu človeku, koliko bolj tistim, ki so se zavezali veliki strogosti.

53) Z delom modruj o volji človeka in povračilu Boga. Beseda namreč ni modrejša ali koristnejša od dejanja.

54) Naporom za dosego pobožnosti sledi pomoč. To pa je treba spoznati po Božji postavi in vesti.

55) Nekdo je prejel misel in  jo nepremišljeno osvojil. Drugi pa jo je prejel, a jo je presojal z resnico. Treba je ugotoviti, kateri od njiju je ravnal pobožneje.

56) Resnično spoznanje je prenašanje stisk in to, da ne krivimo (drugih) ljudi za svoje nesreče.

57) Kdor dela dobro in pričakuje povračilo, ne služi Bogu, ampak svoji lastni volji.

58) Kdor je grešil, ne more ubežati povračilu, razen s pokoro, ki ustreza pregrehi.

59) Nekateri trdijo, da ne moremo storiti dobrega (dejanja), če ne prejmemo dejavne milosti Duha.

60) Tisti, katerih odločitve so vedno pogojene z užitki, se, češ da nimajo pomoči, odvračajo od tega, kar bi (sicer) bilo v njihovih močeh.

61) Milost se tistim, ki so krščeni v Kristusa, daruje skrivnostno; deluje pa v skladu z (njihovim) udejanjanjem zapovedi. In milost nam ne neha skrivaj pomagati, na nas pa je, da po svojih močeh delamo dobro.

62) Najprej na božanski način prebudi vest. Tako so tudi hudodelci, ki so se  spreobrnili, postali Bogu všeč.

63) In spet, (lahko) se skrije v nasvet bližnjega. Včasih ob branju pomaga mišljenju, prav tako tudi prek posledice naravnega (dogajanja) uči um resnice o sebi. Če torej ne skrijemo talenta, ki nam je bil dan na ta način,[45] bomo dejavno stopili v Gospodovo veselje.[46]

64) Kdor si hoče pridobiti moči Duha pred udejanjanjem zapovedi, je podoben sužnju, kupljenemu z denarjem, ki zahteva, da se pri nakupu hkrati s ceno zapiše tudi (njegova) svoboda.

65) Kdor spozna, da so se zunanje okoliščine zgodile v skladu z Božjo pravičnostjo, ta je z iskanjem Boga našel spoznanje hkrati s pravičnostjo.[47]

66) Če spoznaš, kakor je pisano, da “so po vsej zemlji Gospodove sodbe”, ti bo vsak dogodek učitelj spoznanja Boga.[48]

67) Vsakomur se pripeti, kar mu pripada, v skladu z njegovim razmišljanjem. Pestrost ubranega dogajanja pa pozna edini Bog.

68) Kadar trpiš kakšno nečast[49] pri ljudeh, takoj pomisli na slavo, ki jo boš prejel od Boga; v nečasti potem ne boš ne žalosten ne vznemirjen, veren[50] in neobsojen pa boš v slavi, ko bo prišla.

69) Če je Bogu po volji, da te hvali ljudska množica, se nikar ne ponašaj ob tej Božji ojkonomiji, da drugič ob spremembi ne zapadeš nasprotnemu.

70) Seme ne zraste brez zemlje in vode, in človek ne pridobi ničesar brez prostovoljnih naporov in Božje pomoči.

71) Ne more se brez oblakov uliti ploha, in brez dobre vesti ni mogoče ugajati Bogu.

72) Ne zavračaj učenja, če si še tako pameten. Božja ojkonomija je namreč koristnejša od naše pameti.

73) Ko se srce zaradi kakega užitka odvrne od (asketskih) naporov, tedaj postane težko obvladljivo, kakor silno težak kamen, ki drsi po strmini.

74) Kakor se neizkušeno tele, ki išče pašo, znajde med prepadi, tako duša po malem zaide zaradi slabih misli.

75) Ko um, dorasel do polne zrelosti[51] v Gospodu, trga dušo od dolgotrajnega nagnjenja, tedaj je srce, kakor bi ga mučila rablja, um in strast, ki ga vlečeta (eden) sem in (druga) tja.

76) Kakor tisti, ki plujejo po morju, zaradi upanja na dobiček prenašajo sončno pripeko, tako tisti, ki sovražijo zlo, ljubijo grajo. Zato se prvi zoperstavljajo vetrovom, drugi pa strastem.

77) Kakor beg pozimi ali na soboto[52] postane bolečina mesu in madež duši, tako oživitev strasti  priletnemu telesu in posvečeni duši.

78) Nihče ni tako dober in usmiljen kot Gospod. Tistemu, ki se ne spreobrne, pa niti on ne odpusti.

79) Mnogi se žalostimo zaradi grehov, vzroke zanje pa radi sprejemamo.

80) Krt, ki živi pod zemljo in je slep, ne more videti zvezd. In tisti, ki ne veruje glede minljivih stvari, tudi glede večnih ne more verovati.[53]

81) Resnično spoznanje daruje Bog ljudem kot milost pred milostjo;[54] (to spoznanje) tiste, ki so ga deležni, predvsem uči verovati v Darovalca.

82) Kadar grešna duša ne sprejme stisk, ki jo doletijo, tedaj angeli okoli nje govorijo: “Zdravili smo Babilon, pa ni ozdravel.”[55]

83) Um, ki pozabi na pravo spoznanje, se bojuje z ljudmi za škodljive stvari, kakor da so koristne.

84) Kakor ogenj ne more dalj časa obstati v vodi, tako tudi sramotna misel ne v bogoljubnem srcu. Zato vsak, ki ljubi Boga, ljubi tudi napore. Prostovoljni napor je po naravi sovražnik užitka.

85) Strast, ki deluje in se nahrani po (človekovi) volji, se mu kasneje vsili tudi, če je noče biti deležen.

86) Mi ljubimo vzroke neprostovoljnih misli – in zato (te misli) prihajajo. Kar zadeva prostovoljne, pa je jasno, da ljubimo tudi njihova udejanjanja.

87) Nadutost in bahavost sta vzroka bogoskrunstva, pohlep po denarju in hlepenje po prazni slavi  pa neusmiljenosti in hinavščine.

88) Kadar hudič vidi, da um iz srca moli, takrat napada z velikimi in zvijačnimi skušnjavami. Majhnih kreposti namreč noče odstranjevati z velikimi nesrečami.

89) Misel, ki dlje traja, razkriva človekovo nagnjenje do nje; hitro odstranjena pa kaže boj in nasprotovanje.

90) Tri razumska stanja so, v katera um vstopa zaradi (svoje) spremembe: po naravi, nad naravo in proti naravi. Ko vstopi v tisto po naravi, samega sebe odkrije kot vzrok zlih misli in Bogu izpove svoje grehe, saj spozna vzroke strasti. Ko vstopi v tisto proti naravi, pozabi na Božjo pravičnost in se bori z ljudmi, kot da mu delajo krivico. Ko se dvigne v stanje, ki je nad naravo, najde sadove Svetega Duha, o katerih je govoril Apostol: ljubezen, veselje, mir in tako naprej.[56]  Toda ve, da tam ne more ostati, če daje prednost skrbem za telesne reči. Ko se oddalji od onega kraja, pade v greh in v strašne posledice greha, četudi ne takoj, pa ob svojem času, kakor vé Božja pravičnost.

91) V toliko je spoznanje vsakogar resnično, v kolikor ga potrdijo krotkost, ponižnost in ljubezen.

92) Vsak, ki je pravilno krščen, prejme skrivnostno vso milost. Popolno gotovost o njej pa prejme potem – v skladu z udejanjanjem zapovedi.

93) Kristusova zapoved, udejanjena  po vesti, podarja tolažbo po meri bridkosti srca; toda vsaka teh bridkosti (je potolažena) ob svojem času.

94) Ohranjaj vztrajno molitev pri vsakem delu, da ne bo nobeno izvršeno brez Božje pomoči.

95) Nič ni silnejšega v (svojem) delovanju, nič ni koristnejšega za pridobitev Božje naklonjenosti (kot molitev).

96) V njej[57] je zajeto vse udejanjanje zapovedi. Nič ni namreč bolj vzvišenega od ljubezni do Boga.

97) Neraztresena molitev je znak ljubezni do Boga tistega, ki vztraja. Malomarnost pri molitvi in raztresenost pa sta dokaz želje po užitku.

98) Tisti, ki brez muke bedi, ki je potrpežljiv in moli, je očitno deležen Svetega Duha. Kdor pa se (pri tem) muči, a z voljo vztraja, tudi tak hitro dobi pomoč.

99) Zapoved se razlikuje od zapovedi. Zato je lahko tudi (ena) vera trdnejša od (druge) vere.

100) Je vera, ki je iz oznanjevanja,[58] kot pravi Apostol; in je vera, ki je obstoj[59] tega, kar upamo.[60]

101) Dobro je z besedami pomagati tistim, ki sprašujejo; (še) boljše pa je sodelovati z njimi s pomočjo molitve in kreposti. Kdor se namreč z njima izroči Bogu, pomaga tudi bližnjemu s tem, s čimer pomaga sebi.

102) Če hočeš z malo besedami koristiti tistemu, ki se želi učiti, mu pokaži molitev, pravo vero in potrpežljivo vztrajanje v vsem, kar (ga) doleti. Vse ostalo, kar je dobrega, se dobi s pomočjo tega trojega.

103) Glede tega, kar je kdo zaupal Bogu, se ne prepira več z bližnjim.

104) Če ima vse, kar je neprostovoljnega, svoj vzrok v tem, kar mi hočemo, kot pravi Pismo,[61] ni nihče tako sovražen človeku, kot je on sam sebi.

105) Nevednost je prva med vsemi zli; takoj za njo je nevera.

106) Beži pred skušnjavo s potrpežljivostjo in molitvijo. Če se zoperstavljaš brez njiju, bo še močneje napadla.

107) Kdor je krotak, kakor je Bogu po volji, je modrejši od modrecev; in kdor je ponižen v srcu, je mo(go)čnejši od mo(go)čnih,  kajti oba s spoznanjem nosita Kristusov jarem.

108) Kar govorimo ali delamo brez molitve, se pozneje izkaže za nevarno ali škodljivo; in tako si z dejanji nevede nakopljemo grajo.

109) Na podlagi del, besed in mišljenja je pravičen eden; po veri, milosti in pokori pa so pravični mnogi.

110) Kakor je tistemu, ki se spokori, tuje biti prevzeten, tako je tistemu, ki hoté greši, nemogoče biti ponižen.

111) Ponižnost ni obtožba vesti, ampak spoznanje Božje milosti in sočutja.[62]

112) Kar je s čuti zaznavna hiša zraku, ki jo obdaja, to je za smisel dovzetni um Božji milosti. Kolikor snovi vržeš ven, toliko (milosti[63]) bo prišlo samo od sebe noter;  in kolikor snovi vržeš noter, toliko se je bo izgubilo.

113) Snov hiše[64] sta posoda in hrana; snov uma pa sta prazna slava in užitek.

114) Širina srca pomeni upanje v Boga; tesnoba srca pa skrb za tel(esn)o.

115) Ena in nespremenljiva je milost Svetega Duha; deluje pa v vsakem posebej, kakor hoče.[65]

116) Kakor dež, ki zaliva zemljo, priskrbi rastlinam razvoj njihovih naravnih lastnosti, namreč sladkim sladkost, trpkim pa trpkost, tako milost srcem vernih, ko se sama nespremenjena izliva vanje, podarja delovanja, skladna z njihovimi krepostmi.

117) Lačnemu zaradi Kristusa postane (milost) hrana, žejnemu najslajša pijača, prezeblemu obleka, utrujenemu počitek, molilcu zaupanje in žalujočemu tolažba.

118) Ko torej slišiš Sveto pismo, ki pravi o Svetem Duhu, da se je ustavil nad vsakim od apostolov[66] ali da je navdal preroka[67] ali da deluje[68] ali da ga žalosti[69] ali da se ugaša[70] ali da se jezi; in spet, da imajo nekateri prvine, nekateri pa so polni Svetega Duha,[71] ne misli, da se Duh deli ali spreminja ali nekako predrugači, ampak veruj, kakor smo prej rekli, da je nespremenljiv, vedno enak in vsemogočen.  Zato tudi v delovanju ostaja to, kar je, in vsakomur božansko podeli, kar potrebuje. On se namreč kakor sonce popolnoma izliva na krščene; vsak od nas pa se razsvetljuje skladno s tem, kako sovraži in odstranja strasti, ki ga zatemnjujejo. V kolikor pa jih ljubi in jih upošteva,[72] ostane v temi.[73]

119) Kdor sovraži strasti, odstrani njihove vzroke. Kdor pa je navezan na vzroke, ga strasti napadajo, četudi tega noče.

120) Kadar delujemo pod vplivom zlih misli, pripišimo krivdo sebi in ne očetnemu grehu.[74]

121) Korenine misli so očitne sprijenosti, ki jih vselej opravičujemo z rokami, nogami in usti.

122) Ni se mogoče v mislih predajati strasti, če ne ljubimo njenih vzrokov.

123) Kdo namreč, ki prezira sramoto, se ubada z mislimi o prazni slavi? Ali kdo, ki ljubi zaničevanje, se še vznemirja zaradi nečasti? Ali kdo, ki ima potrto in pobito srce,[75] se vdaja mesenemu užitku? Ali kdo, ki veruje v Kristusa,[76] je zaskrbljen zaradi minljivih stvari ali se (zaradi njih) prepira?

124) Kogar je nekdo prizadel, pa se ta ne z besedo ne v mislih ne prepira z njim, ki ga je prizadel, ta si je pridobil resnično spoznanje in dokazal Gospodarju trdno vero.[77]

125) “Lažnivi so sinovi ljudi na tehtnici o tem, kdo je ravnal krivčno,”[78] Bog bo vsakemu dodelil, kar je pravično.

126) Če tisti, ki dela krivico, ne bo imel dobička, in tisti, ki se mu je zgodila krivica, ne bo trpel pomanjkanja, potem gre človek (skozi življenje) kot senca.[79]

127) Kadar vidiš nekoga, ki je prizadet zaradi številnih sramotenj, vedi, da so ga zanesle misli o prazni slavi in da – nerad – žanje  snope iz semen, (ki jih je posejal) v srcu.

128) Kdor se vdaja telesnim užitkom bolj, kot je potrebno, bo poplačal ta presežek s stokratnim trpljenjem.

129) Kdor vlada, mora podrejenemu povedati, kaj je njegova dolžnost; posvariti pa ga mora o hudih posledicah, če ga ne uboga.

130) Kdor od nekoga pretrpi krivico in ne zahteva od njega odškodnine, (pomeni, da) glede tega zaupa Kristusu in prejme stokratno v tem veku ter doseže večno življenje.[80]

131) Spomin na Boga je prenašanje srčne muke zaradi bogovdanosti. Vsak, ki pozabi na Boga, pa se vdaja užitkom in postane neusmiljen.

132) Ne govori, da brezstrastni[81] ne more čutiti stiske. Tudi če zaradi sebe ne, pa mu je to potrebno zaradi bližnjega.

133) Ko se sovražnik polasti številnih zapisov grehov, ki žive v pozabi, prisili dolžnika, da jih izvršuje tudi v spominu, s tem da ustrezno izkoristi postavo greha.[82]

134) Če se hočeš neprenehoma spominjati Boga, ne zavrni tega, kar se ti zgodi, kot krivično, temveč potrpežljivo prenesi, kot da je prišlo po pravici. Potrpežljivo prenašanje vsega, kar te doleti, namreč razvnema spomin na Boga, zavračanje[83] pa slabí razumno mišljenje srca in s popuščanjem povzroča pozabo.

135) Če hočeš, da so pred Bogom prikriti tvoji grehi,[84] ne razkazuj ljudem svoje kreposti, tudi če jo imaš. Kar namreč mi storimo glede kreposti, tudi Bog stori glede grehov.

136) Če si prikril svojo krepost, se ne ponašaj, kot da si izpolnil pravičnost. Pravičnost namreč ni le to, da skriješ dobra (dela), ampak da tudi v mislih nimaš nič prepovedanega.

137) Ne veseli se, kadar komu storiš kaj dobrega, temveč kadar brez zamere preneseš nasprotovanje, ki sledi. Kakor namreč noči sledijo dnevom, tako zla sledijo dobrim dejanjem.

138) Domišljavost, pohlep po denarju in užitkarstvo omadežujejo

dobrodelnost, če jih prej ne premaga strah Božji.

139) V neprostovoljnih bolečinah se skriva Božje usmiljenje; tistega, ki jih potrpežljivo prenese, privedejo h kesanju  in rešijo večne kazni.

140) Nekateri, ki izpolnjujejo zapovedi, pričakujejo, da bo to pretehtalo nad grehi; nekateri pa si s tem pridobivajo naklonjenost Njega, ki je umrl za naše grehe. Vprašati se je treba, kateri od teh pravilno presoja.

141) Strah pred peklom in ljubezen do Kraljestva podarjata potrpežljivo prenašanje stisk. In to ne sama po sebi, temveč po Njem, ki pozna naše misli.[85]

142) Kdor ima vero v prihodnje (radosti), se sam od sebe vzdrži užitkov tukaj (na zemlji). Kdor pa nima vere, se preda užitku in postane brezčuten.

143) Ne reci: “Kako naj se predaja užitkom revež, ki nima sredstev za to?” Nekdo se lahko namreč – še bolj obžalovanja vredno – preda užitkom tudi v mislih.

144) Nekaj je poznavanje stvari in spet nekaj drugega spoznanje resnice. Kolikor se razlikuje sonce od lune, toliko je drugo koristnejše od prvega.

145) Poznavanje stvari se pridobiva skladno s tem, v kakšni meri se udejanjajo zapovedi, spoznanje resnice pa po meri upanja v Kristusa.

146) Če se hočeš rešiti in priti do spoznanja resnice,[86] se skušaj vedno povzpeti nad čutne stvari in se edino z upanjem držati Boga. Takrat boš namreč proti svoji volji odvračan, našel boš Vladarstva in Oblasti,[87]  ki te bodo napadali in se bojevali s teboj; z molitvijo pa jih boš premagal in ostal poln trdnega upanja ter prejel Gospodovo milost, ki te bo rešila prihodnje jeze.

147) Kdor dojame, kar je sveti Pavel mistično izrekel, ko je govoril, da se boj bije proti zlohotnim duhovnim silam,[88] bo razumel tudi Gospodovo priliko, ki jo je povedal o tem, kako je treba vedno moliti in se ne naveličati.[89]

148) Postava v prispodobi zapoveduje šest dni delati, sedmi dan pa mirovati.[90] Zato je delo duše dobrodelnost z uporabo premoženja, se pravi, materialnih sredstev. Mirovanje in počitek duše pa se pravi: prodati vse in dati revežem, v skladu z Gospodovo besedo,[91] in v počitku, doseženem prek odprave imetja, mirovati z umom v upanju.[92] Naj stopimo v tak počitek, nas torej Pavel vneto spodbuja z besedami: “Potrudimo se torej stopiti v ta počitek.”[93]

149) S tem, ko to pravimo, pa ne izključujemo prihodnjega veka niti ne omejujemo splošnega povračila za ta vek, ampak (le pravimo), da je treba najprej imeti milost Svetega Duha, ki deluje v srcu, in tako v skladu s tem priti v Nebeško kraljestvo. To je razodel tudi Gospod, ko je rekel: “Nebeško kraljestvo je med vami.”[94] To je govoril tudi Apostol: “Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo.”[95] In spet: “Tako tecite, da boste dosegli (nagrado).”[96] In spet: “Sami sebe preizkušajte, ali ste v veri. … Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa ste še nepreizkušeni?”[97]

150) Kdor je spoznal resnico, ne nasprotuje težavam, ki pridejo nadenj. Ve namreč, da človeka vodijo v strah Božji.[98]

151) Stari grehi, ki se kot podobe[99] obnavljajo v spominu, škodujejo tistemu, ki goji veselo upanje (v Boga). Če se namreč priklicujejo (in navdajo) z žalostjo, odvzamejo upanje. Če pa si jih predstavlja brez obžalovanja, obnovijo stari madež.

152) Kadar se um z odpovedjo samemu sebi oklene enovito ustrojenega upanja,[100] takrat mu sovražnik prikazuje pretekle slabosti pod pretvezo priznavanja (teh slabosti), da bi spet razvnel strasti, ki so bile po Božji milosti pozabljene, in tako neopazno škodoval človeku. Četudi je namreč (človek) tedaj že razsvetljen[101] in sovraži strasti, se bo nujno znašel v temí in zmed(enost)i zaradi prej storjenih dejanj. Če pa je še željan zabave in  užitka, se bo na vsak način pomudil pri izzivih in se strastno družil z njimi, tako da se bo tak spomin izkazal kot nakana[102] in ne priznavanje (slabosti). 

153) Če hočeš Bogu prinesti brezhibno izpoved, ne priklicuj v spomin podrobno prestopkov, ampak plemenito vzdrži njihove napade.

154) Nadloge pridejo nad nas zaradi preteklih grehov, prinašajoč, kar je primerno vsakemu prestopku.

155) Kdor ima duhovno spoznanje[103] in pozna resnico, se izpoveduje Bogu ne s spominjanjem prej storjenega, temveč s potrpežljivim prenašanjem tega, kar pride nadenj.

156) Če ne sprejemaš trpljenja in nečasti, ne izjavljaj, da delaš pokoro prek drugih kreposti. Hlepenje po prazni slavi in brezčutnost namreč po naravi služita grehu tudi prek pravih (kreposti).[104]

157) Kakor namreč trpljenje in nečasti navadno rojevajo kreposti, tako tudi užitki in prazna slava rojevajo hudobije.

158) Vsak telesni užitek izhaja iz predhodnega popuščanja. Popuščanje pa izvira iz pomanjkanja vere.

159) Kdor je v oblasti greha, ne more sam premagati mesenega načina mišljenja, zato ker ga muči neprestano vzburjenje v udih.

160) Tisti, ki so podvrženi strastem, morajo moliti in biti pokorni (duhovnemu voditelju). Le s težavo se je namreč možno – (in še to) s pomočjo – bojevati proti nagnjenjem.

161) Kdor se s pokorščino in  molitvijo kakor rokoborec bori proti (svoji) volji, je bojevnik na res dobri poti, ki očitno dokazuje umno zaznavni boj z odpovedjo čutnim stvarem.

162) Kdor ne združi svoje volje z Božjo, si z lastnimi prizadevanji podstavlja nogo in pade v roke nasprotnikom.

163) Kadar vidiš dva zlobneža, ki prijateljujeta med seboj,[105] vedi, da drug drugemu pomagata pri (izpolnjevanju lastne) volje.

164) Ošabnež[106] in domišljavec[107] se rada družita med seboj. Prvi namreč hvali domišljavca, ki se mu hlapčevsko klanja, domišljavec pa poveličuje ošabneža, ker ga ta neprestano hvali.

165) Kdor ljubi Boga in zna poslušati,[108] ima korist od obojega:[109] ko ga hvalijo zaradi dobrih dejanj, postane še bolj goreč; ko pa ga grajajo zaradi slabih stvari, je primoran k pokori. V skladu s tem napredkom pa moramo uravnavati tudi svoje življenje in v skladu z življenjem smo dolžni prinašati molitve Bogu.

166) Dobro je izpolnjevati najpoglavitnejšo zapoved in ne imeti nobene posebne skrbi in ne prositi za kako posebno stvar, temveč iskati le Kraljestvo in Božjo besedo.[110] Če pa nas še vznemirja skrb za katerokoli potrebo, moramo za vsako tudi prositi. Kar namreč delamo ali skrbimo brez molitve, ni prava pot za dosego cilja. In to je tisto, kar je rekel Gospod: “Brez mene ne morete storiti ničesar.”[111]

167) Tistega, ki ne upošteva zapovedi o molitvi, zanese v[112] kar najbolj neumestna dejanja nepokorščine, drugo drugemu ga predajajo kakor ujetnika.

168) Kdor sprejme sedanje nesreče v pričakovanju prihodnjih dobrin, je našel spoznanje resnice in se bo z lahkoto otresel jeze in žalosti.

169) Kdor se zaradi resnice veseli muke in nečasti, hodi po apostolski poti, saj je   vzel svoj križ in je vklenjen v verige.[113] Kdor pa skuša paziti na svoje srce, ne da bi to sprejel, zablodi v umu ter pade v skušnjavo in hudičeve zanke.[114] 

170) Zlih misli ne more premagati brez njihovih vzrokov tisti, ki se bori (z njimi),[115] kakor tudi vzrokov brez misli ne. Če namreč odvržemo ločeno le eno od tega dvojega, smo prav kmalu prek drugega zaneseni v oboje.

171) Kdor se spopada z ljudmi zaradi strahu pred trpljenjem in sramotenjem, ta bodisi tukaj pretirano trpi zaradi nadlog, ki pridejo nadenj, ali pa bo v prihodnjem veku neusmiljeno kaznovan.

172) Kdor hoče preprečiti vsako zlo dogajanje, mora dejanja s pomočjo molitve spraviti z Bogom; z razumom mora ohraniti upanje vanj, skrb zaradi čutnih stvari pa odstraniti, kolikor je mogoče. 

173) Kadar hudič najde človeka, ki se, ne da bi bilo nujno, vdaja telesnosti, najprej vzame kot (bojni) plen (njegovo) spoznanje. Nato pa odseka – kakor glavo – upanje v Boga.

174) Če kdaj zavzameš trdno[116] oporišče za molitev, ne sprejmi spoznanja (ustvarjenih) stvari, ki jih v tem trenutku ponuja sovražnik, da ne izgubiš nečesa večjega.[117] Boljše je, če ga obstreljuješ s puščicami molitve, spodaj nekako vklenjenega, kakor če pristopiš k njemu, ki ponuja slabe stvari in si prizadeva odtrgati nas od molitve, usmerjene zoper njega.

175) Spoznanje (ustvarjenih) stvari v času skušnjave in duhovne naveličanosti koristi človeku, v času molitve pa navadno zelo škoduje.

176) Če si določen, da poučuješ v Gospodu, in te ne poslušajo, utrpevaj stisko v umu in se ne vznemirjaj očitno. Če si namreč v stiski, ne boš sojen skupaj z neposlušnim, če pa se vznemirjaš, boš skušan s tem istim dejanjem.

177) Kadar razlagaš, ne skrivaj pred navzočimi tega, kar jih zadeva; razgovori se dovolj jasno o tem, kar je primerno; kar pa je težko (za razumevanje), (razlagaj) v ugankah. 

178) Tistemu, ki ti ni podrejen, ne meči (njegove) napake v obraz. To se namreč kaže bolj kot oblast, ne kakor nasvet.

179) Kar je povedano z ozirom na množico,[118] je vsem koristno. Vsakemu se razodeva[119] po svoje, skladno z njegovo vestjo.

180) Kdor prav govori, mora tudi sam sprejeti (te) besede kakor od Boga. Resnica namreč ne pripada tistemu, ki govori, ampak Bogu, ki deluje v njem.

181) S tistimi, ki ti ne dolgujejo pokorščine, se ne prepiraj, če nasprotujejo resnici, da ne vzbudiš sovraštva, kakor pravi Pismo.[120]

182) Kdor dopušča tistemu, ki je pod pokorščino, da nasprotuje, kadar ne bi smel, ga zavaja glede stvari same in ga napeljuje k prelamljanju določil o pokorščini.

183) Kdor človeka, ki je grešil, opominja ali vzgaja v strahu Božjem, si pridobi krepost, nasprotno tej pregrehi. Kdor pa misli na maščevanje in zlohotno graja, zapade podobni strasti, v skladu z duhovno postavo.

184) Kdor je dobro spoznal postavo, se boji Zakonodajalca. In ker se ga boji, se odvrne od vsega zla.[121]

185) Ne govori dveh jezikov, tako da bi drugače govoril, kot bi bilo po vesti. Takšnega namreč Pismo postavlja pod prekletstvo.[122]

186) Nekdo govori resnico in neumneži ga sovražijo, kakor pravi Apostol,[123] nekdo pa je hinavec in je zato (pri)ljubljen. Toda povračilo ne za eno ne za drugo ne zamuja dolgo, kajti Bog bo ob svojem času obema povrnil, kar zaslužita.

187) Kdor hoče odstraniti prihodnje težave, mora rad prenesti sedanje. Tako bo namreč v umu nadomestil eno stvar z drugo, z majhnimi mukami se bo izognil velikim kaznim.

188) Obvaruj besede pred bahanjem in misel pred domišljavostjo,[124] da ne boš zašel in delal nasprotno dobremu. Človek namreč ne izvršuje dobrega sam po sebi, ampak (to dela) vsevidni Bog.

189) Vsevidni Bog dodeljuje našim dejanjem, kar si zaslužijo, prav takor kakor tudi našim mislim in prostovoljnim namenom.

190) Neprostovoljne misli nastanejo iz predhodnega greha, prostovoljne pa po (človekovi) lastni svobodni volji. Zato so druge vzroki prvim.

191) Nehotenim slabim mislim sledi žalost, zato tudi hitro izginejo. Tistim pa, ki nastanejo v skladu s (človekovim) nagnjenjem, sledi veselje, zato se jih je tudi težko znebiti.

192) Užitkaželjni se žalostí ob grajah in v nesrečah, bogoljubni pa ob pohvalah in razkošju.

193) Kdor ne pozna Božjih sodb, v umu ubira pot med brezni in se z lahkoto obrača po vsakem vetru. Ko ga hvalijo, se ponaša; ko ga grajajo, je zagrenjen. Ko se gosti, je samopašen; ko trpi, tarna. Če razume, se baha; če  ne dojame, hlini, je dojel. Če je bogat, se širokousti; če je reven, se pretvarja. Ko je sit, se junači; ko se posti, je domišljav. S tistimi, ki ga grajajo, se prepira; tiste, ki mu odpuščajo,[125] ima za neumne.

194) Če si kdo po Kristusovi milosti ne pridobi spoznanja resnice in strahu Božjega, je strašno ranjen ne samo zaradi strasti, ampak tudi zaradi dogodkov.

195) Kadar hočeš razrešiti zapleteno zadevo, razišči, kaj glede tega ugaja Bogu, in našel boš koristno rešitev zanjo.

196) Stvari, ki so Bogu po volji, podpira vse stvarstvo. Stvarem pa, ki jih On zavrača, prav tako nasprotuje tudi stvarstvo.

197) Kdor nasprotuje žalostnim dogodkom, se nevede bori proti Božjemu povelju. Kdor pa jih sprejme z resničnim spoznanjem, tisti, kakor pravi Pismo, potrpežljivo čaka na Gospoda.[126]

198) Ko pride skušnjava, ne preiskuj, zakaj ali od koga je prišla, ampak kako jo boš prenesel – z zahvaljevanjem, brez žalosti in maščevalnosti.

199) Tuje zlo[127] (nam) ne prišteva greha, če ga sami ne sprejmemo z zlemi mislimi.

200) Če ni lahko najti nekoga, ki bi bil brez preizkušenj Bogu po volji, se je treba zahvaljevati Bogu za vse, kar se zgodi.

201) Če Petru ne bi spodletel nočni ulov, mu ne bi uspelo pri dnevnem.[128] In če Pavel ne bi oslepel čutno, ne bi spregledal v umu.[129] In če Štefana ne bi krivično obtožili bogokletja, se mu ne bi odprla nebesa in ne bi videl Boga.[130]

202) Kakor se delovanju po Božji volji reče krepost, tako se tudi nepričakovana stiska imenuje skušnjava.

203) Bog je skušal Abrahama,[131] se pravi, spravil ga je v stisko v (njegovo) korist, ne ker bi hotel ugotoviti, kakšen je; poznal ga je namreč, on, ki pozna vse stvari pred njihovim nastankom; ampak da bi mu pripravil priložnosti (za dokaz)  popolne vere.

204) Vsaka stiska pokaže nagibe želje, bodisi da se nagne na desno ali levo.[132] Zato se nepredvidena stiska imenuje skušnjava; tisti, ki ga doleti, dobi izkušnjo svojih skritih želja.

205) Strah Božji nas sili, da se bojujemo proti zlu. In ko se mi bojujemo, ga Božja milost odstrani.[133]

206) Modrost ne pomeni le poznati resnico z njenimi naravnimi posledicami, ampak tudi prenesti hudobijo tistih, ki delajo krivico, kakor svojo lastno. Oni namreč, ki se ustavijo pri prvi (modrosti),  postanejo prevzetni, tisti pa, ki dospejo do druge, dosežejo ponižnost.

207) Če nočeš podleči delovanju zlih misli, sprejmi ponižanje duše in stisko telesa. In to ne le tu in tam,[134] ampak ob vsakem času, na (vsakem) kraju in v (vsaki) stvari.

208) Kdor se dá radovoljno vzgajati s težavami, ga ne obvladajo neprostovoljne misli. Kdor pa prvih ne sprejme, postane, četudi noče, ujetnik drugih.

209) Ko ti je storena krivica in ti otrdi drobovje[135] in srce, ne žaluj, kajti  previdnostno se ti je to zgodilo v notranjosti; vesêli se marveč in zavrni misli, ki vstajajo v tebi, vedoč, da če so odstranjene, ko so šele izziv, se po tem vzgibu odstrani tudi zlo. Če pa misli dalje ostajajo, se tudi zlo navadno nadaljuje.

210) Brez skrušenega srca se je povsem nemogoče ogniti zlu. Skrušenost srca pa se doseže s trojno vzdržnostjo: glede spanja, hrane in telesnega počitka. Če je namreč tega preveč, pride do užitkaželjnosti. Užitkaželjnost pa sprejema zle misli, nasprotuje pa tudi molitvi in opravljanju služenja,[136] ki nam pristoji. 

211) Če ti je pripadlo, da ukazuješ bratom, pazi na svojo službo in zaradi tistih, ki nasprotujejo, ne opusti molče tega, kar je potrebno. V čemer so namreč poslušni, boš imel plačilo zaradi njihove kreposti; v čemer pa niso poslušni, jim boš vsekakor odpustil in prejel boš enako od Njega, ki je rekel: “Odpuščajte in se vam bo odpustilo.”[137]

212) Vsak dogodek je podoben prazničnemu sejmu. Kdor zna trgovati, mnogo pridobi; kdor pa ne zna, trpi izgubo.

213) Tistega, ki ti na prvo besedo ni poslušen, ne prisiljuj in se ne prepiraj z njim, temveč zase pridobi dobiček, ki ga je on zavrgel. Več boš pridobil s potrpežljivostjo, kakor če bi njega popravljal.

214) Kadar škoda, povzročena enemu,[138] prizadene mnoge, takrat se ne sme potrpeti ali iskati lastne koristi, temveč korist mnogih, da se odrešijo; kajti krepost, ki zadeva več ljudi, je koristnejša kot tista, ki zadeva le enega.[139]

215) Če kdo pade v greh, kakršen koli že, a mu ni žal tako, kakor bi zahteval prestopek, lahkomiselno spet pade v isto mrežo.

216) Kakor se levinja ne druži prijateljsko s telico, tako brezsramnost ni naklonjena žalosti po Božji volji.

217) Kakor se ovca ne pari z volkom, tako se tudi srčno trpljenje ne združi z naveličanostjo[140] za rojevanje kreposti.

218) Nihče ne more izkušati trpljenja in žalosti v skladu z Božjo voljo, če prej ne ljubi vzrokov zanju.

219) Strah Božji in graja sprejemata (vase) žalost. Vzdržnost in bedenje se ujemata s trpljenjem.

220) Kogar ne vzgojijo svetopisemske zapovedi in svarila, bo gnan s konjskim bičem in oslovim ostnom.[141] Če bo tudi to odbil od sebe, mu bodo zadrgnili usta[142] z nagobčnikom in uzdo.[143]

221) Kogar majhne stvari z lahkoto premagajo, ga bodo tudi velike nujno zasužnjile. Kdor pa jih prezira, se bo tudi velikim z Božjo pomočjo zoperstavil.

222) Ne poskušaj pomagati tistemu, ki se baha s krepostmi, s tem da ga grajaš. Kajti isti človek ne more biti prijatelj bahanja in hkrati prijatelj resnice.

223) Vsak Kristusov rek izkazuje Božje usmiljenje, pravičnost in modrost ter po poslušanju vnaša njihovo moč tistim, ki radi poslušajo. Zato tudi neusmiljeni in krivični, ki niso radi poslušali, niso mogli spoznati Božje modrosti, ampak so Njega, ki je učil, tudi križali. Tudi mi torej premislimo, ali radi poslušamo.[144] On je namreč rekel: “Kdor me ljubi, ohranja moje zapovedi in moj Oče ga bo ljubil, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.”[145] Vidiš, kako je razodetje samega sebe skril v zapovedi? Od vseh zapovedi je torej ljubezen do Boga in bližnjega tista, ki najbolj zaobsega vse. Sestoji pa iz odpovedi snovnim stvarem in tišine misli.

224) Ker je Gospod to vedel, nam je to sporočil z besedami: “Ne skrbite za jutri,” [146] in to po pravici. Kdor namreč ne odloži snovnih stvari in svojih skrbi, kako bo odstranil zle misli? Kogar pa zaobjemajo (zle) misli, kako naj vidi obstoj greha, ki ga skrivajo? To je tema in megla duše, ki vznikne iz zlih misli in del; hudič namreč skuša prek nevsiljivega izzivanja in nakaže vznik, človek pa se iz želje po užitku in prazni slavi rad druži s tem. Četudi namreč ni imel tega namena – kar je v skladu z razumno presojo –, pa je z delovanjem to mogel in sprejel. Kdor ni opazil tega greha, ki ga prevzema, kdaj se bo očistil od njega? Kdor pa ni očiščen, kako naj najde mesto čistosti narave? Kdor pa ga ne najde, kako naj vidi notranjo hišo Kristusa?  Kajti Božja hiša smo, po preroški, evangeljski in apostolski besedi.[147]

225) Treba je torej s tem, da sledimo prej rečenemu, skušati najti to hišo in z molitvijo vztrajno trkati, tako da nam ali tukaj ali ob izhodu (iz življenja) Gospod odpre in da nam kot nemarnim ne reče: “Ne vem, od kod ste.”[148] Ne le da moramo prositi in sprejeti, ampak tudi ohraniti, kar je dano. So namreč nekateri, ki zatem, ko so prejeli, to izgubijo. Zato golo spoznanje ali pa naključno izkušnjo prej omenjenih stvari prejmejo enako tako tisti, ki so se pozno poučili,  kakor tudi mladi, stalno delovanje pa z vztrajnostjo le pobožni in zelo preizkušeni izmed starcev, ki so ga pogosto z malomarnostjo izgubili in ga z radovoljno sprejetim trpljenjem ponovno iskali in našli. Tudi mi torej ne prenehajmo tako delati, dokler si ga ne bomo pridobili za stalno.

226) Spoznali smo te odloke duhovne postave, le maloštevilne izmed mnogih, za katere tudi véliki psalmist nenehno svetuje, naj se jih  učijo[149]  in udejanjajo tisti, ki venomer prepevajo slavo, v Gospodu Jezusu. Njemu gre čast in oblast in češčenje, zdaj in na veke. Amen.

 
 
 
 
 


[1] Db. Slaba, hudobna vera, gr. kakopistía.

[2] Ali: zanesljive.

[3] Lk 17,10.

[4] Gr. doûlos; lahko preveden tudi (zlasti v NT) kot služabnik ali hlapec; v 2. izreku prev. doûloi  kot služabniki.

[5] Prim. 1 Kor 15,3.

[6] Mt 25,21.

[7] Ali: ki veruje Kristusu s poslušnostjo (Njegovim) zapovedim.

[8] Db. lastno.

[9] Prim. 1 Kor 8,1.

[10] Ali: trpljenje.

[11] Ali: podvigov; gr. agónon.

[12] Namreč del, ki bi jih morali udejanjati glede na spoznanje.

[13] Prim. Rim 5,8; 1 Kor 15,3.

[14] Prim. 2 Kor 5,15.

[15] Prim. Rim 4,17.

[16] Prim. Mt 16,27.

[17] Gr. hésychos; grški izraz hesychía pomeni tišino, mirovanje, v puščavski duhovnosti pa dobi določen pomen, ki je skoraj sinonim za kontemplacijo, notranji mir v molku, sedenje v celici v zbranosti in čuječnosti.

[18] Db. samozadostni; gr. autárkes.

[19] Ali: blagi; mili.

[20] Ali: tekmovalnosti.

[21] Ali: izpovedovalec; gr. homologétes dobi pomen ‘izpovedovalec vere’, čeprav (ne po svoji krivdi) pri tem ne pretrpi smrti.

[22] Gr. mártys dobi  pomen ‘mučenec’.

[23] Prim. Lk 3,11.

[24] Prim. Lk 14,33.

[25] Ali: začetniku; gr. tôi nepíoi; prim. Gal 4,3.

[26] Ali: duhovno morje.

[27] Brezstrastje (gr. apátheia) je obvladovanje strasti – vendar to ni neobčutljivost, je bolj ‘použivajoč ogenj’, Božji ogenj, ki prečišča strasti, notranja sila, ki se lahko upre strastem in rodi agape (prim. Evagrij, Praktik 78, 81; 232).

[28] Gr. hesychía; gl. op. k 25. izreku.

[29] Nekateri prev.: duha (tudi v nadaljevanju izreka).

[30] Gal 5,17.

[31] Db. hodijo.

[32] Prim. Gal 5,16.

[33] Ps 51,19.

[34] Db. dobrega.

[35] Prim. Mt 19,30.

[36] Prim. Ps 72,28 vulg.

[37] Prim 1 Jn 5,16.

[38] Db. po mesu.

[39] Db.  meseni; tisti po mesu.

[40] Prim. Mt 5,44.

[41] Prim. Mt 19,29.

[42] Ali: cilj.

[43] Tj. delo, ki se kaže na zunaj.

[44] Ali: slab nasvet; gr. kakoboulía.

[45] Db. talenta tega posebnega  spremljanja/sledenja (merikés akolouthías) [sc. naravnega dogajanja].

[46] Prim. Mt 25,14-30.

[47] Prim. Prg 16,8 LXX.

[48] Ps 105,7; prim. 1 Krn 16,14.

[49] Gr. atimía – v pomenu prenašanja ljudskega prezira, zasramovanja; nasprotje hlepenja po (prazni) slavi, časti.

[50] Ali: zvest, zaupanja vreden; gr. pistós.

[51] Ali: možatosti; prim. Ef 4,13.

[52] Prim. Mt 24,20.

[53] Prim. Jn 3,12.

[54] Tj. pred popolno, dokončno milostjo; gr. cháris prò cháritos.

[55] Jer 51,9.

[56] Prim. Gal 5,22.

[57] Namreč v molitvi.

[58] Db. iz poslušanja; iz tega, kar slišimo; Rim 10,17.

[59] Tj. izkušena resničnost.

[60] Hebr 11,1.

[61] Prim. Rim 7,14-20.

[62] Različica: Božja milost in spoznanje (Božjega) sočutja.

[63] Ali (v prvem primeru): zraka.

[64] Tj. dóma; gospodinjstva.

[65] Prim. 1 Kor 12,11.

[66] Prim. Apd 2,3.

[67] Prim. 1 Sam 11,6; 16,13.

[68] Prim. 1 Kor 12,11.

[69] Prim. Ef 4,30.

[70] Prim. 1 Tes 5,19.

[71] Prim. Apd 2,4; 4,8.

[72] Različica: in je očitno, da jih ljubi.

[73] Db. ga prav tako zatemnijo.

[74] Ali: podedovanemu; tj. izvirnemu oz. grehu prastaršev.

[75] Prim. Ps 51,19.

[76] Ali: ki zaupa Kristusu.

[77] Ali: zvestobo.

[78] Ps 61,10 LXX.

[79] Db. kot v podobi; prim. Ps 39,7.

[80] Prim. Mr 10,30.

[81] Tj. kdor je dosegel stanje brezstrastnosti/neobčutljivosti, kdor ne podleže čustvom, trpljenju, zunanjim vplivom, kar pa ne izključuje ljubezni do Boga in bližnjega;  apátheia ima v puščavski duhovnosti izrazito pozitiven smisel,.

[82] Prim. Rim 8,2.

[83] Gr. paraítesis; različica: opuščanje, páresis.

[84] Prim. Ps 32,1.

[85] Prim. Mt 5,22.

[86] Prim. 1 Tim 2,4.

[87] tj. demonske sile; prim. Ef 6,12.

[88] Prim. Ef 6,12.

[89] Prim. Lk 18,1.

[90] Prim. 2 Mz 20,9-10; mirovati ali: biti brez dela, biti prost  za, posvetiti se; gr. scholázein.

[91] Prim. Mt 19,21.

[92] Ali: biti prost za (raz)umno upanje.

[93] Heb 4,11.

[94] Lk 17,21.

[95] Heb 11,1.

[96] 1 Kor 9,24.

[97] 2 Kor 13,5.

[98] Ali: strah pred Bogom.

[99] Ali: podrobno; gr. kat’ eîdos.

[100] enovito ustrojenega: gr. monológistos; izraz je uporabljen tudi za oznako t. i. Jezusove molitve – monológistos proseuché;  morda kaže na preprostost, ki jo v duši poraja molitev Jezusu (»Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me grešnega/grešnika«); prim. Našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga:  200 poglavij o duhovni postavi, št. 12.

[101] Gr. phaidrós; različica: močan, silen, gr. sphodrós.

[102] Ali: izziv; začetna odločitev za nov greh.

[103] Gr. gnostikós, gnostik: kdor ima eksistencialno, mistično spoznanje; izraz je postal morda najbolj znan z delom Evagrija Pontskega Gnostikós, ‘Gnostik’; podaja navodila asketu, kako naj živi v svetu duhovne kontemplacije in posreduje spoznanje; izraz ima izrazito pozitiven pomen; slabšalni pomen dobi, kadar se nanaša na gnosticizem, (dualistično) gibanje, ki namesto vere postavlja spoznanje, gnozo, kot edino sredstvo odrešenja in zedinjenja z Bogom.

[104] Ali: prek srečnih/ugodnih razmer.

[105] Db. ki imata med seboj ljubezen.

[106] Gr. hypselóphron, ‘kdor se visoko nosi’.

[107] Gr. kenódoxos, ‘kdor hlepi po prazni slavi’.

[108] Ali: Učenec, ki ljubi Boga; gr. Philótheos akroatés.

[109] Namreč hvale in graje.

[110] Prim. Mt 6,33.

[111] Jn 15,5.

[112] Db. Tistemu … pripadejo kot nasledstvo/dediščina.

[113] Prim. Mt  16,24; Apd 28,20.

[114] Prim. 1 Tim 3,7; 6,9.

[115] Ali: ki bije (duhovni/asketski) boj.

[116] Različica: čisto.

[117] Tj. spoznanja Boga samega.

[118] Ali: splošno; za vse; mnogokrat: gr. plethyntikôs.

[119] Gr. emphanizómena; različica: emphanízonta, razodeva(jo).

[120] Prim. Prg 9,8.

[121] Prim. Prg 14,27.

[122] Prim. Sir 28,13 LXX.

[123] Ni jasno, na katero mesto se to nanaša.

[124] Ali: svojim (predrznim?) mnenjem; gr. oíesis.

[125] Ali: prizanašajo.

[126] Prim. Ps 27,14.

[127] Tj. zlo, ki ga stori nekdo drug.

[128] Prim. Lk 5,5.

[129] Prim. Apd 9,8.

[130] Prim. Apd 6,15; 7,56.

[131] Prim. 1 Mz 22,1sl.

[132] Tj. seveda v dobro ali slabo.

[133] Različica: se proti njemu bojuje Božja milost.

[134] Db. delno.

[135] Tj. sedež čustev, usmiljenja.

[136] Db. diakonije, tj. skrbi za bližnje.

[137] Prim. Mt 6,14.

[138] Možen prevod: škodljivo vedênje enega.

[139] Ali: mnogovrstna … kakor posamezna/enovrstna.

[140] Ali: s (pre)sitostjo, preobiljem.

[141] Prim. Prg 26,3.

[142] Db. lica.

[143] Prim. Ps 32,9.

[144] Prim. Mr 12,37.

[145] Prim. Jn 14,21.

[146] Mt 6,34.

[147] Prim. Zah 2,14; Jn 14,23; 1 Kor 3,16; Heb 3,6.

[148] Lk 13,25.

[149] Prim. Ps 1,2.

 

 

 


SLOVARČEK IZBRANIH IZRAZOV, uporabljenih v:

Našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga, 200 poglavij o duhovni postavi (= Marko Asket 1)

Istega (očeta) 226 poglavij o tistih, ki menijo, da se opravičujejo iz del (= Marko Asket 2)

Istega našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga, pismo menihu/samotarju Nikolaju (= Marko Asket 3).

 

akedía – duhovna naveličanost (tudi samo ‘naveličanost’, lat. acedia); klasični pomen ‘brezbrižnost, malomarnost’ dobiva v puščavski duhovnosti zelo značilen pomen ‘duhovna naveličanost, duhovna lenoba’, ki se v polnosti razvije pri Evagriju in zaobsega tudi pojme, kot so ‘strahopetnost, potrtost’, ‘opoldanski demon’, ki menihu lahko predstavlja najhujšo nevarnost (prim. Evagrij, Praktik 12); ‘želo, ki pustoši opoldne’ (Ps 91,6); je eden od sedmih ‘glavnih grehov’ (prim. Katekizem Katoliške cerkve, Ljubljana 1993, str. 280). Je nehvaležnost do Boga, naveličanost, ki jo lahko povzročijo tudi skrupuli, podnebje, preveč dela, torej pretiran aktivizem. Zdravilo zanjo je puščavskim očetom molitev in misel na poslednje reči, predvsem pa vztrajanje v celici. Želja, da bi šel ven iz celice, npr. izvrševat dobra dela, pomagat bolnikom, je seme demonov, najhujša strast.

améleia – brezbrižnost, malomarnost, nemarnost

apátheia – brezstrastje (prim. 2, 30) je obvladovanje strasti – vendar to ni neobčutljivost, je bolj ‘použivajoč ogenj’, Božji ogenj, ki prečišča strasti, notranja sila, ki se lahko upre strastem in rodi agape (prim. Evagrij, Praktik 78, 81; 232)

atimía – nečast, sramota (tj. v pomenu prenašanja ljudskega prezira, zasramovanja; nasprotje hlepenja po (prazni) slavi, časti).

diánoiarazmišljanje

enérgeia delovanje; gre za bolj abstraktno (tudi samo potencialno) moč (npr. I 22, II 28), večkrat s sopomenom ‘hudobno’

ennóia – mišljenje, namen

enkráteia – vzdržnost, samoobvladovanje

ergasía dejavnost, dejanje, udejanjanje

érgon – (ročno) delo; ergócheiron ročno delo

gnosis – védenje/spoznanje

hamartía – greh

hesychía – tišina, mir(ovanje), samota, v puščavski duhovnosti pa dobi določen pomen: mir srca, notranji mir v molku (prim. 2, 30; 31), ki je skoraj sinonim za kontemplacijo, sedenje v celici v zbranosti in čuječnosti

hyperphanía napuh; podobni (in nevarni) pojmi so: kenodoxía nečimrnost, hlepenje po prazni slavi, domišljavost (tudi hypselophrosýne), alazoneía ošabnost, kaúchesis bahaštvo, hyperopsía prevzetnost, mataiótes ničevost

hypomoné – (potrpežljivo) prenašanje, vztrajanje, potrpljenje

zdržnost gl. vzdržnost

kakía – zlo, zloba, hudobija, hudo(bnost), slábo (nasprotje dobremu; nekrepost kot nasprotje kreposti, areté), sprijenost

kenodoxía hlepenje po prazni slavi; tudi domišljavost (kenodoxôn častihlepnež)

kópos – trud, napor (ki vključuje tudi muke, trpljenje, zlasti pri kesanju, pokorjenju za grehe)

metanoeîn pomeni notranjo spreobrnitev, epistréphein pa običajno zunanji obrat v ravnanju, v odnosu do bližnjega

metánoia – spreobrnjenje; v puščavski duhovnosti morda bolj utreza prevedek pokora, kesanje

mnéme – spomin, misel na (Boga)

monológistos – enovito ustrojen

noéo – doumem

noetós – umski, umno zaznaven, v umu zamišljen/delujoč, včasih blizu pomenu ‘duhoven’ (npr. Marko Asket 3, passim, zlasti proti koncu pisma).

odýne – bridkost, žalost

oikonomía ojkonomija, (Božja) previdnostna ureditev

philargyría – pohlep po denarju (oz. širše – po imetju)

philedonía – užitkaželjnost

pleoneksía – pohlep (pohlepno pretiravanje, prim. 1, 19)

ponerós – zloben, hudoben

pónos – trpljenje

prâgma stvar, dejanje, zadeva

práxis – dejanje, delanje; pogosto s pomenom: izvrševanje pobožnih, asketskih dejanj

prólepsis – nagnjenje, naklonjenost, predpostavka

prosbolé – izziv, napad, sugestija

prothésis – (trden) namen/sklep, volja

próphasis – izgovor (prim. Jn 15,18)

sophrosýnē vzdržnost, (nravna) čistost, zmernost, v nasprotju z nezdržnostjo ali nezmernostjo (aphrosýne); v gr. filozofiji je imel pojem intelektualističen pomen, zdrava pamet, premišljenost (npr. pri Platonu), pa tudi nadzor nad čutnimi poželenji, etična obvladanost, pri cerkvenih očetih pa se nato zvede pravzaprav na spolno zdržnost

sýnesis – razumnost