Lestev, ki prek desetih stopnic vodi človeka v nebesa

Teofan Samotar (prev. Gašper Kvartič)

Ponižni menih, po imenu Teofan, sem zapisal lestev Božje milosti, iz katere se razberejo prizadevanja teh, ki jih je navdihnil Bog

 

[Popolnost/Srčno razsvetljenje/Skrivnostni blesk/Zrenje skrivnosti/Očiščenje uma/Mir v razmišljanju/Srčne solze/Sveta energija/Srčni žar/Čista molitev/Božje povzpetje]

 

Kot prva najčistejša je molitev,

iz nje zatem se srčni žar razvije,

po njem skrivnostna, sveta energija,

nato pa iz srca solzé božanske,

za njimi mir v razmišljanjih vsevrstnih,

iz njega vstane uma očiščênje

in zrenje vseh skrivnosti na višavah.

Za njim skrivnostni blesk neizrekljivi

in neopisljivo srčno razsvetljenje,

nato brezmejna mu sledi popolnost –

stopnica, ki iz neskončnosti zajema,

čeprav v enem verzu je zaprta.

Najnižja pa stopnica na vsej lestvi

prečisto le molitev predpisuje.

A vendar je molitve vrst premnogo;

če bi želeli tukaj vse našteti,

besede bi razširile se v daljo.

Predvsem, prijatelj, vedi, da povsodi

izkušnja učitelj je in ne beseda.

Stopnišče, ki v nebesne dvore vodi.

            Stopnic deset skrivnostno dušo oživlja,

            Stopnic deset oznanja živost duše.

Dejal nekdo je, od Boga navdihnjen:

Kdor v svetu tem ne speši, da bi žível,

naj duše ne slepi si z lažnim upom,

da žível bo zares v onostranstvu.

            Stopnic deset, božansko modroznanstvo.

            Stopnic deset, vseh knjižnih del srčíka.

            Stopnic deset, ki kažejo v popolnost.

            Stopnic deset, ki vodijo v nebesa.

            Stopnic deset, Boga uzreti dajo.

Stopnišče zdi v dolžini se kar kratko,

a kdor ga v srcu skuša prehoditi,

zaklad bo odkril, ki v svetu ni ga najti,

božanski vir skrivnostne, žive sile.

Ta lestev pa učitelj je najboljši,

ki vsakomur pokaže svojo mero.

Ko lestev zreš, desetno Božjo milost,

če meniš, da na njej trdnó si ustopljen,

katera od stopnic, povej, te nosi,

da nam, brezbrižnežem, še kaj koristi.

Prijatelj, če želiš o tem se učiti,

do vseh stvari ohrani ravnodušnost –

kar zdi se smiselno in do nesmislov,

brez ravnodušja boš težko učil se.

Vse to spoznaš z izkustvom, ne z besedo.

Le to ti kakor v opomin naj rečem,

besedo teh, ki Bog je v njih prisoten,

čeprav morda težko jo bo sprejeti:

Kdor najde ne stopnice na tej lestvi

ali ne trudi se za to vselej,

bo v koncu in ob času svoje smrti

odkril trepet, neznanski strah obstoja,

navdala ga brezmejna bo bojazen.

Končali so se s strahom moji verzi –

da je tako, pa vendar je koristno –

in ne s pokoro ali dobrim zgledom,

da trdosrčneži – od teh jaz prvi –

v nótranjosti s strahom strah spočnejo.

»Kdor ušesa ima, da sliši, naj le sliši.«[1]

Kdor to zapisal je, poslušaj zbrano:

Kako si upal takšno stvar izreči?

Kar, človek, tvoje je, prav nič ni celo –

Kako te tako učenje ni zmotílo?

Si slišal mar, kaj Uza[2] pretrpel je,

ko hotel Božjo skrinjo je zravnati?

Ne misli, da želim z besedo učiti,

temveč, da z njo oblatiti se hočem,

videč, kaj čaka prizadevne duše,

videč brezplodnost svojo v vseh pogledih.



[1] V originalu citat iz Mk 4:9.

[2] 1 Sam 7:1, 1 Krn 13:11. Uza je umrl, ker se je dotaknil Skrinje zaveze.