Tags

Related

Share

Kratka zgodovina daoizma

Alan Kelher

Daoizem je eden pomembnejših filozofsko-verskih sistemov Azije in ljudje se z nekaterimi njegovimi koncepti srečajo predvsem takrat, ko se začnejo ukvarjati s katero od sprostitvenih vadb, kot so taijiquan (t’ai-chi ch’uan), qigong (ch’i-kung), kitajska joga in meditacija, tuina masaža, ali pa geomantijo fengshui in vedeževanjem s pomočjo klasičnega teksta Yijing. Toda daoizem je, kot zapiše Eva Wong (The Shambhala guide to Taoism, 1997), precej več kot le skupek populariziranih praks. 

Daoizem se začne – če zanemarimo njegove šamanistične protozačetke (3000–8000 p.n.š.) z legendarnim Yujem (Yü) na čelu – s klasičnim oziroma filozofskim obdobjem (dinastija Vzhodni Zhou, 770–221 p.n.š), tj. obdobjem treh klasikov, kakor ga imenujejo zaradi treh temeljnih del daoizma, katerih avtorji so Laozi (Lao-tzu), Zhuangzi (Chuang-tzu) in Liezi (Lieh-tzu). O tem obdobju je pravzaprav (če odštejemo množično literaturo, ki seznanja z zgoraj naštetimi popularnimi aktivnostmi) napisanega največ, tudi v akademskem okolju, zato ga bomo omenili le na kratko. Laoziju pripisujejo delo Daodejing (Tao-te ching), čeprav je delo najverjetneje plod večih avtorjev. Daodejing se ukvarja z umetnostjo vodenja državniških poslov, kar je značilno za t.i. obdobje Pomladi in jeseni (770–476 p.n.š.) in predstavlja prehod iz šamanizma v filozofski sistem. Laozi je verjel, da sledenje Dau vodi do spremembe v človeku, ta pa vodi do sprememb v družbi, čeprav je bil na splošno mnenja, da oblast oziroma želja po njej nista vredna žrtvovanja dolgega življenja in svobode. S Zhuangzijem in Liezijem (obdobje Vojskujočih se držav, 475–221 p.n.š.) ter njunima istoimenskima klasikoma se pojavi ideja “nedelovanja” oziroma “nevmešavanja” (wuwei). Pri Laoziju wuwei pomeni “neprisilo”, Zhuangzi in Liezi pa sta bila radikalnejša in sta smatrala vsako udejstvovanje v družbi nasprotno Dau. Nevmešavanje v družbo in s tem izogibanje mreži laži porodi puščavniški način življenja, ki s popolnim razočaranjem nad političnim, družbenim in kulturnim življenjem doseže vrhunec v obdobju od pozne dinastije Han do dinastije Jin (3.–5. st.). 

 

PREOBRAZBA DAOIZMA IZ FILOZOFIJE V ORGANIZIRANO RELIGIJO (20 p.n.š. –600 n.š.) 

Obdobje med začetkom Vzhodnega Hana (25–220) in koncem Južnih in Severnih dinastij (420–589) velja za zlato dobo daoistične religije. V tem obdobju je daoizem postal organizirana religija, z institucijo duhovništva oziroma svečeništva, razvil je niz svetih ceremonij in tekstov in pridobil veliko število privržencev. Ob združitvi Kitajske (Qin, 221. p.n.š.) se je oblast centralizirala, zato nekdanje lokalne oblasti niso več potrebovale političnih in vojaških nasvetov t. i. potujočih svetovalcev, a ker naj bi bili ti vešči tudi v tehnikah podaljševanja življenja, divinacije in zdravljenja, so se po novem začeli preživljati s tem. Tako se je pojavil poseben družbeni razred t.i. “mojstrov formul” (fangshi), ki so se specializirali za 1) umetnost dolgega življenja in nesmrtnosti (za zgornji in srednji sloj) ali 2) magijo, divinacijo in zdravljenje (za kmete in nižji sloj). Drugi razlog, ki je pomagal k preobrazbi filozofije k religiji, je bila vera v hierarhijo duhov in njihovo čaščenje. Takšno primitivno obliko organizirane religije oziroma sistematične postopke za darovanja božanstvom so razvili že mohisti (poleg daoistov, ena od devetih osrednjih idejnih šol) v poznem obdobju Vojskujočih se držav. Tretji razlog, ki je pomagal daoizmu, je zaton državno organiziranih ceremonij, ki so jih v dinastiji Zhou izvajali šamani, zaposleni na dvoru. Sčasoma je bil pravi pomen ceremonij pozabljen, festivali so postali praznovanja brez duhovne vrednosti, funkcijo šamanov na cesarskem dvoru pa so postopoma prevzeli “mojstri formul”. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da so cesarji dinastije Han promovirali daoizem; okoli leta 150 je cesar dinastije Han Laoziju postavil svetišče in uvedel uradne ceremenije za njegovo čaščenje. 

Laozija so tako posledično identificirali kot vrhovno božanstvo religije, kar je proti koncu dinastije Vzhodni Han (25–220) storil Zhang Daoling (Chang Tao-ling). Trdil je celo, da mu je učenje razkril sam Laozi, vključno s talismanično magijo (tipičen kitajski talisman je npr. rumen trak z rdečimi pismenkami), s čimer mu je predal posebne moči za zdravljenje. Pod Zhang Daolingom je daoizem dobil tudi svečeniško strukturo, v kateri so se Zhang in njegovi sinovi imenovali “Nebeški učitelji”, ki so posredovali med božanstvi in verniki. Sočasno se je razcvetel budizem, s samostani in prevodi sanskrtskih tekstov v kitajščino. 

Omeniti velja še dve pomembni osebnosti religioznega daoizma. Prva je Kou Qianzhi (K’ou Ch’ien-chih), ki je ustanovil severno vejo “Nebeških učiteljev”, ki je poudarjala ceremonije in liturgijo. Leta 420 je cesar dinastije Severni Wei razglasil Koujevo obliko “centralnega ortodoksnega daoizma” (tj. “Pot Nebeških učiteljev”) za državno religijo. Druga osebnost je Lu Xiujing (Lu Hsiu-ching) (Južne dinastije, 420–589), ustanovitelj južne veje daoizma “Nebeških učiteljev”, ki naj bi bil zaslužen za sestavo in izdajo (leta 471) prve zbirke (svetih) daoističnih tekstov – po vzoru kompilacij budističnih tekstov –, ki so postali jedro današnjega daoističnega kanona. Po njegovi smrti (leta 477) je daoizem postal strašansko vpliven v južni Kitajski, “centralni ortodoksni daoizem” pa je postal spoštovana in organizirana religija, ki so jo sprejeli vsi sloji družbe.

 

VZPON MISTIČNEGA DAOIZMA (300–600) 

Shangqing (Shang-ch’ing) daoizmu pogosto pravijo mistični daoizem. Mistični daoizem in šamanizem si delita mnogo podobnosti, npr. ekstatične izkušnje, spremenjena stanja zaznavanja, posebne moči, vendar pa nista identična. Razlika med mistiko in šamanizmom je v naravi združitve med praktikantom in svetimi silami. Pri daoistični mistiki gre za združitev dveh delov nas samih – kozmičnega in vsakdanjega. Večji del, kozmična sila, je del nas. In ne glede na to, ali smo ločeni od nje ali ne, npr. zaradi kulturnega ali socialnega vpliva ali pa zaradi prevlade analitičnega razmišljanja, je še vedno v nas. Zato je ena od funkcij mistike odstranitev preprek, ki nas ločujejo od nas samih. Šamanizem pa nasprotno vidi kozmično silo kot del zunanjega sveta. Šaman mora zato povabiti kozmično silo, da vstopi vanj, da bi lahko nastopila združitev. Ali pa se šaman dvigne v nebeške višave med zvezde ali v notranjost Zemlje, da bi stopil v domovanje duhov oziroma svetih sil. V vsakem primeru je sveta sila, s katero se šaman želi združiti, zunaj, ne znotraj telesa. Shangqing daoizem je zaradi verovanja, da božanstva ali kozmične sile prebivajo v človeškem telesu, identificiran kot mistična praksa, čeprav je šamanski vpliv v njem nedvoumen, npr. potovanja v zunanje svetove. 

Ustanovitev mističnega daoizma pripisujejo sicer gospe Wei Huacun (Wei Hua-ts’un) iz začetka dinastije Jin (l. 288), toda dve najpomembnejši ideji Shangqing daoizma – ideja o ohranitvi “enega” in prepričanje, da se v telesu nahajajo zaščitniški duhovi – sta bili prisotni že v obdobju Vzhodnega Hana. Zgodnja oblika Shangqing daoizma je bila podobna religiji “Nebeških učiteljev”, od katerih se je jasno ločeval po dveh značilnostih: 1) Shangqing daoisti so verjeli, da ohranitev “enega” in vzdrževanje zaščitniških božanstev vodi do zdravja in dolgoživosti, v nasprotju z ortodoksnimi člani “Poti Nebeških učiteljev”, ki so vztrajali pri talismanih kot pravem načinu zdravljenja; 2) medtem ko so “Nebeški učitelji” uporabljali talismane za zdravljenje bolezni, eksorcizem in za zaščito pred zlimi duhovi, so jih Shangqing daoisti uporabljali za priklicevanje in vizualizacijo božanstev znotraj telesa in za potovanja v druga kraljestva biti. Sčasoma so te razlike zasenčile podobnosti med njima, zato je Shangqing postal samostojna in edinstvena smer. 

Kasneje je Shangqing daoizem doživel reformo, ki je za vedno spremenila daoistično spiritualno tradicijo. Tao Hongjing (T’ao Hung-ching, 456-536) je namreč zbral in združil učenja treh smeri: Shangqing, Lingbao (Ling-pao) in Taiqing (T’ai-ch’ing). S tem je uredil daoistični panteon, saj je božanstva in nesmrtnike klasificiral v razrede glede na njihovo stopnjo razsvetljenja. Vpeljal je tudi uporabo zelišč in mineralov v metode kultiviranja zdravja in dolgoživosti, v razumevanje človeškega telesa in principa kroženja energije v njem pa vključil klasičen tekst divinacije Yijing. Shangqing daoizem je tako postal spiritualna tradicija s sofisticirano teorijo človeškega telesa in zunanjega univerzuma, razvitim panteonom božanstev z njihovimi funkcijami, tehnikami dolgoživosti s strokovno osnovo v herbalni medicini in mineralogiji, tehnikami meditacije, ki temeljijo na vizualizaciji in notranjih transformacijah, in dokumentiranjem spiritualnih izkustev. Njegovi učni centri so postali model za kasnejša daoistična zatočišča in samostane. 

 

RAZVOJ ALKIMISTIČNEGA DAOIZMA (200–1200) 

Daoistična skrb za zdravje in telo ter posledično dolgoživost sega nazaj do Laozija in Zhuangzija, toda bolj konkretne začetke umetnosti večne mladosti in nesmrtnosti lahko zasledimo pri že omenjenih “mojstrih formul” iz časa združitve Kitajske. Nekateri mojstri formul so se specializirali za uporabo talismanične magije za zdravljenje in so bili predhodniki “Nebeških učiteljev” ali “ortodoksnega daoizma”. Drugi so se specializirali v tehnike podaljševanja življenja; uživali so minerale, izvajali razne jogi podobne vaje in metode (t. i. notranje higiene), postali pa so pionirji tako zunanje (trenutne) kot notranje (postopne) alkimije. V zunanji alkimiji (waidan) se uporabljajo predvsem zelišča in minerali (kovine), iz katerih se pridobi kapsula ali eliksir nesmrtnosti. Pomembna je tudi izdelava talilne peči in lončka. V notranji alkimiji (neidan) vse potrebne sestavine najdemo v telesu in te so tiste, ki se prečistijo in preobrazijo; tako se metode notranje alkimije ukvarjajo s kultiviranjem življenske energije v telesu brez pomoči zunanjih substanc. Čeprav sta zunanja in notranja alkimija različni, zgodnji alkimisti niso videli konflikta med njima. Večina zgodnjih alkimistov je vadila razgibavanje, meditacijo in seksualno jogo, medtem ko so raziskovali proizvajanje eliksirjev. 

Pomembna alkimista tega začetnega obdobja sta Wei Boyang (Wei Po-yang, Vzhodni Han, 25–220 n.š.) in Ge Hong (Ko Hung, pozno obdobje dinastije Jin, konec 4. stol.). Wei Boyang je zapustil alkimistično razpravo z naslovom Cantong qi (Tsan-tung-chi ali Enotnost Treh), ki ga daoisti smatrajo za prednika vseh tekstov (zunanje in notranje) alkimije. Prvobitno energijo Dao, podobno kot klasični daoizem, smatra za izvir vseh stvari in življenja. In tako kot se narava obnavlja s sledenjem principom Daa, tako lahko sami sebe obnovijo tudi smrtniki in dosežejo nesmrtnost, v kolikor živijo v skladu s temi principi. Najpomembnejši princip v procesu stvaritve in obnove je kopulacija osnovnih energij yina in yanga, ki se v alkimistovem telesu manifestirata kot voda in ogenj, njuna pravilna uporaba pa je bistvena za kultivacijo energije in obnavljanje življenja. Življenje je obnovljeno, ko so nečistosti v telesu očiščene – takrat se pojavi zlata kapsula ali eliksir nesmrtnosti, ki omogoča alkimistu združitev s Daom. Go Hongovi spisi so zbrani v knjigi znaslovom Baopuzi (P’ao-p’u-tzu ali Mojster, ki objema enostavnost). To je enciklopedija formul, spiskov sestavin, postopkov za izdelavo zunanje kapsule, nasvetov za umiritev uma in utišanje želja, metod razgibavanja in nadziranja dihanja ter idej o ohranjanju “enega”. Opisuje tudi metode, kako se znebiti notranjih pošasti, kar je značilno za Shangqing daoizem, uporabo talismanov in drugih zaščitnih ukrepov za potovanje v gore pri iskanju zelišč in mineralov, zgodbe o nesmrtnikih, diskusije o etičnem delovanju, nagradah in kaznih ter raznotere nasvete o daoistični praksi. Tako kot Wei Boyang pred njim ni videl konflikta med uživanjem zunanjih substanc in uporabo notranjih tehnik za transformacijo telesa in uma. 

V dinastiji Tang (618–960) je po zatonu ob koncu Južnih dinastij zunanja alkimija ponovno vzbudila pozornost, saj so cesarji in plemstvo bolj kot kadarkoli prej hrepeneli po večni mladosti in nesmrtnosti. Toda ob koncu dinastije, po 300 letih neuspehov v raziskovanju, je zanimanje za zunanjo alkimijo začelo pojemati, alkimisti pa so se začeli spraševati, ali je nesmrtnost sploh možna. To je vodilo do ponovnega razmisleka o pomenu nesmrtnosti. Ena od definicij nesmrtnosti je bila navdihnjena z budizmom in je pomenila osvoboditev od neskončnega ciklusa reinkarnacij. Druga je enačila nesmrtnost z dolgim in zdravim življenjem. Tako so se praktikanti umetnosti nesmrtnosti postopoma usmerili v meditacijo, masažo, razgibavanje in jogi podobne poze za kultivacijo življenja. 

Dinastija Song (960–1279) je bila zlata doba notranje alkimije. Lü Dongbin (Lü Tung-pin) (rojen 796) je splošno znan kot veliki patriarh notranje alkimije. Svoje učenje je prenesel na mnogo učencev, ki so nato postali ustanovitelji svojih šol umetnosti dolgoživosti, npr. Chen Xiyi (Chen Hsi-yi, bolj poznan kot Chen Tuan, 871–898), ki je v notranjo alkimijo integriral kozmologijo Yijinga in konfucijanske ideje kultivacije vrline, ter Wang Chongyang (Wang Ch’ung-yang, 1113–1170), ki je ustanovil šolo “Popolne resnice” in je bil eden prvih daoistov, ki so jasno in nedvoumno integrirali daoizem, budizem in konfucijanstvo. Toda najvidnejši teoretik in praktik notranje alkimije v dinastiji Song je bil Zhang Boduan (Chang Po-tuan, 987–1082). Njegovo delo Wuzhen pian (Wu-chen p’ien; Razumeti resnico) je polno alkimističnih metafor. Zhang Boduanova notranja alkimija je bila del revolucije v daoističnem mišljenju, na katero sta vplivala zen budizem in konfucijanstvo. Zagovarjal je dualno kultivacijo telesa in uma ter kombiniral metode “izpraznjenja uma” s telesnimi tehnikami kroženja notranje energije. Proti koncu dinastije Song so notranji alkimisti, kot je Zhang Sanfeng (Chang San-feng), ustanovitelj taijiquana, začeli v notranjo alkimijo vključevati prakso borilnih veščin. Drugi praktikanti so kombinirali meditacijo in razgibavanje, nekateri pa so celo vključili metode Shangqinga za absorbcijo esence sonca, lune in zvezd v svojo prakso kultivacije zdravja in dolgoživosti. Drugi so ponovno uvedli uporabo zelišč (ne pa tudi mineralov), da bi dopolnili notranje metode. 

 

SINTEZA DAOIZMA, BUDIZMA IN KONFUCIANIZMA (1000–danes) 

Politični kaos Petih dinastij in desetih kraljestev (907–960) je iz vrst konfucijancev porodil mnogo puščavnikov. Zaobjeli so jedro daoizma in občudovali mentalno disciplino zen budizma, toda niso se hoteli odpovedati konfucijanskim vrednotam. Ti učenjaki so vpeljali sintezo daoizma, budizma in konfucijanizma, ki se je osredotočila na dualno kultivacijo telesa in uma. Ta sinteza je porodila veliko daoističnih umetnosti dolgoživosti, ki se prakticirajo še danes. 

Filozofska sinteza (dinastija Severni Song 960–1126) daoizma, budizma in konfucijanstva je integrirala obliko daoizma, ki je že bila naklonjena kultiviranju notranjega miru, z budistično teorijo o izvornem umu in konfucijansko idejo o prvobitni naravi dobrote. Najvidnejši zagovornik je bil Wang Chongyang. Še preden se je posvetil daoizmu, je Wang Chongyang dobro poznal različne oblike budizma in konfucijanstvo, in ker je verjel, da mešanica vseh treh učenj ponuja popolno razumevanje narave stvari, je svojo obliko daoizma poimenoval šola “Popolne resnice” (Quanzhen / Ch’üan-chen). Daoizem je predstavljal osnovo, ostali dve učenji pa nadgradnjo. V Wang Chongyangovem miselnem sistemu je Dao, prikazan kot brezoblična in neizdiferencirana energija, predstavljal osnovo vseh realnosti. Združiti se z Daom pomeni črpati energijo iz tega vira življenja in potemtakem tudi dolgoživost. Toda prvobitno resnico Daa je mogoče doživeti samo z “izvornim umom”, ki je izpraznjen vseh misli, navezanosti in želja. V daoizmu Popolne resnice je izvorni um hkrati izvorni duh (yuanshen/yüan-shen) ali nesmrtni fetus. Vsakdo ima iskrico Daa v sebi, toda hrepeneče in nespametno razmišljanje je tej iskrici preprečilo razvoj. Cilj daoistične prakse je vrniti se k izvornemu umu s premostitvijo preprek, ki nam to preprečujejo. Tako kot v zen budizmu se tudi tu spiritualno učenje začne z izbrisanjem želja in izpraznjenjem uma misli. To nam omogoča kultivirati praznino in doživeti Dao. Konfucijanski vpliv na Wangov sistem razmišljanja je bil izrazit. Poleg tega, da je integriral vrednote, kot so vrlina, dobrohotnost in spoštovanje, Wang enači izvorni um s konfucijansko idejo “izvorne narave dobrote”; izvorni um ni samo brez želja, ampak je tudi nagnjen k dobroti, zato imajo v njegovem sistemu dobra dela pomembno vlogo. 

Različne interpretacije o pravi poti so kasneje znotraj smeri “Popolne resnice” porodile različne sekte. Najbolj znani novi ločini sta formacija južne veje oziroma sekte “Škrlatnega yanga” (Ziyang / Tzu-yang), ki jo je ustanovil Zhang Boduan, in severne veje oziroma sekte “Zmajevih vrat” (Longmen / Lung-men), ki jo je ustanovil Qiu Chang Chun (Ch’iu Ch’ang-ch’un) – eden od sedmih Wang Chongyangovih učencev, bolj znan po romanu Potovanje na Zahod. Za razliko od Wang Chongyanga, ki je dajal prednost kultivaciji uma (zenu podobne meditacijske tehnike), je Zhang Boduan dajal prednost kultivaciji telesa (tehnike zbiranja, prečiščevanja in kroženja notranje energije), kar naj bi tvorilo temelje za kasnejši spiritualni razvoj. Do konca Severnega Songa je šola “Popolne resnice”, še posebno sekta “Zmajevih vrat”, postala mogočna in visoko disciplinirana verska organizacija z mrežo posestev in samostanov ter učinkovito administracijo. Na jugu, kamor se je umaknila dinastija Song, pa se je začel počasni zaton južne veja šole “Popolne resnice”, saj je politična in družbena situacija favorizirala obliko daoizma, ki je spojila popularna verovanja pobožnega budizma, popularni daoizem in konfucijansko etiko. Ta sinteza je obrodila daoistično šolo “Karmičnega delovanja” in tako je etika in pobožnost postala na jugu bistvo daoistične prakse. 

Religijska sinteza (dinastija Južni Song 1127–1279 in dinastija Ming 1368–1644) je bila tako pravzaprav odgovor na neposredno nevarnosti pred Mongoli, ki so Kitajsko leta 1279 tudi porazili. Obdobje Južnega Songa je namreč v večji meri pomenil beg pred napadalno vojsko s severa, primanjkovalo je hrane in razraščala se je korupcija. Popularna religija, ki je integrirala daoistično religijo, pobožni budizem in zdravorazumsko konfucijansko etiko, je bil pravi odgovor za upanja željne ljudi. Daoizem karmičnega delovanja je namreč učil, da je etično delovanje nagrajeno, neetično delovanje pa privabi karmično kazen oziroma maščevanje. Njihova pokroviteljska božanstva so vključevala daoistične nesmrtnike, budistične bodisatve in konfucijanske modrece. To popularno religijsko gibanje je dobilo navdih v delu Taishang gan ying pian (T’ai-shang kan-ying p’ien oz. Laozijeva razprava o odzivu Daa), ki ga je napisal daoistični učenjak Li Yingzhang (Li Ying-chang) in okoli katerega so se med koncem dinastije Song in pozno dinastijo Ming razvile moralne zgodbe, v katerih so se tradicionalne konfucijanske vrline, budistične ideje reinkarnacije in karme ter vpliv daoističnih božanstev na zdravje in dolgoživost začele medsebojno prepletati. 

Vzpon popularne religije, ki so ji bili naklonjeni cesarji dinastije Ming, je podobo daoizma precej spremenil. Ljudje so se namreč navduševali nad daoistično magijo in čarovništvom, zato so razsvetljenje ali nesmrtnost začeli enačiti s pridobitvijo magičnih sposobnosti in ne s pridobitvijo notranjega miru in tišine ter izkušnjo realnosti Daa. V dinastiji Ming so zato v razsvetljeni osebi videli posameznika z različnimi nadnaravnimi močmi. Popularna religija se je širila tudi s pomočjo razvoja romana, ki je kombinirala filozofijo in spiritualna učenja z legendami o daoističnih mojstrih (kot npr. Sedem daoističnih nesmrtnikov, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino) ali pa je spojila daoistične in budistične spiritualne vrednote s fantazijo (kot npr. Potovanje na zahod, prav tako dostopno v slovenskem prevodu). Popularna religija na Kitajskem, ki je torej religijska sinteza daoizma, budizma in konfucijanstva, je do časa dinastije Qing (1644-1911) imela panteon božanstev sestavljen iz daoističnih mojstrov, budističnih bodisatev in konfucijanskih modrecev. Daoistični nesmrtniki so dobili budistična imena, bodisatve pa so postale inkarnacije daoističnih nesmrtnikov. Danes je v popularnem daoizmu npr. daoistični nesmrtnik Lü Dongbin prikazan kot inkarnacija Manjushri Bude, Laozi pa je včasih identificiran kot Tathagata Buda. 

Cvetenje popularnega daoizma je v dinastiji Ming vzpodbudilo tudi razvoj daoističnih sekt. Ker so njegovi sledilci občudovali posameznike z magičnimi ali nadnaravnimi močmi, je prišlo do investiture mnogih daoistov kot zhenren (chen-jen), kar pomeni “pravi človek” ali popolnoma realizirano bitje. Najbolj znan izmed tovrstnih realiziranih ljudi je bil Zhang Sanfeng. Večina ljudi ga pozna kot ustanovitelja taijiquana, množice počasnih gibalnih vaj za kultivacijo zdravja in kroženje notranje energije, toda Zhang Sanfeng je bil tudi izvedenec v herbalni medicini in je napisal razpravo o notranji alkimiji. Njegova oblika notranje alkimije je poudarjala kultiviranje telesa in je gibalnim tehnikam dajala prednost pred sedečo meditacijo. Sekta Wudang Shan (Wu-tang-shan), ki so jo ustanovili njegovi učenci, ima še danes močan vpliv v provincah Hubei in Shaanxi v osrednji Kitajski. K vzponu sektaškega daoizma je pripomoglo tudi dejstvo, da na Kitajskem krivoverstvo ne obstaja, zato je do konca dinastije nastalo toliko sekt, da jim je bilo že težko slediti. Kombinirale so vsa možna učenja, saj so nesoglasja vodila v kopiranje, dopolnjevanje, reduciranje in preoblikovanje učenj. Nekatere sekte so se obdržale samo eno generacijo, tj. dokler je živel njihov ustanovitelj, druge pa so se nadaljevale več generacij. 

Nova sinteza konfucijanstva, zen budizma in daoistične notranje alkimije (dinastija Qing, 1644-1911) se je porodila iz kritične refleksije literature in duhovnih trendov dinastije Ming, ki je bila zadnja desetletja v znamenju popolne dekadence in politične premoči ter korupcije evnuhov. Cesarji so se pogosto opirali na magijo, molitve in prošnje, da bi rešili državne probleme, kar so nekateri daoisti in budisti zlorabili v svoj prid, zato so bile še posebej na udaru kritike magične prakse v daoizmu; prevladujoči intelektualni trend je bil sumničav do vsega, kar ni bilo racionalno (magija, čarovništvo, vera v božanstva, delno pa tudi notranja alkimija). Mnogo intelektualcev je namreč za padec predhodne dinastije krivilo prav religijski daoizem in vero v magijo. 

To intelektualno ozračje je porodilo dve vrsti daoizma: intelektualni in kontemplativni daoizem, ki ga je predstavljal Liu Yiming (Liu I-ming), in novo sintezo budizma in notranje alkimije, utelešeno v sekti Wu-Liu, ki jo je vodil Liu Huayang (Liu Hua-yang). Wu-liu je sicer podsekta Longmen, imenovana po Wu Chongxuju (Wu Chung-hsü) in Liu Huayangu. 

Liu Yiming (1734–1821) je bil konfucijanski učenjak, ki je bil izvorno član sekte “Zmajevih vrat”, a je kmalu zavrnil sektaško monastično življenje, liturgijo in rituale. Po izstopu iz sekte se je začel učiti notranje alkimije in postal puščavnik. Napisal je razpravo o medicini, notranji alkimiji in komentarje k Yijingu. Njegovi najbolj znani so komentarij Zhang Boduanovega Wuzhen piana, Wei Boyangovega Cantong qija in mnoge razprave z nasveti o kultivaciji uma in telesa. Liu Yimingovo učenje bi lahko označili za kontemplativni daoizem, saj je poudarjal umiritev uma, razumevanje izvorne narave in harmonično in enostavno življenje. Njegove najbolj pomembne ideje so bile zaznamovane s konfucijanskim vplivom in edinstvenim pristopom k notranji alkimiji. Zanj je bila namreč notranja alkimija psihološki fenomen in večina alkimističnega dela se nanaša na transformacijo uma. Spoznati Dao pomeni ponovno pridobiti izvorno naravo, kar vključuje razvijanje pravega znanja. Ker je pravo znanje mnogokrat utišano zaradi zavestnega znanja, postane umiritev duha središčnega pomena za možnost razvoja pravega znanja. Izrazi, kot so ogenj, voda, sladki nektar, svinec, živo srebro, zmaj, tiger, talilna peč in kotel, se nanašajo na psihološke in ne na fizične fenomene. Moški tiger tako predstavlja prirojeno znanje o dobroti izvornega uma, ženski zmaj je jasna zavest nezmedenega uma, sladki nektar postane čistost uma, talilna peč simbolizira fleksibilnost Zemlje, kotel pa trdnost neba; termin zgraditev peči in namestitev kotla se posledično nanaša na stabiliziranje in uravnoteženje trdnosti in fleksibilnosti, na prečiščenje notranjih energij v treh dantianih, tj. energetskih središčih. S psihologizacijo notranje alkimije postane dualna kultivacija telesa in uma kultivacija izvorne narave, telesno zdravje in dolgoživost pa “stranska učinka” mirnega uma. Ta oblika daoizma se precej razlikuje od Zhang Boduanovega in Wei Boyangovega razumevanja, kjer je alkimistični proces tako fizičen kot mentalen. Medtem ko je Liu Yimingova oblika daoizma integrirala daoistično alkimijo s konfucijansko idejo kultiviranja izvorne narave, zmernosti in ravnotežja, pa je druga, Liu Huayangova oblika nastala iz sinteze daoistične notranje alkimije z budizmom (v njegovi znani knjigi Huiming Jing / Hui-ming ching). Liu Huayang (1736-1846) je bil zen budist, v srednjih letih pa je sprejel daoizem. Trdil je, da lahko daoistična alkimija sama po sebi kultivira življenje, toda ne izvornega uma, budizem sam po sebi pa lahko kultivira izvoren um, toda ne zdravja in dolgoživosti. Tako je združil tehnike daoistične notranje alkimije z metodami zen in Huayan (Hua-yen) budistično meditacijo, da bi dosegel najvišji nivo spiritualnega doživetja. 

Za čas dinastije Qing in Republike Kitajske (1911-1949), so se pojavile in izginile mnoge sekte. Nekatere sekte so imele malo privržencev in niso živele dlje kot njihovi ustanovitelji. Nekatere pa so preživele družbeni  kaos, vojne in politične spremembe, in tako oblikovale pet glavnih sistemov daoizma, ki se prakticirajo danes; to so magični daoizem, vedeževalni daoizem, obredni (ceremonialni) daoizem, daoizem notranje alkimije in daoizem karmičnega delovanja.