Linda Pelaj

 PovzetekMengzijev koncept xin, ki ga prevajamo kot »um-srce«, označuje človeško zmožnost sočut(en)ja, hkrati pa tudi udejanjanje njegove narave (xing). To ni nič drugega kot krepostno življenje znotraj organsko zraščenega človeštva, ki temelji na zavestni skrbi za drugega kot pogoju vsakršne samokultivacije. Vendar nravnost kot človeška narava zahteva fizično omejitev in je kot taka odvisna od vzgoje. Osnovna značilnost vzgoje je uvidevnost, s tem da je njena utemeljitev krožna – kot pogoj omogoča refleksijo in s tem volitivnost, ta pa svoj pogoj določa kot smoter in...

Blaž Zabel

PovzetekČlanek se loteva poskusa teoretske obravnave koncepta oralnosti in pismenosti kot ontoloških določil literature. Ker se je raziskovanje ustnega izročila razvilo predvsem v bipolarnem nasprotovanju med konceptom oralnosti in pismenosti, nedavne raziskave pa so se v strahu pred ideološkim in neutemeljenim razlikovanjem povsem umaknile iz teoretskih razprav, se zdi teoretičen razmislek o oralnosti, ki bi upošteval sočasne ugotovitve, nujno potreben. V članku tako ugotavljam, da poezije in literature nikakor ne moremo razumeti strogo tekstualno, saj je vidik oralnosti (z njo pa tudi kontekstualnosti in performativnosti)...

Matjaž Črnivec

V javnosti se je kot nekakšno samoumevno dejstvo uveljavilo mnenje, da so se predstave o Jezusovem božanstvu (preprosto rečeno: da je Jezus Bog, karkoli naj bi to že pomenilo), razvile razmeroma pozno, morda v nekaterih najpoznejših novozaveznih besedilih (Janezovih oziroma »joanejskih« spisih, Pismu Hebrejcem ipd.), predvsem pa v poznejši krščanski zgodovini. Ta proces naj bi se končal šele z nicejskim koncilom leta 325, ko naj bi dogma o Jezusovem božanstvu, tedaj podprta z imperialno avtoriteto, šele dokončno premagala in na silo odpravila vse drugačne predstave. V podporo temu prepričanju se mnogi strokovnjaki sklicujejo...

Matic Kocijančič

 Izvleček Giorgio Agamben v Najvišji revščini – predzadnji knjigi svojega dvajsetletnega projekta, poimenovanega po znamenitem delu Homo Sacer – raziskuje frančiškansko formo življenja, ki jo predstavi kot prelomen zgodovinski primer odnosa med pravilom in življenjem. Agamben v frančiškanstvu uzre potencial za ogrodje, na katerem je mogoče skonstruirati formo-življenja, bivanjsko in družbeno paradigmo, ki bi lahko presegla temeljne upravne in ekonomske predpostavke sodobnosti. V svojem članku obravnavam nenavadno razmerje, ki ga Agambenovo raziskovanje na ta način (ne) vzpostavi do zgodovine...