Tags

Related

Share

Zelo koristna razprava

Aba Filemon (prev. Matjaž Grčar)

(6.–7. stoletje)

 

Uvodna pojasnila

 

Razprava, ki sledi, je pripovedne narave; brez dvoma so jo uredniki Filokalije v zbornik vključili zaradi dolgih in pomembnih odlomkov o notranjem premišljevanju in čuječnosti. Razen tega, kar je zapisano v pričujočem besedilu, ni o abu Filemonu znanega ničesar. Razprava omenja, da je živel v Egiptu in bil duhovnik, ne daje pa jasnih podatkov o času njegovega življenja. Vsekakor je živel pred dvanajstim stoletjem, saj Razpravo omenja sveti Peter Damaščan. Zdi se, da je bil v Filemonovem času Egipt še vedno del rimskega imperija, kar kaže na to, da je živel v šestem ali najpozneje v sedmem stoletju, tik pred arabsko osvojitvijo. Jezusova molitev, kakor jo navaja Filemon, ima običajno obliko: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me«. Videti je, da je Razprava najstarejši vir, ki izpričuje obstoj te oblike molitve.

 

Zelo koristna razprava o abu Filemonu

 

1. O abu Filemonu, puščavniku (anahoretu), so govorili, da se je za dolgo časa zaprl v neko jamo, nedaleč od lavre, imenovane (lavra) »Rimljanov«. Tu se je predal asketskim bojem, tako da je pri sebi, v svojem razumu, vedno ponavljal vprašanje, ki ga je izrekal tudi Arsenij Veliki: »Filemon, zakaj si prišel sem?« V votlini je vztrajal dolgo časa: tu je pletel vrvi in košare, ki jih je predajal ekonomu in v zameno prejemal maloštevilne hlebčke, od katerih je živel. Jedel je namreč samo kruh s soljo, in še to ne vsak dan. V tem smislu ni skrbel za telo, temveč se je uril v motrenju in prebival v božanskem razsvetljenju; od tu je bil vpeljan v neizrekljive skrivnosti in je stalno prebival v stanju radosti. V soboto in nedeljo je odšel sam v cerkev, hodil je sem ter tja, globoko zbran v umu, in nikomur ni dopustil, da bi se mu približal in mu um odtrgal od njegovega dela. V cerkvi je stal v vogalu, s sklonjeno glavo in prelival potoke solz. Kakor sveti očetje, še posebej pa Arsenij Veliki, po čigar sledi se je trudil hiteti, je bil vedno skrušen in neprenehoma imel v umu spomin na smrt.

 

2. Ko se je v Aleksandriji in njeni okolici pojavila herezija, je Filemon zapustil svojo jamo in odšel v lavro, ki je v bližini Nikanorja.[1] Tam ga je sprejel nadvse bogoljubni Pavlin in mu prepustil svoj odmaknjeni prostor ter mu omogočil popolno tišino. Celo leto ni Pavlin dovolil nikomur, da bi se mu približal, sam pa ga je zmotil le v toliko, da mu je izročil nujno potrebni kruh. Na dan svetega Kristusovega vstajenja sta se Filemon in Pavlin v pogovoru dotaknila téme puščavniškega načina življenja.[2] Filemon je iz pogovora razbral, da je pobožni brat (Pavlin) imel do tega (življenja)  izjemno veliko naklonjenost in je sam vanj bogato zasejal nauke Svetega pisma in očetov, ko mu je z vsem pokazal, da je nemogoče ugoditi Bogu brez popolne tišine, kakor je filozofsko pokazal že sveti oče Mojzes, in kako tišina rojeva asketski napor, asketski napor solze, solze strah, strah ponižnost, ponižnost vnaprejšnje videnje, vnaprejšnje videnje ljubezen, in kako ljubezen povrne duši zdravje ter jo naredi brezstrastno – in tako človek spozna, da ni daleč od Boga.

 

3. Pavlinu je govoril: „V tišini moraš popolno očistiti um in ga zaposliti z neprenehnim duhovnim delom. Prav kakor so oči usmerjene na čutno zaznavne stvari in se čudijo temu, kar vidijo, tako se čisti um usmeri k umno zaznavnim resničnostim in postane tako prevzet z duhovnim motrenjem, da se od njega ne more odtrgati. In bolj kot se um osvobaja strasti in se čisti po poti tišine, toliko vrednejši je prejetja (duhovnega) spoznanja. Um postane popoln, ko se dvigne nad spoznanje ustvarjenih bitij[3] in se zedini z Bogom. S kraljevskim dostojanstvom si ne dopušča več osiromašenja ali razvnemanja nižjih želja, četudi se mu ponujajo vsa kraljestva (sveta). Če tako želiš dobiti vse te kreposti, se loči od ljudi in ne skrbi za nič, beži od sveta in zavzeto posnemaj pot svetnikov. Oblači se siromašno in neprefinjeno, bodi preprost, govori neizumetničeno, ne bodi domišljav na poti življenja, živi skromno in ne boj se biti od vseh zaničevan. Predvsem varuj um in (duhovno) treznost, potrpežljivo prenašaj vse pomanjkanje in nadloge, (duhovne) dobrine, ki si jih že prejel, pa ohrani nedotaknjene in neomajne. Marljivo preverjaj samega sebe, ne dovoli nobenemu užitku, da se prikrade vate. Duševne strasti se bodo umirile v tišini, ko pa so spodbujene in vzburjene, po svoji naravi postanejo razbrzdane in nas vlečejo v še večji greh in postanejo težko ozdravljive, kakor telesne rane, ki se opraskajo in odrgnejo. Celo ena samcata nedejavna beseda um loči od spomina na Boga, demoni pa to spodbujajo in čutne zaznave so jim pokorne. Velika borba in strah sta potrebna za to, da obvarujemo dušo. Oddaljiti se moraš od vsega sveta in odstraniti naklonjenost duše do telesa. Potrebno je, da sprejmeš brezdržavljanstvo, brezdomstvo, revščino, prostost od imetja, da si svoboden od pohlepa, zaposlenosti in poslovnih opravil, da si prost védenja o človeških rečeh, da si ponižen, sočuten, dober, blag, tih, pripravljen sprejeti v srce pečate, ki izvirajo iz Božjega spoznanja. Po vosku ne moreš pisati, če nisi prej zapisanih črk zgladil, kakor nas uči Bazilij Veliki. Takšni so bili svetniki, ki so se popolnoma ločili od svetnega načina življenja in so se z ohranitvijo neskaljenega nebeškega mišljenja razsvetlili prek izpolnjevanja Božjih zakonov. Z omrtvičenjem vsega, kar teži k zemlji,[4] z obvladovanjem samih sebe ter z Božjim strahom in ljubeznijo do Boga so se bleščali v pobožnih besedah in delih. Z neprestano molitvijo in premišljevanjem nebeškega Pisma se namreč umne oči srca odprejo in uzrejo Kralja nebeških moči. Velika radost in nezadržno hrepenenje se vnema v duši in tudi telo[5] je pritegnjeno k Duhu in tako ves človek postane duhoven. Tega postajajo vredni tisti, ki se urijo v tišini in nadvse strogem načinu življenja, vsi, ki so  se ločili od vsake človeške tolažbe in se prosto pogovarjajo s samim nebeškim Gospodom.

 

4. Ko je bogoljubni brat slišal vse to, je bila njegova duša ranjena od božanskega hrepenenja, in skupaj z abom Filemonom je šel živet v skit, v katerem so največji med svetimi očeti hodili po poti pobožnosti. Nastanila sta se v lavri presvetega Janeza Malega. Skrb glede svojih potreb sta prepustila ekonomu lavre, saj sta želela živeti v tišini. In po Božji milosti sta lahko živela v popolni tišini, zvesto sta odhajala v cerkev ob sobotah in nedeljah, ostale dneve v tednu pa sta vztrajala v samoti in (v sebi) molila ter (skupaj) izpolnjevala pravila molitvene službe.

 

5. Pravilo molitvene službe svetega starca je bilo naslednje: ponoči je tiho odpel celoten psalter in (biblične) pesmi  ter prebral dolg odlomek iz evangelija. Potem se je sam usedel in pozorno ponavljal „Gospod, usmili se“, vse dokler se ni utrudil, tako da ni mogel več govoriti naglas. Nato je zaspal. Ob zori je odpel prvo uro, se usedel  tako, da je bil obrnjen proti vzhodu, in izmenično pel psalme ter na pamet recitiral odlomke iz pisem in evangelijev. Ves dan je preživel tako, da je neprenehoma prepeval in molil ter se krepil z motrenjem nebeških resničnosti. Njegov um je bil pogosto pritegnjen v motrenje, tako da ni niti vedel, ali še živi na zemlji.

 

6. Ko je njegov brat videl, kako neutrudljivo je Filemon predan temu molitvenemu pravilu in popolnoma spremenjen od božanskih misli, ga je vprašal: »Kaj ti ni težko, oče, da se v svoji starosti tako trudiš in zasužnjuješ svoje telo ter z njim grdo ravnaš?« On mu je odgovoril: »Verjemi mi, moj sin, Bog je v mojo dušo položil tako veliko ljubezen in hrepenenje do pravila, da mi zmanjkuje moči, da bi zadovoljil hrepenenje po tem. Prav hrepenenje po Bogu in upanje na prihodnje dobrine zmagujeta nad telesno slabostjo.« Na takšen način je vedno, tudi med jedjo, usmerjal svoj um v nebesa na krilih hrepenenja.

 

7. Nekoč ga je neki brat, ki je živel z njim, vprašal: »Kaj je skrivnost motrenja?« Ko je videl, da se res želi učiti, mu je starec odgovoril: »Rečem ti, moj sin, da tistemu, katerega um je popolnoma čist, Bog odkriva motrenja, kakršna so naklonjena samim (Bogu) služečim (angelskim) Močem in Redovom.«

 

8. Isti brat je nadalje vprašal: »Zakaj, oče, od vseh svetih spisov najbolj ljubiš psalter? In zakaj se zdi, ko ga tiho poješ, kakor da bi z nekom govoril?« Aba Filemon mu je odgovoril: »Moj sin, Bog je v mojo ubogo dušo vrezal takšno moč psalmov kakor v preroka Davida. Preprosto se ne morem ločiti od sladkosti raznolikih motrenj, o kateri govorijo. Psalmi namreč zaobsegajo celo Sveto pismo.« Po dolgem pregovarjanju je to povedal v globoki ponižnosti, zaradi koristi vpraševalca.

 

9. Brat, po imenu Janez, je prišel z obalnih krajev k očetu Filemonu. Objel mu je noge in rekel: »Kaj naj storim, da bom rešen? Um mi niha sem ter tja in blodi po vseh mestih, kamor ne bi smel iti.« Po trenutku molka mu je oče odvrnil: »To je ena izmed zunanjih strasti in je v tebi prisotna, ker še nisi pridobil popolnega hrepenenja po Bogu. Tudi še nisi pridobil topline tega hrepenenja in spoznanja (Boga), ki izhaja iz njega.« Brat mu je nato rekel: »Kaj naj storim, oče?« Aba Filemon mu je odvrnil: »Nekaj časa se vadi v skritem premišljevanju (meléte) v svojem srcu, saj ima to moč, da očisti tvoj um od vsega tega.« Ker brat ni bil posvečen v te besede, je spet  vprašal starca: »Kaj je to ‘skrito premišljevanje’, oče?« Starec mu je odgovoril: »Ohrani treznost v svojem srcu in s treznostjo svojega razuma govori v strahu in trepetu: Gospod Jezus Kristus, usmili se me. Tako je začetnikom svetoval že blaženi Diadoh.«

 

10. Brat je odšel ter s pomočjo Boga in starčevih molitev našel tišino in bil za nekaj časa izpolnjen s sladkobo tega premišljevanja. Nenadoma pa ga je zapustila in ni ga mogel več niti udejanjevati niti trezno moliti. Zato je ponovno šel k starcu in mu povedal, kaj se je zgodilo. In starec mu je rekel: »Zdaj si spoznal sled tišine in umnega delovanja ter si izkusil sladkobo, ki iz tega izhaja. Povsod to opravljaj, najsi ješ ali piješ, se družiš z ljudmi ali si  zunaj svojega prebivališča ali na potovanju. S treznostjo misli in z zbranim umom ponavljaj molitev in poj psalme ter se poučuj v molitvah in psalmih. Tudi pri opravljanju najnujnejših potreb ne dovoli, da bi bil tvoj um nedejaven, temveč naj vztraja v skritem poučevanju in molitvi. Na tak način boš lahko dojel globino božanskosti Svetega pisma in v njem skrito moč ter boš umu dal nenehno delo in tako izpolnil apostolovo zapoved: ‘Neprenehoma molite!’.[6] Marljivo pazi nase in čuvaj srce, da ne sprejme zlih misli niti praznih ter nekoristnih. Neprenehoma, ko spiš ali ko se zbudiš, ko ješ, piješ ali ko se pogovarjaš, naj tvoje srce v skritosti umno proučuje psalme ali pa ponavlja molitev: ‘Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me’. Poleg tega se varuj, da bi tvoja usta, ko poješ psalme,  govorila eno, tvoj razum pa premišljeval nekaj drugega.«

 

11. Brat mu je nato rekel: »Med spanjem vidim  mnogo praznih domišljijskih predstav.« In starec mu je odvrnil: »Ne bodi len in malomaren. Preden se odpraviš spat, mnogo moli v svojem srcu, bori se proti (zlim) mislim in ne daj se vleči sem ter tja hudičevim hotenjem – in Bog te bo sprejel. Kolikor je v tvoji moči, poskrbi za to, da zaspiš šele po branju psalmov in umnem delu. Ne dopusti umu, da zaradi svoje nemarnosti sprejme tuje misli. Nasprotno, uleži se z mislimi molitve, da bodo združene s teboj tekom spanja in da bodo, ko se prebudiš, prisotne v tebi.[7] Prav tako izgovarjaj veroizpoved prave vere, preden zaspiš. Ker prava vera v Boga je vir in zaščita vseh dobrin.«

 

12. Ob drugi priložnosti je brat vprašal aba Filemona: „Bodi ljubezniv, oče, pouči me,  s kakšnim delovanjem je zaposlen tvoj um. Potem se bom lahko rešil tudi sam.“ In starec je odgovoril: „Zakaj si glede tega radoveden?“ Brat je vstal, objel in poljubljal svetnikove noge ter ga rotil, naj mu odgovori. Po dolgem času je starec rekel: „Tega zaenkrat še ne moreš dojeti: le človek, ki je utrjen v dobrinah pravičnosti, lahko da vsaki čutni zaznavi pravo zaposlitev. In ni mogoče, da bi nekdo, ki ni povsem očiščen praznih posvetnih misli, lahko postal vreden sprejetja tega daru. Če torej to želiš, se vadi v notranjem premišljevanju s čistim srcem. Če neprenehoma moliš in premišljuješ Sveto pismo, se tvoje umne oči duše odprejo in je v duši veliko veselje ter neko neizrekljivo in silovito hrepenenje; celo meso je razžarjeno z Duhom in tako postane ves človek duhoven. Naj bo to ponoči ali podnevi: ko ti Bog daje dar neraztresene molitve s čistim umom, opusti svoje molitveno pravilo in z vso svojo močjo steči k Bogu ter se Ga okleni. In On bo razsvetlil tvoje srce glede duhovnega delovanja, ki se ga moraš lotiti.“

 

In nato je Filemon nadaljeval: „Nekoč je prišel k meni neki starec in na moje vprašanje glede njegovega stanja uma je odgovoril: ‘Dve leti sem rotil Boga z vsem srcem, neprestano sem Ga prosil, naj vtisne v moje srce nenehno in nerazstreseno molitev, ki jo je sam dal svojim učencem; in ko je videl moj napor in vztrajnost, je radodarni Gospod uslišal mojo prošnjo.’“ 

Aba Filemon je nadalje rekel: „Misli o ničevih stvareh v razumu so bolezen lene in lahkomiselne duše. Zato je potrebno, kakor naroča Sveto pismo, z vso skrbjo[8] varovati svoj um,[9] neraztreseno in z razumevanjem prepevati psalme ter moliti s čistim umom. Bog si gotovo želi, bratje,  da pokažemo svojo gorečnost Zanj, najprej z (zunanjimi) asketskimi napori in nato z ljubeznijo ter nenehno molitvijo; tako nam On pripravlja pot odrešenja. Edina pot, ki vodi v nebesa, je popolna tišina, izogibanje vsemu zlu, zadobitev vsega dobrega,[10] popolna ljubezen do Boga in prebivanje z Njim v svetosti in pravičnosti. Če si človek pridobi vse to, bo hitro stekel v nebeško območje. Seveda pa mora oseba, ki si prizadeva za to Kraljestvo, najprej omrtviti v sebi to, kar teži k zemlji.[11] Ko se namreč duša vzradosti v motrenju resnično Dobrega, se ne obrne več k nobeni izmed strasti, ki jih udejanja užitek; nasprotno, obrne se proč od vsake telesne slasti in prejme pojavitev Boga s čistim in neomadeževanim razumom. Šele ko prežimo nase z veliko pozornostjo, ko prenašamo telesne napore in očistimo dušo, pride Bog in prebiva v naših srcih in nas usposobi, da lahko izpolnjujemo Njegove božanske zapovedi, ne da bi zašli. On sam nas bo nato poučil, kako naj se čvrsto držimo Njegovih zakonov, saj od sebe pošilja svoja delovanja kakor sončne žarke, s pomočjo milosti Duha vcepljene (v nas). Po poti naporov in preizkušenj moramo očistiti (Božjo) podobo v sebi, skladno s katero smo postali  razumni in sposobni sprejeti vsakršno  razumevanje in bogopodobnost; z nekakšnim prekovanjem v peči preizkušenj osvobodimo čute vseh oskrunitev in pridobimo kraljevsko dostojanstvo. Bog je ustvaril človeško naravo kot udeleženo v vseh Božjih dobrinah, sposobno duhovnega motrenja angelskih zborov, veličastva Gospostev, (duhovnih) Moči, Vladarstev in Oblasti, nedostopne (Božje) svetlobe in nad-sijoče slave. Toda ko pridobiš krepost, v svoji misli ne imej sebe za boljšega od svojega brata, ker bi si mislil, da si ti uspel, medtem ko je bil on brezbrižen: to je namreč začetek napuha. Bodi z vso močjo pazljiv, da ne narediš ničesar, s čimer bi hotel ugajati ljudem. Ko se s težavo boriš s strastjo, se ne ustraši niti ne postani malodušen, če se boj kar nadaljuje; raje znova vstani, padi pred Boga in z vsem srcem ponavljaj prerokove besede: „O, Gospod, pravdaj se z njimi, ki  so me ranili,[12] kajti ne morem jih premagati.“ In On bo videl tvojo ponižnost in ti bo hitro poslal Svojo pomoč. In medtem ko z nekom hodiš po poti, se ne vdajaj ničevemu pogovoru, temveč rajši ohrani svoj um zaposlen z duhovnim delovanjem, s katerim je bil zaposlen že prej, da to delovanje postane dobra navada in boš tako pozabil zemeljske užitke ter se zasidral v pristanišču brezstrastja.« Ko je brata poučil o teh in mnogo drugih stvareh, se je aba Filemon od njega poslovil.

 

13. A že po kratkem času je brat prišel nazaj k njemu in ga začel spraševati ter je rekel: „Kaj naj storim, oče? Med mojim nočnim molitvenim pravilom spanec pritiska name in mi ne dovoljuje, da bi molil z duhovno trezno čuječnostjo ali pa da bi bedel več kot po navadi. In ko pojem psalme, se želim lotiti ročnega dela.“ Aba Filemon je rekel:“ Ko lahko moliš z duhovno trezno čuječnostjo, si ne nalagaj ročnega dela. A ko pritisne nate duhovna naveličanost, se malo premakni, da se je znebiš, in poprimi za ročno delo.“ Brat ga je ponovno vprašal: „Oče, ali te nikoli ne stiska zaspanost, ko opravljaš molitveno pravilo?“ On je odgovoril: „Komaj kdaj. A če me včasih malo zgrabi zaspanost, se premaknem in recitiram iz Janezovega evangelija, od začetka, in obrnem oči uma k Bogu; zaspanost tako v hipu izgine. Isto storim glede zlih misli: ko takšna misel pride, ji ognjevito ugovarjam s solzami in izgine. Ti še ne zmoreš sebe braniti na ta način – a vedno ohranjaj notranje premišljevanje in izrekaj dnevne molitve, ki so jih določili  sveti očetje. S tem mislim, da poskusi recitirati tretjo, šesto in deveto uro, večernice in nočno služenje. In toliko kot lahko, ne počni tega zato, da bi ugajal ljudem, in nikoli ne imej v srcu sovraštva do brata, da se ne bi ločil od svojega Boga. Trudi se, da ohraniš svoj razum nerazstresen, vedno pozoren na notranje misli. Ko si v cerkvi in se boš udeležil Božjih skrivnosti Kristusa, ne oddi ven, dokler nisi pridobil popolnega miru. Bodi na enem mestu, ne odidi proč vse do odslovitve. Misli si, da stojiš v nebesih in da si v družbi s svetimi angeli srečal Boga in Ga sprejmaš v svoje srce. Pripravi sebe z velikim strahom in trepetom, da se ne boš nevredno družil s svetimi (angelskimi) Močmi.“ Ko je brata oborožil s temi nasveti in ga zaupal Gospodu in Duhu Njegove milosti,[13] se je aba Filemon od njega poslovil.

 

14. Brat, ki je živel z abom, je poleg tega povedal naslednje: „Ko sem enkrat sedel poleg njega, sem ga vprašal, ali so ga kdaj skušale zvijače demonov, ko je živel v puščavi. In on je odgovoril: „Oprosti mi, brat. Če bi Bog dopustil, da se skušnjave, katerim me je podvrgel hudič, približajo tebi, ne verjamem, da bi bil ti zmožen prenesti njihovo grenkobo. Star sem sedemdeset let ali malo več. Prestal sem mnogo preizkušenj, ko sem prebival v skrajni tišini v samotnih krajih; zelo sem bil skušan in hudo sem trpel. Nobene koristi ni od tega, da bi o tej grenkobi pripovedoval tistemu, ki ni izkusil tišine. Ko sem bil skušan, sem vedno počel naslednje: vse svoje upanje sem položil v Boga, saj sem Njemu naredil zaobljube samoodpovedi. In v hipu me je osvobodil od vsake nadloge. Zato, brat, nič več ne skrbim glede sebe. Vem, da On skrbi zame, in tako lažje prenašam preizkušnje, ki pridejo nadme. Vse, kar prispevam sam, je nenehna molitev. Vem naslednje: čim večje je trpljenje, tem večje povračilo[14] bo dano tistemu, ki ga prestane. Trpljenje je sredstvo sprave s pravičnim Sodnikom. Zavedaj se tega, brat, in ne postani lahkomiseln. Spoznaj, da se nahajaš  sredi bitke in da se tudi mnogi drugi bojujejo za nas proti Božjim sovražnikom. Kako bi si drznili bojevati se proti tako strašnemu sovražniku človeškega[15] rodu, če nas mogočna roka Božjega Logosa ne bi podpirala, varovala in ščitila? Kako bi človeška narava lahko prestala njegove naklepe? ‘Kdo’, pravi Job, ‘lahko odkrije njegov zunanji videz? Kdo lahko prebije ogrado prsnega oklepa? Goreča svetloba lije iz njegovih ust in meče plamenečo žerjavico. Iz njegovih nozdrvi prihaja dim gorečih saj z ognjem iz oglja. Njegov dah je oglje, plameni izhajajo iz njegovih ust, moč je nastanjena v njegovem vratu. Opustošenje hodi pred njim. Njegovo srce je trdo kakor kamen, stoji kakor neupogljivo nakovalo. Brezno zavre kakor kotel, na morje gleda kakor na lonček za mazilo in na spodnje globine kot ujetnika. On vidi vsako visokost in kraljuje nad vsem, kar je v vodah’.[16] Ta odlomek opisuje pošastnega tirana, brat, proti kateremu se bojujemo. Vendar tisti, ki živijo meniško življenje skladno s postavo, ga hitro premagajo: ne posedujejo ničesar, kar je njegovega; odpovedali so se svetu in imajo neomajne kreposti. Imajo Tistega, ki se bojuje za nas. Kdo se je namreč obrnil k Bogu s strahospoštovanjem v umu, a ni bil preobražen v (svoji) naravi? Kdo, ki je bil razsvetljen s svetlobo Božjih postav in del, ni preoblikoval svoje duše tako, da je nadvse sijala in žarela z božanskimi uzrtji in mislimi? Tak človek svoje duše ne pušča brezdelne, kajti Bog zbuja njegov um k neutešljivemu hrepenenju po Luči. Tako močno spodbujeni duši Duh ne dovoljuje, da bi bila mlahava od strasti, temveč ona kakor neki kralj, ki je poln ostrine in besa napram sovražnikom, udarja neusmiljeno in se nikdar ne umakne nazaj. Na koncu se pokaže zmagovita v vojni – z rokami dvignjenimi k nebesom –  zaradi svojega udejanjevanja kreposti[17] in umne molitve.

 

15. Isti brat je o starcu povedal še naslednje: „Poleg drugih kreposti  je imel aba Filemon še to lastnost: nikoli ni poslušal praznih pogovorov.[18] Če je kdo iz nepozornosti rekel kaj, kar ni prineslo duši koristi, sploh ni nič odgovoril. Ko sem nekoč odšel po opravkih, me ni vprašal: ‘Zakaj odhajaš?’ niti me ni, ko sem se vrnil, vprašal: ‘Od kod prihajaš?’ ali ‘Kako? Kaj si počel?’ Tako sem enkrat moral odpotovati v Aleksandrijo z ladjo in od tam v Konstantinopel glede neke cerkvene zadeve. Poslovil sem se od svojih nadvse častitljivih sobratov v Aleksandriji, abu Filemonu[19] pa nisem nič omenil glede svojega potovanja. Potem ko sem v Konstantinoplu prebil kar precej časa, sem se vrnil k njemu v skit. Ko me je zagledal, se je razveselil in po pozdravu je zmolil. Nato se je usedel in – ne da bi me kar koli vprašal – nadaljeval z motrenjem.

 

16. Nekoč sem ga hotel preizkusiti in mu nekaj dni nisem dal nič kruha. On me ni prosil zanj niti ni nič rekel. Potem sem se mu globoko priklonil in rekel: ‘Stori mi uslugo, oče, in povej, ali si bil žalosten, ker ti nisem prinesel hrane, kakor po navadi?’ In on je odgovoril: ‘Odpusti mi, brat, tudi če mi dvajset dni ne bi prinesel nič kruha, te še ne bi prosil zanj: kolikor dolgo zdrži moja duša, toliko lahko tudi telo.’ Tako močno je bil prežet z motrenjem resnično Dobrega.

 

17.  Tudi je večkrat govoril: ‘Odkar sem prišel v meniško naselbino Sketis, nisem svoji misli dopustil, da bi šla ven iz moje celice, niti nisem dovolil svojemu razumu, da bi razmišljal o čemer koli drugem razen o strahu pred Bogom in o sodišču prihodnjega veka. Premišljeval sem le o obsodbi, ki preti grešnikom, o najbolj zunanjem ognju in končni temi, o stanju duš grešnikov in pravičnih ter o dobrinah, ki so prihranjene pravičnim, ko bo vsakdo prejel svoje plačilo skladno s  svojim naporom[20] – eden zaradi večje silovitosti svojih (asketskih) naporov, drugi  zaradi dejanj sočutja in svoje nehinavske ljubezni, tretji zaradi svoje popolne odpovedi posesti in celemu svetu, četrti zaradi svoje ponižnosti in najvišje tišine, peti zaradi svojega prostovoljnega izgnanstva. Ker sem premišljeval te reči, sem ukrotil delovanje vseh drugih misli, in nič več ne morem biti z ljudmi ali obremenjevati svojega uma z njimi, da se ne bi oddaljil od bolj božanskega premišljevanja.

 

18. Poleg tega je pripovedoval še o nekem puščavniku, ki je dosegel brezstrastje in je po navadi iz angelskih rok kot hrano prejemal kruh, a je postal brezbrižen in mu je bila ta čast odvzeta. Ko namreč duša popusti v osredotočenju in napetosti uma, jo obvlada noč. Kjer ne sije Bog, je vse zbegano, kakor v temi; in duša je nezmožna, da bi zrla le Boga in da bi drhtela pred Njegovimi besedami ‘Jaz sem Bog, ki je blizu, govori GOSPOD, ne oddaljen Bog. Ali se more človek tako povsem skriti, da ga ne bi videl? Mar ne napolnjujem nebes in zemlje? govori GOSPOD’.[21] Omenjal je še mnoge druge, ki so imeli  podobne izkušnje; mednje sodi tudi Salomon, ki je padel. Po Filemonovih besedah je namreč Salomon prejel takšno modrost in bil tako slavljen med vsemi ljudmi, da je bil kakor vzhajajoča jutranja zvezda ter je vse razsvetljeval s sijajem svoje modrosti – toda zaradi majhnega čutnega užitka je izgubil (vso to) slavo.[22] Treba se je bati nemarnosti. Nenehoma moramo moliti, sicer lahko pride kakšna misel in nas loči od Boga in tudi od našega uma, ker se nekaj v njem vzpostavi kot bivajoče. Le čisto srce, ki je popolnoma dovzetno za Svetega Duha, namreč na čist način zrcali Boga.  

 

19. „Ko sem slišal vse to,“ je nadaljeval brat, „in sem videl njegova dela, sem spoznal, da v njem več ne deluje nobena  mesena strast. Njegove želje so bile vedno usmerjene na višje[23] resničnosti, tako da je nepretrgano imel videnja. Bil je preobražen od božanskega Duha in je vzdihoval z „neizrekljivimi vzdihi“.[24] Osredotočen je bil v sebi, ko je ocenjeval samega sebe, in si prizadeval, da bi preprečil zameglitve čistosti svojega razuma in odpravil vsakršno neopazno omadeževanje.« Ko je brat, ki je bival z njim, videl vse to in je bil spodbujen k temu, da bi posnemal podobne dosežke, ga je stalno in goreče spraševal: „Kako naj si, kakor ti, pridobim čisti um?« In on mu je odvrnil: „Prizadevaj si. Srce se mora namreč truditi in trpeti. Stvari, za katere se je vredno resno zavzemati in trpeti, ne pridejo k nam, če spimo ali brezbrižno ležimo. Še zemeljskih dobrin ljudje ne prejmemo brez truda. Če kdo želi duhovno napredovati, se mora predvsem odpovedati lastni volji. V srcu mora pridobiti stalno (duhovno) žalost (pénthos)  in nenavezanost na premoženje, svoje pozornosti ne sme obračati h grehom drugih, temveč zgolj k svojim grehom in jih objokovati dan in noč; čustveno ne sme biti navezan na nikogar. Duša, ki jo muči to, kar je storila, in je prebodena s spominom preteklih grehov, je namreč mrtva svetu in svet njej. Vse mesene strasti tedaj postanejo nedelujoče in človek postane v odnosu do njih nedelujoč. Človek, ki se odreče svetu in se postavi na Kristusovo stran ter se posveti tišini, namreč ljubi Boga. Tak človek varuje Božjo podobo v sebi in  bogati svojo podobnost Bogu, saj od zgoraj, od Njega, prejema dar Duha in postaja Božji dom, ne pa dom demonov. Tak človek ravna pravično v Božjih očeh. Duša, očiščena od (svetnega) življenja in prosta oskrumb mesa, duša ‘brez madeža in gube’,[25] bo prejela krono pravičnosti in bo nadvse sijala z lepoto kreposti. Toda če se je nekdo podal na pot odrekanja, a v njegovem srcu ni niti (duhovne) žalosti niti duhovnih solz niti spomina na kazen brez konca  niti resnične tišine niti vztrajne molitve niti petja psalmov niti premišljevanja o božanskih Spisih, če torej ni nič od tega v njem postalo navada, tako da bi to umu veleval udejanjati, pa najsi mu je všeč ali ne, z neutrudno stanovitnostjo – potem Božji strah ne raste v njegovem razumu, ampak je še vedno privezan na ta svet in njegov um med molitvijo ne more biti čist. Prava pobožnost in strah pred Bogom očiščujeta dušo od strasti, um napravljata svoboden, vodita ga v naravno motrenje in mu dajeta, da se dotakne bogoslovja (teologije).[26] To – namreč bogoslovje (teologijo) – sprejema v stanju blaženosti. Tistim, ki si zanjo prizadevajo, od tam daje aro  in ohranja dušo v stanju spokojnosti. Zatorej z vso močjo negujmo praktično delovanje,  s katerim smo vodeni gor k pravi pobožnosti, tj. miselni čistosti, katere sadež je naravno in bogoslovno motrenje. Kakor pravi neki pronicljivi in nadvse teološki um (tj. sv. Gregor Teolog), je »delovanje stopnica k motrenju«. V kolikor pa takšno delovanje zanemarimo, bomo ostali brez vse filozofije. Četudi namreč dosežemo vrhunec kreposti, je asketski napor še vedno potreben, da brzdamo neurejene telesne nagone in da nadziramo svoje misli. Le tako lahko Kristus v vsaj majhni meri prebiva v nas. Kolikor se veča v nas pravičnost, se poraja tudi duhovni pogum; in ko um postane popoln, se popolnoma združi z Bogom in je razsvetljen z Božjo lučjo in razodete so mu neizrekljive skrivnosti. Tedaj se resnično nauči, kje se nahajajo razumnost in moč ter razumevanje, ki spoznava vse: nauči se, „kje je dolgo in pravo življenje,  kje luč za oči in mir“.[27] Medtem ko se še bojuje proti strastem, pa ni ustrezen trenutek, da bi užival te reči. Kreposti in slabosti namreč zaslepljujejo um: nekreposti mu preprečujejo, da bi videl kreposti, pa tudi kreposti mu preprečujejo, da bi videl nekreposti. Toda ko je enkrat boj končan in postane vreden duhovnih milostnih darov, potem postane popolnoma svetel,[28] silno okrepljen z delovanjem milosti in neomajno stanoviten v motrenju duhovnih resničnosti. Človek, ki je takšen, ni več privezan na stvari tega sveta,[29] temveč je prešel iz  smrti v življenje. Kdor si prizadeva za življenje, vredno posnemanja, in se približuje Bogu, mora zato imeti nedolžno srce in čista usta, da bi besede, ki prihajajo iz njih, bile čiste in mi zmogle dostojno slaviti Boga. Duša, ki se je trdno oprijela Boga, se nenehno pogovarja z Njim. Zatorej, bratje, naj bodo naše želje usmerjene na to, da si pridobimo vrhunce kreposti. Ne ostanimo zemeljski ter prikovani na strasti. Človek, ki je zaposlen z duhovnim bojem in se je približal Bogu ter je udeležen v sveti svetlobi in je ranjen od svojega hrepenenja po njej, se namreč veseli v Gospodu z nepredstavljivim duhovnim veseljem. Je tako, kakor pravi božanski psalmist: „Razveseljuj se v Gospodu in naj usliši prošnje tvojega srca… Naj ti prinese na plan pravičnost kakor luč in tvojo sodbo kakor poldan.“[30] Kajti katero hrepenenje duše je tako neznosno ostro kakor tisto, ki mu Bog daje nastati v njej, ko je očiščena vsake nekreposti in z iskrenim srcem[31] razglaša: „Ranjena sem od ljubezni.“[32] Sijaj Božje lepote je povsem neizrekljiv in neopisljiv:  besede je ne morejo opisati, niti uho sprejeti. Če primerjaš resnično Luč z žarki jutranjice ali s svetlostjo lune ali s svetlobo sonca, te druge bolj zaostajajo za resnico o tistem prvem Veličastvu in so tako neprimerne kakor primerjava globoke noči brez lune z najjasnejšim poldnevom. O tem se je sveti Bazilij, božanski med učitelji, poučil iz izkušnje, in potem ko se je poučil sam, je to izročil še nam.“

 

 

20. Brat, ki je živel z abom Filemonom, je pripovedoval te in še mnoge druge stvari. Vendar se ni treba čuditi niti naslednjemu, če smo spoznali njegovo ponižnost: čeprav je bil aba Filemon že dolgo časa duhovnik in sta se njegov način življenja in spoznanje dotikala nebeških resničnosti, se je izogibal izvrševanja svojega božanskega opravila[33] do te mere, da je v mnogih letih (duhovnih) bojev redko privolil v prošnjo, naj se približa oltarju. Živel je tako strogo, da se ni obhajal z božanskimi skrivnostmi, če se je pogovarjal z drugimi ljudmi, četudi ni rekel ničesar posvetnega in je govoril le zato, da je koristil tistim, ki so ga vpraševali. Preden je se je udeležil božanskih skrivnosti, je moledoval Boga z molitvami, petjem psalmov in izpovedjo grehov. Med obredom, ko je duhovnik intoniral besede „Sveto svetim“, je bil poln strahu. Govoril je namreč, da je takrat vsa cerkev polna svetih angelov in da Kralj nebeških sil sam mistično obhaja liturgijo[34] ter se v naših srcih preobraža v telo in kri. Zaradi tega, je rekel, bi smeli biti deležni svetega obhajila s prečistimi Kristusovimi skrivnostmi le tedaj, ko smo v neomadeževanem in čistem stanju, kakor izven telesa[35] in prosti vsakega omahovanja ali dvoma; tako bomo deleženi  razsvetljenja, ki prihaja iz njih. Veliko svetih očetov je motrilo angele, ki so bedeli nad njimi, zato so pri sebi ohranjali molk in niso vstopali v pogovor z nikomer.     

 

21. Brat je še govoril, da se je aba Filemon, ko je nastopila nuja, tako da je moral sam prodajati svoje ročno delo, delal neumnega, zato da ga govorjenje in odgovarjanje na vprašanja (pri sklepanju posla)  ne bi vodili v laž ali kletev ali kakšen drug greh. Kadar koli je kdo kaj kupil, je Filemon preprosto vzel in dal toliko, kolikor je ta menil, da je prav. Aba, ta resnični filozof, je delal majhne košare in je hvaležno sprejemal, kar koli so mu dali, ne da bi rekel kar koli.

 

            (Prevedel Matjaž Grčar,  z grškim izvirnikom uskladil Gorazd Kocijančič)



[1] lavro, ki je v bližini Nikanorja ali: v bližnjo, Nikanorjevo lavro.

[2] načina življenja db. stanja (katástasis).

[3] se dvigne nad spoznanje ustvarjenih bitij db. potepta bitnostno spoznanje.

[4] vsega, kar teži k zemlji db. zemeljskih udov, prim. Kol 3,5.

[5] telo db. meso.

[6] 1 Tes 5,17.

[7] prisotne v tebi db. govorile se teboj.

[8] skrbjo db. stražo.

[9] Prim. Prg 4,23.

[10] vsega dobrega db. dobrin.

[11] kar teži k zemlji db. ude na zemlji; prim. Kol 3,5.

[12] Ps 35,1 LXX.

[13] Prim. Apd 20,32.

[14] večje povračilo db. toliko vencev.

[15] človeškega db. našega.

[16] Prim. Job 41,13.19-22.24.31-32.34 LXX.

[17] udejanjevanja kreposti db praktike.

[18] praznih pogovorov db. nedejavne besede.

[19] abu Filemonu db. Božjemu služabniku.

[20] Prim 1 Kor 3,8.

[21]Jer 23,23-24 LXX.

[22] Prim. 1 Kr 11,1-11.

[23] višje db. boljše.

[24] Rim 8,26.

[25] Ef 5,27.

[26] bogoslovja (teologije): v smislu molitvenega zrenja Boga.

[27] Bar 3,14.

[28] svetel db. svetlo-obličen.

[29] tega sveta db. tukaj.

[30] Ps 37,4.6 LXX.

[31] z iskrenim srcem db. iz resničnega razpoloženja srca.

[32] Vp 5,8 LXX.

[33] opravila db. svetotvorstva.

[34] obhaja liturgijo db. svetotvori.

[35] telesa db. mesa.