Pot Oct01

Tags

Related

Share

Pot

Špela Sitar

*

So leta sprala kri z vaših

zastrahovanih duš?

Je v tej zastajajoči vodi še

smrad trohnobe teles?

Hoteli so cveteti, živeti.

Biti človek.

Moški,

razcefrani v zgodovini naroda.

 

Travnik. Popljuvan. Požgan.

Razvrednoten do morišča.

 

Zdaj je zeleno.

Jok so preglasile ptice.

V dnevih rožnika kresnice

mir osipajo.

Pomniš?

Moji ljudje,

moja kri.

Zemlja, iz katere sem.

 

 

*

POT

 

Zdrsnila je

iz pradežele

nekoč davno

 

Zvija se

v bližinah

v presnavljanju

 

 

*

Veter oddaljeno buči.

Ne pusti drugim.

Besede se nagibajo.

Organsko mehkó

tečejo v brezglasje.

Tišina v meni je

otipljivo nezgovorna

razlita čez

bujno razraslim

neomesenelim okostjem

v našo bit

potopljenega

planeta.

 

 

*

Praslika se je ukoreninila pred časom.

Plima je ne spere.

V višku dneva

zlate sijaje na okvir vabiš.

Ko spiš, se zvezde same

zrcalijo vanj.

Kako ubiješ upanje?

Izsušiš morje?

 

Pretaka se,

kar je za in pred.

Zelene krošnje presevajo.

V trenutku v očeh

uzreš gozd

in se obrneš.

Obala spolzi iz tvojih dlani.

To je hip v času.

 

Ne traja več kot zemlja.

Ostaja puh na svodu.

Ptica leti.

Njen let je miren

v nekem modrem.

Ne gledaš več.

Dihanje je pesem

svetih prapodob.