Klasična filologija za Železno zaveso (poročilo o simpoziju) May10

Tags

Related

Share

Klasična filologija za Železno zaveso (poročilo o simpoziju)

Polonca Zupančič

Konec septembra je na Filozofski fakulteti potekal mednarodni simpozij »Klasiki in razred: grščina in latinščina za železno zaveso,« ki ga je v sodelovanju s Fakulteto »Artes liberales« Univerze v Varšavi izpeljal ljubljanski Oddelek za klasično filologijo. Glavna organizatorja sta bila David Movrin in Elżbieta Olechowska, pri pripravi pa je pomagala tudi skupina študentov klasične filologije. Prispevki v angleškem jeziku so bili razporejeni tekom treh dni, popestril pa jih je bogat spremljevalni program: predavanje Wilfrieda Stroha v latinščini, ogled rokopisnega oddelka v NUK-u, kar dve razstavi (ilustracij iz Varšave in ilustracij Marija Preglja k Iliadi in Odiseji) ter ekskurzija po glavnih delih arhitekta Jožeta Plečnika. Del programa je bila tudi tiskovna konferenca ob izidu mednarodne študije z naslovom Classics and Communism: Latin and Greek behind the Iron Curtaingre za prvo pregledno znanstveno delo, ki obravnava položaj grščine in latinščine v nekdanjih komunističnih in socialističnih državah. Raziskovanju vpliva marksistično-leninistične ideologije na klasično izobrazbo je bila namenjena že konferenca v Budimpešti leta 2010, za naslednje leto pa je napovedan simpozij v Varšavi. Letošnje srečanje je bilo tako nekakšen vezni člen med obema dogodkoma.

Simpozija so se v večini udeležili klasični filologi iz držav bivše Sovjetske zveze in Jugoslavije, nekaj prispevkov pa je izviralo celo iz Anglije in Severne Amerike. Predavanja bi lahko glede na vsebino ločili na dve veliki skupini: medtem ko so se nekateri posvetili splošnemu orisu razmer pod komunističnim režimom, so se drugi osredotočili na osebne zgodbe ter predstavili življenje in delo pomembnih osebnosti tistega časa. Pri tem so posamezni udeleženci simpozija poudarili, da je zaradi osebne vpletenosti v dogajanje o tem težko, pravzaprav nemogoče, govoriti nepristransko – večina predavateljev je namreč na lastni koži izkusila posledice komunističnega režima in zato napada na latinski in grški jezik ter kulturo niso mogli dojeti drugače kot osebno, nekateri pa so celo osebno poznali posamezne filologe, o katerih so razpravljali.

Kar se tiče klasične izobrazbe, so nastopajoči ugotavljali, da je bila njena usoda v vseh državah bivše Sovjetske zveze v grobem precej podobna: ti študiji so dolgo veljali za elitistične, za privilegij bogatih in vplivnih, ki naj bi na ta način ohranjali svojo nadvlado in delavskim otrokom onemogočali izobrazbo na univerzah. Tudi konzervativna metoda in povezanost s cerkvenimi krogi jim ni delala usluge. Marksistična oblast je zato v prvem valu z namenom, da bi uveljavila čimbolj poenoteno izobrazbo, postopoma ukinjala klasične gimnazije, preganjala intelektualce, v katerih je videla politično opozicijo, ter podpirala negativne stereotipe o latinščini in stari grščini kot o dolgočasnem, predvsem pa nekoristnem študiju. Antična jezika sta se tako obdržali le na nekaterih univerzah. Posledica teh ukrepov je bila, da so se visoko kvalificirani strokovnjaki nenadoma srečali s popolnoma neizobraženimi študenti – zaradi kratkega časa, ki jim je bil na voljo, in seveda stalnega ideološkega pritiska je kakovost izobrazbe neizogibno padla na raven gimnazijskega znanja. Da bi se sploh lahko obdržali, so bili filologi prisiljeni obravnavati ideološko „primerne“ avtorje, uvajati nove metode dela in klasične pisce razlagati v marksistični luči. V 40. in 50. letih je sledila druga faza, ko je komunistična oblast ugotovila, da nov sistem ne zagotavlja potrebnega števila dovolj visoko izobraženih posameznikov, ki bi lahko vodili državo, ter da se množice brez klasične izobrazbe le težko poistovetijo z zgodovinsko in kulturno dediščino, ki je v veliki meri temeljila prav na klasični tradiciji. Da bi se nacionalna identiteta lažje vzdrževala, je bila v latinščina zopet vpeljala v gimnazije – seveda v obliki reformiranega sistema, podrejena vladajoči ideologiji.

Situacija na območju bivše Jugoslavije je bila zelo podobna: prva povojna vlada je sledila sovjetskim zgledom in skoraj povsem odpravila klasično šolstvo. Že med čistkami leta 1945 je mesto na univerzi zaradi svojih političnih prepričanj izgubil Fran Bradač, razmere pa so bile še bolj dramatične na klasičnih gimnazijah, kjer so grščino popolnoma ukinili, latinščino pa postopno omejili na minimum. Toda po obratu od Stalina so med preurejanjem države sklenili znova obuditi klasično izobrazbo in s tem pokazati, kako se Jugoslavija razlikuje od Sovjetske zveze (čeprav je Stalin latinščino uvedel nazaj že več kot dve leti prej). Toda to obdobje ni trajalo prav dolgo; ko so se po Stalinovi smrti odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo zopet otoplili, je sledilo vnovično ukinjanje klasičnih gimnazij, izrinjanje grščine iz šol ter marginalizacija latinskega jezika. To je pripeljalo tako daleč, da je v 80. letih v Ljubljani iz klasične filologije diplomiral le en študent letno.

Kljub podobnemu razvoju v državah bivše Sovjetske Zveze in Jugoslavije je bilo na simpoziju čutiti težnjo po razbijanju enoznačnega pogleda na to obdobje in izpostavljanju lastnih specifik. Po eni strani je tako s svojo zgodbo izstopala Gruzija, ki je bila zaradi bližine Grčije in Bizanca vselej tesno povezana s klasično tradicijo in je poučevanje stare grščine gojila praktično od antike dalje – študirati klasično filologijo je tu pomenilo seznanjati se z lastno zgodovino, literaturo in kulturo. Ti študiji so poseben razmah doživeli  v 19. stoletju, ko sta se grščina in latinščina preselili tudi v gimnazije. Situacija pa se je v 20. letih 20. stoletja drastično spremenila. Po vdoru Rdeče armade in izgubi samostojnosti so morali zaradi pritiska sovjetske ideologije klasične jezike v gimnazijah ukinjati, ohranili pa so se zgolj na univerzah. Pretresljivo je bilo tudi poročilo o povojnem dogajanju v Romuniji, kjer so bile razmere izrazito težke. Kot povsod drugod, kjer je bil uveden komunistični režim, so tudi tu preganjali vse tuje jezike, povezane z Zahodom, grščina in latinščina pa sta bili še na veliko slabšem položaju kot moderni jeziki. Tisti redki posamezniki, ki so se odločili za te študije – ti so namreč veljali za nevarne, v najboljšem primeru pa za nekoristne – so bili prisiljeni študirati v težkih pogojih. Vladala je stroga cenzura avtorjev in nadzor nad delom učiteljev, na voljo je bilo le malo knjig in slovarjev (celo v univerzitetni knjižnici so morali tako študentje kot profesorji čakati v vrsti, da bi se dokopali do pogosto edinega izvoda), diplomante pa so pošiljali poučevat po vaseh v odročnih predelih, mimo katerih je vodila le železniška proga – če so imeli srečo.

Prav zaradi takšnih pogojev je kontrast z dogajanjem v Bolgariji še toliko bolj izrazit: tu je bila namreč po vojni kot samostojna disciplina uvedena trakologija (i.e. veda, ki preučuje Trakijo), ponovno je bila odprta klasična gimnazija, pojavili pa so se tudi prevodi antičnih avtorjev, namenjeni množičnemu bralstvu. Ponovna legitimacija klasične tradicije je bila mogoča, ker jo je družba dojemala kot nekaj oddaljenega in zato nenevarnega. Tudi na Madžarskem se je filološka tradicija ohranjala po letu 1945 z uprizarjanjem antičnih dram, seveda v ideološki preobleki, na Hrvaškem pa je istočasno z vzponom nacionalizma v 70. letih izšla antologija hrvaških piscev, ki so pisali v latinščini – šlo je za sistematičen prikaz tisočletne tradicije pisanja v latinskem jeziku na vseh območjih današnje Hrvaške, ki je povezal nacionalno komponento z nadnacionalno.

Da klasična tradicija ni bila povsod sprejeta zgolj negativno, kaže tudi primer poljskega filologa Aleksandra Krawczuka, ki je bil eden prvih diplomantov po vojni in je užival velik sloves tako v času sovjetskega režima kot tudi po njegovem padcu. S pisanjem popularnih knjig o antičnih osebnostih se je dokopal do lastne TV oddaje, ki so jo predvajali enkrat mesečno, politično aktiven pa je ostal tudi po padcu komunizma in je še naprej javno poudarjal pozitivne plati komunističnega obdobja na Poljskem. Povsem nasproten odnos je imel Aleksander Zajcev, profesor stare grščine na peterburški univerzi, ki je v primerjavi z ostalimi intelektualci, ki so raje izbrali pasivno opozicijo, komunističnemu režimu in Stalinu osebno jasno nasprotoval. Zaradi tega je bil aretiran in zaprt v norišnico, od koder so ga izpustili šele po Stalinovi smrti. Njegov primer ni bil izjema. Učenjaki, ki so se uprli novi vladi ali zavestno kršili njena določila, so bili v najboljšem primeru ob službo, v najslabšem pa celo ob življenje. Številni so bili primorani zapustiti svojo domovino. Tako je bilo npr. v primeru Ladislausa Bolchazyja in Jerzyja Linderskega, ki sta se iz Slovaške in Poljske zatekla v ZDA. Zgovorna je tudi zgodba univerze v Lvovu, od koder je bila večinoma poljska intelektualna elita zaradi sovjetske zasedbe mesta prisiljena oditi na druge poljske univerze, mesto profesorja pa je v 50. letih zasedel Solomon Lurie, ki je sém „pribežal“ iz Leningrada in postal ključna figura pri obnovi klasičnega oddelka. Povsem drugačna je bila usoda romunskega klasičnega filologa Aleksandra Graura, ki se je po študiju v tujini, kjer je dosegel velik sloves, vrnil v rodno Romunijo. Toda bil je izjemno razočaran, saj so mu kljub izjemnim akademskim dosežkom zaradi judovskega porekla odrekali mesto na univerzi. Po vojni se je kot eden izmed redkih intelektualcev pridružil Komunistični partiji, kar mu je omogočilo, da je zasedel številne pomembne pozicije, dobil mesto na univerzi v Bukarešti in članstvo v romunski Akademiji Znanosti.

Kot zanimivost velja na koncu izpostaviti prispevek iz Anglije, projekt „Classics and Class,“  ki ga že lep čas gojijo. Udeleženci projekta raziskujejo vpliv klasične tradicije na konkretnih primerih – tako je bila na simpoziju predstavljena enigmatična figura Eugena Sandowa iz Prusije, ki je v zgodnjih 20. letih v Angliji in ZDA zaslovel kot pisec številnih bestsellerjev, še bolj pa kot bodybuilder – postal je celo osebni trener kraljeve hiše. Njegova zgodba je zanimiva, saj se je predstavljal kot Herkules iz delavskega razreda in se na ta način okoriščal z antično tradicijo. S to in številnimi drugimi študijami konkretnih posameznikov poskušajo raziskovalci dokazati svojo tezo, da recepcija klasične kulture ni bila le domena bogatih in vplivnih, pač pa se pod elitistično skorjo klasične tradicije skriva kulturna sredica, ki apelira na izjemno široko občinstvo in ni politično enoznačna.

Da je bilo dogajanje v času komunizma in socializma zares veliko bolj kompleksno, kot se morda zdi na prvi pogled, potrjuje prav paleta usod različnih filologov, ki so bili predstavljene na simpozijo: posamezniki so se do režima opredeljevali različno in zavzemali vse možne pozicije od radikalnega nasprotovanja režimu pa vse do pasivne opozicije do komunistične ideologije ali celo njenega odobravanja. Medtem ko je bilo prevajanje nekaterih klasičnih avtorjev strogo prepovedano, so druge (seveda v marksistični preobleki) izdajali v množičnih nakladah. Tudi odnos režima do klasične tradicije in jezikov ni bil enoten; po prizadevanjih za odpravo klasičnih jezikov so sledila – resda kratkotrajna – obdobja „naklonjenosti,“ v katerih so vodilni spoznavali, da je klasična izobrazba vendarle koristna – najbolj bizarno pri tem pa je dejstvo, da so bili to pogosto kar isti ljudje, ki so si jo prej na vso moč prizadevali izkoreniniti.