Tags

Related

Share

O duhovni postavi

Marko Asket (prev. Jasna Hrovat)

O piscu tega globokega duhovnega spisa, Marku Asketu, imenovanem tudi Marko Menih ali Marko Puščavnik, je pravzaprav malo znanega. Živel je v petem stoletju, čeprav naj bi po mnenju nekaterih živel v šestem stoletju, kar pa je manj verjetno. Kakor njegov sodobnik, sv. Nil, naj bi bil učenec sv. Janeza Zlatoustega, ki naj bi ga v njegovem 40. letu zamenišil, vendar tudi to ni zanesljivo. Kakor izvemo iz Markovega Pisma Nikolaju Samotarju, naj bi nekaj časa živel kot puščavnik, vendar ni znano, v kateri puščavi; po nekaterih domnevah v Egiptu (najverjetneje v Nitriji v Spodnjem Egiptu, in to šestdeset let!), po drugih v Palestini. Preden je postal menih, je bil morda predstojnik skupnosti blizu Ankyre (Ankara) v Mali Aziji. Poleg Poglavij o duhovni postavi in drugih dveh del, vključenih v Filokalijo, Dvesto šestindvajset poglavij o tistih, ki menijo, da se opravičujejo iz del in Pismo Nikolaju Samotarju, je napisal še najmanj šest spisov; najpomembnejši so spisi o krstu, pokori in proti nestorijancem.[1]

         Pravoslavna cerkev se ga spominja kot svetnika 5. marca.[2]

         V svojih duhovnih spisih, ki so močno naperjeni proti heretičnemu sirskemu gibanju mesalijanstvu, daje zlasti velik pomen vlogi krstne milosti ter podrobno razčlenjuje naravo skušnjav.[3]

 

Morda bi to lahko bil tudi Marko, ki se pojavi v abecedni zbirki apoftegem kot aba Marko Egiptovski, kar bi potrjevalo domnevo o njegovem puščavništvu v egiptovski puščavi:

 

O abu Marku Egiptovskem so pripovedovali, da je živel tako, da trideset let ni prišel iz svoje celice. Duhovnik je imel navado, da je prišel in mu opravil sveto daritev. Hudič je opazil moževo neizrekljivo stanovitnost in je začel z brezbožnim delovanjem, da bi ga zvabil v pogubo. In pripravil je nekega obsedenega človeka, da je šel k starcu pod pretvezo, naj bi molil zanj. Brez uvoda je zaklical starcu: “Tvoj duhovnik ima vonj greha. Nikakor ne pústi, da bi prišel k tebi.” Bogonavdihnjeni mož mu je rekel: “Otrok, vsi mečejo nečistost ven. Ti pa jo prinašaš k meni. Vendar je pisano: ‘Ne sodite, da ne boste sojeni.’[4] Četudi je grešnik, ga bo Bog prav tako rešil. Pisano je: ‘Molite drug za drugega, da boste ozdravljeni.’”[5] Po teh besedah je zmolil molitev in izgnal demona iz človeka. In odpustil ga je zdravega. Ko je prišel duhovnik kot po navadi, ga je starec z veseljem sprejel. Ko pa je dobri Bog videl, kako brez hudobije je starec, mu je pokazal znamenje. Duhovnik se je namreč pripravljal stopiti pred sveti oltar in o tem je starec pripovedoval: “Videl sem, da je Gospodov angel prišel z neba in položil roko na duhovnikovo glavo in duhovnik je postal kakor ognjen steber.[6] Ko sem se začudil nad tem prizorom, sem zaslišal glas, ki mi je govoril: ‘Človek, kaj se čudiš temu dogodku? Če namreč zemeljski kralj ne dovoli svojim velikašem stati pred sabo drugače kot v velikem sijaju, kako ne bi Božja moč toliko bolj očistila teh služabnikov svetih skrivnosti, ki stojijo pred nebeško slavo?’” Marko Egiptovski, pravi in veliki Kristusov borec, je bil vreden tega milostnega daru, ker ni obsodil duhovnika.  

(Izreki svetih starcev [Tò gerontikòn étoi Apophthégmata hagíon gerónton], prev. J. Hrovat, Celje : Mohorjeva družba 2002, str. 167–168:  Aba Marko Egiptovski 1/542)

 

Prav tako ni nemogoče,  da je to Marko, o katerem Makarij Aleksandrijski poroča Paladiju (HL 18), da mu nikoli ni dal obhajila, ker mu ga je naravnost z oltarja vedno izročil angel, in da je ta menih znal na pamet Staro in Novo zavezo:

 

Ta sveti Makarij nam je pripovedoval – bil je namreč duhovnik: “Ob času razdeljevanja skrivnosti[7] sem opazil, da asketu Marku nikoli nisem jaz dal daru[8], ampak mu ga je angel izročil z oltarja. Le členek roke tistega, ki je dajal, sem videl.”  Marko je bil tisti mladenič, ki je Staro in Novo zavezo znal na pamet, bil je nadvse blag, razumen kot le kdo.

         (Paladij, Zgodbe za Lavza [Historia Lausiaca], prev. J. Hrovat. Ljubljana: KUD Logos, 2009 str. 161: Makarij Aleksandrijski 25)[9]

 

(Marko Asket)

 

Našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga:  200 poglavij o duhovni postavi  [Toû hosíou kaì theophórou patròs hemôn Márkou toû askétou perì nómou pneumatikoû. Kephálaia Σ’]

 

1) Ker ste pogosto želeli vedeti, kako je po apostolovem nauku[10] postava duhovna  in katero je spoznanje in delovanje tistih, ki hočejo to postavo ohraniti, bomo to po svojih močeh povedali.

2) Prvič, vemo, da je Bog začetek, sredina in konec vsega dobrega. Dobro pa je nemogoče udejanjati ali verovati, razen v Kristusu Jezusu in Svetem Duhu.

3) Vsako dobro je bilo podarjeno po Gospodovi previdnostni ureditvi; kdor to veruje, tega (daru) ne bo izgubil.

4) Trdna vera je utrjen stolp. Kristus bo postal vse temu, ki to veruje.

5) Naj bo On, ki je začetnik vsega dobrega, na začetku vsakega tvojega načrta, da bo v skladu z Božjo voljo.

6) Kdor je ponižen in se posveča duhovnemu delu, bo ob branju božanskih spisov vse umeval kot namenjeno njemu samemu in ne komu drugemu.[11]

7) Kliči na pomoč Boga, da odpre oči tvojega srca in spoznaš – po lastni izkušnji – koristnost molitve in branja.[12]

8) Kdor ima kakšen duhovni milostni dar in je sočuten do tistih, ki ga nimajo, zaradi sočutja (do njih) ta dar ohranja. Kdor pa je bahač, ga bo izgubil, ker bo podlegel napadom bahavih misli.[13]

9) Usta ponižnega govore resnico; kdor pa ji ugovarja, je enak tistemu služabniku, ki je udaril Gospoda po licu.[14]

10) Ne postani učenec tistega, ki se hvali, da se namesto ponižnosti ne naučiš prevzetnosti.

11) Ne ponašaj se v srcu s svojimi razlagami Pisma, da z umom ne podležeš duhu svetoskrunskega govora o Bogu.

12) Ne skušaj razrešiti nečesa zapletenega s prepirljivostjo, temveč kakor naroča duhovna postava: s potrpežljivostjo, molitvijo in enovito ustrojenim[15] upanjem.

13) Slepi vpije in govori: “Sin Davidov, usmili se me,”[16] ker moli telesno in še nima duhovnega spoznanja.

14) Ta, ki je bil prej slep in je spregledal ter zagledal Gospoda, mu je padel pred noge, ker ga je priznal[17] ne več za sina Davidovega, temveč za Sina Božjega.[18]

15) Ne prevzemi se, če izlivaš solze med svojo molitvijo. Kristus se je namreč dotaknil tvojih oči in spregledal si z (raz)umom.[19]

16) Kdor posnema slepega in odvrže svoj plašč ter se približa Gospodu, mu postane spremljevalec in oznanjevalec popolnih naukov.[20]

17) Hudobija,[21] premlevana v mislih, podžiga srce; če pa je odstranjena z vzdržnostjo in upanjem, ga potre.[22]

18) Obstaja potrtost srca, ki je blaga in pomaga h kesanju, je pa še druga, groba in škodljiva, ki stre srce.[23]

19) Bedenje, molitev in potrpežljivo prenašanje tega, kar pride (nad človeka), je potrtje, ki ne poškoduje, temveč koristi srcu, samo če s pohlepom[24] ne razbijemo njihovega sodelovanja. Kdor namreč v tem vztraja, bo dobil pomoč tudi v drugih stvareh. Kdor pa je nemaren in raztresen, bo ob odhodu s sveta občutil neznosno bolečino.

20) Srce, ki ljubi užitek, bo ječa in veriga za dušo ob času odhoda s sveta; delovno srce pa so odprta vrata.

21) Trdo srce so železna vrata, ki vodijo v mesto; toda trpečemu in stiskanemu se bodo odprla sama od sebe, kakor Petru.[25]

22) Mnogo je načinov molitve, zelo različnih med seboj, vendar noben način ni škodljiv; če pa bi bil, to ne bi bila molitev, temveč satanovo delovanje.

23) Človek, ki je hotel storiti zlo, je najprej molil v mislih, kakor je imel navado; ko mu je Previdnost to preprečila,  se je  nato silno zahvaljeval.

24) David je hotel ubiti Nabala iz Karmela, a ob spominu na  Božje povračilo[26] je opustil namero ter se zelo zahvaljeval za to.[27] Vemo pa spet, kakšne stvari je storil v pozabi Boga in (s takim ravnanjem) ni prenehal, doker ga prerok Natan ni spomnil na Boga.[28]

25) V trenutkih, ko se spominjaš Boga, pomnoži molitev s prošnjo, naj  te takrat, ko (Nanj) pozabiš, Bog spomni.

26) Ko bereš Božje pismo, spoznaj, kar je skrito v njem. “Kar je bilo namreč prej napisano,” pravi, “je bilo vse vnaprej napisano v naše poučenje.”[29]

27) Pismo pravi, da je “vera temelj tega, kar kdo upa,”[30] za tiste pa, ki ne spoznavajo, da je Kristus v njih, pravi, da niso prestali preizkušnje.[31]

28) Kakor se misel razodeva po delih in besedah, tako se prihodnje plačilo po dejanjih srčne dobrote.

29) Usmiljeno srce bo prejelo usmiljenje, nasprotno pa bo izzvalo nasprotno.

30) Postava svobode uči vso resnico; mnogi jo sicer prepoznajo razumsko, redki pa jo doumejo, in to (doumevanje se uresniči) po meri njihovega udejanjanja zapovedi.

31) Ne išči njene popolnosti[32] v človeških krepostih; v njih namreč ni popolna. Njena popolnost se namreč skriva v Kristusovem križu.

32) Postava svobode se prepoznava s  pomočjo razuma, z delovanjem po zapovedih se doume, izpolnjuje pa s Kristusovim usmiljenjem.

33) Kadar nas bo vest prisilila ravnati se po vseh Božjih zapovedih, takrat bomo spoznali, da je Gospodova postava brezgrajna;[33] v naših dobrih delih se sicer uspešno izvršuje, brez Božjega usmiljenja pa se v ljudeh ne more dopolniti.

34) Tisti, ki mislijo, da niso dolžni izpolniti vse Kristusove zapovedi, poznajo Božjo postavo telesno;[34] “ne razumejo ne tega, kar berejo, ne tega, kar vneto zagovarjajo”.[35] Zato tudi mislijo, da jo lahko izpolnjujejo z deli. 

35) Je dejanje, ki je  na videz lepo izvršeno, a namen tega, ki ga stori, ni dober; in je drugo, ki se zdi kakor zlo, a namen tega, ki ga stori, je dober. Ne samo, da nekateri delajo tako, tudi besede govorijo na način, ki smo ga prej omenili. Nekateri preobrnejo namen dejanja zaradi neizkušenosti ali nevednosti, nekateri s hudobnim naklepom, spet drugi pa s pobožnim namenom.

36) Tistega, ki navzven hvali, a skriva v sebi obrekovanje in grajo, je preprostejšim težko odkriti. Podoben mu je tudi častihlepnež v ponižni preobleki. Vsi ti lahko za dolgo ukanijo resnico z lažjo, a se pozneje z deli razkrijejo in so osramočeni.[36]

37) Nekdo, ki stori navidez dobro dejanje, prizadene bližnjega; nekdo drug pa s tem, da tega ni storil, pridobi v razumnosti.[37]

38) Obstaja graja, ki  izvira iz hudobije in maščevanja; obstaja pa tudi drugačna, iz strahu Božjega in resnice.

39) Nikar ne grajaj tistega, ki je prenehal grešiti in odslej živi sprokorno.[38] Če praviš, da ga grajaš v Božjem imenu, najprej razkrij svojo hudobnost.

40) Izvor vsake kreposti je Bog, prav kakor je izvor dnevne svetlobe sonce.

41) Ko storiš nekaj krepostnega, se spomni Njega, ki je rekel: “Brez mene ne morete storiti ničesar.”[39]

42) Prek stisk se pripravlja ljudem vsako dobro,[40] prav tako pa slábo prek hlepenja po prazni slavi in uživanja.

43) Kdor je pri ljudeh po krivem obdolžen, se izogne grehu ter najde pomoč, primerno stiski.

44) Kdor verjame Kristusu glede plačila, voljno pretrpi vsako krivico – po meri svoje vere.

45) Kdor moli za ljudi, ki mu delajo krivico, ovrže demone; kdor pa prvim nasprotuje, tega ti slednji poškodujejo.

46) Boljša je človeška pregreha kot demonska; kdor pa ugaja Gospodu, premaga obe.

47) Vsako dobro pride previdnostno od Gospoda. To pa skrivnostno uide nehvaležnim, nepostavnim in lenim.

48) Vsaka hudobija uvede v prepovedan užitek in vsaka krepost v duhovno tolažbo. In če prevladuje prva, napeljuje k sebi lastnemu, prav tako druga k sebi sorodnemu.

49) Žalitev ljudi povzroči srcu stisko, kdor pa jo prenese, mu postane izvor čistosti.

50) Nevednost povzroči, da zavračamo, kar je koristno; in tako postane predrzna ter poveča zlo, ki je že prej prisotno.

51) Tudi kadar nisi v težavah, bodi pripravljen[41] na stiske; in ker boš dajal odgovor,[42] se vzdrži pohlepa.

52) Če si grešil na skrivaj, ne skušaj tega skriti. Vse je namreč razgaljeno in odkrito očem Gospoda, ki mu moramo dati odgovor.[43]

53) V mislih se razodeni Gospodu; človek namreč vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.[44]

54) Ničesar ne misli ali delaj, ne da bi imel cilj v Bogu. Prazen bo namreč trud tistega, ki hodi brez cilja.

55) Kdor greši, ne da bi ga v to prisilila stiska, s težavo opravi pokoro, kajti Božja pravičnost je zelo zvesta resnici.[45]

56) Žalosten dogodek razumnega spomni na Boga; v sorazmerju s tem stre tistega, ki pozabi na Boga.

57) Naj te vsaka neprostovoljna težava nauči spominjati se (Boga) in ne bo ti umanjkal razlog za pokoro.

58) Pozaba sama po sebi nima nobene moči, toda moč dobi sorazmerno z našo brezbrižnostjo.

59) Ne govori: “Kaj naj storim? Nočem namreč (pozabiti), vendar se zgodi!” Ko si se namreč spomnil, si ukanil svojo dolžnost.

60) Ko se spomniš (nečesa) dobrega, to stori; in česar se ne spomniš, ti bo razkrito; in nikakor ne prepusti misli nerazsodni pozabi. 

61) Sveto pismo pravi: “Podzemlje in poguba sta Gospodu pred očmi.”[46] To govori o nevednosti srca in pozabi.

62) Podzemlje je nevednost; oba sta namreč temna. Poguba pa je pozaba, kajti obe se izgubljata iz obstajanja.

63) Ubadaj se s svojimi slabostmi, ne (s slabostmi) bližnjega; in delovišče tvojega uma ne bo oplenjeno.

64) Brezbrižnost do vsega dobrega, česar je človek zmožen, je težko odpustljiva; miloščina in molitev pa tiste, ki so brezbrižni, vrneta na pravo pot.

65) Vsaka stiska zaradi Boga je bistveno delo pobožnosti; resnična ljubezen se namreč preizkuša z nesrečami.

66) Ne govori, da si dosegel krepost brez stiske. Krepost z lagodjem namreč ne prestane preizkusa.

67) Premisli o izidu vsake neprostovoljne stiske in odkril boš, da je to uničilo greh.

68) Mnogi nasveti bližnjih so koristni; za vsakogar pa je ustreznejše njegovo lastno mnenje.

69) Če želiš poskrbeti za zdravje, bodi pozoren na (svojo) vest, in kar koli ti reče, stori in našel boš, kar ti je v korist.

70) Skrivnosti vsakogar pozna Bog in tudi vest; z njuno pomočjo naj se poboljša.

71) Kolikor je v njegovi moči, človek izvršuje v skladu z lastno voljo; izide vsega tega pa Bog stori skladno s (svojo) pravičnostjo.

72) Če hočeš brez krivde sprejemati hvalo od ljudi, najprej z veseljem sprejmi[47] grajo svojih grehov.

73) Kolikor sramote nekdo pretrpi zaradi Kristusove resnice, bo stokrat toliko časti prejel od množice. Vendar je bolje vsako dobro izvrševati zaradi resničnosti prihodnjega veka.

74) Kadar človek človeku pomaga z besedami ali z dejanji, naj oba doumeta, da je to Božja milost. Kdor se ne zaveda tega, bo podrejen tistemu, ki se zaveda.

75) Kdor hvali bližnjega s hinavščino, ga bo pozneje žalil in bo tudi sam osramočen.

76) Kdor ne ve za zasedo sovražnikov, je kaj hitro lahko ubit; in kdor ne ve za vzroke strasti, prav lahko pade.

77) Iz užitkaželjnosti se rodi brezbrižnost in iz brezbrižnosti se rodi pozaba. Bog je namreč vsem podaril védenje o tem, kaj je vsakomur v dobro.

78) Človek svetuje bližnjemu v skladu s svojim znanjem; Bog pa v tistem, ki temu prisluhne, deluje skladno z njegovo vero.

79) Videl sem neizobražene,[48] ki so bili dejansko ponižni; in postali so pametnejši od pametnih.

80) Neki drug neizobražen človek je slišal, kako one hvalijo, a ni posnemal ponižnosti, temveč se je napihoval z neizobraženostjo in se tako navzel še  napuha.

81) Kdor zaničuje modrost in se baha z neukostjo, ni neizobražen samo v besedi, ampak tudi v spoznanju.[49]

82) Kakor je nekaj drugega modrost besede[50] kot razumnost, tako je neizobražen govor nekaj drugega kot nespamet.

83) Nepoznavanje izrazov nič ne škoduje resnično pobožnemu, prav tako ne modrost besede ponižnemu.

84) Ne govori: “Ne vem,  kaj je prav, zato nisem kriv, če tega ne storim.” Če namreč storiš, kar veš, da je dobro, se ti bo ostalo nato razkrilo, kakor bi šel skozi sobice, boš spoznaval eno po eno. Ni ti koristno vedeti, kaj pride kot drugo, preden ne storiš tega, kar je prvo. Brez del namreč “spoznanje napihuje”, medtem ko “ljubezen izgrajuje”, s tem da “vse prenese”.[51]

85) Besede božanskega Pisma prepoznaj tako, da jih udejanjaš, in se ne napihuj z razglabljanjem zgolj o njegovih mislih. 

86) Kdor opusti dejanja in se opira le na golo spoznanje, drži trsteno palico namesto dvoreznega meča. In ta se bo v času vojne – po besedah Svetega pisma – zadrla v njegovo roko, jo predrla[52] in svoj naravni strup vbrizgala vanjo namesto v sovražnike.[53]

87) Vsaka misel ima mero in težo pred Bogom. Isto stvar je namreč možno preudarjati ali s strastjo ali enostavno.[54]

88) Kdor je spolnil zapoved, naj sprejme[55] tudi skušnjavo, povezano z njo. Ljubezen do Kristusa se namreč preizkuša z nesrečami.

89) Nikoli si ne domišljaj, da si lahko brezbrižen do (svojih) misli. Bog je namreč pozoren na vsako (tvojo) misel.[56]

90) Kadar opaziš, da ti misel narekuje človeško slavo, zanesljivo spoznaj, da ti pripravlja sramoto.

91) Sovražnik pozna pravičnost duhovne postave in išče samo razumski pristanek. Tako bo namreč bodisi podvrgel tistega, ki ga ima v oblasti, naporom pokore, bodisi mučil z nezgodami, ki niso odvisne od njegove volje,[57] če se pač ne spokori. Včasih ga pripravi, da se upre nezgodam, da bi tako pomnožil muke, ob koncu življenja pa ga prikazal kot nevernega zaradi pomanjkanja potrpljenja.

92) Mnogi so se na vso moč[58] borili proti stvarem, ki so prišle nadnje, toda brez molitve in pokore nihče ni ubežal nevarnosti.

93) Slabe stvari  prejemajo moč druga od druge; podobno se tudi dobre medsebojno množijo in tistega, ki jih je deležen, spodbujajo, da še mnogo bolj napreduje.

94) Hudič zmanjšuje pomen malim grehom. Drugače namreč ne more voditi v večje zlo.

95) Korenina sramotne strasti je človeška hvala, prav kakor (je korenina) vzdržnosti graja hudobije, ne le ko jo poslušamo, ampak ko jo tudi sprejmemo.

96) Ničesar ne pridobi, kdor se je odpovedal vsemu, a se vdaja nasladam.[59] Kar je namreč delal s premoženjem, to počne tudi, ko nima ničesar.

97) Prav tako je vzdržnež, ki pridobiva[60] premoženje, po miselnosti brat prejšnjega; glede razumske naslade ima namreč isto mater, a zaradi spremembe strasti drugega očeta.

98) Nekdo premaga (neko) strast, ker se vda večjemu zadovoljstvu, in tisti, ki ne poznajo njegovega namena, ga slavijo. Tako počne nekoristne reči in kmalu tudi sam sebe več ne pozna.

99) Vzrok vsakega zla sta hlepenje po prazni slavi in užitek. Kdor ju ne sovraži, ne odstrani strasti.

100) Korenina vsega zla je pohlep po denarju,[61] toda jasno je, da obstaja zaradi zla.

101) Um oslepi zaradi treh strasti; govorim o pohlepu po denarju, hlepenju po prazni slavi in užitku.

102) Po Svetem pismu so to tri pijavkine hčere, ljubljene z ljubeznijo matere-nespameti.[62]

103) Spoznanje in vera, ki sta nam dana po naravi, ne otopita zaradi ničesar drugega kot zaradi njih.

104) Srd in jeza in vojne in umori in ves ostali seznam hudobij so se zaradi njih silno okrepili v ljudeh.

105) Tako je treba sovražiti pohlep po denarju, prazno slavo in užitek kakor matere vsega zla in mačehe vseh kreposti.

106) Zaradi teh nam je naročeno, naj ne ljubimo sveta in tudi tega ne, kar je v svetu;[63] a ne da bi nerazsodno sovražili Božje stvaritve, temveč da bi odstranili priložnosti za te tri strasti.

107) Rečeno je: “Nihče, ki služi vojsko, se ne zapleta v vsakdanje opravke.”[64] Kdor hoče namreč premagati strasti, a se zaplete z njimi, je podoben tistemu, ki gasi požar s plevami.

108) Kdor se zaradi premoženja ali slave ali užitka jezi nad bližnjim, še ni spoznal, da Bog ureja dejanja s pravičnostjo.

109) Kadar slišiš Boga, ki pravi: “Če se kdo ne odpove vsemu, kar ima, ni mene vreden,”[65] ne misli, da je rečeno samo o premoženju, ampak o vseh zlih dejanjih.

110) Kdor ne pozna resnice, tudi ne more resnično verovati. Spoznanje namreč po naravi hodi pred vero.

111) Kakor je vsaki od vidnih stvari Bog določil, kaj je zanjo primerno, tako (je to določil) tudi človeškim mislim, naj to hočemo ali nočemo.

112) Če kdo, ki je očitno grešil in se ni skesal, ni nič trpel vse do konca življenja, potem bodi prepričan, da mu bo sodba neusmiljena.

113) Kdor razumno moli, prenese vse, kar pride nadenj; kdor pa to zameri, nikakor še ni čisto molil.

114) Če ti kdo škoduje ali te sramoti ali preganja, ne razmišljaj o sedanjem, ampak pričakuj prihodnje; in odkril boš, da ti je priskrbel[66] mnogih dobrin ne le v sedanjem, ampak tudi v prihodnjem veku.

115) Kakor neješčim pomaga grenkoba pelina, tako je za tiste s slabim značajem primerno, da trpijo slabe stvari. Prvim namreč zdravila pripravljajo dobro počutje, drugim pa spokorjenje.

116) Če ne želiš trpeti slabega, tudi ne želi delati slabega – kajti temu ono prvo neizbežno[67] sledi. Kar namreč človek seje, to bo tudi žel.[68]

117) Če prostovoljno sejemo slabo in proti svoji volji to žanjemo, se moramo čuditi Božji pravičnosti.

18) Zato ker se čas med setvijo in žetvijo podaljšuje, ne verjamemo[69] v povračilo.

119) Če si grešil, ne krívi za to dejanja, temveč mišljenje. Če um ne bi tekel spredaj, telo ne bi sledilo.

120) Hujši od tistih, ki očitno grešijo, je tak, ki na skrivaj ravna hudobno. Zato je tudi huje kaznovan.

121) Kdor snuje prevare in skrivaj dela hudo, je kača, kakor pravi Pismo, “ki leži na poti in piči konja v kopito.”[70]

122) Kdor istega soseda nekomu hvali, pred drugim pa ponižuje, tega imata v oblasti slavohlepnost in zavist. S hvalo hoče zakriti zavist, s poniževanjem pa sebe dela uglednejšega od onega.

123) Kakor se ne morejo skupaj pasti jagnjeta in volkovi,[71] tako je nemogoče doseči usmiljenje, če bližnjega varaš.

124) Kdor skrivaj primeša ukazu svojo voljo, je prešuštnik, kakor pojasnjuje Modrost, in zaradi pomanjkanja pameti pretrpi bridkost in nečast.[72]

125) Kakor je nemogoča združitev vode in ognja, tako si nasprotujeta samoopravičevanje in ponižnost.

126) Kdor išče odpuščanje grehov, ljubi ponižnost; kdor pa obsoja drugega, zapečati svojo lastno zlobo.

127) Greha ne pústi neodstranjenega, najsi je še tako neznaten, da te nato ne napelje k večjemu zlu.

128) Če se hočeš odrešiti, ljubi besedo resnice in nikoli ne zavrni opomina brez presoje.

129) Beseda resnice je spremenila ‘gadjo zalego’ in jim pokazala, kako naj ubežijo prihodnji jezi.[73]

130) Kdor sprejme besede resnice, sprejme Boga Besedo; On pravi namreč: “Kdor vas sprejme, mene sprejme.”[74]

131) Mrtvoudnega so spustili skozi streho;[75] to je grešnik, ki ga verni grajajo v imenu Boga in zaradi njihove vere prejme odpuščanje.

132) Bolje je s  pobožnostjo moliti za bližnjega kakor grajati ga zaradi vsakega greha.

133) Kdor se resnično spokori, je deležen posmeha neumnih. To mu je dokaz, da je Bogu všeč.[76]

134) Kdor se bori,[77] se obvladuje v vsem; ne odneha, dokler Gospod ne iztrebi ‘semena iz Babilona’.[78]

135) Recimo, da je dvanajst nečastnih strasti; če po svoji volji vzljubiš eno, ta zapolni prostor (ostalih) enajstih.

136) Greh je plamteč ogenj. Kolikor mu odvzameš goriva, toliko prej je pogašen; in kolikor dodaš, se v skladu s tem razgori.

137) Če si povzdignjen s hvalami, pričakuj nečast. Rečeno je namreč: “Kdor se povišuje, bo ponižan.”[79]

138) Ko odvržemo vse hoteno zlo iz misli, tedaj se bomo borili s strastmi, ki so v skladu z našimi nagnjenji.

139) Nagnjenje  je nehoten spomin prejšnjega zla. Tisti, ki se (še) bori, ga zadržuje, da ne napreduje v strast;  kdor pa je zmagal, ga je zavrnil, a je še izziv.[80]

140) Izziv je vzgib srca – brez podob –, kot gorski prelaz, ki ga izkušeni prej zavzamejo.

141) Kjer so v mislih podobe, tam človek pristane nanje.[81] Vzgib brez podob je namreč izziv, ki ne zagreši ničesar. Nekdo ubeži iz tega kakor ogorek, potegnjen iz ognja,[82] je pa tudi drugi, ki se ne obrne nazaj, dokler se ne plamen ne razvname.

142) Ne govori: “Nočem, a kar sámo pride.” Četudi nočeš stvari same, pa gotovo ljubiš vzroke zanjo.

143) Kdor išče hvalo, se nahaja v strasti. In kdor tarna nad stisko, ki je prišla nadenj, ljubi užitek.

144) Misel tistega, ki se vdaja nasladam, niha, kakor na tehtnici; zdaj toži in tarna zaradi svojih grehov, zdaj se prepira in ugovarja bližnjemu, opravičujoč[83] svoje naslade.

145) Kdor vse preizkuša, in kar je dobro, obdrži,[84] se bo posledično oddaljil od vsega zla.

146) Potrpežljiv mož ima obilje razuma;[85] podobno tudi tisti, ki uho nastavi besedam modrosti.

147) Brez spomina na Boga je nemogoče resnično spoznanje. Brez tega se pojavi drugo, nepravo.

148) Trdosrčnosti pomaga beseda bistrejšega spoznanja. Če nima strahu, ne sprejme naporov pokore.

149) Blagemu človeku koristi zaupen pogovor. Tako ne preizkuša Božjega potrpljenja in ne zaide pogosto v prestopke.

150) Močnega moža ne grajaj zaradi domišljavosti, ampak mu pokaži nevarnost sramote v prihodnosti. Na ta način razumni rad sprejme grajo.

151) Kdor sovraži grajo,[86] po svoji volji podleže strasti. Kdor pa jo ljubi, se mu očitno strast pojavlja v skladu z njegovim nagnjenjem.

152) Ne želi si poslušati o tujih zlobnostih. Taki želji se namreč vtisnejo tudi znamenja teh zlobnosti.

153) Če z veseljem poslušaš hudobne govorice, se jezi nase in ne nanj, ki jih govori. Če je namreč (tvoje) poslušanje zlobno, bo zloben tudi tisti, ki prinaša govorice.[87]

154) Če kdo naleti na blebetave ljudi, naj se čuti odgovornega za take besede, če ne od nedavna, pa zaradi starih dolgov.

155) Če vidiš, da te kdo hvali s hinavščino, pričakuj, da te bo ob svojem času poniževal.

156) Sedanje stiske sprejmi s pogledom na prihodnje dobrine in brezbrižnost[88] ne bo  nikoli oslabila tvojega boja.

157) Če ti je nekdo dal nekaj za telesne potrebe in hvališ njega samega ter ne upoštevaš Boga, se ti bo ta človek pozneje zdel hudoben.

158) Vsako dobro pride od Gospoda po Njegovi previdnosti. In vsi, ki te dobrine prinašajo, so služabniki dobrega.

159) Sprejmi z ravnodušnostjo misli prepletanje dobrega in slabega. In Bog bo poravnal neuravnoteženost dogajanj.

160) Nestalnost[89] misli prinese spremembe v (značajskih) lastnostih. Bog namreč dodeli hotenim dejanjem primerne posledice, četudi niso po naši volji.[90]

161) Čutne zaznave se rojevajo iz razumskih, po Božjem povelju prinašajo, kar je potrebno. 

162) Če se srce vdaja nasladam, postanejo misli in besede kuga;[91] in iz dima prepoznamo gorečo snov.

163) Vztrajaj v svojem mišljenju in se ne boš mučil v preizkušnjah. Če pa se od tega oddaljiš, potrpežljivo prenašaj, kar te doleti.

164) Moli, da ne pride skušnjava.[92] Če pa pride, jo sprejmi kot svojo in ne kot tujo.

165) Odstrani iz svojih misli ves pohlep in tedaj boš mogel videti hudičeva zavajanja.

166) Kdor pravi, da pozna vse hudičeve zvijače, se nevede izdaja za popolnega. 167) Kolikor um zapusti vse skrbi za telesno, do te mere vidi vse hudičeve zvijače.

168) Kogar misli zapeljejo, ga oslepijo. Vidi delovanje greha, vzrokov zanj pa ni zmožen videti.

169) Nekdo sicer na videz izpolni zapoved, vendar s tem služi strásti in zaradi zlih misli uniči dobro dejanje.

170) Ko se  znajdeš na začetku nečesa slabega, ne govori: “Nikakor me ne bo premagalo.” Kolikor si namreč vpleten, toliko si že premagan.

171) Vse, kar nastaja, se poraja iz majhnega, nato pa glede na to, koliko hrane dobiva, pridobiva v rasti.

172) Hudobija je kakor gosto pletena mreža; nekdo, ki se nekoliko zaplete vanjo in je nepazljiv, se popolnoma zamota.

173) Ne želi si poslušati o nesreči sovražnikov. Kdor namreč posluša take besede, bo sam pobral prav take sadove te svoje želje.

174) Ne misli, da vsaka stiska ljudi doleti zaradi greha. Nekateri so Bogu po volji, vendar so preizkušani. Pisano je namreč, da bodo “brezbožni in nepostavni pregnani.”[93] Vendar bodo podobno preganjani tudi tisti, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu.[94]

175) V času stiske bodi pozoren na sugestijo užitka. Ublaži namreč stisko, zato zlahka pristaneš nanjo.

176)   Nekateri imenujejo pametne tiste, ki razločujejo čutno zaznavne stvari. Toda pametni so tisti, ki obvladujejo svoje želje.

177) Dokler ne odstraniš vse hudobnosti, ne poslušaj svojega srca. Kar si je namreč naložilo, ima in hoče še pridobiti.

178) Kakor se kače nahajajo v gozdnih globelih, spet druge pa se skrivajo v hišah, tako se strasti oblikujejo miselno, so pa druge, ki se izražajo z dejanji. Lahko pa se iz ene oblike preobrazijo v drugo.

179) Kadar vidiš, da se to, kar je položeno globoko vate, resnično premika in mirni razum nagovarja v strast, vedi, da je razum to (naj)prej vodil  in gnal v dejanje ter položil v srce.

180) Ne nastane oblak brez sape vetra in strast se ne rodi brez misli.

181) Če ne udejanjamo več mesenih želja – kakor je v Pismu –,[95] bodo v Gospodu z lahkoto odstranjene nadloge naše notranjosti.

182) Predstave, ki so že zasidrane v razumu kot resnično obstoječe, so hujše in trdovratnejše. Tiste, ki nastajajo v mislih, pa so njihovi vzroki in predhodniki.

183) Je hudobija, ki se naseli v srcu zaradi dolgotrajnega nagnjenja. Je pa tudi hudobija, ki napada naše misli skozi vsakdanja dejanja.

184) Bog se ozira na dejanja glede na namene.[96] Rečeno je namreč: “Naj ti daje Gospod po tvojem srcu.”[97]

185)  Kdor ni vztrajen pri motrenju (svoje) vesti, tudi telesnih naporov zavoljo pobožnosti ne sprejema.

186) Vest je knjiga narave. Kdor udejanja, kar bere, izkusi Božjo pomoč.

187) Kdor ne sprejme radovoljno naporov zaradi resnice, bo proti svoji volji vzgajan na hujši način.

188) Kdor pozna Božjo voljo in jo po svojih močeh udejanja z majhnimi napori, bo ubežal velikim.[98]

189) Kdor hoče premagati skušnjave brez molitve in potrpežljivega vztrajanja, jih ne bo pregnal, ampak se še bolj zapletel vanje.

190) Gospod je skrit v svojih zapovedih, tistim, ki Ga iščejo, pa se da najti v skladu z mero, s kakršno Ga iščejo.

191) Ne reci: “Izpolnil sem zapovedi, a nisem našel Gospoda.” Kajti pogosto si, kakor pravi Pismo, našel “spoznanje s pravičnostjo. Tisti namreč, ki ga prav iščejo, bodo našli mir.”[99]

192) Mir je odstranitev strasti, ki se ne najde brez delovanja Svetega Duha.

193) Nekaj je udejanjanje zapovedi, nekaj drugega krepost, čeprav si med seboj dajeta priložnost za dobro. 

194) Udejanjanje zapovedi se pravi, če je udejanjeno to, kar je zapovedano. Krepost pa je, če to, kar nastane, ustreza resnici.

195) Kakor je snovno bogastvo eno samo, a mnogovrstno glede na pridobivanje, tako je ena sama krepost, ki ima mnogo načinov delovanja.

196) Kdor brez del modruje in govori besede, pridobiva bogastvo s krivičnostjo in njegovi napori, kot pravi Pismo, vstopajo v tuje hiše.[100]

197) Vse se bo pokoravalo zlatu, je rečeno, a z umom spoznavne stvari[101] bodo upravljane z Božjo milostjo.

198) Mirna[102] vest se doseže z molitvijo in čista molitev po vesti. Druga drugo po naravi potrebujeta.[103]

199) Jakob je naredil Jožefu pisano suknjo.[104] In Gospod milostno podari ponižnemu spoznanje resnice, kakor je pisano: “Gospod bo ponižne učil svojih potov.”[105]

200) Vedno delaj dobro po svojih močeh, in ko je čas[106] za večje dobro, se ne obračaj k manjšemu. Rečeno je namreč: “Kdor se obrača nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.”[107]




[1] Prim. Photius, Myrobiblion sive bibliotheca librorum quos legit et censuit Photius Patriarcha Constantinopolitanus, PG CIII, 668 sl.

[2] Vendar se v sinaksariju Pravoslavne cerkve pojavi kot njegov praznik tudi 20. maj (prim. npr. na spletu: http://www.synaxarion.gr/gr/sid/3288/sxsaintinfo.aspx: Ho hósios Márkos ho Eremítes. 20 Maïou, mégas synaxarístes).Za 5. marec kot njegov praznik prim. prav tako na spletu: http://orthowiki.org/Mark_the_Ascetic.

[3] Prim. npr. Ware, Kallistos, The Sacrament of Baptism and the ascetic life in the teaching of Mark the Monk, v: Studia patristica x, str. 441-452; Kunze, Johannes, Marcus Eremita, ein neuer Zeuge für das altkirchliche Taufbekenntnis. Leipzig: Dörffling & Franke, 1895 (ponatis: Whitefish, MT: Kessinger Publishing, 2010 /Kessinger Legacy Reprint/); Durand, Georges-Matthieu de, Marc le Moine, Traités, 2 zv., Paris: Cerf,1999-2000.

[4] Mt 7,1.

[5] Jak 5,16.

[6] Prim. 2 Mz 13,4.

[7] Tj. podeljevanja obhajila.

[8] Tj. žrtve oz. hostije, gr. prosphorá.

[9] Nekateri viri (npr. http://orthodoxwiki.org//Mark_the_Ascetic) mu pripisujejo tudi dogodek, ki ga Paladij v različici pripisuje Makariju Aleksandrijskemu (nav. d., 27), Historia Monachorum in Aegypto (Andre Marie Jean Festugière (izd.). Bruxelles, 1961 [kritična izd. grškega besedila]) pa v drugi različici Makariju Egiptovskemu: Hijena je prinesla slepega mladiča puščavniku in ta ga je ozdravil; v zahvalo mu je nato prinesla ovčjo kožo, on pa ji je prepovedal odslej klati ovce revnim ljudem.

[10] Prim. Rim 7,14.

[11] Ali: bo vse obrnil nase in ne na drugega..

[12] Namreč božanskih, svetih spisov.

[13] Različica: napadom skušnjav.

[14] Prim. Mr 14,65; Jn 18,22.

[15] enovito ustrojenim: gr. monológistos morda kaže na preprostost, ki jo v duši poraja molitev Jezusu (»Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me grešnega/grešnika«), ki so jo označevali kot monológistos proseuché.

[16] Mr 10,47; Lk 18,38.

[17] Db: izpovedal za.

[18] Prim. Jn 9,35-39.

[19] Prim. Mt 20,34; Jn 9,6.

[20] Prim. Mr 10,50; Lk 18,43.

[21] Gr. kakía (kakós) prev. tudi kot zlo, hudobnost, slábo; je nasprotje dobremu in kreposti, nekrepost, torej greh.

[22] Prim. Ps 51(50),19.

[23] Različica: grajo/očitanje; gr. epíplexis.

[24] Tj. pretiravanjem, ko podležemo duhu pohlepa.

[25] Prim. Apd  12,10. 22

[26] Ali: ko se je spomnil, da povračilo/maščevanje pripada Bogu.

[27] Prim. 1 Sam 25.

[28] Prim. 2 Sam 12.

[29] Rim 15,4.

[30] Hebr 11,1.

[31] Prim. 2 Kor 13,5.

[32] Tj. popolnosti  ali izpolnitve [teleiótes] postave svobode.

[33] Prim. Ps 18,8 LXX.

[34] telesno tj. po črki.

[35] Tim 1,7.

[36] Ali: grajani; se jim dokaže nasprotno.

[37] Ali: si koristi v skladu s to mislijo/zaradi te misli.

[38] Gr. metanoéo, spremenim mnenje ali duha, spreobrnem ali spokorim se; samostalnik metánoia, spreobrnjenje oz. v puščavski, meniški duhovnosti predvsem ‘spokorjenje’, ‘pokora’, tako načeloma tudi v tem prevodu.

[39] Jn 15,5.

[40] Prim. Apd 14,22.

[41] Db. pričakuj.

[42] Prim. Heb. 13,17.

[43] Heb. 4,13.

[44] 1 Sam 16,.

[45] Ali: pozorna, tj. Božji resnici nič ne uide; gr. aláthetos.

[46] Prg 115,11 LXX.

[47] Db. ljubi.

[48] Gr. idiótai.

[49] Prim. 2 Kor 11,6.

[50] Tj. vzvišeno govorjenje/izbrano izražanje; gr. sophía lógou;  prim. 1 Kor 1,17.

[51] Prim. 1 Kor 8,1; 13,7.

[52] Prim. 2 Kr 18,21.

[53] Ali: pred sovražniki; vpričo sovražnikov; gr. prò tôn polemíon.

[54] Db. na en način, tj. ali pristransko ali v enoviti, brezstrastni preprostosti duha; gr. monotrópos.

[55] Ali: pričakuje; gr. ekdechéstho.

[56] Ali: Bogu ne uide nobena (tvoja/človekova) misel.

[57] Db. ki so proti volji; gr. akoúsios (epiphorá).

[58] Ali: na mnogo načinov.

[59] Ali: živi v udobju; gr. izraz ho apotaxámenos, ‘kdor se odpove vsemu oz. svetu’, pomeni meniha ali puščavnika.

[60] Različica: obdrži.

[61] 1 Tim 6,10.

[62] Prim. Prg 30,15 LXX.

[63] 1 Jn 2,15.

[64] 2 Tim 2,4.

[65] Lk 14,33; Mt 10,37.

[66] Db. postal gostitelj; gr. próxenos, državni gostinski prijatelj, tudi zaščitnik/varuh tujcev, blizu današnji vlogi ambasadorja.

[67] Različica: nedvomno.

[68] Gal 6,7.

[69] Različica: ne smemo nehati verjeti.

[70] ! Mz 49,17.

[71] Prim. Sir. 13,17.

[72] Prim. Prg 6,32-33.

[73] Prim. Mt 3,7.

[74] Mt 10,40.

[75] Prim. Mr 2,4.

[76] Namreč njegovo spokorjenje/spreobrnjenje.

[77] Namreč v duhovnem boju.

[78] Prim. Iz 14,22; Jer 27,16 LXX.

[79] Lk 14,11.

[80] Ali: ima še vpliv; je predpostavka; gr. prosbolé.

[81] Db. nastane skladje.

[82] Prim. Zah 3,2.

[83] Različica: izganjajoč; da bi izgnal; gr. ekdiókon.

[84] Prim. 1 Tes 5,21.

[85] Prim. Prg 14,29.

[86] Prim. Prg 5,12.

[87] Ali: tisti, ki temu odgovarja (gr. apokrisários); angl.prevod (The Philokalia: the complete text, Faber and Faber 1979, ad loc.): Če poslušaš v zlobnem razpoloženju, se zdi tudi prinašalec  zloben.

[88] Gr. améleia; različica: napaka; prestopek, gr. plemméleia.

[89] Db. neenakost; gr. anisótes.

[90] Ali: ~ v tem, kar (nam) je lastno. Bog namreč primerno dodeli hotenim dejanjem to, kar ni odvisno od naše volje.

[91] Tj. hudobni (gr. loimoí); prim. za izraz Apd 24,5.

[92] Prim. Mt 6,13; 26,41.

[93] Prim. Ps 36,28 LXX.

[94] Prim. 2 Tim 3,12.

[95] Prim. Ef 2,3.

[96] Različica: dejanja in namene.

[97] Ps 20,5.

[98] Možen tudi prevod: Kdor pozna Božjo voljo in jo po svojih močeh udejanja, bo z majhnimi napori ubežal velikim.

[99] Prg 16,8 LXX.

[100] Prim. Prg 5,10.

[101] Ali: duhovne; z duhom spoznavne; gr. noetá; različica: noémata; razumske stvari, misli.

[102] Db. Dobra.

[103] Različica: naklonjeno sprejema(ta), podpira(ta); gr. prosdéchetai.

[104] Prim. 1 Mz 37,3.

[105] Ps 25,9 LXX.

[106] Ali: ob priložnosti; ko lahko storiš; gr. en kairói.

[107] Lk 9,62.

 

 

 

 


SLOVARČEK IZBRANIH IZRAZOV, uporabljenih v:

Našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga, 200 poglavij o duhovni postavi (= Marko Asket 1)

Istega (očeta) 226 poglavij o tistih, ki menijo, da se opravičujejo iz del (= Marko Asket 2)

Istega našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga, pismo menihu/samotarju Nikolaju (= Marko Asket 3).

 

akedía – duhovna naveličanost (tudi samo ‘naveličanost’, lat. acedia); klasični pomen ‘brezbrižnost, malomarnost’ dobiva v puščavski duhovnosti zelo značilen pomen ‘duhovna naveličanost, duhovna lenoba’, ki se v polnosti razvije pri Evagriju in zaobsega tudi pojme, kot so ‘strahopetnost, potrtost’, ‘opoldanski demon’, ki menihu lahko predstavlja najhujšo nevarnost (prim. Evagrij, Praktik 12); ‘želo, ki pustoši opoldne’ (Ps 91,6); je eden od sedmih ‘glavnih grehov’ (prim. Katekizem Katoliške cerkve, Ljubljana 1993, str. 280). Je nehvaležnost do Boga, naveličanost, ki jo lahko povzročijo tudi skrupuli, podnebje, preveč dela, torej pretiran aktivizem. Zdravilo zanjo je puščavskim očetom molitev in misel na poslednje reči, predvsem pa vztrajanje v celici. Želja, da bi šel ven iz celice, npr. izvrševat dobra dela, pomagat bolnikom, je seme demonov, najhujša strast.

améleia – brezbrižnost, malomarnost, nemarnost

apátheia – brezstrastje (prim. 2, 30) je obvladovanje strasti – vendar to ni neobčutljivost, je bolj ‘použivajoč ogenj’, Božji ogenj, ki prečišča strasti, notranja sila, ki se lahko upre strastem in rodi agape (prim. Evagrij, Praktik 78, 81; 232)

atimía – nečast, sramota (tj. v pomenu prenašanja ljudskega prezira, zasramovanja; nasprotje hlepenja po (prazni) slavi, časti).

diánoiarazmišljanje

enérgeia delovanje; gre za bolj abstraktno (tudi samo potencialno) moč (npr. I 22, II 28), večkrat s sopomenom ‘hudobno’

ennóia – mišljenje, namen

enkráteia – vzdržnost, samoobvladovanje

ergasía dejavnost, dejanje, udejanjanje

érgon – (ročno) delo; ergócheiron ročno delo

gnosis – védenje/spoznanje

hamartía – greh

hesychía – tišina, mir(ovanje), samota, v puščavski duhovnosti pa dobi določen pomen: mir srca, notranji mir v molku (prim. 2, 30; 31), ki je skoraj sinonim za kontemplacijo, sedenje v celici v zbranosti in čuječnosti

hyperphanía napuh; podobni (in nevarni) pojmi so: kenodoxía nečimrnost, hlepenje po prazni slavi, domišljavost (tudi hypselophrosýne), alazoneía ošabnost, kaúchesis bahaštvo, hyperopsía prevzetnost, mataiótes ničevost

hypomoné – (potrpežljivo) prenašanje, vztrajanje, potrpljenje

zdržnost gl. vzdržnost

kakía – zlo, zloba, hudobija, hudo(bnost), slábo (nasprotje dobremu; nekrepost kot nasprotje kreposti, areté), sprijenost

kenodoxía hlepenje po prazni slavi; tudi domišljavost (kenodoxôn častihlepnež)

kópos – trud, napor (ki vključuje tudi muke, trpljenje, zlasti pri kesanju, pokorjenju za grehe)

metanoeîn pomeni notranjo spreobrnitev, epistréphein pa običajno zunanji obrat v ravnanju, v odnosu do bližnjega

metánoia – spreobrnjenje; v puščavski duhovnosti morda bolj utreza prevedek pokora, kesanje

mnéme – spomin, misel na (Boga)

monológistos – enovito ustrojen

noéo – doumem

noetós – umski, umno zaznaven, v umu zamišljen/delujoč, včasih blizu pomenu ‘duhoven’ (npr. Marko Asket 3, passim, zlasti proti koncu pisma).

odýne – bridkost, žalost

oikonomía ojkonomija, (Božja) previdnostna ureditev

philargyría – pohlep po denarju (oz. širše – po imetju)

philedonía – užitkaželjnost

pleoneksía – pohlep (pohlepno pretiravanje, prim. 1, 19)

ponerós – zloben, hudoben

pónos – trpljenje

prâgma stvar, dejanje, zadeva

práxis – dejanje, delanje; pogosto s pomenom: izvrševanje pobožnih, asketskih dejanj

prólepsis – nagnjenje, naklonjenost, predpostavka

prosbolé – izziv, napad, sugestija

prothésis – (trden) namen/sklep, volja

próphasis – izgovor (prim. Jn 15,18)

sophrosýnē vzdržnost, (nravna) čistost, zmernost, v nasprotju z nezdržnostjo ali nezmernostjo (aphrosýne); v gr. filozofiji je imel pojem intelektualističen pomen, zdrava pamet, premišljenost (npr. pri Platonu), pa tudi nadzor nad čutnimi poželenji, etična obvladanost, pri cerkvenih očetih pa se nato zvede pravzaprav na spolno zdržnost

sýnesis – razumnost