Pozabljena notrina

Špela Kralj

 

Brezno

 

Nadležna sivina

drhteče šumi,

trga oblakov nebo,

nad vekami bdi zverina.

 

Onkraj neba,

se nihče ne oglaša.

V napeti tišini

trčijo misli –

v velike okvirje

in slike nedokončane,

izdane v svojem namenu.

Povlečene vase,

nočejo ven,

skrite v kletki duhov,

na pol se delijo,

želijo domov,

na odprt balkon,

izkusit sapo svobode,

na stežaj odpret strahove,

da Popolnost nariše

nove bregove,

in povleče me Brezno

v okove tišine.

 

Vse mine, vse mine,

le brezno Ljubezni se širi,

v veri.

 

 

Golota

 

Ne vem, kam grem.

Stežka,

dajem Ti roko,

slépo vodiš me.

 

Čuti, misli, ideali

so izgubljeni.

Ob Tebi boječa,

pogled upiram v tla.

 

Pojavitev tvoja,

je neopisljiva,

borim se v srcu,

ali naj se ozrem.

 

Žariš, goriš,

morda je zame to preveč.

Dvigneš mi glavo,

s pogledom me topiš.

 

Zlomim se.

Solzno morje

umiva me.

Golota je razkrita.

 

 

Obljuba

 

Obljuba tvoja

nima mej, vsakič,

mi iz rok spolzi.

Če tam… jo iščem,

potrpežljivo me

prenašaš, a ob

času godnem,

golo jo predstaviš.

 

Znajdem se

v dogodju samem.

Prepuščam tvoji

se pojavi,

saj vem da ênost,

kmalu se konča.

 

A vreden je

en sam trenutek,

osvobojen vseh

misli in skrbi,

da prepoji me

tvoja moč

Nevednosti.

 

 

Iskalec

 

Saj ti nisi

slepec,

ki skozi dan

drvi.

Iskalec si.

Notránji boj

te zaznamuje,

napetost navdihuje,

tvoje

ovinkaste poti.

Naj nosim breme,

ne da ono

bi nosilo mene.

Prenavljaj to Življenje,

da sad bo obrodilo:

potrebno

potrpljenje.

 

 

Pretekle poti

               

Duh, priplavaš mimo,

vibracije zvoka, se podvojijo.

Harmonija s telesom, mene je prazna.

Dom ustvariš v temini,

svetlejši, od čutov begavih.

Tvoje veličastvo uzrem v besedi,

pripeti z neskončno nitjo,

na občestvo Svetih.

Tí, Véliki, hodijo po poti v mukah.

Prepevajo nam žalostinke,

a za goro razodevajo,

Gospodovo obličje.

 

 

Kruh

 

V globini srca,

spet nevihta igra.

Iz ust želijo privreti besede,

ki podarile bi tvoj kruh.

 

A počasi mesiš testo.

Vsaka vdolbina,

je nova stopinja,

v gmoti skorje življenja.

 

Le kdo bi poznal

vse neznane stezíce,

hrapave brázdice

in od moke bele ravníce?

 

Samo okus, o okus me prepriča,

da siješ čez brezno niča.

 

Pridi… čas je, da razlomiva ga.

V njegovih perutih bova čakala,

na eksplozijo srca,

ki poveže kozmos in naju oba.