Prev. Polonca Zupančič

 

Kaj je to hrepenenje, ki spravlja ob pamet moške in ženske, jih prikrajša za spanec, počitek in mir – to hrepenenje, ki se skozi zgodovino stalno pojavlja v književnosti ljudi tako daleč vsaksebi, kakor so Grčija, Anatolija, Iran in odročni predeli, ki jih pozna komaj kdo izmed nas? Do naših ušes prihajajo odmevi teh, ki so bili tarče posmeha, preganjani in celo ubiti, ker so si drznili javno izživeti svoje hrepenenje; toda pogosto se naredimo gluhe. Veliko lažje in priročnejše se je pretvarjati, da ti ljudje nikoli niso obstajali, da njihova hrepenenja ne morejo nikoli biti naša, da so njihova brezčasna učenja za nas že prestara in iz mode. 

Kakor bolezen srca, ki trmasto vztraja kljub našim najboljšim naporom, da bi pozabili nanjo, tako nam sledi tudi to hrepenenje. Žene nas iz enega v drug kraj, od enega poželenja do drugega in nato spet do drugega, medtem ko mi nadaljujemo z iskanjem, da bi dosegli samoizpopolnitev in končno že utišali ta notranji glas, ki se očitno nikoli z ničemer ne zadovolji. Toda ne glede na to, kaj naredimo, ne glede na to, kako se vsakdo izmed nas trudi, še vedno čutimo, da nekaj manjka.

2500 let nazaj je že Parmenid, Grk iz južne Italije, spregovoril o tem hrepenenju v pesnitvi, ki govori o njegovem potovanju globoko v podzemlje, da bi tam srečal kraljico mrtvih, Perzefono, in se od nje poučil o skrivnostih resničnosti. Pesnitev se začenja nekako takole:

 

Kobile, ki me nosijo, kolikor daleč seže hrepenenje, so jahale dalje, potem ko so prišle pome in me ponesle na legendarno pot božanstva, pot, ki vodi človeka, ki ve, prek širnega in temnega neznanega…

 

Ključ za razumevanje celotne pesnitve se nahaja že v prvem verzu. Ključni dejavnik v tej nenavadni zadevi, dejavnik, ki po Parmenidu vpliva na vse ostalo – ki določa, do kod lahko na tem potovanju do resničnosti pride – je hrepenenje. Grška beseda, ki jo uporabi, je thymos in pomeni življenjsko silo. To je gola prisotnost v nas, ki zaznava in čuti, je nakopičena moč nas kot čustvenih bitij. Predvsem pa je sila strasti, apetit, koprnenje, hrepenenje.

Od Parmenidovega časa dalje smo se zelo dobro naučili potlačevati naš thumos, nadvladati naše hrepenenje, ga kaznovati in nadzirati. Toda za Parmenida je ravno hrepenenje tisto, kar je prvo, kar je prav na začetku. In v tem se skriva globok pomen, saj pravi, da nam hrepenenje, prepuščeno samo sebi, omogoči, da opravimo vso pot do tja, kamor resnično moramo iti.

Nesmiselno se je prerekati s strastjo in hrepenenjem, čeprav se radi zavajamo in verjamemo, da je to mogoče. Kar vselej počnemo, je le to, da prepričujemo same sebe glede oblike, ki jo bo naše hrepenenje privzelo. Mislimo, da bomo zadovoljni, če bomo našli boljšo službo, vendar nikoli nismo. Mislimo, da bomo veseli, če bomo šli na nek poseben kraj; ko pa pridemo tja, si že želimo spet oditi nekam drugam. Mislimo, da bi bilo naše življenje izpolnjeno, če bi spali z ljubimcem naših sanj. Toda četudi bi nam to uspelo, še vedno ne bi bilo dovolj.

Kar včasih zavajajoče imenujemo „človeška narava“, je preprosto rečeno stanje biti, ko nas vleče v sto različnih smeri, a se na koncu ne pomaknemo v nobeno.

Toda čeprav se je z našo strastjo nesmiselno prerekati, ima ta svojo lastno izjemno inteligenco. Težava je le v tem, da se stalno vmešavamo, da jo stalno razbijamo na majhne koščke in jo razsipavamo povsod naokrog. Naše misli nas vselej ukanijo, da se osredotočamo na majhne, nepomembne stvari,  za katere menimo, da si jih želimo – namesto da bi se osredotočili na sámo silo želenja.

Če se zmoremo soočiti z lastnim hrepenenjem, namesto da iščemo neskončne načine, kako to hrepenenje zadovoljiti in mu uiti, nam to hrepenenje omogoči bežen pogled na tisto, kar se nahaja onstran prizorov tega sveta, v katerem mislimo, da živimo. Odpre nam grozljivo perspektivo, kjer je vse obrnjeno na glavo: kjer izpolnitev postane omejitev, dosežek pa se spremeni v past. In to počne z intenzivnostjo, ki zmeša naše misli in nas sili naravnost v sedanjost. Hrepenenje je napajalnik naše biti in ob svoji vrnitvi zlomi vse, razen tistega, kar je nezlomljivo. V koščke razsuje vse človeške zgradbe, ki jih poskušamo zgraditi okrog njega in jih postaviti na njegovo pot. Hrepenenje odnese prihodnost in preteklost in nas pusti zgolj z večnostjo. Kajti hrepenenje je stvaritelj časa, čas pa ga ne more nikoli zadržati.

Čas je sosledje častitljivih podob in oblik, ki jih nadevamo našemu hrepenenju iz trenutka v trenutek in iz dneva v dan. Toda v trenutku, ko se obrnemo stran od vseh teh zastranitev k sili samega hrepenenja, se zgodi nekaj nenavadnega. Ugotovimo, da je to, kar si zares želimo, tisto, kar si je želelo nas še pred začetkom časa. Hrepenenje hrepeni po nas. Želi si, da bi se prebudili in se zavedali. Je božanska inteligenca, ki hrepeni po tem, da bi bila spoznana. Vse doslej smo mislili, da je bilo to naše hrepenenje: menili smo, da bi lahko z njim počeli, karkoli bi želeli, celo zbežali stran od njega, če bi se odločili za to. Toda kako lahko zbežimo pred našo lastno notranjo naravo, našo lastno božansko dediščino? Rodili smo se z namenom, da bi poznali to skrivnost, ki – kakor so navadno govorili gnostiki – nima imena, a se nanj nanašajo vsa imena. Oziroma to, kar sufiji opisujejo kot brezimno skrivnost, ki se pojavi, ne glede na to, s katerim imenom se jo odločiš poklicati. In kakor Parmenid, ki se je podal na herojsko potovanje v globine teme, da bi tam našel, kar je sam imenoval neomajno srce prepričljive Resnice, tako lahko tudi mi sami pričnemo potovanje nazaj v resničnost – klic našega hrepenenja pa nam je pri tem vodnik.

To potovanje, do koder daleč lahko seže hrepenenje, je potovanje, ki konča vsa druga potovanja: je pot onstran vsake običajne človeške izkušnje. Zahteva neznanski pogum. Spremeni vsako celico v našem telesu. Gledano z mitološkega vidika, je to potovanje heroja. In da bi zares razumeli, kaj vse je vpleteno, moramo pozabiti na vse naše predstave, kaj pomeni biti heroj. Navadno si heroja predstavljamo kot bojevnika, borca. Vendar to, kar nas bo privedlo, kamor hočemo iti, ni moč volje ne boj ne napor. Sploh ne gre za to, da bi morali sami kaj narediti. Gre zgolj za vedenje, kako se obrniti in se soočiti z našim lastnim hrepenenjem, ne da bi ga pri tem ovirali ali sploh kaj storili. To pa je v nasprotju z vsem, česar smo navajeni, kajti naučili smo se zbežati pred samimi seboj na številne načine – naučili smo se najti tisoč dobrih razlogov, da se izognemo hrepenenju.

Hrepenenje se včasih kaže kot depresija, ki nas kliče stran od vsega, za kar mislimo, da si želimo, in nas vleče v temo nas samih. Glas je tako domač, da bežimo pred njim na vse možne načine; močnejši kot je klic, dlje bežimo. Hrepenenje ima moč, da nas spravi ob pamet, a je kljub temu tako nedolžno: je glas nas samih, ki nas kliče. Nenavadno je to, da se negativnost ne nahaja v depresiji, ampak v begu pred depresijo. In to, za kar si domišljamo, da se ga bojimo, sploh ni to, česar se v resnici bojimo.

Soočenje z lastnim hrepenenjem je lahko tako zelo strašno, ker ne daje nobenega dovoljenja za to, kaj si mislimo, ali za to, za kaj nam je mar. Skozi vse naše skrbi in ambicije zareže kakor oster meč in nas pusti gole. Hoče nas v celoti in vemo, da bo na koncu hrepenenje tisti ogenj, ki bo pogoltnil vsak  del našega telesa. Toda kaj je – če smo povsem iskreni – sploh alternativa? Kako dolgo bomo še iskali resnico povsod drugod, le v naši notranjosti ne? Koliko knjig moramo prebrati, koliko ljudi moramo vprašati?

Vselej se hočemo naučiti od zunaj, s tem, ko vpijamo vednost drugih ljudi. Tako je varneje. Težava je v tem, ker gre vselej za vednost drugih. Vse, kar moramo vedeti, imamo že v sebi, globoko v temi znotraj nas samih. In naše hrepenenje, če si mu drznemo slediti vso pot, je tisto, kar nas obrne od znotraj navzven, dokler ne najdemo sonca, lune in zvezd v nas.