Kako je treba razumeti pojem Tradicija?

René Guénon

Pričujoči tekst je odlomek iz Guenonovega spisa Splošen uvod v študij hindujskih doktrin, ki predstavlja eno temeljnih in zgodnejših del tradicionalističnega gibanja. (op. prev.)

Vse do sedaj smo govorili o tradiciji, naukih ali o tradicionalnih konceptih in celo o tradicionalnih jezikih. Nemogoče je namreč postopati drugače, kadar želimo določiti to, kar resnično tvori bistvo vzhodnjaške misli v njenih različnih oblikah: kaj je torej, natančneje, tradicija? Naj takoj zatrdimo in se tako izognimo zmedi, ki bi lahko nastala: te besede ne razumemo v omejenem smislu zahodne religiozne misli, ki včasih »tradicijo« postavlja nasproti »spisom« in s tem pojmuje prvega od obeh têrminov kot izključno to, kar je bilo predmet zgolj ustnega prenašanja. Prav nasprotno, za nas je tradicija, torej tradicija v precej širšem pomenu, lahko tako pisna kot tudi ustna, čeprav je morala biti ponavadi, če ne kar vedno, ob svojem začetku predvsem ustna, kot smo že pojasnili[1]. Vendar pa tvorita pisni in ustni del v današnjem stanju povsod dve dopolnjujoči se veji ene same tradicije, pa naj bo religiozna ali ne. In prav nič ne oklevamo govoriti o »tradicionalnih spisih«, kar bi bilo očitno protislovje, če bi pripisovali besedi »tradicija« zgolj njen ožji pomen. Sicer pa je tradicija etimološko preprosto to, »kar se izroča« (ce qui se transmet) na ta ali oni način. Poleg tega je potrebno v tradicijo zajeti tudi celoten skupek institucij različnih redov, ki imajo svoje počelo v samem tradicionalnem nauku, in sicer kot sekundarne in izpeljane elemente, ki pa so vendarle pomembni za posedovanje celovite predstave.

Če gledamo tako, se lahko tradicija zazdi zamenljiva s samo civilizacijo, ki je po mnenju nekaterih sociologov »skupek tehnik, institucij in prepričanj značilnih za skupino ljudi v nekem določenem času«[2]; vendar do katere mere pravzaprav ta definicija sploh drži? Povedano po resnici, mi ne verjamemo, da lahko civilizacijo na splošno označimo s tovrstno formulo, ki bo v nekaterih pogledih vedno preširoka ali preozka in s tem v nevarnosti, da pusti zunaj elemente, ki so skupni vsaki civilizaciji – in nasprotno, da vključi druge elemente, ki pripadajo izključno nekaterim posameznim civilizacijam. Tako zgornja definicija sploh ne upošteva tega, kar je v vsaki civilizaciji prisotno kot bistveno umno (intellectuel). Kajti to je nekaj, kar ne moremo zožiti na to, kar imenujemo »tehnike«, ki so, kot nam dopovedujejo, »skupek praks, posebej namenjenih spreminjanju fizičnega okolja«. Po drugi strani ima ta beseda, ko se govori o »verovanjih« (croyances) in se vrh tega dodaja, da mora biti »razumljena v svojem običajnem pomenu«, nekaj, kar očitno predpostavlja prisotnost religioznega elementa, ki je v resnici značilen za določene civilizacije, v drugih pa ga ni najti. To navajamo zato, da bi se izognili vsem neprilikam teh vrst, s katerimi smo se na začetku zadovoljili, ko smo preprosto rekli, da je civilizacija produkt in izraz določene miselnosti, ki je skupna bolj ali manj razširjeni skupini ljudi, ohranjajoč pri tem za vsak primer posebej natančno določitev njenih sestavnih elementov.

Kakorkoli že, nič manj ni res, da je, vsaj kar zadeva Vzhod, poistovetenje tradicije in celotne civilizacije v temelju upravičeno: vsa vzhodna civilizacija, vzeta v celoti, se nam kaže kot bistveno tradicionalna, in to neposredno sledi tudi iz razlag, ki smo jih navedli v prejšnjem poglavju. Kar zadeva zahodno civilizacijo, pa smo rekli, da je nasprotno brez vsakršnega tradicionalnega značaja, z izjemo njenega religioznega elementa, ki je kot edini ta značaj ohranil. Zato morajo biti družbene institucije, da bi jih lahko imenovali tradicionalne, dejansko navezane tako na svoje počelo kot tudi na nauk, ki je sam tak [t.j. tradicionalen], pa najsi bo ta nauk metafizičen, religiozen ali kakšne druge primerne vrste. Z drugimi besedami, tradicionalne institucije, ki ta značaj prenašajo celotni skupnosti neke civilizacije, so tiste, ki imajo razlog svojega obstoja v bolj ali manj neposredni, ampak vedno namerni in zavestni odvisnosti od nauka, katerega temeljna narava je v vseh primerih umnega reda. Umstvenost (l’intellectualité) se lahko nahaja v čistem stanju in takrat imamo opravka z metafizičnim naukom v pravem pomenu, ali pa je zmešana z različnimi heterogenimi elementi, kar poraja religiozno navado ali kakšne druge, ki so lahko dovzetne za tradicionalen nauk.

Kot smo rekli, predstavlja v Islamu tradicija dva specifična vidika, od katerih je en religiozen, k čemur se neposredno priključi tudi skupek družbenih institucij, medtem ko je drugi vidik, ki je povsem vzhodnjaški, resnično metafizičen. Do določene mere je bilo podobno tudi v srednjeveški Evropi, namreč v sholastičnem nauku, ki ga je sicer precej zaznamoval arabski vpliv. A potrebno je dodati, da analogij ne smemo gnati predaleč, saj metafizika nikdar ni bila tako jasno razločena od teologije, kot bi morala biti, se pravi, na kratko, od svoje posebne uporabnosti za religiozno misel – po drugi strani pa metafizično v pravem pomenu ni celovito in je podvrženo določenim omejitvam, ki se zdijo inherentne celotni zahodni umstvenosti (l’intellectualité). Brez dvoma bi morali v teh dveh nepopolnostih videti posledico dvojne dediščine judovske in grške miselnosti.

V Indiji je čista metafizična tradicija prisotna v svojem bistvu, ki se ji pridružujejo, kot toliko odvisnosti in podaljšanj, različne uporabe: bodisi v nekaterih drugotnih vejah samega nauka, kot na primer tistega, ki se navezuje na kozmologijo, bodisi v družbenem redu, ki ga natančno določa analogna zveza, osnovana na vzajemnih oblikah kozmičnega in človeškega obstoja. To, kar se tu kaže mnogo bolj jasno kot v islamski tradiciji, predvsem z ozirom na odsotnost točke religioznega pogleda in izven-umnih elementov, ki jo bistveno implicira, je popolna podrejenost različnih posameznih rédov v odnosu do metafizike, se pravi do področja univerzalnih načel.

Na Kitajskem obstaja jasna delitev, o kateri smo že govorili in jo orisali,[3] metafizične tradicije na eni strani in družbene tradicije na drugi, ki se na prvi pogled ne zdita samo različni, kar pravzaprav sta, temveč tudi relativno neodvisni druga od druge – toliko bolj, ker ima metafizična tradicija še vedno skoraj edinstven monopol pri umni eliti, medtem ko se družbena tradicija, zaradi svoje prave narave, uveljavlja pri vseh enako in zahteva njihovo dejansko udeležbo na isti stopnji. Edino, na kar je potrebno še posebej paziti, pa je, da je metafizična tradicija, kakršna se je izoblikovala pod formo Taoizma, razvitje načel bolj primordialne tradicije, vsebovane zlasti v Yi jing[4], in da je iz te prvotne tradicije v celoti izšel skupek družbenih institucij, ki so ponavadi poznane pod imenom »konfucijanstvo«, čeprav v manj neposredni obliki in samo kot aplikacija na kontingenten red. Tako je najti vzpostavljeno, skupaj z redom njunega resničnega odnosa, bistveno kontinuiteto dveh glavnih aspektov civilizacije daljnega vzhoda – kontinuiteto, ki bi bila izpostavljena skoraj neizogibnemu nerazumevanju, če ne bi mogli seči nazaj do njunega skupnega vira, se pravi do tiste primordialne tradicije, v kateri se je ideografski izraz, ki se je utrdil v obdobju Fu Xi, ohranil nedotaknjen skozi obdobje približno petdesetih stoletij.

(Prev. Blaž Zabel)


  1. O tem René Guenon razpravlja že v prvem delu knjige Splošen uvod v študij hindujskih doktrin.  ↩

  2. E. Doutté, Magie et Religion dans l’Afrique du Nord, Introduction, str. 5.  ↩

  3. O tem René Guenon spregovori v predhodnem poglavju z naslovom »Princip enotnosti vzhodnih civilizacij«.  ↩

  4. Opomba: imanovana tudi Knjiga premen.  ↩