Srečanje duhovnega in naravoslovnega v mističnem

Mitja Peruš

(s primerjavo do domnevnih zvez)

 

UVOD IN KONVERGENCA — »VSEPOLNA PRAZNINA«

 

Če duhovno doživljanje povsem presega sledove konkretnosti (oblik, konceptov, idej, misli, torej zaznavnih in kognitivnih enot) govorimo o transcendentalnem (presežnem) duhu. Spoznavna mistika je seveda onstran običajnih duševnih oziroma razumskih procesov trdno v razsežju duha oziroma uma – v vrhuncu pa onstran vsega opredeljivega, tudi zavesti.

Podobno je kvantni vakuum, temelj Narave, onstran običajnih materialnih procesov trdno v domeni kvantne fizike. Vakuum je nič v dejanskosti, a vse v »ozadju možnosti«. Kvantna informatika opisuje, kako iz mešanice fundamentalnih možnosti nastane konkretna dejanskost, npr. »delec, ki je hkrati val, mreža, verjetnostna megla« oziroma nosilec informacij ipd. Če to metaforiko še malce humoriziram: Kvantno bolj spominja na brezoblične duhce kot na kroglice. Povsem možno je, da »se duhovni in naravni svet stekata v zavesti oziroma možganih«.

Tudi med matematiko, ki jo narava daleč presega, in poezijo, ki jo mistika daleč presega, ostaja ogromno brezno. Vendar si drznimo iti dalje. Ljudje se namreč sprašujemo, kakšna je domnevna »zveza med« Naravo in domnevnim Bogom kot Vseobsegajočo Celoto, ki vsebuje tudi duha. Bog, zavest in kvantni vakuum so entitete, ki presegajo običajno stvarnost, čeprav delujejo pri sami zasnovi njenega obstoja. Več kot subjektivno namigovati o morebitnih vzporednicah se zdi na današnji stopnji omejenega znanja nemogoče. Kljub poskusom sistematičnosti je takšno početje razcefrano na »naključno« malo bolj zanesljive indice. Vendar holizem današnjega bivanja zahteva tak poskus…

Pri zavesti se bom omejil na transcendentalna mistična stanja zavesti, predvsem na tista bolj »naravnega« izvora oziroma kjer se zanika spoznatnost Absolutnega (apofatičnost). Na drugi strani je t.i. kvantni vakuum najbolj fundamentalna raven fizičnega. V njem ni delcev oziroma materije. Gre za nekakšno »polno praznino« – za nič eksplicitno obstoječega, vendar vseprisotnost implicitnih možnosti obstoječega. Glede doslej navedenih pojmov seveda manjka konsenz, torej zavisijo od opredelitev posameznih avtorjev ali skupnosti.

Velja začeti s povzemajočim citatom – slučajno ne Plotina, ampak njegovega prevajalca Marija Viktorina:

»Ker je vse v Enem, oziroma je Eno vse, in ker je vse z Enim, oziroma ni ne eno, ne vse, je Eno neskončno, nerazločljivo, nespoznatno – to, čemur resnično pravimo neskončnost in nedoločenost. Zares, Eno je bit vseh stvari, življenje vseh, umevanje vseh. Eno, pri katerem ne smeš misliti nič drugega. Zato ni niti Eno, ker je počelo vseh stvari – torej tudi počelo Enega. Potemtakem smo nujni prisiljeni reči o Bogu, da so Njegova bit, Njegovo življenje in mišljenje nedoumljivi, toda nismo prisiljeni reči le, da je nedoumljivo to, temveč, da On, ki je nad vsem, sploh ni to. Zato o Njem govorimo, da je brez obstoja, brez bitnosti, brez uma, brez življenja. Vse, kar te besede imenujejo, je pod Njim. Zato ni niti bivajoč, ampak prej pred-bivajoč…«

            Uvidimo kar nekaj ujemanja z opredelitvijo kvantnega vakuuma (če pojem »Eno« oziroma »Bog« zamenjamo s pojmom »kvantni vakuum«), le da zanj pravimo, da je »pod vsem«, ne »nad vsem« kot za Boga. Bog je namreč naš koncept nekakšnega vsezavedajočega in vseupravljajočega Duha. Tudi kvantni vakuum je brez materialnega obstoja, brez bitnosti itd., je »neskončen, nedoločen«, pred-bivajoč; ni pa presežnosti (ki pritiče njegovi duhovni »nadgradnji« ali vseobsegajočemu okviru, to je panenteističnemu Bogu). Nikolaj Kuzanski pravi, da Bog »ni nič, ni nebivajoč, niti bivajoč in nebivajoč, saj je vir in izvir vseh počel biti in nebiti«. To se povsem ujema z Budo, pa tudi z Lao Zijem in drugimi daoisti.

Mistični kristjan časti absolutno Resnico samo, čeprav je ne pozna, ampak jo predpostavlja — tako kot naivni realist predpostavlja obstoj »vidnega« sveta v skladu s svojimi zaznavami ali njihovimi podaljški, to je meritvami, kar ne more preseči niti sodobna fizika. Za Kuzančevega kristjana je Bog »absolutno, večno, popolno, neskončno«, skratka nosilec »vsega naj…«

Sv. Janez od Križa je zapisal:

»Bog dušo v tej srečni noči kontemplacije vodi skozi tako samotno in skrito obliko bogozrenja, obliko, ki je tako daljna in tuja čutenju, da duše nič čutnega ne more doseči in da se je nič ustvarjenega ne more dotakniti ter je ovirati in zadrževati na poti k ljubezenski združitvi.«

Omenjene zgodovinske navedbe in njihovo ujemanje s sodobnimi izpovedmi kažejo, da mistično zrenje namiguje na transcendentalnost in enovitost praizvora narave in duha, katerih mnogoterost je zgolj navidezna. S tem se približujejo dognanjem kvantne fizike, a jo presegajo v celovitosti; na drugi strani pa močno zaostajajo zanjo v kvantitativni analizi.

 

K VSE VEČJI KVANTNI CELOVITOSTI: DELEC > HOLOGRAM > SOPREŽEMANJE > ENO

 

            Da vesolje deluje kot »vse v enem, eno v vsem«, imenujemo holografska metafora. Poleg neopisljive Enosti imajo entitete Bog, zavest in kvantni vakuum skupno značilno »holografsko« pojavljanje delov iz celote. V njih paradoksno komplementarno sovpadata eksplicitni Nič in implicitno Vse. Za ilustracijo navedimo belo svetlobo, ki implicitno vsebuje vse barve. Kot pravi Nikolaj Kuzanski: »Absolutno gledanje zaobjema v sebi vse načine gledanja, tako vse kakor posamezne, in ostaja v temelju prosto vsakršne raznolikosti. V absolutnem gledanju namreč neomejeno obstajajo vsi načini omejenega gledanja.« Ali kot prispodobično konkretizira: »O, Gospod, kako občudovanja vredno je tvoje obličje, ki si ga mladenič predstavlja mladeniško in mož možato in starec starčevsko.«

V bistvu omenjeni navedbi kažeta na »holografsko načelo« interakcije spoznavajočega bitja in Celote. Ta interakcija spominja na t.i. kvantno-fizikalna merjenja in analogno na opis spomina v asociativnih nevronskih mrežah možganov. Omenimo, da velja »sestavljanje« sledi valov v hologram in »razvijanje« valovnih delov iz holograma primerjati s Kuzančevima pojmoma complicatio in explicatio, vse to pa še z Bohmovim kvantnim »impliciranjem« in »ekspliciranjem«. Namreč, hologram sestavljajo korelacije—kot odtisi interference—med vzorci, zakodiranimi v valovih. In če hologram naposled izpostavimo podobni strukturi oziroma vzorcu (presvetimo s podobnim valovanjem), iz holograma izvabimo tisti val, ki je najbolj podoben vhodnemu. Hologram, kot odtis »celote (križ-kražev)« valov, je torej groba metafora Boga kot samointeraktivnega duhovnega Univerzuma. Tak hologram deluje kot sestavljenka »mrež« oziroma korelacij med možnimi stanji oziroma vzorci. Na tej ravni so manifestacije Boga v mikro- in makro-kozmos razpršene, porazdeljene, nekonkretizirane, neosrediščene.

Seveda z besedami ne moremo opisati tega dinamičnega spleta, čigar rezultat je tako zelo odvisen od razmerja med vhodno in notranjo informacijo. Še najmanj, niti z matematičnimi izrazi več ne, pa na kvantni ravni. Tako v kvantnem svetu kot pri manifestacijah Božanskega je izmed neštetih možnosti ena (»izbrana«) udejanjena. V kvantni fiziki to imenujemo kolaps valovne funkcije. Zelo spominja na priklic vzorca iz spomina v zavest.

Kvantne mreže so še bolj subtilne kot nevronske mreže, oziroma kvantna holografija je bolj subtilna od klasične, saj kvantnemu hologramu ustreza globlja različica celovitosti – kvantno soprežemanje (angleško »entanglement«). To je poskusno dokazljiv in zato v zadnjih letih natančno raziskovan pojav izključno in značilno kvantne narave. (Imamo paradoks, a komplementaren – »jin-jangovski«: Izraz kvantno implicira delčnost, vendar soprežemanje implicira preplet v neločljivo Eno). Dejansko je kvantni svet povsem enovit in se manifestira delčno šele ob merjenju, za katerim se skriva zavest.

            Kuzanski predpostavlja brezmejno, večsrediščno vesolje. Tako kot v nevronskih mrežah in podobnih kompleksnih sistemih ne more nobena točka ali telo v vesolju veljati za osrednjega in fiksnega. saj bi to impliciralo manjšo stopnjo simetrije in dinamične zmogljivosti. Enosrediščnost bi implicirala nujnost oboda, torej meje oziroma začetka in konca. Bog je tako nujno neosrediščen, razporejen (po posameznih dušah…). Vsak opazovalec se sam sebi zdi središče (svojega) vesolja, v resnici pa je sestav teh duhovnih svetov seveda policentričen. Pri Bogu pa je ta večsrediščnost že transcendirana.

            »Holografska« celovitost v smislu »vse v enem, eno v vsem« je v kvantni fiziki (dokaj neopaženo) prisotna že od začetka tridesetih let (t.i. Einstein-Podolsky-Rosen pojav). Sedaj je tudi eksperimentalno potrjena z Aspectovimi poskusi. Glavni zaključek Wilberjevega zbornika mističnih pisanj znanih kvantnih fizikov je, da »uradna« kvantna fizika ne nudi podpore transcendentalnemu misticizmu, religioznemu in okultnemu pa še veliko manj. Vendar so vsi omenjeni fiziki, kaže, (vsaj občasno) bili transcendentalni mistiki v zasebnem življenju in pogledih na svet. D’Espagnat kvantno soprežemanje vzporedi s Plotinovim Enim.

 

ONSTRAN METAFOR — ŽIVA CELOTA: BOG

 

Namigoval sem torej na analogije med holografijo in odnosom človek—Bog, oziroma na analogije med hologramom, kvantnim vakuumom, interakcijsko ali korelacijsko mrežo in Absolutnim. Zdi se, da je v njih nekakšna fraktalna podobnost, ne pa identičnost. Ta podobnost je vsaj spoznavno uporabna. Še enkrat opozarjam, da ti namigi »zvez« ostajajo prazni, če bralec ne obvlada metafor, kot je holografija (tukaj prej na splošni ravni vzporedno-porazdeljene interakcijske procedure kot pa na ravni ene izmed konkretnih eksperimentalnih udejanjenj, za katere so potrebni le interferirajoči valovi katerekoli vrste).

Le duhovni uvid presega takšna metaforska semena, a ga ne zmoremo zapisati v simbolni jezik — in to ostaja prepuščeno bralcu, ko pride priložnost za dvig uma. Zato zaključimo z Nikolajem Kuzanskim: »Boga je mogoče videti onstran sovpadanja nasprotij; in videti je enako kot biti.« Zares, kot pravi Škamperle, »v Bogu se vsa nasprotja zedinijo, vendar ne zato, ker bi Bog pomenil njihovo združitev, ampak zato, ker Bog pomeni ‘vselejšnjo že’ edinost…« Tej pra-enosti je fizikalni pojem kvantnega soprežemanja, ki se manifestira v kvantnem vakuumu, še najbližji. A ker je Bog onstran Kuzančevega sovpadanja nasprotij (coincidentie oppositorum), Boga ni mogoče zreducirati na nobeno fizično ali drugo omenjeno entiteto. Torej: tudi kot fizik in panenteist menim, da velja ohraniti izraz »Bog« za najbolj Nereducibilno, ki se hkrati tiče in presega mnoštva pojavov – klasičnih, kvantnih, duhovnih in celo sestavljenk oziroma soprežemanj teh raznih pojavov. Samo strinjam se lahko z agnostiki, npr. Kuzanskim, da o Bogu ni mogoče dajati nobenih izjav, ker ne bi imele pomena. Take izjave namreč ne bi mogle zares govoriti o različnih stvareh in količinskih razmerjih. Torej se ne bi mogle razlikovati med seboj (razen na videz) — torej bi bile vse izjave o Bogu pomensko v bistvu identične in zato trivialne oziroma brezpomenske. Na primer, Kuzanski pravi: »Pri Bogu je imeti enako kot biti, gibati enako kot stati, …« »V Bogu je vsa drugost enost in vsa različnost istost«. To se dogaja, nepresenetljivo, vsem »definicijam pojma« Bog, pa tudi še tistim za zavest in celo kvantni vakuum.

Tako uvidimo, kako nam je enovitost presežnega duha in fundamentalne narave sicer nespoznatna, vendar intuitivno nakazana in izpolnjujoča.

           

FENOMENOLOŠKA OCENA

 

            V drugem delu prispevka mistiko razčlenjujem antropološko-zgodovinsko.

            Prvi mistiki znotraj krščanske in islamske tradicije, npr. Abu Jazid Bistami, tako kot tisti iz starejših organiziranih religioznih izročil (npr. hinduističnih, mazdaističnih, daoističnih), so bili zagnani in robati puščavniški asketi — srčni, iskreni, svojstveni, tudi često »čudaški« in fantastično-konstruktivistični. Svoja neubesedljiva, pogosto prvinska, doživljanja so v stiku s preprostim okoljem neizbežno metaforizirali, antropomorfizirali in ubesedovali (če so) v skladu z uradno religiozno doktrino ali pa postali »krivoverci«. Nasledniki (kot npr. Jan van Ruysbroeck in Ibn ‘Arabi) so bili že povsem vpeti v sisteme kolektivnega religioznega življenja (kot so samostani, spovedovanje, teologija, dogma) z vsemi simboli vred, čeprav je »iskrica zamaknjenja« ostala tem mistikom samim. Mnogi so iz mistikov postali filozofi mistike.

            Besedila transcendentalne mistike zato lahko odvračajo posvetne in obredno-pobožne bralce, predvsem zelo čustvene, če ti ne znajo izluščiti mističnega bistva, ki je onstran zgodovinskega konteksta in onstran verskih čustev. Afektivna (ljubezenska) mistika, kot npr. pri beginah, je bogastvo zasebnega, ne javnega in torej tudi ne znanstvenega. Mistična stanja zavesti imajo razne ravni, ki se dinamično prepletajo, »unio mystica« (mistično zlitje z Enim) pa se zelo poredko pojavlja vmes—v numinozni veličini—in v trenutku izginja. Zlitje, kjer se subjekt in objekt poenotita, je relativno objektiven, nadčasen, občečloveški transpersonalni dogodek. Okoliška doživetja pa so bolj ali manj subjektivna (individualno ali kolektivno) – in zamegljujejo čistost poenotenja ter ga izpostavljajo duhovnemu kontekstu, ki »zastara«. Vendar je zgodovina pomembnejša in zgovornejša od mode.    

            Sam sem v mističnem doživetju naknadno iskal sledove relativno »objektivno-spoznavnega«, to je nevropsihološkega v najglobljem smislu. Zanemarjal sem sledove pretežno subjektivnega oziroma »konstruktivističnega«, pa naj bo individualno ali kolektivno (arhetipsko). Takšne »konstrukcije« so npr. videnja. Vendar ne želim spregledovati globoke pomenljivosti mistike verskih čustev, posebno najsrčnejših vrhuncev mistike Ljubezni do Boga krščanske tradicije in drugih, denimo sufijskih, hinduističnih. Tako transcendentalni mistik kot videnjski mistik namreč globoko doživi Vseobsegajočo Ljubezen – Ljubezen do Celote in do vsega Živega. To močno doživetje, ki ga spremlja skoraj do samega Zlitja, tudi panenteista močno začasno potegne k teizmu – oziroma k človeško religioznemu, saj gre za vrhunsko manifestacijo Osebnostnega.    

Mistika ali mističarko lahko zapelje nato dlje v Nič-Vse. To je vrhunec – in je že onstran doživljanja. Toda ne bi se pridružil theravada-budističnim in podobnim via negativa pogledom, ki vznesenja in via pozitiva doživetja smatrajo kot manj vredna in prehodna ter jih želijo brezkompromisno preseči. V Aziji je individualno podrejeno kolektivnemu. Verjetno zato tam ni zaželjeno vznemirjati skupnosti meditirajočih z izražanjem redkih zamaknjenj srečnih posameznikov, posebno ne, če so preuranjena. Vendar če ne verjamemo popolnoma reinkarnacijski dogmi (mar ni? – saj verjetno ni tako preprosto), lahko podvomimo, zakaj bi veljalo vse človeško nujno transcendirati? Torej, zakaj bi bil le Nič-Vse vreden cilj, saj je tako izmakljiv? Malo vznesenja morda ne škodi niti doseganju tega »Najglobljega«, kjer je naposled preseženo vse – ki s tem ostaja le v skritem ozadju…

Na drugi strani pa je paradoksno smatrati post-mistično integracijo razsvetljenega duha z vsakdanjo dejavnostjo kot bolj zrelo od samega mističnega zlitja. To velja tudi, če je post-mistična dejavnost dobrodelna. Duhovno zorenje neizbežno in smiselno sicer gre tako — zaradi »časa«, torej nevrofizikalnih procesnih razlogov. A to je že izpovprečevanje oziroma prilagajanje sestopljenega mistika okolici v skupno dobro.  

 

Izbor knjig:

Underhill, Davy, Tyciak, Dürr, Ščerbatski, Albrecht, Nasr, Harvey, Dinzelbacher, Gardet; zbirke KUD Logos, Hieron, Poligrafi, Demetra