Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Spoznaj samega sebe

Prevod Blaž Zabel

 

René Guenon (1886–1951) je članek z naslovom “Connais-toi toi-même” objavil leta 1931 v reviji El Maarifah. Delo lahko uvrstimo med njegove metafizične spise, ki jih je ustvarjal predvsem v svojem zrelem obdobju, ko je bil javnosti že širše poznan. V obdobju, ko je bil spis objavljen, se je avtor že preselil v Kairo in se posvetil ezoteričnim islamskim spisom.

 

Pogosto se citira izrek: „Spoznaj samega sebe“, vendar mnogokrat izpred oči uide njegov točen pomen. O zmedenosti, ki prežema te besede, si lahko zastavimo dve vprašanji: najprej o njihovem izvoru in nato o njihovem resničnem smislu in bistvu (raison d’être). Nekateri bralci bi lahko menili, da sta vprašanji popolnoma različni in med seboj nista v ničemer povezavi. Vendar postane ob natančnem pregledu in razmisleku njuna tesna zveza jasno razvidna. Če bi kakega strokovnjaka za grško filozofijo povprašali, kdo je mož, ki je prvi izrekel te modre besede, bi jih večina ne odlašala z odgovorom, da je avtor te maksime Sokrat – vsaj nekateri pa bi jo pripisali Platonu, spet drugi Pitagoru. Ob teh nasprotujočih si pogledih in razhajajočih mnenjih moramo zaključiti, da avtor rekla ni noben izmed naštetih filozofov in njegovega izvora ne moremo iskati pri njih.

Ko bo tudi bralec izvedel, da dva izmed omenjenih filozofov, Pitagora in Sokrat, nista zapustila nobenega spisa, se mu bo zdelo, da je prepričanje, ki smo si ga dopustili izraziti, videti povsem upravičeno.

Tudi glede Platona ne moremo razločevati med tistim, kar je rekel sam in kaj njegov učitelj Sokrat, ne glede na njegove filozofske sposobnosti. Večji del Sokratovega nauka je namreč znanega le preko Platonovega posredovanja. Po drugi strani vemo, da je Platon določena spoznanja (conaissance), ki jih je prikazal v svojih dialogih, prevzel prav iz Pitagorovega nauka. Ob tem vidimo, kako izjemno težavno je določiti tisto, kar pripada vsakemu od treh filozofov. Kar je pripisano Platonu, je pogosto pripisano tudi Sokratu, in med teorijami, ki jih poznamo, nekatere predhajajo obema in izvirajo iz Pitagorove šole ali kar Pitagora osebno.

Pravzaprav je izvor preučevanega izreka mnogo starejši od vseh treh naštetih filozofov. Še več, starejši je od zgodovine filozofije in celo presega njeno področje.

Pravijo, da so bile te besede zapisane nad vrati Apolonovega templja v Delfih. Kot eno izmed načel so jih prevzeli tako Sokrat kot tudi drugi filozofi, navkljub razlikam, ki bi lahko obstajale med različnimi nauki ter cilji, ki so jih misleci zasledovali. Tudi sicer je verjetno, da je Pitagora reklo rabil že pred Sokratom. Prav zato so ti filozofi želeli pokazati, da njihov nauk zanje ni nekaj strogo osebnega, da ima starejši izvor in privzdignjen pogled (point de vue), ki je združeval izvor originalnega, spontanega in božanskega navdiha.

Ugotovimo, da so si v tem bili ti misleci precej različni od sodobnih, ki uporabijo vse moči, da bi izrazili kaj novega, to prikazali kot svojo lastno misel in se predstavili kot edini avtorji svojih nazorov, kot da bi lahko bila resnica last človeka.

Sedaj bomo videli, zakaj so starodavni filozofi želeli svoje nauke navezati na ta, ali na kateri drugi izrek, in kako lahko trdimo, da ta maksima pripada višjemu redu, ki je nad vso filozofijo.

Da bi odgovorili na drugi del tega vprašanja, moramo odgovor iskati v prvotnem in etimološkem pomenu besede “filozofija”, ki naj bi jo prvi uporabil Pitagora. Beseda filozofija pravzaprav pomeni “ljubezen do Sophie, modrosti”, stremljenje k njej ali nagnjenje, ki je potrebno, da jo pridobimo.

Ta beseda vedno pomeni pripravo na pridobitev modrosti in predvsem študij, ki lahko pomaga filozofu (philosophos) ali komurkoli, ki si želi, da bi postal sophos, se pravi moder.

Vendar, tako kot sredstvo samo še ni cilj, tudi ljubezen do modrosti ne more biti modrost sama. In glede na to, da je modrost sama po sebi isto kot resnično notranje spoznanje, lahko rečemo, da je filozofsko spoznanje zgolj površinsko in zunanje. Na sebi niti za sebe nima torej nobene lastne vrednosti. Je zgolj prva stopnja na poti do višjega in resničnega spoznanja, se pravi  modrosti.

Kdor je kdaj preučeval starodavne filozofe, dobro ve, da sta obstajali dve vrsti njihovih naukov, eksoterični in ezoterični. Vse, kar je bilo napisano, pripada izključno prvi vrsti naukov. Kar zadeva druge, ne moremo natančno poznati njihove narave, saj so bili po eni strani namenjeni le redkim, po drugi strani pa so imeli skrivnosten karakter. In ti dve lastnosti ne bi imeli nobenega smisla, če ti nauki ne bi bili imeli česarkoli višjega od preproste filozofije.

Domnevamo lahko vsaj to, da so bili ti ezoterični nauki v tesnem in neposrednem odnosu do modrosti in da niso več pozivali zgolj k razumu ali logiki, kot je to veljalo za filozofijo, ki so jo zato stari imenovali razumsko spoznanje. Med antičnimi filozofi je bilo namreč sprejeto, da razumsko spoznanje oziroma filozofija ni najvišja stopnja spoznanja in ni modrost.

Je mogoče modrost učiti, kot je to mogoče z besedami ali knjigami za zunanje spoznanje (connaissance extérieure)? Ne, to je resnično nemogoče in videli bomo zakaj. Že sedaj pa lahko zatrdimo, da filozofska priprava ni dovolj niti kot priprava, saj zadeva zgolj omejeno zmožnost – razum –, medtem ko modrost zadeva celotno resničnost biti.

Obstaja torej priprava, ki je višja od filozofije, ki se ne obrača zgolj k razumu, ampak k duši in duhu, ter jo lahko imenujemo notranja priprava (préparation intérieure); zdi se, da je bila prav ta sestavni del višjih krogov Pitagorove šole. Njen vpliv je segal prek Platonove šole do novoplatonizma v aleksandrijski šoli, kjer je zopet jasno izražena, kot tudi pri sočasnih novopitagorejcih.

Če bi notranji pripravi namenili več besed, ta ne bi mogla biti več simbol za opredelitev notranje kontemplacije. Ta priprava človeka priveden do določenih stanj, ki mu dopustijo preseči prej doseženo razumsko spoznanje. In ker je ta sedaj nad nivojem razuma, je tudi nad filozofijo, saj se ime filozofija vedno uporablja za opisovanje nečesa, kar pripada samo razumu.

Prav presenetljivo je, da so moderni razumeli tako opredeljeno filozofijo kot nekaj samo v sebi popolnega in da so pozabili na to, kar je vzvišeno in višje.

Še preden se je ezoterični nauk razširil po Grčiji, kjer je dobil ime “misterij”, je bil poznan v državah Orienta. Prvi filozofi, predvsem Pitagora, so jim pripisali svoj nauk, kakor da ne gre za nič drugega kot nov izraz starih idej. Obstajalo je več vrst misterijev z različnimi izvori. Ti, ki so navdihnili Pitagora in Platona, so bili povezani z Apolonovim kultom. „Misteriji“ so imeli zadržan in skrivnostni značaj. Že samo ime misterij etimološko pomeni popolno tišino – reči, na katere so se nanašali, niso mogli izražati z besedami, ampak jih je bilo mogoče poučevati zgolj po poti tišine. Vendar pa moderni zavračajo vsako drugo metodo razen teh, ki vključujejo uporabo besed in ki jo lahko imenujemo metoda eksoteričnega nauka. Zato so napačno verjeli, da misteriji niso bili nikakršen nauk.

Potrdimo lahko, da je ta tihi nauk uporabljal podobe, simbole in druga sredstva z namenom, da bi ljudi pripeljala do notranjih stanj, v katerih bi lahko postopno prispeli do resničnega spoznanja in modrosti. To je bil končni smoter in cilj vseh „misterijev“ ter podobnih reči, ki jih je najti drugod.

Glede „misterijev“, ki so bili še posebej povezani z Apolonom in njegovim kultom, je potrebno spomniti, da je bil le-ta bog sonca in svetlobe ter je bil v duhovnem smislu izvor, iz katerega vznika vso znanje in iz katerega izhajajo znanosti in umetnosti.

Smatra se, da so Apolonovi obredi prišli s Severa in da se nanašajo na zelo staro izročilo, ki ga najdemo tudi v svetih knjigah kot so hindujske Vede in perzijska Avesta. Ta severni izvor je bil posebej potrjen tudi za Delfe, ki so veljali za duhovno središče sveta: v tamkajšnjem templju je bil kamen imenovan omphalos, ki je simboliziral središče sveta.

Domneva se, da ima zgodovina Pitagora, predvsem pa njegovo ime, določeno povezano z Apolonovimi obredi. Imenoval se je Pythios in rečeno je, da je bilo Pytho izvorno ime  Delfov. Pitija se je imenovala ženska, ki je v templju prejemala navdahnjenja Bogov. Ime Pitagora pomeni torej Pitijin vodič, kar ustreza Apolonu samemu. In prav Pitija, kot pripovedujejo, je bila tista, ki je naznanila, da je Sokrat najmodrejši človek. Zato se torej zdi, da sta bila tako Sokrat kot sam Pitagora povezana z duhovnim centrom v Delfih.

Dodajmo še, da so bile vse znanosti pripisane Apolonu, še posebej pa je to veljalo za geometrijo in medicino. V pitagorejski šoli so geometrija in ostala področja matematike zasedale prvo mesto pri pripravah na višje spoznanje. Z ozirom na samo spoznanje te znanosti niso bile potisnjene na stran, ampak so prav nasprotno vztrajale kot simboli duhovne resnice. Tudi Platon je geometrijo smatral za pripravo, ki je nepogrešljiv del celotnega nauka, in je dal na vrata svoje šole napisati sledeče besede: „Naj ne vstopi nihče, če ni geometer“. Smisel teh besed razumemo šele, ko jih povežemo še z enim Platonovim rékom: „Bog vedno dela geometrijo“ in ko dodamo, da je Platon, ko je govoril o Bogu geometru, znova namigoval na Apolona.

Ker sedaj razumemo povezave z Apolonovimi obredi in simboliko, ne preseneča več, da so antični filozofi uporabili izrek napisan ob vhodu Delfskega templja.

Sedaj lahko z lahkoto razumemo resnični smisel preučevanega izreka in napako, ki so jo ob tem storili moderni. Ta napaka prihaja od tistih, ki so ta izrek razumeli kot preprosto frazo nekega filozofa in mu vselej pripisali misel podobno svoji. A v resnici se starodavno mišljenje temeljito razlikuje od modernega. Tako mnogi temu izreku pripisujejo psihološki pomen, pri čemer pa to, kar imenujejo psihologija, zajema študij mentalnih pojavov, ti pa so zgolj zunanje spremembe biti – in ne bistvo.

Med tistimi ki izrek pripisujejo Sokratu, v njem nekateri vidijo moralni smoter, iskanje zakona, ki bi veljal za praktično življenje. Vse te zunanje interpretacije – čeprav niso vedno povsem napačne – ne upravičujejo skrivnostnega značaja, ki ga je izrek prvotno imel in ki implicira veliko globlji pomen, kot bi mu ga moderni želeli pripisali. Ta (izrek) pomeni, da noben eksoteričen nauk ne more podati resnične vednosti, ki ga mora človek najti zgolj pri samem sebi, saj dejansko celotne vednosti ni mogoče pridobiti drugače, kot preko osebnega razumevanja.

Brez tega razumevanja, ne more noben nauk doseči učinkovitega rezultata, in nauk, ki ne prebudi (tega) v tistem, ki prejme osebni odmev (résonance), tudi ne more ponuditi nobenega spoznanja. Zato Platon pravi, da „je vse česar se človek uči, že v njem“. Vse izkušnje, vse zunanje stvari, ki ga obdajajo, so zgolj priložnost za vednost o tem, da ima to že v sebi. To prebujenje je tisto, kar (Platon) imenuje anamnésis, kar pomeni „spomin“ (réminiscence).

In če je to res za vso vednost, velja še toliko bolj za višjo in globljo vednost. Ko človek napreduje proti taki vednosti, postajajo vsa zunanja sredstva in občutki bolj in bolj nezadostni, dokler ne izgubijo vse uporabnosti. Do neke stopnje sicer lahko pomagajo približevati se modrosti, vendar je niso zmožni resnično doseči – v Indiji običajno pravijo, da se resnični guru oziroma mojster nahaja v človeku samem (dans l’homme lui-même) in se ne usmerja v zunanji svet, čeprav je na začetku morda koristna zunanja pomoč, ki pripravi človeka, da najde v sebi in za sebe tisto, česar ne bi mogel najti drugje, in predvsem tisto, kar je nad ravnjo razumskega spoznanja. Da bi to dosegel, mora uresničiti določena stanja, ki gredo vedno globlje v bit, proti centru, ki ga simbolizira srce in kamor mora biti človeška zavest premeščena, da bi bila zmožna dospeti do resnične vednosti. Stanja, ki so bila uresničena v antičnih misterijih, so bile stopnje na poti te premestitve od razuma (mental) h srcu.

V delfskem templju je bil, kot smo že rekli, kamen imenovan omphalos, ki je predstavljal tako središče človekove biti, kot tudi središče sveta in je sledil odnosu, ki obstaja med makrokozmosom in mikrokozmosom oziroma človekom, in sicer tako da je to, kar je v enemu, neposredno povezano s tem, kar je v drugem. Avicenna je rekel: “Misliš, da si nič (un néant), in vendar v tebi prebiva svet”.

Kot zanimivost lahko omenimo antično prepričanje, da je omphalos padel z neba. Natančno predstavo o tem, kakšen vtis so imeli o kamnu Grki, dobimo, če dodamo, da so obstajale nekatere podobnosti z občutji, ki jih gojimo do svetega črnega kamna Kaabah.

Podobnost, ki obstaja med makro in mikrokozmosom povzroči, da je vsak od njiju podoba drugega. Povezava elementov, ki ju sestavljajo, kaže, da mora človek najprej spoznati sebe, da bi lahko zatem spoznal vse stvari, kajti v resnici lahko najde vse stvari v sebi. To je tudi razlog, da imajo določene znanosti – zlasti tiste, ki so bile del starodavne vednost in so jih naši sodobniki malodane pozabili – dvojni smisel. Po zunanjem videzu zadevajo makrokozmos in jih lahko razumemo v točno tem pogledu. Vendar imajo hkrati globlji smisel, in sicer tistega, ki zadeva človeka samega in notranjo pot, s pomočjo katere lahko uresniči spoznanje v samem sebi – uresničitev, ki ni drugačna od uresničitve njegove lastne biti. Aristotel je rekel: “Bit je vse to, kar (človek) spozna”, in sicer tako, da sta tam, kjer je resnična vednost – ne zgolj njegov videz ali senca –, vednost in bit eno ter isto.

 Senca je po Platonovih besedah spoznanje, pridobljeno skozi čute, ali celo razumsko spoznanje samo, ki ima, čeprav je od prvega višje, svoj izvor v čutih. Kar pa se tiče resničnega spoznanja, je ta nad ravnjo razuma; in njegova uresničitev oziroma uresničitev biti same je podobna nastanku sveta, ki sledi odnosu, o katerem smo govorili zgoraj.

To je razlog, zakaj lahko določene znanosti ta odnos opisujejo zgolj kot videz tega nastanka; ta dvojni smisel je bil prisoten tako v starodavnih misterijih kot tudi v vseh oblikah naukov med ljudmi na Vzhodu, ki imajo pred očmi isti cilj.

 Zdi se, da je ravno tak nauk obstajal tudi na Zahodu skozi celoten srednji vek, čeprav je danes popolnoma izginil do te mere, da večina Zahodnjakov nima več nobene predstave o njegovi naravi ali obstoju.

 Glede na vse povedano vidimo, da pot resničnega spoznanje ni pot razuma, ampak pot duha in celotne biti, kajti spoznanje ni nič drugega kot uresničitev te biti na vseh svojih stopnjah, kar pomeni dovršitev spoznanja in pridobitev najvišje modrosti. V resnici to, kar spada k duši in celo duhu, predstavlja zgolj stopnje na poti do intimnega bistva, do resničnega sebstva. To pa lahko najdemo zgolj kadar bit doseže svoje pravo središče in so vse njene sile združene in osredotočene v eno samo točko, v kateri se človeku razkrijejo vse stvari, združene v tej točki kot v prvem in edinem principu – in tako lahko spozna vse stvari v sebi in iz sebe, kot celoto bivajočega v enotnosti svojega lastnega bistva.

Z lahkoto vidimo, kako daleč je to od psihologije v modernem pomenu besede, in da gre dlje kot resničnejše in globlje spoznanje duše, ki je lahko le prvi korak na tej poti. Potrebno je opozoriti, da smisel besede nefs tukaj ne more biti omejen na dušo. To besedo je namreč mogoče najti v arabskem prevodu stavka, ki se za razliko od grškega akvivalenta te besede, ne pojavlja v izvirnem izreku. Tej besedi ni mogoče pripisati običajnega pomena, kajti gotovo je, da ima drugačen, mnogo višji pomen, primerljiv z besedo bistvo, ki se nanaša na Sebstvo ali na resnično bit; imamo jo kot dokaz za to, kar je rečeno v Hadis, ki je kot dopolnilo grškega izraza: “Kdor pozna sebe, pozna svojega Gospoda.”

Ko človek spozna samega sebe v svojem globljem bistvu, torej v središču svoje biti, spozna svojega Gospoda. In ko spozna svojega Gospoda, spozna hkrati tudi vse stvari, ki prihajajo od Njega in ki se vanj vračajo. Vse stvari spozna v najvišji enotnosti Božanskega principa, izven katerega, po besedah Ibn Arabija, “ni absolutno ničesar, kar obstaja”, kajti nič ne more biti izven Neskončnega.

 

Spoznaj samega sebe

Prevod Blaž Zabel

 

René Guenon (1886–1951) je članek z naslovom “Connais-toi toi-même” objavil leta 1931 v reviji El Maarifah. Delo lahko uvrstimo med njegove metafizične spise, ki jih je ustvarjal predvsem v svojem zrelem obdobju, ko je bil javnosti že širše poznan. V obdobju, ko je bil spis objavljen, se je avtor že preselil v Kairo in se posvetil ezoteričnim islamskim spisom.

 

Pogosto se citira izrek: „Spoznaj samega sebe“, vendar mnogokrat izpred oči uide njegov točen pomen. O zmedenosti, ki prežema te besede, si lahko zastavimo dve vprašanji: najprej o njihovem izvoru in nato o njihovem resničnem smislu in bistvu (raison d’être). Nekateri bralci bi lahko menili, da sta vprašanji popolnoma različni in med seboj nista v ničemer povezavi. Vendar postane ob natančnem pregledu in razmisleku njuna tesna zveza jasno razvidna. Če bi kakega strokovnjaka za grško filozofijo povprašali, kdo je mož, ki je prvi izrekel te modre besede, bi jih večina ne odlašala z odgovorom, da je avtor te maksime Sokrat – vsaj nekateri pa bi jo pripisali Platonu, spet drugi Pitagoru. Ob teh nasprotujočih si pogledih in razhajajočih mnenjih moramo zaključiti, da avtor rekla ni noben izmed naštetih filozofov in njegovega izvora ne moremo iskati pri njih.

Ko bo tudi bralec izvedel, da dva izmed omenjenih filozofov, Pitagora in Sokrat, nista zapustila nobenega spisa, se mu bo zdelo, da je prepričanje, ki smo si ga dopustili izraziti, videti povsem upravičeno.

Tudi glede Platona ne moremo razločevati med tistim, kar je rekel sam in kaj njegov učitelj Sokrat, ne glede na njegove filozofske sposobnosti. Večji del Sokratovega nauka je namreč znanega le preko Platonovega posredovanja. Po drugi strani vemo, da je Platon določena spoznanja (conaissance), ki jih je prikazal v svojih dialogih, prevzel prav iz Pitagorovega nauka. Ob tem vidimo, kako izjemno težavno je določiti tisto, kar pripada vsakemu od treh filozofov. Kar je pripisano Platonu, je pogosto pripisano tudi Sokratu, in med teorijami, ki jih poznamo, nekatere predhajajo obema in izvirajo iz Pitagorove šole ali kar Pitagora osebno.

Pravzaprav je izvor preučevanega izreka mnogo starejši od vseh treh naštetih filozofov. Še več, starejši je od zgodovine filozofije in celo presega njeno področje.

Pravijo, da so bile te besede zapisane nad vrati Apolonovega templja v Delfih. Kot eno izmed načel so jih prevzeli tako Sokrat kot tudi drugi filozofi, navkljub razlikam, ki bi lahko obstajale med različnimi nauki ter cilji, ki so jih misleci zasledovali. Tudi sicer je verjetno, da je Pitagora reklo rabil že pred Sokratom. Prav zato so ti filozofi želeli pokazati, da njihov nauk zanje ni nekaj strogo osebnega, da ima starejši izvor in privzdignjen pogled (point de vue), ki je združeval izvor originalnega, spontanega in božanskega navdiha.

Ugotovimo, da so si v tem bili ti misleci precej različni od sodobnih, ki uporabijo vse moči, da bi izrazili kaj novega, to prikazali kot svojo lastno misel in se predstavili kot edini avtorji svojih nazorov, kot da bi lahko bila resnica last človeka.

Sedaj bomo videli, zakaj so starodavni filozofi želeli svoje nauke navezati na ta, ali na kateri drugi izrek, in kako lahko trdimo, da ta maksima pripada višjemu redu, ki je nad vso filozofijo.

Da bi odgovorili na drugi del tega vprašanja, moramo odgovor iskati v prvotnem in etimološkem pomenu besede “filozofija”, ki naj bi jo prvi uporabil Pitagora. Beseda filozofija pravzaprav pomeni “ljubezen do Sophie, modrosti”, stremljenje k njej ali nagnjenje, ki je potrebno, da jo pridobimo.

Ta beseda vedno pomeni pripravo na pridobitev modrosti in predvsem študij, ki lahko pomaga filozofu (philosophos) ali komurkoli, ki si želi, da bi postal sophos, se pravi moder.

Vendar, tako kot sredstvo samo še ni cilj, tudi ljubezen do modrosti ne more biti modrost sama. In glede na to, da je modrost sama po sebi isto kot resnično notranje spoznanje, lahko rečemo, da je filozofsko spoznanje zgolj površinsko in zunanje. Na sebi niti za sebe nima torej nobene lastne vrednosti. Je zgolj prva stopnja na poti do višjega in resničnega spoznanja, se pravi  modrosti.

Kdor je kdaj preučeval starodavne filozofe, dobro ve, da sta obstajali dve vrsti njihovih naukov, eksoterični in ezoterični. Vse, kar je bilo napisano, pripada izključno prvi vrsti naukov. Kar zadeva druge, ne moremo natančno poznati njihove narave, saj so bili po eni strani namenjeni le redkim, po drugi strani pa so imeli skrivnosten karakter. In ti dve lastnosti ne bi imeli nobenega smisla, če ti nauki ne bi bili imeli česarkoli višjega od preproste filozofije.

Domnevamo lahko vsaj to, da so bili ti ezoterični nauki v tesnem in neposrednem odnosu do modrosti in da niso več pozivali zgolj k razumu ali logiki, kot je to veljalo za filozofijo, ki so jo zato stari imenovali razumsko spoznanje. Med antičnimi filozofi je bilo namreč sprejeto, da razumsko spoznanje oziroma filozofija ni najvišja stopnja spoznanja in ni modrost.

Je mogoče modrost učiti, kot je to mogoče z besedami ali knjigami za zunanje spoznanje (connaissance extérieure)? Ne, to je resnično nemogoče in videli bomo zakaj. Že sedaj pa lahko zatrdimo, da filozofska priprava ni dovolj niti kot priprava, saj zadeva zgolj omejeno zmožnost – razum –, medtem ko modrost zadeva celotno resničnost biti.

Obstaja torej priprava, ki je višja od filozofije, ki se ne obrača zgolj k razumu, ampak k duši in duhu, ter jo lahko imenujemo notranja priprava (préparation intérieure); zdi se, da je bila prav ta sestavni del višjih krogov Pitagorove šole. Njen vpliv je segal prek Platonove šole do novoplatonizma v aleksandrijski šoli, kjer je zopet jasno izražena, kot tudi pri sočasnih novopitagorejcih.

Če bi notranji pripravi namenili več besed, ta ne bi mogla biti več simbol za opredelitev notranje kontemplacije. Ta priprava človeka priveden do določenih stanj, ki mu dopustijo preseči prej doseženo razumsko spoznanje. In ker je ta sedaj nad nivojem razuma, je tudi nad filozofijo, saj se ime filozofija vedno uporablja za opisovanje nečesa, kar pripada samo razumu.

Prav presenetljivo je, da so moderni razumeli tako opredeljeno filozofijo kot nekaj samo v sebi popolnega in da so pozabili na to, kar je vzvišeno in višje.

Še preden se je ezoterični nauk razširil po Grčiji, kjer je dobil ime “misterij”, je bil poznan v državah Orienta. Prvi filozofi, predvsem Pitagora, so jim pripisali svoj nauk, kakor da ne gre za nič drugega kot nov izraz starih idej. Obstajalo je več vrst misterijev z različnimi izvori. Ti, ki so navdihnili Pitagora in Platona, so bili povezani z Apolonovim kultom. „Misteriji“ so imeli zadržan in skrivnostni značaj. Že samo ime misterij etimološko pomeni popolno tišino – reči, na katere so se nanašali, niso mogli izražati z besedami, ampak jih je bilo mogoče poučevati zgolj po poti tišine. Vendar pa moderni zavračajo vsako drugo metodo razen teh, ki vključujejo uporabo besed in ki jo lahko imenujemo metoda eksoteričnega nauka. Zato so napačno verjeli, da misteriji niso bili nikakršen nauk.

Potrdimo lahko, da je ta tihi nauk uporabljal podobe, simbole in druga sredstva z namenom, da bi ljudi pripeljala do notranjih stanj, v katerih bi lahko postopno prispeli do resničnega spoznanja in modrosti. To je bil končni smoter in cilj vseh „misterijev“ ter podobnih reči, ki jih je najti drugod.

Glede „misterijev“, ki so bili še posebej povezani z Apolonom in njegovim kultom, je potrebno spomniti, da je bil le-ta bog sonca in svetlobe ter je bil v duhovnem smislu izvor, iz katerega vznika vso znanje in iz katerega izhajajo znanosti in umetnosti.

Smatra se, da so Apolonovi obredi prišli s Severa in da se nanašajo na zelo staro izročilo, ki ga najdemo tudi v svetih knjigah kot so hindujske Vede in perzijska Avesta. Ta severni izvor je bil posebej potrjen tudi za Delfe, ki so veljali za duhovno središče sveta: v tamkajšnjem templju je bil kamen imenovan omphalos, ki je simboliziral središče sveta.

Domneva se, da ima zgodovina Pitagora, predvsem pa njegovo ime, določeno povezano z Apolonovimi obredi. Imenoval se je Pythios in rečeno je, da je bilo Pytho izvorno ime  Delfov. Pitija se je imenovala ženska, ki je v templju prejemala navdahnjenja Bogov. Ime Pitagora pomeni torej Pitijin vodič, kar ustreza Apolonu samemu. In prav Pitija, kot pripovedujejo, je bila tista, ki je naznanila, da je Sokrat najmodrejši človek. Zato se torej zdi, da sta bila tako Sokrat kot sam Pitagora povezana z duhovnim centrom v Delfih.

Dodajmo še, da so bile vse znanosti pripisane Apolonu, še posebej pa je to veljalo za geometrijo in medicino. V pitagorejski šoli so geometrija in ostala področja matematike zasedale prvo mesto pri pripravah na višje spoznanje. Z ozirom na samo spoznanje te znanosti niso bile potisnjene na stran, ampak so prav nasprotno vztrajale kot simboli duhovne resnice. Tudi Platon je geometrijo smatral za pripravo, ki je nepogrešljiv del celotnega nauka, in je dal na vrata svoje šole napisati sledeče besede: „Naj ne vstopi nihče, če ni geometer“. Smisel teh besed razumemo šele, ko jih povežemo še z enim Platonovim rékom: „Bog vedno dela geometrijo“ in ko dodamo, da je Platon, ko je govoril o Bogu geometru, znova namigoval na Apolona.

Ker sedaj razumemo povezave z Apolonovimi obredi in simboliko, ne preseneča več, da so antični filozofi uporabili izrek napisan ob vhodu Delfskega templja.

Sedaj lahko z lahkoto razumemo resnični smisel preučevanega izreka in napako, ki so jo ob tem storili moderni. Ta napaka prihaja od tistih, ki so ta izrek razumeli kot preprosto frazo nekega filozofa in mu vselej pripisali misel podobno svoji. A v resnici se starodavno mišljenje temeljito razlikuje od modernega. Tako mnogi temu izreku pripisujejo psihološki pomen, pri čemer pa to, kar imenujejo psihologija, zajema študij mentalnih pojavov, ti pa so zgolj zunanje spremembe biti – in ne bistvo.

Med tistimi ki izrek pripisujejo Sokratu, v njem nekateri vidijo moralni smoter, iskanje zakona, ki bi veljal za praktično življenje. Vse te zunanje interpretacije – čeprav niso vedno povsem napačne – ne upravičujejo skrivnostnega značaja, ki ga je izrek prvotno imel in ki implicira veliko globlji pomen, kot bi mu ga moderni želeli pripisali. Ta (izrek) pomeni, da noben eksoteričen nauk ne more podati resnične vednosti, ki ga mora človek najti zgolj pri samem sebi, saj dejansko celotne vednosti ni mogoče pridobiti drugače, kot preko osebnega razumevanja.

Brez tega razumevanja, ne more noben nauk doseči učinkovitega rezultata, in nauk, ki ne prebudi (tega) v tistem, ki prejme osebni odmev (résonance), tudi ne more ponuditi nobenega spoznanja. Zato Platon pravi, da „je vse česar se človek uči, že v njem“. Vse izkušnje, vse zunanje stvari, ki ga obdajajo, so zgolj priložnost za vednost o tem, da ima to že v sebi. To prebujenje je tisto, kar (Platon) imenuje anamnésis, kar pomeni „spomin“ (réminiscence).

In če je to res za vso vednost, velja še toliko bolj za višjo in globljo vednost. Ko človek napreduje proti taki vednosti, postajajo vsa zunanja sredstva in občutki bolj in bolj nezadostni, dokler ne izgubijo vse uporabnosti. Do neke stopnje sicer lahko pomagajo približevati se modrosti, vendar je niso zmožni resnično doseči – v Indiji običajno pravijo, da se resnični guru oziroma mojster nahaja v človeku samem (dans l’homme lui-même) in se ne usmerja v zunanji svet, čeprav je na začetku morda koristna zunanja pomoč, ki pripravi človeka, da najde v sebi in za sebe tisto, česar ne bi mogel najti drugje, in predvsem tisto, kar je nad ravnjo razumskega spoznanja. Da bi to dosegel, mora uresničiti določena stanja, ki gredo vedno globlje v bit, proti centru, ki ga simbolizira srce in kamor mora biti človeška zavest premeščena, da bi bila zmožna dospeti do resnične vednosti. Stanja, ki so bila uresničena v antičnih misterijih, so bile stopnje na poti te premestitve od razuma (mental) h srcu.

V delfskem templju je bil, kot smo že rekli, kamen imenovan omphalos, ki je predstavljal tako središče človekove biti, kot tudi središče sveta in je sledil odnosu, ki obstaja med makrokozmosom in mikrokozmosom oziroma človekom, in sicer tako da je to, kar je v enemu, neposredno povezano s tem, kar je v drugem. Avicenna je rekel: “Misliš, da si nič (un néant), in vendar v tebi prebiva svet”.

Kot zanimivost lahko omenimo antično prepričanje, da je omphalos padel z neba. Natančno predstavo o tem, kakšen vtis so imeli o kamnu Grki, dobimo, če dodamo, da so obstajale nekatere podobnosti z občutji, ki jih gojimo do svetega črnega kamna Kaabah.

Podobnost, ki obstaja med makro in mikrokozmosom povzroči, da je vsak od njiju podoba drugega. Povezava elementov, ki ju sestavljajo, kaže, da mora človek najprej spoznati sebe, da bi lahko zatem spoznal vse stvari, kajti v resnici lahko najde vse stvari v sebi. To je tudi razlog, da imajo določene znanosti – zlasti tiste, ki so bile del starodavne vednost in so jih naši sodobniki malodane pozabili – dvojni smisel. Po zunanjem videzu zadevajo makrokozmos in jih lahko razumemo v točno tem pogledu. Vendar imajo hkrati globlji smisel, in sicer tistega, ki zadeva človeka samega in notranjo pot, s pomočjo katere lahko uresniči spoznanje v samem sebi – uresničitev, ki ni drugačna od uresničitve njegove lastne biti. Aristotel je rekel: “Bit je vse to, kar (človek) spozna”, in sicer tako, da sta tam, kjer je resnična vednost – ne zgolj njegov videz ali senca –, vednost in bit eno ter isto.

 Senca je po Platonovih besedah spoznanje, pridobljeno skozi čute, ali celo razumsko spoznanje samo, ki ima, čeprav je od prvega višje, svoj izvor v čutih. Kar pa se tiče resničnega spoznanja, je ta nad ravnjo razuma; in njegova uresničitev oziroma uresničitev biti same je podobna nastanku sveta, ki sledi odnosu, o katerem smo govorili zgoraj.

To je razlog, zakaj lahko določene znanosti ta odnos opisujejo zgolj kot videz tega nastanka; ta dvojni smisel je bil prisoten tako v starodavnih misterijih kot tudi v vseh oblikah naukov med ljudmi na Vzhodu, ki imajo pred očmi isti cilj.

 Zdi se, da je ravno tak nauk obstajal tudi na Zahodu skozi celoten srednji vek, čeprav je danes popolnoma izginil do te mere, da večina Zahodnjakov nima več nobene predstave o njegovi naravi ali obstoju.

 Glede na vse povedano vidimo, da pot resničnega spoznanje ni pot razuma, ampak pot duha in celotne biti, kajti spoznanje ni nič drugega kot uresničitev te biti na vseh svojih stopnjah, kar pomeni dovršitev spoznanja in pridobitev najvišje modrosti. V resnici to, kar spada k duši in celo duhu, predstavlja zgolj stopnje na poti do intimnega bistva, do resničnega sebstva. To pa lahko najdemo zgolj kadar bit doseže svoje pravo središče in so vse njene sile združene in osredotočene v eno samo točko, v kateri se človeku razkrijejo vse stvari, združene v tej točki kot v prvem in edinem principu – in tako lahko spozna vse stvari v sebi in iz sebe, kot celoto bivajočega v enotnosti svojega lastnega bistva.

Z lahkoto vidimo, kako daleč je to od psihologije v modernem pomenu besede, in da gre dlje kot resničnejše in globlje spoznanje duše, ki je lahko le prvi korak na tej poti. Potrebno je opozoriti, da smisel besede nefs tukaj ne more biti omejen na dušo. To besedo je namreč mogoče najti v arabskem prevodu stavka, ki se za razliko od grškega akvivalenta te besede, ne pojavlja v izvirnem izreku. Tej besedi ni mogoče pripisati običajnega pomena, kajti gotovo je, da ima drugačen, mnogo višji pomen, primerljiv z besedo bistvo, ki se nanaša na Sebstvo ali na resnično bit; imamo jo kot dokaz za to, kar je rečeno v Hadis, ki je kot dopolnilo grškega izraza: “Kdor pozna sebe, pozna svojega Gospoda.”

Ko človek spozna samega sebe v svojem globljem bistvu, torej v središču svoje biti, spozna svojega Gospoda. In ko spozna svojega Gospoda, spozna hkrati tudi vse stvari, ki prihajajo od Njega in ki se vanj vračajo. Vse stvari spozna v najvišji enotnosti Božanskega principa, izven katerega, po besedah Ibn Arabija, “ni absolutno ničesar, kar obstaja”, kajti nič ne more biti izven Neskončnega.

 

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv