Presežna enotnost religij

Frithjof Schuon

Predgovor

 Temelj te knjige je nauk, ki je v polnem pomenu besede metafizičen in ki nikakor ne more biti opredeljen kot filozofski. Tistim, ki so metafiziko vajeni pojmovati zgolj kot eno izmed filozofskih disciplin, se bo sicer takšno razlikovanje morda zazdelo neupravičeno, vendar pa prav tovrstno povezovanje obeh, čeprav mu lahko sledimo vse do Aristotela in kasnejših sholastičnih piscev, že samo po sebi kaže na podvrženost filozofije določenim omejitvam, ki celo v najbolj ugodnih primerih, kot sta pravkar omenjena, izključujejo možnost povsem ustreznega ovrednotenja metafizike. Ta je v resnici zaradi svojega presežnostnega značaja neodvisna od sleherne povsem človeške oblike mišljenja. Če želimo torej razliko med filozofijo in metafiziko jasno definirati, moramo v prvi vrsti upoštevati dejstvo, da filozofija izhaja iz razuma (ki je povsem individualna zmožnost), medtem ko metafizika, nasprotno, za svoje izhodišče jemlje izključno Um. Mojster Eckhart – ki je v celoti razumel doprinos svojih besed – umsko zmožnost definira na sledeč način: »V duši je nekaj, kar je neustvarjeno in neustvarljivo: če bi bila vsa duša takšna, bi bila neustvarjena in neustvarljiva – in to je Um«. Analogno definicijo, ki je morda celo bolj jasna in po svoji simbolni vrednosti še bogatejša, pa najdemo v islamskem ezoterizmu:  »Sufi (tj. človek, ki je istoveten z Umom), ni ustvarjen«.

Iz dejstva, da je čisto umsko védenje, ki je v svojem bistvu nad-individualno, univerzalno ali božansko, po definiciji onkraj posameznikovega dosega in da izhaja iz čiste Umnosti, ki ni diskurzivna, temveč neposredna, sledi, da to védenje ne seže le neskončno dalj od razumskega sklepanja, temveč tudi neskončno dalj od vere, če ta izraz razumemo v njegovem običajnem pomenu. Umsko védenje tako presega tudi specifično teološko gledišče, ki pa je vendarle neprimerljivo bolj vzvišeno od filozofskega, saj, prav tako kot metafizično védenje, tudi sámo izvira od Boga in ne od človeka; a medtem ko metafizika docela izhaja iz umske intuicije, religija za svoj temelj jemlje Razodetje. Razodetje je Beseda Boga, spregovorjena Njegovim bitjem, umska intuicija pa je neposredna in aktivna udeleženost v božanskem Védenju in se tako razlikuje od vere kot zgolj posredne in pasivne udeleženosti. Z drugimi besedami, v primeru umske intuicije védenje ni v posesti posameznika, v kolikor je posameznik, temveč v kolikor v svojem najnotrišnjem bistvu ni različen od svojega božanskega Počela. Iz tega sledi, da je metafizična gotovost absolutna, saj izvira iz identitete med vedočim in vedenim v Umu. Če nam je dovoljeno razliko med metafizičnim in teološkim védenjem ponazoriti s primerom, vzetim iz sfere čutnega, lahko rečemo, da si je metafizično védenje, ki ga, kadar je izraženo skozi religiozno simboliko, povsem upravičeno imenujemo ezoteričnega, v svesti brezbarvnega bistva svetlobe in njenega čistega bleska; po drugi strani pa bo dano religiozno prepričanje zagotavljalo, da je svetloba rdeča in ne zelena, medtem ko bo drugo prepričanje trdilo nasprotno; ob tem je seveda res, da imata obe prepričanji prav, v kolikor svetlobo razločujeta od teme, ne pa tudi, v kolikor jo identificirata z določeno barvo. Namen te, sicer zelo nepopolne primerjave je pokazati, da bo teološko gledišče, temelječe na Razodetju in ne na védenju, ki je dostopno vsakemu verniku (neuresničljivo stanje, ko gre za večjo človeško skupnost), nujno zamenjevalo golo in nad-formalno Resnico s simbolom ali obliko ter da bo, nasprotno, metafizika, za označbo katere je pojem gledišča le delno ustrezen, zlahka uporabila isti simbol ali obliko kot sredstvo izraza, ne da bi pri tem pozabila na njuno relativnost. Prav zaradi tega lahko vsaka od velikih in intrinzično ortodoksnih religij skozi svoje dogme, obrede in druge simbole služi kot sredstvo izraza sleherne resnice, ki jo spoznamo neposredno skozi oko Uma, tj. skozi duhovni organ, ki je v islamskem ezoterizmu imenovan tudi »oko srca«. 

Kar smo pravkar zatrdili, je, da religija prenaša metafizične ali univerzalne resnice v dogmatični jezik. A čeprav dogma v svoji intrinzični, le Umu neposredno dosegljivi resnici ni dostopna vsem ljudem, zanje kljub temu ostaja dostopna prek vere, ki je za veliko večino tudi edini možen način udeleženosti v božanskih Resnicah. Umsko védenje, ki, kot smo videli, ne izhaja ne iz verskega prepričanja ne iz procesa razumskega sklepanja, pa za razliko od vere sega onkraj dogme, in sicer tako, da, ne da bi ji nasprotovalo, prodira v njeno notranjo razsežnost, tj. v neskončno Resnico, ki prevladuje nad vsemi oblikami.   

Da bi bili v tej točki popolnoma jasni, moramo ponovno izpostaviti dejstvo, da razumska oblika védenja nikakor ne more seči onkraj področja splošnosti in da sama iz sebe ne more doseči nobene presežne resnice; če lahko ne glede na to služi kot sredstvo za izraz nadrazumskega védenja – kot v primeru aristotelske ali sholastične ontologije –, pa je to vselej v škodo umske celovitosti nauka. Nekateri bodo morda ugovarjali, da je tudi najčistejšo metafiziko, v kolikor se poslužuje argumentov in dozdevno dosega sklepe, včasih težko razlikovati od filozofije. Toda ta podobnost izhaja zgolj iz tega, da vsi pojmi, ko so enkrat izraženi, nujno privzamejo obliko človeških misli, ki je razumska in dialektična. Tisto, po čemer se metafizična in filozofska trditev v osnovi razlikujeta, pa je to, da se prva, ki je simbolična in deskriptivna, razumskih oblik poslužuje kot simbolov, s katerimi opisuje ali prenaša védenje, ki vsebuje neprimerljivo višjo raven gotovosti kot katerokoli védenje, izvirajoče iz čutnega, medtem ko filozofija – imenovana, ne brez razloga, ancilla theologiae – nikdar ne predstavlja več od tistega, kar izraža. Ko filozofija uporablja razum za razrešitev dvoma, dokazuje prav to, da je dvom, ki ga želi preseči, njeno izhodišče; kot smo videli, pa je izhodišče metafizične formulacije vselej nekaj, kar je umsko že razvidno ali gotovo in kar ta formulacija – s simbolnimi ali dialektičnimi sredstvi zasnovana tako, da v človeku prebuja latentno, neozaveščeno in večno prisotno védenje – zgolj posreduje tistim, ki so to zmožni prejeti.

Za natančnejšo ponazoritev treh oblik mišljenja, ki jih obravnavamo, aplicirajmo nanje idejo Boga. Filozofsko gledišče, če ravno Boga čisto preprosto ne zanika, pa čeprav samo s tem, da besedi pripiše pomen, ki ga ta ne vsebuje, poskuša Boga z vrsto različnih argumentov »dokazati«; z drugimi besedami, »dokazati« poskuša »obstoj« ali »neobstoj« Boga, kot da bi razum, ki je zgolj posrednik in ki v nobenem primeru ne more biti vir presežnega védenja, lahko karkoli »dokazal«. Zahteva razuma po avtonomiji na področjih, kjer lahko le umska intuicija in Razodetje sporočata védenje, je za filozofsko gledišče značilna in kaže na vso njegovo neustreznost. Teološko gledišče se, za razliko od filozofskega, z dokazovanjem Boga ne obremenjuje – pripravljeno je celo priznati, da takšen dokaz ni mogoč –, temveč se, nasprotno, opira na religiozno prepričanje. Na tem mestu pa je potrebno pripomniti, da »vere« nikakor ne moremo enačiti s prepričanjem; v nasprotnem primeru namreč Kristus ne bi govoril o »veri, ki premika gore«, kajti jasno je, da običajno religiozno prepričanje nima tovrstne moči. Kar pa se tiče tretjega, metafizičnega gledišča, lahko rečemo, da tu ni več nikakršnega vprašanja o »dokazih« ali o »prepričanjih«, temveč le še o neposredni, umski razvidnosti, ki vključuje absolutno gotovost; kot vemo, pa je ta razvidnost v sedanjem stanju človeštva dostopna le duhovni eliti, ki po svojem številu tudi sama postaja vse bolj okrnjena. Dodajmo še, da religija po svoji naravi in neodvisno od želja svojih predstavnikov, ki naj se tega zavedajo ali ne, to čisto umsko Védenje vselej že vsebuje in skozi tančico svojih dogmatičnih in obrednih simbolov tudi oddaja.

Resnice, ki smo jih pravkar izrazili, nikakor niso v izključni posesti določene šole ali posameznika; v nasprotnem primeru to namreč ne bi bile resnice, kajti resnica je nujno poznana v vsaki celoviti tradicionalni civilizaciji in ne more biti izmišljena. Ob tem pa se lahko vendarle povsem razumno vprašamo, kateri so tisti človeški in kozmični razlogi, zaradi katerih moramo v sedanjem času, tako malo nagnjenem k spekulaciji, nujno osvetliti in eksplicirati resnice, ki se v splošnem imenujejo »ezoterične«. Čeprav je v omenjeni značilnosti današnjega časa dejansko nekaj nenormalnega, obstoj tega vendarle ni odvisen toliko od osvetlitve ezoteričnih resnic kot od splošnih pogojev naše dobe, dobe, ki zaznamuje konec velikega cikličnega obdobja zemeljskega človeštva – po hindujski kozmologiji gre za konec mahā-yuge – in v kateri se mora zato v skladu z rekom o »sovpadanju nasprotij« na takšen ali drugačen način ponovno manifestirati vse, kar je v ta cikel vključeno; pojavi, ki so sami v sebi sicer nenormalni, se tako zaradi pravkar omenjenih pogojev izkažejo za nujne. Gledano s stališča posameznika pa je kljub temu treba priznati, da je duhovna zmešnjava našega časa dosegla tako stopnjo, da so njene posledice, ki morejo načeloma določene ljudi od stika z ezoteričnimi resnicami celo odtujiti, lahko izravnane le še s prednostmi, ki izhajajo iz teh istih resnic. Pojem »ezoterizma« je bil v želji po prikritju idej, ki so prav toliko neduhovne kot so nevarne, že tolikokrat zlorabljen, in to, kar je o ezoteričnih naukih znanega, je bilo že tolikokrat prirejeno in popačeno – da ob tem dejstva, da povsem zunanja in pogostokrat preveličana nezdružljivost različnih religioznih form v očeh večine naših sodobnikov močno diskreditira religijo kot tako, sploh ne omenjamo –,  da ni le zaželeno, temveč celo naša dolžnost, da predstavimo, prvič, kaj ezoterizem je in kaj ni, in drugič, da določimo izvire globoke in večno trajajoče solidarnosti med različnimi religioznimi oblikami.

Če sedaj preidemo k osrednji temi pričujoče knjige, moramo v prvi vrsti poudariti, da zedinjenje različnih religij na zunanji ravni, ravni oblik, ni le neuresničljivo, temveč da naj bi tam, kjer je to vendarle mogoče, do takšnega zedinjenja sploh ne smelo priti, saj bi bile v tem primeru različne religiozne oblike oropane svojega zadostnega razloga. Prav dejstvo, da so razodete, namreč kaže na to, da so hotene s strani božanske Besede. Izraz »presežna enotnost religij« pa po drugi strani implicira, da mora biti to zedinjenje uresničeno na povsem notranji in duhoven način ter brez vsakršnih predsodkov nasproti katerikoli izmed oblik. Nasprotja med različnimi religioznimi oblikami namreč univerzalne Resnice ne zadevajo nič bolj kot zadevajo nasprotja med različnimi barvami prenos ene, neobarvane svetlobe. Kajti prav tako kot vsaka barva po svoji negaciji teme in svoji afirmaciji svetlobe omogoča odkritje in zasledovanje žarka, ki jo dela vidno, nazaj do njegovega bleščečega izvora, tudi vse oblike, vsi simboli, vse religije in vse dogme omogočajo sledenje žarku Razodetja, žarku, ki ni nič drugega kot žarek Uma, nazaj do njegovega božanskega Izvora.

Prev. Janez Žumer