Postna razstava Jožefa Muhoviča – Manj je več

Milica Kač

Razstava slik Jožefa Muhoviča v Finžgarjevi galeriji trnovskega župnišča,

marec 2012

 

Potem ko me je prijatelj opomnil, da sem Pavleta Raka “šlampasto” predstavila, bi verjetno morala začeti nekako takole: Jožef Muhovič, rojen leta 1954 v kraju Sv. Lenart pri Gornjem Gradu, je slikar, grafik, kipar, likovni teoretik, publicist, … Leta 1977 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (leta 1980 je zaključil specialko iz slikarstva pri Janezu Berniku in leta 1981 iz grafike pri Bogdanu Borčiću). Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral tudi filozofijo (leta 1981 magisterij in leta 1986 doktorat). V letih od 1993 do 1996 se je postdoktorsko izpopolnjeval v Nemčiji kot štipendist Humboldtove ustanove (Alexander von Humboldt Stiftung) na univerzah v Magdeburgu (W. Welsch) in v Berlinu (A. Wellmer). Zaposlen je kot redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Likovni opus je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, njegova dela hranijo v pomembnih zbirkah od dunajske Albertine do univerze v Arizoni v ZDA (Northern Arizona University. Old Main Art Museum, Flagstaff).

Sledile bi vsaj tri strani zahtevnih in s podatki preobloženih seznamov, pa mi lahko kar verjamete: tako seznami skupinskih in samostojnih razstav, pa tudi knjižnih objav in člankov so vsi zavidanja vredni, tudi za tiste, ki niso mojstri na tolikerih področjih. Likovno in besedno se loteva večno zanimivih, večno žgočih in predvsem nerešljivih tem. Voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, bi lahko rekli ob njegovih slikah, grafikah, kipih in pri njegovih tekstih. Nekatera taka vprašanja so nanizana tudi v zgibanki ob razstavi, kamor sem jih prepisala s platnice njegove knjige Umetnost in religija.

Zakaj se umetnost in religija ne znata pogrešati?

Na čem temelji koprodukcija muz in metafizike?

Zakaj ni religije brez simbola?

Kako to, da umetnost dobro deluje le na naročniški pogon?

Do kam seže kontrapunkt slike in Besede?

Kaj se zgodi, če se Misterij loči od forme in forma od ideala?

Kakšne so perspektive sakralne umetnosti?

Jožef Muhovič: Umetnost in religija, KUD Logos 2002

 

Potem sem bila pri pripravljanju tega nagovora v skušnjavi, da bi naredila lepljenko najlepših in najbolj povednih stavkov iz kritik, ki spremljajo njegove razstave doma in v tujini, tisti Lenardov iz Dnevnika (tudi del zgibanke) je npr. zelo skoncentriran in zelo na mestu:

 

… Jožef Muhovič uspe z okrnjenimi barvami, jasnimi arhetipskimi formami in velikimi figuralnimi platni neposredno nagovoriti človekovo eksistencialno raven. Z vizualno in izrazno neposrednostjo „premakne“ tudi sodobno, s podobami razvajeno publiko. …

Vid Lenard: Radost ustvarjalnega soočanja, Dnevnik, 17. avgust 2011

 

Ob tej priliki bi morda kazalo opozoriti, da je v Finžgarjevi galeriji razstavljenih nekaj Muhovičevih manjših formatov. Tudi slika, ki visi na častnem mestu (Trije horizonti, 2010, 195 cm x 195 cm, olje na ponjavi), bi se komaj uvrstila med njegova po izmerah srednje velika dela. Šest ali več kvadratnih metrov velike slike pri Jožefu Muhoviču namreč niso izjema.

 

Ampak dajmo se malo razvajati in prisluhnimo, kaj pravi o namenu pri umetniških delih INGMAR BERGMAN

 

Ljudje sprašujejo, kakšne namene imam s svojimi filmi – kakšni so moji cilji. Gre za težavno in nevarno vprašanje, običajno je moj odgovor izmikajoč: »Poskušam pripovedovati resnico o človekovem položaju, resnico, kot jo sam vidim.« Videti je, da ta odgovor vsakogar zadovolji, ni pa povsem pravi. Raje opisujem tisto, kar si želim, da bi bil moj cilj.

 

Stara zgodba pripoveduje, da je katedralo v Chartresu zadela strela in je do tal pogorela. Potem je na tisoče ljudi prišlo z vseh strani neba, kot velika procesija mravelj, in skupaj so začeli graditi katedralo, prav tam, kjer je bila prej. Delali so, dokler delo ni bilo končano – zidarski mojstri, umetniki, delavci, žonglerji, plemiči, duhovniki, meščani. Vsi pa so ostali neimenovani in do danes nihče ne ve, kdo je zgradil katedralo v Chartresu.

 

Ne glede na moja verovanja in dvome, ki so v tej povezavi brez pomena, sem prepričan, da je umetnost izgubila osnovni ustvarjalni zagon tisti trenutek, ko se je ločila od čaščenja. Prerezala je popkovino in sedaj živi lastno sterilno življenje, je lastno rojevanje in lasten izrodek. Prej je ostajal umetnik neznan in njegovo delo je bilo v slavo božjo. Živel je in preminul, ne da bi bil bolj pomemben kot drugi rokodelci: ‘večne vrednote’, ‘nesmrtnost’ in ‘remek delo’ so bili izrazi, ki v zvezi z njim niso bili uporabni. Sposobnost ustvarjanja je bila dar. V takem svetu sta cveteli neranljiva gotovost in naravna ponižnost.

 

Danes je postal posameznik najvišja oblika in največja poguba umetniškega ustvarjanja. Najmanjšo rano ali bolečino ega ocenjujemo pod mikroskopom, kot bi imela večnostni pomen. Umetnik ima svojo samoto, svojo subjektivnost in svojo individualnost skoraj za svete. Tako se končno zberemo v velikem oboru, kjer stojimo in blejamo o svoji osamljenosti, ne da bi drug drugega poslušali in ne da bi se zavedali, da drug drugega dušimo do smrti. Individualisti bolščijo drug drugemu v oči, pa vseeno zanikajo obstoj drug drugega. Hodimo v krogih, tako omejeni z lasnimi nemiri, da ne moremo več razlikovati med resničnim in zmotnim, med zločinsko muhavostjo in najčistejšim idealom.

 

Če me torej vprašajo, kaj si želim, da bi bil namen mojega filma, bi odgovoril, da bi bil rad eden od umetnikov v katedrali na veliki ravnini. Rad bi iz kamna naredil zmajevo glavo, angela, hudiča – ali pa morda svetnika. Ni pomembno kaj, pomemben je občutek zadoščenja. Ne glede na to ali verujem ali ne, če sem kristjan ali ne, igral bi svojo vlogo pri skupni gradnji katedrale.

Prav neverjetno se mi zdi, da sem se tega teksta spomnila ravno ob delih Jožefa Muhoviča, ki je tako nezmotljivo podpisan pod vsako svojo sliko, grafiko, kip, lik, skoraj črto. Lik ženske, na primer, ki se v tako različnih molilnih držah pojavlja na (ali bolje v) tolikih delih! Ne da se ga zgrešiti, njegov je in nikogar drugega. Pa vendar, kot mi je tudi sam –morda nehote – izdal, ti arhetipski liki ga spremljajo, leta dolgo ga spremljajo, potem pa iz njih kaj nastane, včasih tudi ne … Voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, …

 

In prav ob takem kopanju in ob takem sobivanju z bistvenimi liki, odpada prav vse nebistveno in MANJ POSTAJA VEČ. Po formatu najmanjše delo na razstavi nosi letnico 1990. Lik ženske, ki moli, je že tu. Pred kratkim sem v neki prodajni galeriji v Ljubljani našla grafiko Jožefa Muhoviča naslovljeno Pastorala. Ta je bila res iz začetka njegovega opusa, kar žal mi je, da ne visi danes tu, zdi se mi, da bi bila lepa predstavitev osvobajanja od vsega, kar ni nujno potrebno. Voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, …

 

Kako se besede oprimejo slikovne substance in kako je slikovna substanca potrjena z besedami.

 

Slišala sem že pomisleke, da je slikarstvo Jožefa Muhoviča preveč racionalistično, celo preveč filozofsko, premalo spontano, zavezano logiki in razmišljanju. Ne samo, da se s takimi pomisleki nikakor ne morem strinjati, zdi se mi, da je treba samo pogledati njegove ilustracije Rilkejevih pesmi Marijino življenje, pa je človek takoj ozdravljen, tudi če bi ga kakšen tak črviček še morda hotel načeti. Likovna govorica je osnovni jezik in ne alternativa, ravno tako, kot je v njegovih tekstih jezik povsem samostojno orodje.

 

Prisluhnimo za trenutek Rilkeju, nato pa prevodu Gorazda Kocijančiča in njegovi spremni besedi k prevodu (Rainer Maria Rilke: Marijino življenje, prevod: Gorazd Kocijančič, ilustracije: Jožef Muhovič; Logos 2006). Ustavili se bomo ob pesmi Jožefovo sumničenje, ki je ne samo izjemno ilustrirana, ampak je Jožefovo trpljenje tudi sicer pogost motiv v delih Jožefa Muhoviča. Videli bomo, da ne gre toliko za sporočilo tistih, ki znajo, ampak tistih, ki vzpostavljajo stik z zavestjo. Voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, …

 

Argwohn Josephs / Jožefovo sumničenje

 

Und der Engel sprach und gab sich Müh

an dem Mann, der seine Fäuste ballte:

aber siehst du nicht an jeder Falte,

daβ sie kühl ist wie die Gottesfrüh.

 

In angel je govoril in se trudil

z možem, ki stiskal je pesti:

Mar ne vidiš na slehernem pregibu,

da je sveža kakor Božja zarja?

 

Ta je gledal mrko,

zgolj mrmraje: kaj jo tako je spremenilo?

Tedaj je angel zakričál: Tesar,

še ne opaziš, da deluje Bog, Gospod?

Boš zato, ker delaš deske, v napuhu

klical na zagovor njega,

ki ponižno daje iz istega lesa

vzbrsteti listom in pognati popkom?

 

Doumél je. In ko zdaj je dvignil

k angelu pogled, zares prestrašen,

je bil ta že proč. Tedaj je počasi snel

debelo pokrivalo. In zapel je hvalo.

 

Er begriff. Und wie er jetzt die Blicke,

recht erschrocken, zu dem Engel hob,

war er fort. Da schob er seine dicke

Mütze langsem ab. Dann sang er lob.

 

Takole pa potem prevajalec Gorazd Kocijančič v spremni besedi (kot vedno originalno, in jezikovno inovativno): Bralec ima ob branju Marijinega življenja nedvomno vtis, da gre za »heterodoksno« pesnitev, za odmik od običajnega krščanskega verovanja. Vendar je Rilkejev zastavek globlji od preproste zoperstavitve pravoverne, tradicionalne, mariološke himnodije in lastnega »drugačnega« razumevanja Božje matere. Pesnik v svojih osvetlitvah evangeljske, biblične zgodbe in ustnega cerkvenega izročila smisel svete zgodovine obrača v smer, ki ni izvorno njena, ampak njegova – vendar le kolikor »njegova« pomeni nov topos epifanije Božanskega. Obrača ga v branje evangeljske in apokrifne pripovedi, v katerem na stilizirano, ogoljeno scenerijo, na katero smo navajeni iz antike, stopi skrajno introvertirana, ponotranjena, reflektirana, izmučena subjektivnost: »čustvo«, ki ni naivna sentimentalnost, ampak jasen páthos, utrpevanje ob dogajanju na meji človeškega in Božjega. Zato ta poezija ni preprosto »gnostična« ali »heretična«, ampak pesnikovo »spoznavalsko« in »jemalsko« druženje z dogodki kaže neodpravljivi okvir, v katerega zgodovina vselej vstopa: razkriva nam neukinljivo mesto svete zgodovine v konkretni hipostazi, vselej mojem doživljanju, moji biti, ki je edina. Fascinantnost in globina »Marijinega življenja« zato ni ločljiva od tujosti in zasebnosti, ampak nam je blizu prav po njej. Mora nam biti blizu po tej tujosti in zasebnosti. Tudi in predvsem človeku, ki veruje »drugače« kot Rilke. Silovitost pesnikovega doživljanja in njegove distance vase že vnaprej vključuje bralčevo doživljanje lastne odmaknjenosti.

 

Prav zaradi tega lahko modernistične vizualne raziskave slikarja Jožefa Muhoviča stopajo v takšen dialog s to poezijo, za kakršnega je Vogelerju manjkalo poguma. Drznem si trditi, da predstavljajo še en prevod ciklusa: avtentičen in zvest, svež in navdihujoč – in vrh vsega zapisan v jeziku, ki je dosti bolj univerzalen od slovenskega.

 

Rilke, ki je bil do svojih pesmi – kot vemo – sicer zelo kritičen in se je zgodnjim poskusom javno odpovedal, je »Marijino življenje« do konca imel za svoje, čeprav je kajpada vedel, da je v primerjavi z brezni »Devinskih elegij« in »Sonetov na Orfeja« to le »majhno postransko delo«, eine kleine Nebenarbeit. Kljub temu je v pismu Hugu Salusu o tej knjigi zapisal: »prav onstran mene samega mi jo je podaril neki tihi, velikodušni duh …« Lahko o kakšni pesnitvi izrečemo kaj odločilnejšega?

 

K temu skoraj dvoboju likovnega in besednega naj dodam še eno opombo pod črto (iz Platonovih zbranih del – prevod in spremna beseda Gorazd Kocijančič – Celjska Mohorjeva družba 2004 in 2006, KUD Logos in Celjska Mohorjeva družba 2009).

 

V Platonovem dialogu Fajdros pravi Sokrat skoraj dobesedno takole: Starodavni egipčanski bog Tevt je baje prvi iznašel število in računstvo, geometrijo in astronomijo, igre na deski in kockanje ter končno tudi črke. … Kralju Egipta je pokazal vse te veščine in je rekel, da jih morajo razdeliti še med druge Egipčane. Kralj pa je vprašal, kakšna je korist vsake od njih in ko mu je Tevt razlagal, je to grajal in ono hvalil. Ko pa je bil pri črkah, je Tevt rekel: ‘Ta nauk, o kralj, bo naredil Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše, kajti iznajden je bil kot zdravilo za spomin in modrost.’ Oni pa je odvrnil: ‘Nadvse vešči Tevt, eden je sposoben ustvariti, … , drugi pa je sposoben presoditi … In sedaj si ti, … povedal o njih (namreč o črkah) nasprotno od tega, kar je njihova moč. Ta iznajdba bo namreč v dušah tistih, ki se je naučijo, zaradi zanemarjanja spomina povzročila pozabo, ker se bodo zaradi zaupanja v pisanje spominjali od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od znotraj, sami od sebe. Torej nisi iznašel zdravila za spomin, ampak za spominjanje in učencem pridobivaš videz modrosti, ne (njene) resnice. Veliko bodo namreč od tebe slišali in, ne da bi se poučili, se jim bo zdelo, da marsikaj poznajo …’ … Potemtakem so zapisane besede/govori (komaj) kaj več od tega, da na stvari, o katerih so zapisane, spominjajo tistega, ki že ve.

 

S tem pa seveda ne bi hotela reči, da vse besede (govorjene ali pisane) od likovnega dela odletijo kot »voda z goske« in mu sploh ne morejo do živega. Gotovo imajo lahko vrednost tudi same po sebi, kot neka druga »veščina«, če ostanem pri Platonovem izrazu, ki ga je položil Sokratu v usta. Opozoriti sem hotela na to, kako so lahko esejistični, posebno pa faktografski teksti oropani bistvenega dela sporočilnosti, če jih ne podpira bralčevo osebno izkustvo. Srečevati se z literaturo s pomočjo vsebinskih povzetkov, z razstavami po katalogih, z glasbo iz notnega zapisa pomeni (čeprav so vsi ti pripomočki nujni in neprecenljivi) pristati na siromašenje, pomeni prikrajšanost za čutno deleženje, ki je pravzaprav edino avtentično in neponovljivo. Tako srečevanje brez čutnega deleženja povečuje znanje, ne pa modrosti. Voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, …

 

V avtentičnosti jezika pa se jasno pokaže, kako je tudi to ena tistih poti, na kateri postaja manj več. Nastala slika se na eni strani vse bolj navezuje na lastne moči, na res likovni izraz, govori sama iz sebe, skoraj asketsko opušča vse pripovedovanje in vse opombe o tistem, s čimer se je avtor srečal in iz česar je zajemal, ko je slika nastajala. »Na sliki je vsak del viden,« pravi Andrej Medved, »in odigra vlogo, ki mu je namenjena. Glavno ali stransko. Vse, kar na sliki nima koristi, je škodljivo. Delo posreduje harmonijo celote, vsak odvečen detajl bi dobil pri opazovalcu mesto drugega bistvenega detajla.«

 

Velik del bivanja, časa in energije posvečamo udomačevanju jezika, s katerim se izražamo, načinu, kako to, kar se dogaja v nas in je pogojeno s tem, kar nas obdaja in obliva, vračamo svetu okoli nas in če smo v tem premalo vešči ali samo za silo vešči, smo v hudih težavah, najprej in predvsem mi sami, gotovo pa prej ali slej tudi tisti, s katerimi pridemo v stik. Zato je tako lepo in osrečujoče, če moremo vstopiti v različne govorice, če nam likovno ni tuje, če ga ne razumemo samo kot ilustracijo, če nam glasba ni le prigodna podoknica, če nam hiša ni le prostor, kjer smo varni pred nevihto. Pustiti vsemu, kar nas obdaja, da govori v svojem jeziku, na svoj način in ne samo tako, kot bi radi slišali in doživeli. Voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, …

 

»Izhodiščni imperativ … vidim v permanentnem prizadevanju za odličnost slikarske prezence, … metjejska perfekcija ne zadovoljuje brez zavezujoče vsebine. Slikarstvo je trda pot, pot brez bližnjic, brez všečnih rešitev … in potreben je ves čas za permanentno vzdrževanje stabilne slikarske kondicije.« Tako je zapisal avtor današnje razstave, slikar, kipar, grafik, likovni teoretik in publicist Jožef Muhovič.

 

Samo slikarske? Vsakršne? Ko se nam neizprosno pokaže, da nas ne samo naloge, ampak tudi načrti presegajo, da smo poklicani na pot in da se cilj odmika, potem ostane res edinole še vzdrževanje kondicije.

 

Vzdrževanje kondicije in prizadevanje za čim popolnejša sredstva. Saj misli, v našem primeru slikarjeve misli, ne moremo »odmisliti« od slikarjevih sredstev, ne moremo z njo stopiti v stik, razen prek slikarjevih sredstev in tako postane nenadoma vredna le toliko, kolikor so vredna sredstva, ki morajo biti toliko bolj popolna (s popolnim pa ne mislim zapletena!), kolikor bolj je njegova misel globoka.

 

V že omenjenem dialogu Fajdros pravi Sokrat tudi tole: »Imenovati koga modrega, Fajdros, se vsaj meni zdi nekaj (pre)velikega in primernega samo za boga; zanj (za človeka) bi bilo prikladnejše in primernejše (ime) »zaljubljenec v modrost« ali kaj podobnega …Ta bo preživljal čas tako, da se bo igral s tem, o čemer govorim.

 

Fajdros odgovarja, kako je to lepa, plemenita in vzvišena igra, Sokrat pa nadaljuje:

 

»Res je tako, dragi Fajdros, veliko lepše pa je po mojem mnenju resno ukvarjanje s temi stvarmi … ko nekdo sadi in seje z vedenjem … Te besede /gre za zasejane filozofove misli/ niso neplodne, zmorejo pomagati (sebi in tistemu, ki jih je vsadil), vsebujejo seme, da iz njih zrasejo drugi ljudje z drugimi nravmi, ki so sposobni (seme) za večno narediti nesmrtno, tistega, ki ga ima, pa srečnega, kolikor je to človeku sploh mogoče.«

 

In kaj za tiste skeptike, ki imajo/imamo vedno znova pomisleke: »Ja, saj doživljam, ampak moram si zapisati, da ne pozabim, naj fotografiram, da si bom zapomnil.« Pravi arhivar je počutje. Lepo še ne pomeni lahko, je pa osrečujoče. Naredi nas srečnejše. Ne veselejše, srečnejše! Ne panično že vnaprej pogrešati, ne trgati pozabi! Slika je predvsem prisotnost. Tukaj in zdaj. Ko živimo tukaj, nas prostor nekako neha omejevati, ko živimo zdaj, nam čas na nek način več ne gospoduje. Pa se ne bi srečevali kar tako, med tukaj in zdaj? Saj voda iz vodnjaka ni moja, moje je samo kopanje, …

 

Zato vključimo tudi to razstavo v vsakdan, trenutno v pričakovanje Velike noči. Poglejmo, kako je treba odriniti na globoko, kako se lotiti dela pri koreninah in ne s kozmetičnimi lepotnimi pripravki. Še je čas in vedno bo čas, prej ko začnemo, tem dalj časa bomo na pravi poti, bomo srečnejši, saj – kot pravi McGuckin–Bog ni vprašanje, nad katerim bi morali obupavati, ker je nerešljivo, ampak je veselje, ki ga je treba obhajati!

 

William Shakespeare je v neponovljivem sonetu 130 takole razgrnil to nedoumljivost:

 

Ne ona nima žametnih oči

in niti kodrov mehkih kakor svila,

če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni

in usta bi se od koral ločila.

 

Sem videl rože bele in rdeče,

na njenih licih take ne cveto

in so dišave, ki so bolj dehteče,

kot vonj, ki diha njeno ga telo.

 

Njen glas poslušam rad,

četudi vem, da zvoki strun prijetneje zvene,

kako boginje hodijo ne vem;

ko ona hodi, stopa kot ljudje.

Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse,

ki pesem jih slavi lažniva.