Dominik Pegan. Duhovnik, glasbenik in etnograf

Špela Pahor

Špela Pahor je univ. dipl. etnologinja in kult. antropologinja, bibliotekarka in pravljičarka.

 

ABSTRACT

 

Dominik Pegan was a priest, musician and ethnographer. He was born in 1915 at the village Ponikve on the Karst. He visited schools in Koper and Nova Gorica. In the year 1940, he was ordained priest. He first served his duties at the small villages around Buzet. After the war, he was a priest at Krkavče and Dekani, villages belonging to the Koper diocese, and spent the last few years in Portorož, taught lessons in religion and celebrated mass at the village Korte above Izola. 

 

He was a musician with an exceptional ear for music, a transcriber of the cultural heritage of Slovenian Istria, a poet and a chronicler. He spoke more than eight languages and was acquainted with nearly all the Slovenian dialects. He was prepared to listen to people, had a sense of humour and was a strict but nevertheless compassionate confessor. He was economical, unpretentious and meek and he undertook any kind of work, even sweeping and discharging of garbage. 

 

The author reconstructed his life on the basis of his written memories, other  preserved documents and oral accounts of people who had known him well.

 

KEY WORDS

 

Ethnology, the Church of Slovenia, Slovenian Istria, priests, life stories, oral history, witnessing. 

 

POVZETEK 

 

Dominik Pegan je bil duhovnik, glasbenik in etnograf. Rodil se je v vasi Ponikve na Krasu leta 1915. Šolal se je v Kopru in Gorici. Leta 1940 je bil posvečen v duhovnika.  Najprej je služboval v vasicah okoli Buzeta. Po vojni je bil duhovnik v vaseh Krkavče in Dekani v Koprski škofiji, zadnja leta pa je preživel v Portorožu in poučeval verouk ter maševal v vasici Korte nad Izolo.

Bil je glasbenik z izjemno dobrim posluhom, zapisovalec kulturne dediščine slovenske Istre, pesnik in kronist. Znal je več kot osem jezikov in poznal skoraj vsa slovenska narečja. Rad  je prisluhnil  ljudem, imel je smisel za humor, bil je strog, a sočuten spovednik. Bil je varčen, skromen,  ponižen in lotil se je prav vsakega dela, tudi pometanja in odnašanja smeti.

Avtorica prispevka je njegovo življenje rekonstruirala na podlagi  ustnih pripovedi ljudi, ki so ga dobro poznali ter na podlagi  njegovih zapisov in ohranjenih dokumentov.

 

KLJUČNE BESEDE 

 

Etnologija, cerkev na Slovenskem, slovenska Istra, duhovniki, življenjske zgodbe, ustna zgodovina, pričevanja.

 

UVOD

 

Gospoda Dominika sem spoznala približno v letih, ko je v bivših južnih republikah Jugoslavije divjala vojna, v portoroški cerkvi oziroma v portoroški Karitas pa so delali s polno paro: kletni prostori pod cerkvijo in župniščem so bili do stropa založeni s paketi z oblačili, obutvijo, odejami in hrano, po katere so prihajali begunci, ki so na Obali našli zatočišče. Pomoč pa so s kamioni vozili tudi na vojna področja. Takrat sem bila brez službe in sem kot prostovoljka hodila v portoroško Karitas. Pomagala sem tudi sestri Kristini v hiši ali na vrtu. Portoroško župnišče je bilo v času, ko je tam še deloval župnik oče Franc Prelc, znano po svoji odprtosti in gostoljubnosti in tudi sama sem bila tam vedno deležna toplega sprejema. Večkrat sem se ustavila v kuhinji pri sestri Kristini in tam sem verjetno gospoda Dominika tudi spoznala. 

Navadno je sedel na čelu dolge mize. Zdel se mi je prijazen in dobrodušen star mož. Njegove oči so bile iskrive in hudomušne, poteze plemenite. Znal je biti zelo resen in znal je prisluhniti sočloveku, rad pa se je tudi šalil in zabaval družbo. Poznal je veliko besed iz različnih slovenskih narečij, pripovedoval je šaljive zgodbice in anekdote. Govoril pa je tudi več evropskih jezikov in kadar so si cerkev prišli ogledat tuji gostje, je bil vedno on tisti, ki jih je spremljal in jim razlagal zgodovino in nastanek cerkve, rad pa jim je pokazal tudi nove zvonove. Kljub starosti, izobrazbi in tolikem znanju pa je bil skromen in ponižen in je rad poprijel za vsako delo. Videla sem ga tako pri pometanju dvorišča kot pri odvažanju smeti v kontejner in pri drugih delih. Kadar ga je kdo zbadal, je to sprejel mirno in dostojanstveno. Ko smo z ženami  pospravljale »butik«, kamor so begunci prihajali po obleko, nas je večkrat prišel pogledat in pozdravit in zelo je skrbel, da ne bi česa še uporabnega vrgle proč. Pri mašah je igral na orgle, vodil je pevske vaje. Z glasbo je imel veliko veselje. V župnišču še vedno hranijo miniaturen model cerkvenih zvonov, na katerem so zvončki uglašeni v lestvico. Zelo rad je to glasbilo pokazal obiskovalcem in nanj zaigral in pri tem so se mu oči svetile od navdušenja in veselja, usta pa so se mu razširila v srečen nasmeh. Glas pa mu je nagajal in odkar sem ga poznala, je bil hripav. To je precej oteževalo njegovo pastoralno delo in ga oviralo pri petju, ki je bilo njegova največja ljubezen, a hkrati  mu je dajalo tudi dodaten nadih dobrote, ki jo je že sicer izžareval. 

 

Iz razgovorov z njim in z drugimi ljudmi, ki so ga poznali, sem sklepala, da ne samo rad pripoveduje, ampak si tudi marsikaj zapiše: pesem, anekdoto, narečno besedo… Ker me zapisovanje ljudskega blaga zanima in sem se tudi sama s tem že ukvarjala, sem si že ob njegovi smrti, ki je bila zame in za druge nepričakovana in žalostna, želela dobiti vpogled v njegovo zapuščino in jo urediti. Vendar si takrat s tem nisem upala nadlegovati portoroškega župnika, očeta Franca Prelca, pa tudi drugače sem vedela, da je bilo potrebno še speljati ves sodni postopek glede dediščine. 

Predstavljala sem si, da bom v zapuščini očeta Dominika Pegana našla cel kup zvezkov, popisanih s pesmimi, anekdotami, zgodbicami in vici ter narečnimi besedami. Nič lažjega, kot urejati kaj takega, se mi je takrat zdelo. Začela sem oblegati očeta Franca in ga prositi za dovoljenje, da obdelam, kar je zapustil oče Dominik. Vendar se v začetku nekako nisva našla: oče Franc je bil prezaposlen z delom za župnijo in skrbjo za narkomane, jaz pa s svojo službo in drugimi obveznostmi. Poleg tega je imel veliko dela tudi z urejanjem arhiva, ki je bil raztresen na vseh koncih in krajih župnišča in kamor je spadala tudi Dominikova zapuščina. 

 

Kljub vsemu je oče Franc slednjič našel čas tudi zame in mi domov pripeljal veliko škatlo, polno fotografij in raznih dokumentov. Ko sem jo zagledala, sem se najprej ustrašila. Potem pa sem se lotila pregledovanja njene vsebine. Tu sem našla več sto družinskih in spominskih fotografij, ostalo gradivo pa je bilo po nekem redu zloženo v mape in stare kuverte, vendar je bilo tu in tam tudi pomešano. Tu sem našla marsikaj, vse od mapic z računi in odrezki pokojnin, osebnih dokumentov, razglednic, voščil, pisem, časopisnih izrezkov, zapiskov z raznih srečanj, svetinjic Matere Božje, beležk pa do gradiva, ki sem ga pravzaprav iskala:  to pa so bile njegove  pesmi, redki zapisi nekaterih narečnih besed, nekaj zgodbic in spominov, notni zapisi, nekaj misli v spomin na pokojnega prijatelja, duhovnika Alojza Kocjančiča, zvezek z izpiski »Zanimivosti iz arhiva dekanijskega župnišča Krkavče« in spomini na čas med 2. svetovno vojno.

 

 

Pisanja sem se lotila tako, da sem najprej iz kupa gradiva izločila tisto, ki se mi je zdelo najbolj zanimivo in povedno. Inventariziranje množice gradiva bi mi vzelo preveč časa. A upam, da bom lahko kdaj to pomanjkljivost nadoknadila. Pisno zapuščino očeta Dominika sem hotela obogatiti tudi s spomini ljudi, ki so ga poznali, zato sem na trak posnela in zapisala nekaj intervjujev. 

Dobro se zavedam, da je pričujoče pisanje  le nepopoln prikaz življenja gospoda Dominika in predvsem, da bi se dalo iz gradiva, ki je na še razpolago izluščiti še marsikaj, kar bi osvetlilo ne samo njegovo, pač pa tudi življenje ostalih primorskih duhovnikov oziroma razmere, v katerih so živeli pred in po 2. svetovni vojni. 

 

ŽIVLJENJE GOSPODA DOMINIKA PEGANA

 

OTROŠTVO IN MLADOST

 

Dominik Ivan Pegan je bil sin Marije Škrlj, poročene Pegan in Janeza Pegana. Družina je živela v vasi Ponikve na Krasu, ki je spadala pod župnijo Avber.  Hiši se je po domače reklo »pri Jeričevih«.  Dominik je bil  rojen 13. aprila 1915 kot deseti od skupno trinajstih otrok. 

Ko je bil star trinajst let, ga je domači župnik Virgil Šček vprašal: »Domine, ali bi šel ti študirat?« Mladi Dominik je najprej odgovoril, da ne ve. Šček je bil vztrajen: »Slovenci potrebujemo študiranih ljudi, duhovnikov in drugih.« Takrat je fant odgovoril: »Pa poskusimo.« 

Oktobra leta 1928 ga je sam župnik Šček peljal v semenišče v Koper na sprejemni izpit. V Kopru je na nižji gimnaziji ostal dve šolski leti, od 1928 do 1930. Nato je šel v malo semenišče oziroma višjo gimnazijo v Gorico in tam leta 1936 maturiral. Leta 1936 je bil z dekretom škofa Alojzija Fogarja sprejet v goriško centralno semenišče, kjer je študiral bogoslovje.  

 

NOVOMAŠNIK

 

V duhovnika tedanje tržaško koprske škofije ga je 26. maja leta 1940 posvetil dr. Anton Santin, škof v cerkvi sv. Antona v Trstu. 

Novo mašo je g. Dominik imel 2. junija v župnijski cerkvi sv. Miklavža v rojstni vasi Avber. 

Med Dominikovimi papirji sem našla pesem, ki mu jo je ob tej priliki v spomin napisal tomajski pesnik, verjetno župnik Albin Kjuder. Napisana je bila morda kot deklamacija za uvod v mašo. 

 

V časopisu Jutro pa je bilo 7. 6. 1940  pod naslovom Nova maša v Avberu objavljeno takole poročilo o njegovi novi maši: 

 

»Pravijo, da Kraševci ne marajo mnogo za cerkev, a kdor je bil v nedeljo dne 2. junija na novi maši v Avberju, se je mogel prepričati baš o nasprotnem. Novomašniku g. Dominiku Pegan iz bližnjih Ponikev so postavili duhovljani, v prvi vrsti fantje in dekleta, zelo mnogo slavolokov, visokih vitkih mlajev, napletli vse polno vencev, z eno besedo: bogato in okusno so okrasili domačo hišo, soseščino, pot, po kateri je novi božji služabnik stopal k svoji prvi sveti daritvi v domačo cerkev. Nekaj deklic se je naučilo krasnih priložnostnih deklamacij. Da je bilo razpoloženje še bolj veselo in prisrčno, je ljubi Bog dal krasen dan in vsa narava je drhtela in kipela v prazničnosti. Ljudi nič koliko iz bližnje in daljne okolice, ki seveda niso imeli vsi prostora v majhni, od Toneta Kralja poslikani cerkvi. Vse je bilo lepo, vspodbudno pred, med in po sveti maši. Lepo je bilo tudi pri slavnostnem kosilu, na domačem domu, kjer je bilo mnogo radosti ter resnih in neresnih priložnostnih besed. G. župnik Albin Kjuder iz Tomaja, prvi avberski sosed, je rekel novomašniku: »Pazi, da boš vedno vesel. Križi in težave te čakajo, a vse to se bo raz-…(tu dopis prekine).«

 

Ohranjenih je tudi nekaj zelo lepih voščil, ki jih je prejel kot novomašnik. Tu je  na primer drobna voščilnica na pergamentu z motivom keliha s hostijo in z rastlinskimi ornamenti, v katero je neznana sestra iz Tomaja ovila kot dar svoj »duhovni šopek«: 27 sv. maš, 25 sv. obhajil, 50 duhovnih obhajil, 27 rožnih vencev, 30 obiskov najsvetejšega, 55 raznih molitev in zdihljajev, 65 premagovanj  in žrtev – vse je opravila z mislijo nanj in tako novomašniku poklonila res pravi duhovni dar!

 

Bratranec Karol s soprogo mu je na voščilo, na katerem je narisan motiv mašnikovih rok, ovitih s trnjem,  pri povzdigovanju zlatega keliha, napisal:

 

»Slavljenec dragi!

V vinogradu najboljšega Boga

Vas čaka obilo težav, trpljenja ,

dela za božjo čast,

za blagor bližnjega.

A v nebesih bodo zapisana

vsa Vaša dobra dela,

nebo bo štelo Vaše tihe žrtve,

kraljevo Vas bo plačal dobri Bog!«

 

PRVA SLUŽBA IN ČAS NOB

 

Škof Santin je g. Dominika  imenoval za kaplana v Buzetu, kjer je ostal dve leti kot kaplan, pol leta pa je bil  upravitelj.  Nato je bil prestavljen v bližnjo vas Črnica, kjer je bil tri leta župnijski upravitelj. Od tu je upravljal vasi Rakitovec, Slum in Movraž, hodil pa je tudi v vas Salež, ki je bila podružnica Zrenja.  V hrvaški Istri je ostal do konca vojne. 

 

O letih med vojno nam pripoveduje njegov tipkopis z naslovom Kaj sem doživel za časa NOB in kaj je doživela moja župnija. Spomine je zapisal po vojni, ko je že deloval v svoji novi župnije Krkavče. Naj navedem le nekaj odlomkov, v katerih se takole spominja težkih dni:

 

»V juliju  leta 1940 sem nastopil svojo prvo službo v Buzetu, mestecu v srcu Istre…Mesto kot tako je imelo italijanski značaj, saj je bilo prvo središče oblasti v hrvatskem delu Istre (od Trsta proti Puli). Tam je bil sedež fašistične trdnjave, ki je imela namen zatreti slovanski živelj v tem delu. Ta postojanka je v dobi fašizma izčrpala vsa sredstva, da bi izkoreninila narodno zavest v istrskem človeku…

Ves čas NOB sem bil v območju tega sektorja. Ko se je v domovini že osnoval močan odpor proti okupatorju, so tudi iz istrskih vasi začeli odhajati prvi borci v hribe za osvoboditev domovine. Italijani so jih imenovali upornike (ribelli), naše ljudstvo pa partizane. Klic svobode je zbudil mnoge naše može in fante in tako pripomogel k hitrejši zmagi. Ob razpadu italijanske vojske, ki je pomenila neizrečeno veselje za naše ljudstvo, so bile že vse vasi in mesta organizirane v raznih odborih. Takoj se je uveljavila ljudska oblast in nemoteno vršila svoje naloge.

Toda to veselje v Istri ni trajalo dolgo. Z nemo grozo je Istra šele tedaj občutila strahoto okupatorske krvoločnosti. Motorizirane nemško fašistične divizije so nenadoma preplavile vso Istro v vseh smereh  in trosile smrt in razdejanje povsod. Dne 3. oktobra 1943 so pridrveli do Buzeta in dalje. V sosedni slovenski vasi Sočerga so požgali nekaj hiš in pobili kakih 26 fantov ter domačina, očeta štirih otrok… Celih osem dni so ležali mrtvi ob cesti, ker jih ni smel nihče pokopati. Šele osmi dan je uspelo krajevnemu župniku dobiti tozadevno dovoljenje. Pokop teh žrtev je bil strašen. Nekaj deklet iz vasi je župniku pomagalo kopati grob, skupni grob za vse in na vozu so pripeljali večkrat te mrliče na tamkajšnje pokopališče. Ko sem po teh dneh šel v Sočergo, bi me bili kmalu ubili Nemci, ki so se peljali mimo. Več časa so imeli puške uprte proti meni. Ker sem šel z mirnim korakom naprej, so odnehali. Strah pa me je še ves dan obhajal. Tedaj sem bival v vasici Črnica, v okolici Buzeta. Kot v vsako vas, so prišli Nemci tudi v Črnico oboroženi do grla z vsakovrstnim orožjem. Ker so našli mir in red, ni bilo žrtev. Pač pa so v več hišah ropali, kar se je dalo. Bili so tudi v župnišču. Mene so našli na trgu pred cerkvijo. Takoj so mi pomerili s puško in me izpraševali. Ker niso imeli povoda za hujše postopanje, so mi ukazali, naj ostanem tam. Med tem so vdrli v hišo in vse pregledali in pokradli, kar so mogli, točili vino in  nato odšli.«

 

Spomini se nadaljujejo na naslednjih dveh listih, vendar je prvi  na začetku malo odrezan, tako da manjka nekaj prvih stavkov: 

 

»Ko so opustošili vso Istro, so postavili v glavna središča močne nemške postojanke, od koder so pogosto izvajali takozvane čistke po okolici…Omeniti moram strašne dneve, ko so gorele cele vasi. Štrped, Marinci, Perci so bile skoro popolnoma uničene. Nepopisna žalost se je brala  na vseh obrazih, ko so gledali svoje domove in skednje v pepelu, v razvalinah. Spominjam se starčka, ki je skoro oslepel ob gašenju svoje hiše, ki so jo Nemci zažgali. Tudi sam sem takoj tekel pomagat gasit v bližnjo vas. Tolažil sem ljudi, da se bo po vojni vse zopet pozidalo, kot je bližnja bodočnost tudi pokazala. 

Vse to se je godilo po italijanskem razpadu vse do maja 1945.

Kako sem spoznal partizane?

Ves čas NOB sem bil med našim ljudstvom. Iz tega ljudstva so vstajali borci in sem jih vse dobro poznal. Skozi vasice moje župnije so večkrat hodile čete naših fantov na napade na sovražnike. Prav skozi Črnico je bil eden glavnih prehodov čez železnico v notranjost naše dežele, v Brkine in ostale predele Slovenije. Pogosto so razbijali progo Trst – Pulj. Nekoč so prišli po polnoči. Dež je močno lil in prosili so za streho. Lepo sem jim odprl in so se zavarovali pred dežjem. Bili so zelo vljudni. Komandant se je lepo zahvalil. Kjerkoli sem se srečal s partizani, sem se z njimi pogovoril, tako da smo bili vedno v najboljših odnosih. Pomagal sem, kar sem mogel. Ker ni bilo v Črnici že več časa šole, a prej je bila le italijanska, sem se dogovoril z odborom in sem v župnišču učil otroke hrvatsko pisati in prepevati. Veliko narodnih pesmic so se naučili tedaj. 

Še en velik strah sem doživel pod Nemci. Bil sem v Brestu. Nenadoma priletita dva nemška bombnika in vržeta nešteto lažjih bomb, da se vse trese. Ljudje so bežali v bližnji gozd, jaz pa se s sobratom zatečem v cerkev. K sreči ni bilo človeških žrtev. Gmotna škoda je bila znantna.

Kar se tiče bitk na tem področju je treba omeniti, da so se pogostoma spopadli v Čičariji pri Trsteniku, Vodicah in drugod z Nemci. Osebno pa sem gledal, kako so partizani napadli in razorožili nemško posadko, ki se je hotela pridružiti večji posadki v Buzetu. Prihajala je iz Sočerge. Ravno pod vasjo Črnica se je začelo obstreljevanje. Po uri in pol streljanja se se Nemci predali. Imeli so dva mrtva in dva ranjena.

Kar se tiče odnosa med partizani in vero, moram omeniti, da ves čas NOB niso nikjer v območju mojega službovanja kakorkoli ovirali ali motili službo božjo. To so v glavnem spomini na slavno dobo naše osvoboditve.«

 

KRKAVČE

 

Leta 1945, po koncu vojne,  je gospod Dominik prišel v slovensko Istro, »v imenitno župnijo Krkavče«, kakor je nekje zapisal, kjer je ostal več kot deset let in kjer je bil tudi prodekan. Anekdota o njegovem prihodu  v Krkavče pa priča o njegovi hudomušnosti. Povedala  mi jo je sestra Kristina Prelc:

 

»Domine je bil kot mlad duhovnik poslan v župnijo Krkavče. Pa se je odpravil. Bos je šel po poti proti vasi, kar ga sreča neka starejša kmečka žena in ga vpraša, kam gre. Domine pa pravi: »Grem v vas pogledat, če so kje kake ovce za past.« »O, le pojdi, le pojdi, bo že kje kak kmet, ki ima ovce, da boš za pastirja.« Domine se odpravi dalje. Ko pa ga je ta žena v nedeljo zagledala pri oltarju maševati, mu je rekla: »Ma, gospod, kako ste me potegnili!««

 

Župnija Krkavče je imela podružnice Šempeter (vas so po vojni preimenovali v Raven, danes pa se imenuje Sveti Peter), Nova vas in Padna in je bila dolga leta sedež dekanije. V Dominikovem rokopisu beremo: »V njej je pred 260. leti živel slavni duhovnik Štefan Umer, ki jim je sezidal na ravni skali čudovito cerkev v čast sv. Mihaelu. Tam je živel reci in piši 64 let in 4 mesece. Še vedno je živ spomin nanj.« 

Že kot krkavški župnik je gospod Dominik pogosto odhajal na pomoč bolehnemu župniku Karlu Esihu v Korte, katerega je kasneje nasledil. 

V teh krkavških letih je bil zelo aktiven, zlasti je imel veliko dela s cerkvenim pevskim zborom in je zato tudi doživljal politične pritiske in nasprotovanja oblasti.  O tem nam priča tudi ohranjena Odločba o prekršku z žigom Okrajnega ljudskega odbora Koper, ki jo je podpisal sodnik za prekrške (podpis je nečitljiv). Takole pravi:

 

»…Obdolženi  Pegan Dominik… je kriv, da je dne 26. 2. 1956  zjutraj med pridigo v Padni priporočal prisotnim vernikom, da se ne družijo z onimi, ki so proti veri, ker obstoja nevarnost, da bodo zapeljani in pri tem rabil prispodobo, da od enega gnilega  krompirja na kupu nagnijejo vsi ostali zdravi okrog njega. S tem je storil prekršek po čl. 5 odstavek 2 zakona o pravnem položaju verskih skupnosti U.L. FLRJ št. 22/151-53, ter se na podlagi čl. 21 istega zakona v zvezi s čl. 35 TZP kaznuje z ukorom in na plačilo 50.- din takse…«

Gospod Dominik je v zagovoru povedal, da je v cerkvi res »čital pastirski list, ki govori o tem, naj se verniki ogibajo vsega, kar bi jih moglo v njihovem verskem prepričanju omajati, a da se ne spominja, da bi se izrazil, kakor je navedeno v ovadbi.« Kljub temu je plačal predpisano kazen, o čemer priča odrezek računa.

 

Da so bili časi res težki in nemirni, o tem priča tudi pismo, ki so ga dne 24. 5. 1950 prebivalci Sv. Petra naslovili na svojega župnika in v katerem omenjajo tržaškega škofa Santina, ki naj bi proti Slovencem in Hrvatom vodil politiko raznorodovanja. Pismo zaključujejo z zahtevo domačemu duhovniku Dominiku Peganu » da prekine vsako zvezo s Santinom in vsemi ostalimi duhovniki, ki so fašistično njemu podobni, če hoče, da ga bomo imeli za pravega dušnega pastirja. Pričakujemo, da izboljša svoj odnos do ljudske oblasti in do vsega našega prebivalstva in da nam pomaga v težki in slavni borbi za izgradnjo socializma in za obrambo miru v svetu…Smrt fašizmu, svoboda narodu!«

 

Po datumu in po tem, da je bilo pismo med njegovo zapuščino, sklepam, da je bilo naslovljeno na g. Dominika. Ne vem, kaj je g. Dominik na to pismo odgovoril.

Dominikov spis Dogodek, ki ne sme iti v pozabo pa se mi zdi kar primerno nadaljevanje te teme, saj osvetljuje tedanji čas še z druge strani. Kaže namreč, da ni bilo vse tako črno belo in tako jasno, kot so hoteli položaj prikazati nekateri. Pokaže tudi, koliko vroče krvi je bilo v nekaterih ljudeh.

 

»Dogodek, ki ne sme iti v pozabo.

V župniji Krkavče, ki obsega vasi Šempeter, Novo vas in Padno, je morala biti birma. To je bilo v letu 1952. Tedaj je bila velika gonja proti škofu Santinu. O njem je šel glas, da je sovražnik Slovencev. Vendar se je v tem smislu veliko pretiravalo…Bodi kakor bodi, v tistem času naša tedanja oblast ni hotela, da bi on birmal naše otroke. Zato je za birmovalca v naši krkavški župniji določil župnika in dekana koprskega monsignorja Giorgia Bruni. Tako so namesto škofa Santina napadli organizirani skrajneži iz cele okolice monsignorja Brunija Giorgia. Tisti dan sem imel prvo mašo na Pomjanu ob deveti uri. Ko sem šel tja, sem opazil na vrhu Krkavč nekoliko sumljivih obrazov. Takoj sem pomislil, ali ne nameravajo ovirati sveto birmo. Na birmo je bilo pripravljenih kakih 50 otrok. Vsi vemo, kakšne so priprave na to slovesnost. Družine pripravljajo dolgo časa vse potrebno za tak praznik. Gre za veliko število povabljencev. To so botri, sorodniki in veliko prijateljev. Za vse je treba pripraviti slovesno kosilo. In kaj se je zgodilo? Ko sem končal mašo v Pomjanu, sem začel misliti: Kaj pa če ni tista grupa sumljivih ljudi namenjena za zabranjenje svetega obreda, svete birme? Za vsak primer grem stvar naznanit na policijo v Šmarje…Ko pridem domov, najdem ljudi, ki so čakali birmovalca, a tega dolgo ni hotelo biti. Nato pride glas, da birme ne bo, ker so monsignorja napadli. Ko je prišel z avtom edinega taksista iz okolice, nekega Karla Bandelja izpod Padne, točno iz Bandeljev, do neke lokve ob križišču za Krkavče, okrog km nad Krkavčami ta gruča ustavi avto, ukaže taksistu oditi in zgrabi monsignorja ter ga začne pretepati, ruvati in ga rivati do odcepa za Puče. Natančno tega nisem zvedel. Zvedel sem samo, da so ga končno na pol mrtvega porinili ven iz ceste v grmovje. Tam ga je našel neki mož iz Šmarij, ki je šel mimo z vozičkom s parom oslov. Ko je slišal ječanje, se je ustavil in pogledal, kaj je. Našel je gospoda vsega ranjenega in raztrganega. Naložil ga je na voz in peljal do Kopra. Tam je naročil taksi, ki ga je peljal v bolnico v Trst. Drugih podrobnosti ne vem. Le to vem, da je čez kakih dvajset dni prišel domov, v Koper. Občudoval sem njegov pogum, da se je tako hitro vrnil v tako razburkano okolje…

Leta 1947 se je zgodilo še mnogo huje. Ko je šel birmovat v Buzet in v Lanišče monsignor Ukmar, najboljši slovenski duhovnik tržaške škofije, so najprej v Buzetu grozovito divjali nad škofovim namestnikom v cerkvi in nato pa v Laniščah monsignorja Ukmarja grozovito pretepli in njegovega spremljevalca, mladega duhovnika, zaklali.

Čez nekaj dni pokličejo mene na notranjo v Koper. Takoj na začetku mi reče poveljnik: »Kaj ste skuhal tam gor v Krkavčah?« Jaz odgovorim: »A, jaz sem skuhal, a niste skuhali vi? Premislimo bolje.« In takoj je spremenil ton in rekel: »Skušajte stvar pomiriti.« V takih časih smo živeli in sam Bog daj, da bi se stvari uredile in pomirile, da bi se  naš slovenski narod vrnil v čase, ko je vladal mir in red.«

 

Sam gospod Dominik pa kljub temu piše o času, ki ga je preživel kot krkavški župnik:

»V Krkavčah sem ostal deset let, enajstega pol. Bil sem zares srečen, čeprav je bilo včasih tudi težko, saj vemo, kakšno ozračje je vladalo v tistem času.«  

 

DEKANI

 

Leta 1956 je g. Dominik Pegan odšel v župnijo Dekani. Ker so župnišče v Dekanih zasedli vojaki, je moral na preselitev čakati približno 4 mesece.  V Dekanih je ostal do leta 1971. Tu je bil najprej do leta 1963 župnik in koprski dekan, od leta 1965 pa dekan novoustanovljene dekanske dekanije. O tem piše: 

»Ker sem bil dekan, je škof povzdignil župnijo Dekani v središče dekanije z desetimi župnijami. Tu sem ostal celih 16 let.« 

Od tu je upravljal Tinjan in kasneje, od leta 1958 do 1964, še novoustanovljeno župnijo Škofije. Tudi v župniji Dekani je vodil cerkveni pevski zbor in skrbel za versko življenje. V letih 1957 in 1968 je organiziral župnijska misijona. Nabavil je nove zvonove, nove orgle, obnovil pokopališko kapelo in župnišče. V župniji je skupaj z verniki praznoval tudi ob dveh novomašnikih: leta 1962 je imel v Dekanih novo mašo p. Hadrijan Brajnik, leta 1970 pa je bil posvečen Julijan Gregorič. 

 

Tudi v župniji Dekani imel nekaj težav z oblastjo. Tako lahko spet beremo v odločbi istega Ljudskega odbora Koper, da je: »Dominik Pegan kriv, da je izvršil obred krsta dne 24. 12. 1958 … predno je rojstvo otroka bilo vpisano v matično knjigo. S tem je storil prekršek po čl. 45 a Zakona o državnih mat. knjigah Ur. L. FLRJ št. 29/46 ter 4/49, 4/51, 11/51, 46/51 in 52/51 ter se ga po členu 45 a kaznuje z denarno kaznijo 2000.- din.« 

Gospod Dominik se je zagovarjal, da je pač mislil, da so vse formalnosti že urejene, a je moral kljub temu zopet plačati predpisano kazen.

 

V  župniji Dekani  je gospod Dominik obhajal srebrno mašo. Gospod Alojz Kocjančič mu je ob jubileju srebrne maše posvetil pesem, v kateri omenja tudi  dve najpomembnejši lastnosti svojega sobrata duhovnika in dragega prijatelja – humor in ljubezen do glasbe:

 

»Dospel sobrat do maše si srebrne,

ob njej prehojeno si pot preglej:

minuli čas se, veš, zares ne vrne,

izpolnjena dolžnost,  živi naprej.

Neštetim srcem z darom si humorja

in glasbe dni sivino zveselil;

kar tre duha in kar megli obzorja,

ugnal je optimizem tvoj, zvedril.

Pekočo bol si znal v dovtip zakriti,

enak v vseh razpoloženj menjavi;

gotovo zmagovita je ta pot,

a vsa oblast je tvoja v nadnaravi!

Ne nehaj vse na milosti graditi.

Uspeh in krepko rast bo dal Gospod!«

 

SLOVENSKO DUHOVNIŠKO DRUŠTVO

 

Gospod Dominik je bil  gotovo od leta 1954 (tako sklepam po datumih v zvezku, v katerem je vodil seznam prispele pošte, in sicer od 14. 12. 1954 do 16. 9. 1968, torej nekako v času, ko je bil župnik v Dekanih) tudi član Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov, ki je bilo ustanovljeno leta 1949 in se je kasneje preimenovalo v Slovensko duhovniško društvo. 

Zamisel o ustanovitvi društva je prišla iz vrst duhovnikov, ki so v obdobju med obema vojnama sodelovali v gibanju krščanskega socializma. Člani CMD so bili naklonjeni ideji in vrednotam socializma in vrednotam in dosežkom NOB. Iskali so nove poti za način delovanja duhovnikov v novih razmerah  in hoteli vzpostaviti most med novo oblastjo in hierarhijo Cerkve. Država je bila društvu naklonjena in ga je do srede šestdesetih let tudi materialno podpirala. Slovenski škofje sicer  društva niso nikoli priznali, vendar tudi članstva v njem niso nikoli prepovedali. Društvo  si je prizadevalo biti s škofi v dobrih odnosih. Člani so poudarjali zvestobo Cerkvi. Svoje delovanje so razumeli kot služenje Cerkvi in vernikom v novih razmerah. Leta 1952 so za svoje člane uredili socialno zavarovanje. Ustanovili so Zadrugo katoliških duhovnikov in v okviru te kreditni odsek, ki je z ugodnimi posojili pomagal duhovnikom pri popravilu in zidavi župnišč in nekaterih novih cerkev. Pomembno je bilo tudi založništvo, ki je skrbelo za tiskanje veroučnih učbenikov in molitvenikov  ter izdajo verskih knjig in revij. V letih 1950 – 1960 je bilo v društvo včlanjenih nad 50% vseh slovenskih duhovnikov in veliko redovnikov, med njimi tudi pisatelja Franc Saleški Finžgar in Franc Ksaver Meško. Leta 1966 je bil podpisan sporazum med jugoslovansko vlado in svetim sedežem, ki je urejal odnose med oblastjo in katoliško Cerkvijo. Po tem letu je zanimanje za članstvo upadalo, leta 1990 pa so člani na občnem zboru ugotovili, da so svoje poslanstvo izpolnili in društvo je tako prenehalo delovati.

 

V Cirilmetodijskem društvu je bil tudi Dominikov prijatelj Alojz Kocjančič.

 

PORTOROŽ IN KORTE

 

Ker je obolel na grlu, je gospod Dominik stopil  leta 1971 v aktivni pokoj in bil prestavljen v Portorož, saj naj bi mu po nasvetu zdravnikov zaradi bolezni  ustrezal blag morski zrak. Leta 1975 je prevzel upravo župnije Korte, kjer je nadaljeval delo duhovnika Karla Esiha, ki je bil tam od leta 1925. Župnijo Korte je g. Dominik upravljal 16 let, čeprav je ves ta čas živel v Portorožu. O župniji Korte in o tem, kaj je kasneje k njej sam prispeval, je v spisu Nekaj odmevov na župnijo Korte zapisal:

 

»Leta 1945 sem prišel iz buzetskega okolja v župnijo Krkavče. Tedaj je upravljal Korte g. Karel Esih, blagega spomina. Po smrti g. Jožefa Glažarja je škof Alojzij Fogar poslal g. Esiha v Korte za par mesecev… Ker so se pa župljani novega pastirja privadili, so prosili, naj ga škof pusti kar tam. Tako je tam ostal celih 59 let in bi verjetno ostal do danes, če ga ne bi bil napadel neki zlobnež iz Vrhnike. Pokojni župnik je vabil zelo pogosto pomočnike radi rahlega zdravja. Tako je tudi mene večkrat poklical v Korte. Prihajal sem vedno peš čez Padno ali čez Ivankovec. Spoznal sem nekoliko to lepo in urejeno župnijo. Kdo bi si mislil, da bom čez dvajset let prav jaz sprejel v upravo to župnijo, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Radi slabega zdravja (laringitis cronica) sem moral po navodilu zdravnikov ostati pri morju in tako se  nisem mogel dovolj vživeti v župnijo. Versko stanje se je skušalo ohraniti na primerni višini  s pomočjo raznih tridnevnic in občasnih misijonov. Od leta 1932 do 1944 je veliko pripomogla Marijina družba, ki jo je ustanovil pokojni Karel Esih. Najprej je delovala dekliška sekcija. Pozneje je nastala še ženska veja. Pogosto so prihajali salezijanci v župnijo in ji dajali novega zagona. Zlasti se je v prejšnjih letih izkazala misijonska dejavnost. Udeležba pri nedeljski službi božji je bila tako velika, da so začeli misliti na novo cerkev. To je bilo še pred prvo svetovno vojno. Vojna je seveda vse to preprečila. Ker niso več mogli misliti na novo cerkev, so sklenili leta 1932 povečati zakristijo, da bi mogli tam prisostvovati  možje in fantje…Obzidje starega pokopališča okoli cerkve je razpadalo in je zahtevalo temeljito obnovo…Razpadajoča železna vrata smo dali popraviti, da se ohrani stari videz… Za časa g. Esiha se je zgradila kapelica Matere božje od zdravja v Čedljah…Leta 1932 je župnik Esih zgradil na Maliji cerkvico Matere božje karmelske, ki se je zadnja leta obnovila. Zunanja fasada, obnovljena streha, nov marmornat tlak, notranje prepleskanje, zunanja ureditev z novim stopniščem daje tej podružnici lep vtis. Pred par leti smo napeljali v cerkev tudi elektriko. Sedaj je primerna za bogoslužje, ki se vrši vsako drugo nedeljo v mesecu. Te nedeljske maše so se uvedle pred kakimi desetimi leti z namenom, da bi pomagali starejšim ljudem vsaj enkrat mesečno priti do svete maše in ostale ljudi spodbudili k nedeljski dolžnosti v župnijski cerkvi. Kortežani so v teh šestdesetih letih dokazali, da je v njih obilo dobre volje in požrtvovalnosti. Župnija Korte ima vse pogoje, da zopet zaživi kot nekdaj, ko so se ob nedeljah zgrinjale množice vernikov od vseh vasic in zaslekov: iz Malije, Cetor, Morganov in Nožeda, Narguzana, Gužičev, Fičurjev, Čedelj in Medošev… Če pomislimo, da ima župnija Korte več kot dvajset redovnic, ki molijo zanjo in enega domače misijonarja, ki deluje med Indiosi Kolumbije, smo lahko optimisti. Dodal bi samo še eno pripombo: ob dejstvu, da je ta župnija v visokim glasbenim potencialom ( smislom), ji zaželim, da bi v tem pravcu krepkeje zaživela v lastno veselje in zadoščenje.«

 

V času, ko je bil v župniji Portorož, je oče Dominik tudi praznoval petdesetletnico mašniškega posvečenja in 3. junija 1990 obhajal zlato mašo v svojem rojstnem kraju Avber. Ob tej priliki mu je prijatelj Joško Kragelj spesnil 31 kitic dolgo pesnitev, v kateri povzema vse njegovo življenje od preprostega pastirčka iz številne družine do zlatomašnika in poudarja njegove lastnosti, predvsem veselje do učenja, velik smisel za humor, znanje številnih jezikov in narečij, neizmerno ljubezen do glasbe, petja in poezije. 

Po enainpetdestih letih, ki jih je preživel kot duhovnik najprej v hrvaški, potem pa še v slovenski Istri, se je upokojil. 

V Portorožu je gospod Dominik vodil cerkveni pevski zbor, igral na orgle, sodeloval pri domačih opravilih, se živo zanimal za pionirsko delo očeta Franca na področju pomoči odvisnikom od drog, poučeval klavir, maševal, spovedoval, predvsem pa si je vedno vzel čas za prijateljski pogovor z obiskovalci. 

O tem, kako globoka sta bili njegova vera v Boga ter skrb in ljubezen do Cerkve, pa priča tudi njegova oporoka – navajam le odlomke:

 

»Oporoka

V polni zavesti odrejam za slučaj svoje smrti naslednje:

Bogu izročam svojo dušo s prošnjo, naj bo usmiljen z menoj. Svoje telo izročam zemlji in sicer v grob, kjer počiva moja mama in moja sestra Štefanija, to je v Dekanih, ker sta mi v življenju največ pomagali… 

Za mojo dušo naj se opravi ena gregorijanska maša…

Če sem koga v svojem življenju žalil, ga prosim odpuščanja. Sam ne gojim nobenega nasprotja do nikogar.

Portorož, 23. 3. 1990

Dominik Pegan«

 

10. maja 1991 je v Portorožu pripisal: 

 

»Bog naj mi bodi usmiljen, Marija naj mi izprosi srečno smrt. Vse, ki sem jih kakorkoli razžalil, jih prosim odpuščanja. Vse svoje farane pa prosim, da molijo za mojo dušo.«

 

PREHOD

 

V Portorožu je gospod Dominik živel v prijazni družinski skupnosti s portoroškim župnikom Francem Prelcem in njegovo sestro Kristino do svoje  smrti  2. septembra 1998.

3. septembra je bila v portoroški cerkvi Rožnovenske Matere božje maša, ki so se je udeležili domači verniki in tisti iz krkavške in dekanske župnije in molili za pokojnika.  Dominik je želel biti pokopan v Dekanih, na pokopališču, kjer sta imeli svoje zadnje počivališče tudi njegova mama in sestra Štefanija. Iz Portoroža ga je do pokopališča v Dekanih spremljala dolga vrsta avtomobilov s potniki, ki so se želeli še zadnjič posloviti od njega. Na njegovem pogrebu je somaševalo nad petdeset duhovnikov. Mašo je vodil generalni vikar Renato Podbersič. 

 

V tedniku Družina, št. 38  je bilo 27. 9. 1998 v rubriki Odšli so zapisano: 

»V pogrebni homiliji je poudaril (Renato Podbersič, op. p.) kako smo Dominika Pegana poznali predvsem kot prijaznega in blagega duhovnika, polnega domačnosti in dovzetnega za veselo stran življenja. Imel je svojevrstno veselje do jezikov, posebej istrskega šavrinskega narečja. Velika je bila njegova ljubezen do petja: dokler je mogel, je učil cerkvene pevce in igral na orgle. Takšen duhovnik je ljudem všeč, simpatičen, domač. Kaj je pravzaprav duhovnik? Vse našteto, kar je kdo odkrival pri Dominiku in še veliko več. Če ob takih bogatih darovih vzpostavi še življenjsko navezo z Bogom in postane mož duha, postane most med Bogom in človekom. Danes še kako potrebujemo take mostove.«

 

VZORNIKI, PRIJATELJI IN SOPOTNIKI

 

Prav je, da posvetimo nekaj besed tudi  njegovim vzornikom, prijateljem in sopotnikom, s katerimi je delil misli, skrbi in veselje, ki so mu stali ob strani, mu pomagali in ga usmerjali. Virgil Šček je bil tisti, ki mu je kot trinajstletnemu dečku predlagal, naj gre študirat. Vzbudil mu je tudi ljubezen do glasbe. Alojz Kocjančič mu je bil blizu kot prijatelj, sobrat duhovnik in kot pesnik, ki je v  pesmi prelil vso svojo ljubezen do Istre in njenih ljudi. Skupna jima je bila tudi ljubezen do glasbe in petja.  Rodna sestra Štefanija pa se je odpovedala lastni družini in se odločila, da bo spremljala brata kot gospodinja in mu je pomagala tudi kot organistka in katehistinja.

 

VIRGIL ŠČEK

 

Virgil Šček je med primorskimi duhovniki in verniki zelo znana in cenjena osebnost. Bil je velik domoljub, ki se je za slovenski narod zavzemal celo kot poslanec v italijanskem parlamentu, pisec, ustanovitelj več časopisov in založb in duhovnik, ki je okoli sebe zbiral mlade fante in jih spodbujal k študiju in k delu za slovensko ljudstvo. Med temi mladimi fanti je bil tudi Dominik. 

 

Med zapuščino sem našla papir z letnico 1968, na katerem je zapisanih nekaj besed o Virgilu Ščeku. Menim, da lahko ta spis pripišemo očetu Dominiku, čeprav se je podpisal le kot njegov nekdanji faran in dijak. Pod besedilo je  30. 9. 1991 pripisal: sestaviti nov članek za objavo. Takole gre:

 

»*   Virgil Šček  +1948.

»Verujem trdno vse, kar me je mati učila. Ljubil sem slovenski narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo svojega naroda. Nikdar nisem naroda goljufal, lažnivo obljubljal. Quod Deus non est, nihil est. Kar ni Bog, ni nič. Apostolska vera – granitna skala.«

To so bile zadnje besede g. Virgila Ščeka, ki že dvajset let počiva v kraškem borovem gozdiču, na avberskem pokopališču ob svojih starših in svoji sestri Bredi, ki je umrla pred par meseci. Kot majhen znak hvaležnosti naj bo teh nekaj vrstic ob dvajsetletnici smrti. Starejši Primorci ga vsi dobro poznajo. Zgodovina Slovencev ne bo mogla mimo njega, saj je v dobi najhujšega zatiranja našega primorskega ljudstva bil ena izmed vodilnih oseb, ki so mu stali ob strani in ga branili ter hranili z domačo besedo, da ni omagalo. Dvanajst let sem živel ob njem. Bil sem priča njegovega vsestranskega dela. Nihče ne bi mogel verjeti, da se more v tako slabotnem človeku skrivati toliko energije. Neprestano je tuhtal, kaj bi se še dalo napraviti, da bi naše ljudstvo vzdržalo ob strahotnem in dolgoletnem raznarodovanju. Po skrbno in zločinsko pripravljenem načrtu bi morala čimprej izginiti iz našega ljudstva vsaka sled slovenstva. Ostala je še cerkev kot edino zatočišče naše besede in pesmi. Ukinjene so bile polagoma skoro vse publikacije. Ker ni mogel tiskati več leposlovnih ali zgodovinskih knjig, se je vrgel na tisk molitvenikov, da so naši ljudje brali vsaj božjo besedo. Koliko je storil za dijake. Kjerkoli je staknil nadarjenega fanta, ga je poslal v šole. Za vzdrževanje je znal poskrbeti sam. Tedaj je bila namreč splošna revščina povsod. Na Štefanovo, dan po Božiču, je bilo v avberskem župnišču vse živo in slovesno veselo. Bil je dan vseh dijakov, ki jih je poznal v okolici. To je bilo veselja na pretek. Tudi resna in vzgojna beseda ni manjkala. Zlepa ne najdeš človeka, ki bi bil tako ljubil študente in se zanje zanimal.

G. Virgil je bil mož dejanj. Pri njem ni veljala nič gola beseda, fraza, puhli običaj. Vse je moralo biti kleno, pestro, iskreno. Vzgajal je k resnosti in delavnosti. Postajanja in lenobe ni mogel trpeti. Od kulturnega človeka je zahteval uvidevnost, logiko, bistrost in dalekovidnost. Svojih ukazov in izjav ni nikoli ponavljal. Kot je on premišljeno govoril, je zahteval, da se tudi resno posluša. Če je bilo potreba, je znal včasih človeka z besedo tako prizadeti, da je bilo kot operacija brez narkoze. Sicer pa  je bil zelo obziren in takten v občevanju ter nadvse gostoljuben. Njegov globok in prodoren duh bo še dolga desetletja blagodejno vplival na mnoge sinove našega naroda, da ohranijo in krepijo pravo domovinsko ljubezen. Samo Bog mu more poplačati za vse, kar je storil za narod, bližnjega in za božjo čast. Gornje besede iz zadnjega njegovega pisma govore dovolj zgovorno za njegovo zvestobo Bogu, narodu in bližnjemu.«

 

V spisu »Iz zakladnice spominov nekaj misli o pokojnem gospodu župniku Virgilu  Ščeku« pa je  dne 28. januarja 1995 zapisal tele besede o svojem dobrotniku, prijatelju in vzorniku:

 

»Kmalu poteče petdeset let po smrti g. Ščeka. Bil je moj župnik dobrih deset let. Fašizem je vladal tedaj v naših krajih. On me je napotil v šole. Po dveh letih gimnazije v koprskem semenišču sem šel v Gorico. Moje nove maše se gospod ni mogel udeležiti, ker je moral prej oditi iz župnije radi rahlega zdravja. Gospoda sem dobro poznal, ker sem bil ves čas študijev v domači župniji. Kljub njegovemu kratkemu življenju je naredil ogromno za narod in za Cerkev. Vendar se je premalo naredilo za ohranitev njegovega spomina. Radi neprimernega tolmačenja njegovih besed je prišel v konflikt in  s tedanjo politično linijo in na žalost tudi s tedanjim vodstvom tržaške škofije. Na eni in drugi strani je bilo tolmačenje krivo, ker ni upoštevalo važnih dejstev. G. Šček je bil velika osebnost. Imel je posebne poglede na probleme tedanjega časa. Na cerkveni ravni, v vodstvu  tržaške škofije je vladalo bolj italijansko stremljenje po uničenju slovenščine v naših slovenskih župnijah, na drugi strani je vlada močno silila ateizacijo. To je pokojni gospod dobro videl in je tako njegovo delovanje bilo ogroženo. Kot velik domoljub se je povsod zavzemal za narod, kot duhovnik pa je moral povsod zastopati katolicizem. Neprestano se je boril za pravice Slovencev, ki jih je tedanja vlada tako zatirala. Skrbel je za slovenski tisk, ki ga je širil z vsemi močmi. S klenimi pridigami je dvigal moralo. Skrbel je za mladino. Priporočal je mladim, naj gredo študirat, da bodo tako največ naredili za obstoj našega jezika. Da bi čim bolj spodbudil mlade, je vsako leto na dan sv. Štefana zbral mlade študente na slovesno kosilo. Vse je bilo lepo pripravljeno! Odlična kuharica, lepo oblečene deklice kot natakarice in izborne jedi. Vse je bilo lepo okrašeno. Gotovo je iz vrst teh študentov izšlo mnogo izobražencev. Trije so postali duhovniki: Pegan, Zlobec in Žgur. Eden je postal redovnik in misijonar, dva ali več pa profesorji. Bil je tudi odličen organizator. Ob 300 letnici župne cerkve in ob novih zvonovih je vse tako perfektno izpeljal, da je šel glas daleč okrog. Za njegovega pastirovanja je bilo v župnišču vedno pestro. Od vseh strani so prihajali ljudje z najrazličnejšimi prošnjami. On je znal tako prijeti vsako zadevo, da je morala biti rešena. To so znali daleč naokrog. 

Naj omenim še to: ves čas svojega bivanja v Avberju je bil pod stalno policijsko kontrolo. To so vedeli vsi. Gotovo je to veliko oviralo njegovo delovanje. Nič manj pa ni bil kontroliran po vojni tudi od naše tajne policije. Zato so nastale tiste hude komplikacije. G. Šček je bil velik katoličan. Zato ni mogel trpeti, da bi se uničevalo krščanstvo. Na nagrobni kamen je v testamentu naročil, naj napišejo: Verujem vse, kar vera uči. VERA TRDNA SKALA. 

Bil je tudi velik humorist. Ko je nekoč spovedoval v Dutovljah, je v zakristiji opazil čudovita vrata iz umetniško izrezljanega lesa. Vpraša župnika, če mu proda ta vrata, da bodo služila v Avberju. Župnik mu reče: »Kako jih boš pa nesel, saj so grozno težka.« G. Šček mu reče: »Dvema fantoma dam za pokoro.« Vsi so se krepko nasmejali. Podobnih hecov bi se nabralo veliko v njegovem življenju.

Zahteval pa je absolutno zaupanje v njegove izjave. Kot primer naj povem tole: Nekoč mi je pripovedoval o neki trti v Velikem dolu. Rekel je, da je bila tam trta, ki je vsako leto rodila tristo do štiristo kilogramov terana. V naglici sem rekel: »Ne verjamem.« To ga je tako užalilo, da me je naslednjo nedeljo pri bogoslužju javno ozmerjal, češ, kako si upam njemu tako reči. Bilo je namreč res, da je bila tam do prve svetovne vojne tako ogromna trta. Na žalost je ni več. Vojaki so privezali konje k tej trti. Konji so jo tako zgrizli, da je usahnila. 

O njegovi iznajdljivosti in dobroti obenem naj povem še eno. V Ponikvah je bil neki mizar, Tone Tonetov. Ko ni imel dela, je šel do g. Ščeka in ga prosil, če ima kakšno delo. On premisli in ugotovi, da nima nič kaj takega.  Malo se zamisli in reče: »Čuj, naredi mi eno trugo. To lahko pride v poštev.« Imel je sicer precej starega očeta, a zdravega. Ko mati sliši, kaj je naročil sin, pravi: »Gildo, kaj ti je padlo v glavo?« On pa: »Boš hranila notri jabolka.« Tako je rešil mizarja iz stiske in pokazal višek iznajdljivosti. 

Zares. Šček je bil in ostane velik in prav je, če se po njem ravnamo.«

 

ALOJZ KOCJANČIČ

 

Alojz Kocjančič je bil duhovnik, pesnik in prosvetni delavec. Rojen je bil 20. maja 1913 v Kubedu v slovenski Istri materi  Ani Škergat in očetu Matiji. V osnovno šolo je hodil v domači vasi. Domači župnik Ivan Brezavšček ga je nato poslal v malo semenišče v Gorico in mu je tudi materialno pomagal.  Tu je dokončal tudi študij bogoslovja. Leta 1937 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je bil najprej v Buzetu v hrvaški Istri, nato je bil župnijski upravitelj v Koštaboni, soupravljal je župnijo Pomjan,  potem pa še Šmarje pri Kopru. Kasneje je bil župnik v Klancu pri Kozini in skrbel še za vasi v Brkinih. Tu je praznoval  leta 1987 svojo zlato mašo. Na zlatomašniško vizitko je dal natisniti svoje verze, ki pričajo o njegovi veliki ljubezni do Istre:

 

»Slovenska Istra, zvesto sem te ljubil,

o tebi sem govoril, pisal, pel.

Naj bi, Gospod, nihče se ne pogubil,

kar  si jih kdaj k ovčicam mojim vštel.«

 

Bil je dobrega srca in je svoje skromne prihranke rad delil s tistimi, ki so bili v stiski. Svoj poklic je opravljal predano in zavzeto, pol vere in ljubezni do Boga in do sočloveka. Gospod Dominik je o njem rekel: »Bil je idealen duhovnik in ne samo duhovnik…«. Umrl je 19. novembra 1991.

 

 

Alojz Kocjančič je bil Dominiku Peganu blizu kot iskren prijatelj, sobrat duhovnik in pesnik. Družila ju je tudi velika ljubezen do glasbe in petja ter do latinščine. Oba sta delila tudi isto ljubezen do istrskega človeka. 

Kocjančič je Dominiku posvetil nekaj priložnostnih pesmi, ki niso  bile še nikjer objavljene, pisal pa mu je tudi pisma – iz bolnice, kjer je ležal, celo v latinščini!

Oče Dominik je o njem zapisal:

 

»Zvedel sem, da se pripravlja nov koledar. Da bi bilo dobro tudi od moje strani prispevati s kakšnim primernim odlomkom. Odločil sem se, da napišem nekaj o svojem velikem prijatelju, sobratu Alojziju Kocjančiču, ki je pred malo časa  umrl in počiva v svoji rojstni vasi, v Kubedu.

Kadar te zapusti dober prijatelj, začutiš notranjo bol, ki jo ublaži le pogosto obujanje dogodkov, ki so te vezali nanj. Z odhodom pokojnega duhovnika, pesnika Alojzija Kocjančiča se je poslovila od nas plemenita duša, globoko čuteča, katere srce je utripalo v veliki ljubezni do Boga, do človeka in do svoje domačije, njegove ljubljene slovenske Istre. Vse življenje ji je ostal zvest. Njej je posvečal premnoge pesmi in spise, ki prav lepo označujejo njene vrline in tudi njene težave. 

Kot sin ubožne kmečke družine je radi težkih ekonomskih razmer veliko pretrpel. Dva ali trikrat se je moral izseliti iz lastne hiše. To je vplivalo na njegovo počutje in se odražalo tudi na njegovem obrazu. Le redko je prišlo do sproščenega nasmeha. Vendar je znal vedno prikriti svoje težave z ostalimi vrlinami svoje globoke in bogate duše. Pogovor z njim je bil pravi užitek. Kadarkoli sem ga obiskal, sem se počutil srečnega, ker sva našla vedno dovolj snovi za pogovor. Našla sva pa tudi prilike za petje, ker je bil on odličen pevec, globok basist z izvrstnim posluhom. Pel sem z njim že za časa bogoslovja v Gorici. Odlikovala ga je velika točnost v vseh stvareh in temeljitost v vseh zadevah. Zanimivo je dejstvo, da sva služila nekaj v hrvatski Istri, namreč v Buzetu. Od tam je šel on v Koštabono, kjer je ostal 25 let, jaz po petih letih pa v Krkavče, pri Koštaboni. Tako sva bila spet blizu in sva se pogosto srečevala. On je imel še za časa svojih študijev pesniško žilico. To je večkrat porabil, da je povzdignil različne življenjske dogodke…

 

Ob smrti moje matere me je hotel potolažiti s pesmijo z akrostihom naslednje vsebine: »Tebi mati v spomin«.

 

Tu dokončala si življenja cesto

Enako let bogata kot kreposti,

Bogu v veselju vdana kot v bridkosti.

Izvoljenih ti že odprl je mesto

Molitve tvoje, mati, zlati ključ.

A mi otroci tvoji preostali

Tvoj grob pogosto bomo obstopili

In te kot prej za blagoslov prosili

V samotnih dneh, ko zlobe motni vali

Spreminjajo v temo še žarko luč.

Prek usten tvojih radost je cvetela.

O, ne! Nikomur nisi dni grenila.

Morečo žalost si v dovtip zakrila

In si tako množila dobra dela.

Naj večno te prežarja večna luč!«

 

…Zares škoda, da je tako hitro umrl. Koliko lepega bi še zapustil našemu narodu. Zadnje pismo mi je pisal v aprilu leta 1991, v katerem mi izraža željo, naj ga obiščem. Stalna bolezen ga je mučila. V strahu pred to boleznijo in pred njenim stalnim napredovanjem, končno tudi pred smrtjo, je večkrat razmišljal, kako smo kristjani nedosledni v strahu pred smrtjo, kot da ne bi verjeli v vstajenje, v večno življenje. Naj omenim še to, da je bil velik latinec. Po tisti grozni prometni nesreči pri Divači mi je natanko opisal, kako se je ta nesreča zgodila. Pisal mi je v latinščini, s tresočo roko, čim mu je bilo mogoče. Gotovo mu je prav obujanje tega jezika lajšalo trpljenje. 

Moja želja je, da bi spomin na našega istrskega poeta poglabljal v ljudeh, ki so ga poznali, ljubezen do naše zemlje, zlasti do naše slovenske Istre.«

 

Na zadnji strani je Dominik z roko pripisal:

 

»Pa tudi jaz, kako bi mogel pozabiti takega prijatelja, s katerim sva preživela vsa leta po drugi svetovni vojni, si pomagala v zapletenih težavah. Smatram, da bi bilo dobro pogosto obiskati njegov grob, da se ohrani živ spomin nanj.«

 

 

Alojz Kocjančič je svojemu prijatelju, duhovniku Dominiku Peganu, posvetil prelepo pesem z naslovom »Sobratu«. To je najlepša pesem o ljubezni in spoštovanju do prijatelja, a predvsem o veri v Jezusovo odpuščanje v zakramentu svete spovedi, ki prihaja po rokah tega prijatelja – sobrata spovednika.

 

»Stopinja plašna, medel je pogled,

za mano vidna je bolestna sled,

nemočen udar postal je mojih kril,

usiha vrelec prejšnjih mojih sil.

 

Sobrat, ki nosiš svečeništva znak,

nemiren, k tebi usmeril sem korak.

Vem, da je Bog darov ti mnogo dal,

A jaz bom le duhovnika iskal.

 

Znanstvenik si, učenjak priznan?

Ne bom zato odkril ti svojih ran.

Govornik si, si muzik in poet?

Ne občudujem te zato zavzet.

 

Humor naj razjasni me znani tvoj?

Za njim – kot prej – me grize nepokoj. 

Vrlin izrednih si in zaslug?

Ne klone pred teboj moj uporni duh.

 

Le ko si štolo vržeš prek ramen

in sedeš kot sodnik pooblaščen,

tedaj presune me nadzemski strah

in brez težave padem predte v prah.

 

In ti kot oče si in jaz kot sin –

moj duh odmeve ujel je iz davnin –

z besedo Kristovo in oblastjo

pregnal bridkost si mojo in temo.

 

Zdaj silen spet udar je mojih kril,

odprt je vrelec novih mojih sil,

spet se mi vžiga po vrhovih strast!

Sobrat, nadzemska tvoja je oblast!

 

A prav bo, če poklekneva oba

in kot nekoč učenca iz Emavsa

sprostiva se v osrečujoči krik:

Tu bil je najin skupni Učenik!«

 

 

V knjigi Kubejska skala je gospod Dominik v spomin na prijateljstvo z Alojzem Kocjančičem in njune skupne ure, preživete ob petju, zapisal: 

 

»Kadarkoli sva prišla s  Stankom skupaj, sva vselej pela. On je bil baritonist, moj glas pa je bil malo višji. Pela sva od nekdaj, veliko tudi v goriškem semenišču. Kocjančič je imel močan, zelo lep glas. Petje naju je združevalo in povezovalo v velikem prijateljstvu…

Ko sva zapela, so se nama odprla nebesa in bila so odprta tako dolgo, dokler sva bila slavčka. Čim sva prišla skupaj, samo pogledala sva se, že sva bila uglašena in že sta nama srci peli. Sozvočje duš, bi rekel. In sponatno rojstvo vsega lepega, vsega, kar je skrito v globinah in višinah človekovega bivanja. To je valovilo v nama, ko sva pela, to je plimovalo 

in se otroško nedolžno veselilo življenja.« 

 

SESTRA ŠTEFANIJA PEGAN

 

Sestra Štefanija je gospodinjila bratu Dominiku, skrbela za kuhinjo in red v hiši, bila pa je tudi organistka, znala je voditi petje in je pomagala tudi pri katehezi. Mislim, da je bila preprosta, blaga in vedra žena z globoko vero in velikim srcem, polnim ljubezni do Boga in do sočloveka. Med Dominikovo zapuščino je nekaj pisem in razglednic, naslovljenih nanjo, njen zvezek, kamor je nekaj časa zapisovala vtise s srečanj gospodinj v župniščih, fotografije, izpisek iz matične knjige umrlih, sožalno pismo, ki ga je na gospoda Dominika ob njeni smrti naslovil dr. Janez Jenko, tedanji koprski škof  in kratek zapis, verjetno poslovilne besede ob spominski maši, ki jih je, sodeč po pisavi, napisala prevajalka in katehistinja, gospa Marica Merljak iz Lucije. 

 

V zvezku z zapiski s srečanj gospodinj v župniščih lahko beremo v lepo oblikovane poševne črke prelite misli in besede Dominikove sestre Štefanije, s katerimi opisuje potek srečanj in si zapisuje besede predavateljev oz. duhovnih voditeljev.

 

Naj navedem le odlomek opisa dvanajstega srečanja, ki je bilo v Strunjanu 26. oktobra 1978:

 

 »Zbrale smo se v Marijini cerkvi s pesmijo, molitvijo rožnega venca ter jutranjic iz brevirja. Bilo nas je devet. Gospod Svoljšak nam je zelo lepo govoril o našem nebeškem Očetu. On je naš dobri Oče, Mati in Ženin. Izmed vsega stvarstva najbolj odkrijemo Boga Očeta v človeku. Kaj vse vidimo in doživimo v zemeljskem očetu. Kako vsak oče skrbi za svoje otroke in to je le drobtinica, kaj vse imamo od nebeškega Očeta. Mati na porodu hudo trpi, a ko je otrok rojen, pozabi na trpljenje. Bog Sin nas je tudi v strašnem trpljenju rodil za večno življenje, zato nam je Bog tudi mati. Cerkev je nevesta Kristusova in Cerkev smo mi, zato je  vsaka duša nevesta Kristusa in On je naš ženin.

Da nam je bilo lažje doumeti ljubezen Boga Očeta, je vsaka  izmed nas povedala nekaj o svojem očetu, ki je že rajni, ker nobena nima več živega. Naši zemeljski očetje so bili vsi po pripovedovanju vseh zgledni kristjani, skrbni očetje. 

Upam, da nam bo to premišljevanje vsem pomagalo, da bomo dali vedno na prvo mesto Boga. 

Potem je sledila sveta maša, zelo lepo doživeta pred Marijinim oltarjem. V prošnjah smo se spominjale vseh potreb, vsaka je povedala svojo. Po maši smo še nekoliko pele, potem pa je sledilo dobro kosilo, ki ga je pripravila pridna Štefka strunjanska.«

 

Zapisala je tudi:

 

»Rada sem se odzvala na povabilo na srečanje na Odro. Hvala Bogu. Vesela sem, da sem tu ponovno marsikaj odkrila. Kar sem slišala o hierarhiji v Cerkvi, me je vse zelo prevzelo, posebno mi je ostalo v srcu veliko srce svetega očeta, v katerem nas vse nosi. Sklenila sem darovati vse svoje trpljenje v ta namen za sveto Cerkev, da bi bili vsi eno po Jezusovem naročilu, da bi se čimprej združile ostale cerkve v Eno. Potrudila sem bom, da bi bilo moje nadaljnje življenje, kolikor mi ga Bog dodeli, živeti zavestno iz ljubezni do Njega v svojih bratih in sestrah.«

 

Gospa Marica Merljak ji je ob priliki spominske maše napisala:

 

»Pri tej sveti maši se bomo spomnili tudi pokojne Štefanije Pegan, ki je umrla v Portorožu 3. aprila 1979, stara 60 let. Bila je najprej gospodinja bratu duhovniku Dominiku, organistka in katehistinja. Talente, ki jih je dobila, je znala razviti in uporabljati. Vedrega in blagega značaja je svojo globoko vero neprisiljeno posredovala svoji okolici. Najbolj je to dokazala v trpljenju. Zapiski v dnevniku med boleznijo izpovedujejo njeno prošnjo Bogu za moč in vero v Njegovo Ljubezen. Vseskozi je izražen namen, da bi bilo njeno trpljenje darovanje Bogu v čast in spravo za tolike žalitve celega sveta, za sv. Očeta in vso Cerkev, za duhovnike, za nove poklice in vztrajnost. Zadnje zapisane misli 2. februarja so bile:

»Danes zvečer sem prejela peti zakrament, sveto maziljenje. Bogu hvala! O Jezus, ki prihajaš vsak dan v moje srce, daj mi gorečnosti, da sprejmem trpljenje vedno združena s Teboj. Hvala Ti za spoznanje, da trpljenje odrešuje svet, ako je s Teboj darovano Nebeškemu Očetu. Pomagaj mi, da bo moja daritev neprestana sveta maša. Bolečine so hude, a Ti mi pomagaš. Ne dobim v postelji prave lege. Tudi Ti, moj Jezus, si na križu prestajal mnogo, neprimerno z nobeno mojo bolečino. Da, o Jezus, skupaj nosiva križ.«

Nosila ga je do konca z vedrino.«

 

PESMI IN PROZA

 

V pesmih gospoda Dominika se odraža njegova vedra duhovnost, humor, veselje do življenja in ljubezen in spoštovanje do njegovih bližnjih in do Boga. To so preproste pesmi, nemalokrat okorne in nekatere zapisane tudi v narečju. Večino je napisal v sedemdesetih letih, vendar niso vse datirane. Skoraj vsem pesmim je gospod Dominik dal naslov, le nad tiste, ki ga niso imele, sem sama napisala BREZ NASLOVA. V oklepaju pod naslovom so podatki, ki jih je Dominik sam napisal na list s pesmijo. Med pesmimi je tudi meditacija o številu sedem ter prevod Shakespearove pesmi. Eno od pesmi pa je sam spesnil v angleškem jeziku in jo zapisal še v slovenščini. V nadaljevanju bom predstavila le nekatere izmed njegovih pesnitev.

 

PESMI

 

MATERI

 

Žar ljubezni materinske

še nihče občutil ni

kot Marije Sin deviške

za življenja svojih dni.

 

On najbolj umeti more

plamen mojega srca,

ki do matere mi svoje

iz ljubezni plapola.

 

Podpiraj ji življenja žar,

ki dala mi življenja dar.

občuti naj vsak dan in noč,

da Ti njen up si, njena moč.

 

Zaman hotel bi povrniti,

za vse dovolj se zahvaliti;

zato pa, Jezus, ti ji daj

vso srečo tu, po smrti raj.

 

LA VITA E FATTA DI  SUONI

(pesem z akrostihom glasbene lestvice)

 

Ceste si nove povsod išče zdaj človek sodobni.

Družba zemljanov boleče, nenehno bori se naprej.

Ena pot varna in prava, a tudi utrudljiva.

Formula njena »LJUBEZEN« je bratska vselej.

Greh pa največji je njeno nasprotje »sovraštvo«.

Abel že nekdaj okusil strup je njegov.

Hitro na delo zdaj vsi, da mržnje tok zajezimo.

Cilj plemeniti je ta, da zopet dosežemo mir.

 

VEST

 

Poslušam stenske ure tihi glas,

misleč na dan, ki ga odnesel čas.

Vstal bi rad in vrata mu zaprl,

ker ga preteklosti je val zastrl.

 

A iz temin življenja spet se vrača,

kot ptičica na zemlje tla domača.

Presrečen, kdor je vedno skromen bil

in usodo kot brat z bratom je delil.

 

Gorje pa njemu, ki goljufivih ust

lovil je žrtve v zvijače mreže!

Zaman izhoda iz lastne mreže išče,

zastonj vsak trud, da najde zatočišče.

 

OB VELIKI NOČI

 

Vse je veselo v naravi,

v duši pa bolna je sled,

v njej čuje se glas, ki ji pravi:

»Kdaj se odtalil bo led?«

 

Duša odpri se, govori!

Čujem naj upanja glas!

Vztrajaj, junaško se bori,

saj Kristus vstal je za nas.

 

Kaj bi grbančil si čelo

kdor si Boga je izbral,

urno naj zgrabi za delo,

Bog bo plačilo mu dal.

 

Ena, edina tegoba

vstop do srca naj ima:

misel, ali zvesti do groba

bomo ob roki z neba?

 

Upanje pa naj vedrine

nove prinaša v srce,

dokler v nebeške višine

Bog ne pokliče nas vse.

 

MEDITACIJA O KRIŽU – O TRPLJENJU PO ABECEDI

 

A-li ni res, da vsakdo kdaj žaluje?

B-olezen kruta tare rada nas,

C-elo otroka, ki brez greha snuje

D-ni svojih si načrte, krajša čas.

E-dino mrzla zemlja nič ne čuti

F-armarjev plug, ki hrbet ji rahlja,

G-loboka brazda, konjev udarci kruti –

H-valežni dar za njo vse to velja.

I-meti mora pač vsak svoje križe.

J-unak v boju kot slovit poet.

K-o se jim umikaš, stopajo ti bliže;

L-e z lepo smrtjo križev boš otet.

M-ogočno odrešilno sredstvo nam je križ.

N-aj te od njega nič ne oddaljuje,

O-b smrti on odpre ti paradiž,

P-oroštvo sreče, kjer le Bog kraljuje.

R-esnica v umu, v srcu, milost, naj

S-vetlo ožarja kratko ti življenje.

Š-tevilo tvojih dni bo kot smehljaj;

T-ako boš srečen stopal v vstajenje.

U-či naj te naš božji učenik,

V-elike vloge vsakega trpljenja;

Z-aupno zri v njegov trpeči lik,

Ž-el boš sadove večnega življenja.

 

VELIKONOČNA

 

Iz leta v leto Aleluja

močno odmeva vsepovsod.

Življenje novo nam ponuja

naš dobri, usmiljeni Gospod.

 

Velikonočni zvon naznanja

veliko radost vsem ljudem,

vstajenja milost jim poklanja,

da odpovejo se strastem.

 

O srečen tisti, ki prisluhne

skrivnostnim klicem iz neba.

nesrečen pa, kdor se potuhne

vsled hrupa zlobnega sveta.

 

Zvonovi radostno zvonite

mi v dušo, ranjeno od zmot,

mi milost spet in mir vrnite,

ki slajša sta od vseh dobrot.

 

Veselje naj iz duše sije

v življenju mojem dan na dan,

sobrata vsakega ovije

in lajša bol skelečih ran.

 

O Jezus, daj da v rajski sreči

Ti alelujo pojemo;

v ljubezni tvoji naj goreči

do smrti zvesti vztrajamo.

 

BREZ NASLOVA

 

1.

Mojzesu Bog je iz grma govoril:

»Sezuj si čevlje, je grozen ta kraj,

tukaj zares je Gospodova hiša,

tukaj so vrata v nebeški raj.«

 

Na takem mestu danes stojimo,

tu bo stoletja bival Bog sam.

Tukaj Marija bo kraljevala

in nas vabila v božji pristan.

 

2.

Jadri razpeti na ladji skrivnostni

kot dvoje vesel naznanjata vsem: 

»Moli in delaj, zemeljski romar,

dokler ne prideš v božji objem.

 

Mati Marija naj nas podpira

po morja težko poti naprej,

dokler se vsi nekoč ne združimo

v nebeški slavi, srečni vselej.«

 

POZDRAV IZOLI

(Od 21. do 30. oktobra 1970 sem bil v Izoli na operaciji kolena. Tam je nastala ta pesem v grobem stanju)

 

O, Izola, pozdravljena,

ob istrski obali,

starinsko mesto ribiško, 

nekoč otoček mali.

 

Kaj vse prestalo si nekoč,

v stoletij valovanju,

to zgodovina ti pove

po knjig popisovanju.

 

Kar prej stoletij dolga zvrst

ustvarila je v tebi,

to v borih desetletjih dveh

nov rod zgradil je sebi.

 

Roj hiš in hišic širi se

na vse strani, ravnine,

tovarn kompleksi se množe

z domače »RUDE« gline.

 

Trikrat na dan se zgrinjanjo

od vsepovsod zemljani

na delo vsak v svoj obrat

za kruhom svojim gnani.

 

V nočeh pa temnih ribiči

na morje odhitijo,

s podedovano spretnostjo

poklic svoj trd vršijo.

 

Če močna luč k ladjicam

ribic nebroj primami,

žare jim lica in srce:

»Lep lov stoji pred nami.«

 

Ladja se ugreza, lomi se,

pod težo tega plena,

tedaj zavriska Izolčan:

»Za zdaj ni več problema!«

 

Tovarne rib, gostinstva vzpon,

Mehanotehna, Ruda,

Mala oprema, Gradbenik,

vse plod je znoja, truda.

 

In uspeh je viden, kruh gotov,

za pridnega človeka,

ki trud svoj vlaga v blagor vseh,

da vse vsem v prid izteka.

 

Z veseljem vsak in vestnostjo

se dela naj loteva,

tako za blagostanje vseh

kar največ naj prispeva.

 

PROMETNA

1972 

 

Kolega mile drage, jeme pamet,

sej dobru veš d’ bulša je ku žamet.

Brez nje se gvišnu delč prou res ne pride,

rajše se k’m zaide, zaide…

Ale u k’náu, al’ u zid, al’ u dreu, al’ káu.

Dobru premisle prej ku griješ

z autom kam ali peš.

 

P’slüšejte ledje, kej b’m p’vedou,

Kej usä p’ božjem svete s’m že glijédou!

Nesreč po useh poteh je usej pu preveč,

Nej buó d’ma al’ däleč.

Zakej pousuod veliku je n’ruód.

Tu vide l’hku vsak bedak,

Ne samu strokouvnjak!

 

Ma men se zdi, da z malu dobre uole,

stvari be se popraule jen ted v’le.

Ma usak se muorä držat useh predpisu

jen buo šlu usä ku misu, ku misu …

Treba z’čjet, nä samu u kuote ždet.

Usak nej n’rdi sojo doužnust

trdno kúkr must.

 

ANA P’ KRAŠKU

(zložil in napisal Pegan Dominik)

 

K’ku grozna je razlika

u’ dndns al pej an bot,

sej je zgin’la še m’tika,

kosa, srp skorej pousuod.

Či je trikelc, sura, uotka,

žrd, p’dura jen drvú,

vaga, klüč, uojé jen kulca,

du šä vej več kej je tu?

 

Kam smo pršle, dej p’vede

tlä pr n’s teh malu let,

uod k’r uala smo g’nile

z gmajnä u kau sä fajn n’pet.

 

Auto, du je nejnkr vide

jen k’mjuón ted kuk’r zdej?

Z ualme usê smo zuózile

jen zuoràle s kraja u krej.

 

Uale nečku šle p’d jarem,

kambo stisne se p’d fl’m

jen z jeglico jo prtrde,

d’ te ni več pala uón.

Čvätr n’s’de se na jármco,

z’pne kulca jen dvú,

grijedel vrgu na p’duro

jen uoddrdrou proč lepu.

 

Če se kej premalu paze

je prlête k’šen mulc,

sê skobacou na p’duro

jen sê usjeu navrhe kulc.

 

Tu t’je blà ana fina uažnja

bulše ku automobil.

Če se sê pelou pu menútê,

s’ sê p’šeše z an kil.

 

Kúmej ga je kmjet z’glijedou

ga je ušlàtaou uokule uh:

»B’š sê pobrou me uod läte,

d’ se nê p’luomeš nùh.«

 

An p’r plüge an p’r uál’h

z žajglo u roke: »Siuc, n’prej,

Móro h säbe, alo dejmo,

gout, p’čase, alo dej!«

 

Zdej nè videš več p’dure

ker je zgin’lu še drvu.

Samê frezê jen veturê

use d’mače je h vrage šlu.

 

T’ku u štale, na brjače

usê sê luomä uod m’šin,

ma te rêčem p’ d’máče 

d’ je šlu vesêlje gin.

 

Ane pej se veselijo,

da je pršlu zdej t’ku.

Zdej sä hišä belj krasijo,

pridä dnarja več d’mú.

 

T’kú čloúk muj mile drage,

tlê p’mag’t ném’š kej,

usê uod ejnket je šlu h vrage

jen tu novu grije n’prej.

 

PRILIKA O BOGATINU IN UBOGEM LAZARJU

 

Neki bogatin je bil,

dan na dan se je gostil,

dobro jedel, strastno pil,

z družbo se je veselil.

Petje, glasba pozno v noč

se razlega daleč proč.

 

Ubogi Lazar bos in nag,

lačen, poln krvavih srag

pred dvorano tam leži,

trudne roke tja moli.

Nihče vanj se ne ozre,

vsak le poje, pije, je.

psi pod mizo usmiljeni

rane so mu lizali.

V kratki dobi nekaj dni

se prizor ves spremeni.

Bogatin umre, zdrvi,

v breznu pekla obleži.

 

Lazar umre in se zbudi

v kraju večne radosti.

Bogatin v nebo kriči:

»Kapljico na jezik ulij,

žeja grozno me muči.

S kapljo vsaj olajšaj mi.«

 

»Spomni le se prejšnjih dni,

ko trpel sem kot zdaj ti.

Sicer pri vsej volji ti

moči ni pomagati.

Vmes pregrozen je prepad,

da vsak up je brez vseh nad.«

 

»Če za me pomoči ni,

brate vsaj obvesti mi,

da ne pridejo v ta kraj,

od koder ni poti nazaj.«

 

»Imajo Mojzesa, preroke,

te naj vzamejo kdaj v roke!

Kdor se Pisma ne drži,

temu res ni pomoči.«

 

O DESETIH GOBAVCIH

 

Šel je v Jeruzalem Jezus po poti,

deset je gobavcev šlo mu naproti.

Ko jih je Jezus sočutno pogledal,

»K duhovnom pojdite!«, je zapovedal.

Komaj se Jezusov ukaz izpolnili, 

vsi so se zdravi domov povrnili.

Čudež se ta še dandanes ponavlja,

ko nam Bog v spovedi duše ozdravlja.

 

Zato pa k spovedi radi hodimo,

gobavost greha da z duš odstranimo.

Za odpuščanje, ki ga dobimo,

se zahvaliti ne pozabimo.

 

PROZA

 

Med zapuščino je bilo tudi nekaj proznih zapisov, ki pričajo o tem, koliko različnih zanimanj je imel oče Dominik: poleg drugih talentov je imel tudi  smisel za opazovanje in pisanje. Če  bi mu le čas dopuščal in bi lahko nekoliko razvijal in izpilil ta svoj dar, bi prav gotovo pristal med pisci, ki bi ga bralci radi prebirali. Tako pa je verjetno pisal bolj zase, z namenom, da bi ohranil spomin na posamezne dogodke, ki so se mu zdeli zanimivi in pomembni ali da bi na papir izlil svoja razmišljanja… Tudi njegovi prozni spisi razodevajo smisel za humor, bujno domišljijo, ljubezen do malega človeka in do Boga. 

 

»EXEMPLA TRAHUNT – ZGLEDI VLEČEJO«

(Portorož, 29. januarja 1994, napisal Dominik Pegan, bivši dekanski dekan)

 

Živel sem petnajst let v Dekanih. Marsikaj mi je ostalo v spominu. Poseben vtis mi je naredila neka mlada Marijina družbenica, ki je komaj dvajset let stara morala zapustiti ta svet radi tuberkuloze. Imenovala se je Pavla Toškan. Njeno življenje je bila ena sama pesem v božjem smislu. Že mlada deklica je stopila v Marijino družbo. S sedmim letom je že prejela prvo sveto obhajilo. Z enajstim letom je bila sprejeta v Marijino družbo. S sedemnajstim letom je bila izvoljena za predsednico. Leta 1945 je zbolela za jetiko in se zdravila najprej v Trstu, nato v Ljubljani. Ko ni bilo več pomoči, so jo poslali domov v Dekane. Ko sem obiskoval Dekane, sem jo imel priliko videti. Gospod župnik mi je večkrat pripovedoval o njenih izrednih čednostih. Svoje trpljenje je darovala v dobre namene. Zavedna, zvesta hči svojega naroda. Njeno idealno življenje je bilo močan zgled za vso mladino. Skrb za vrtec in za otroke sploh. Iz njenih ust ni prišla žaljiva ali spolzka beseda, kot se je na žalost čula pri marsikaterem mladeniču. Nikdar se ni tožila, nikogar žalila. Cerkvi otroško vdana je rada krasila oltarje in čistila cerkev. Neverjetno, kako je častila Sveto Rešnje Telo. Dan pred celodnevnim čaščenjem sploh ni mogla spati od samega veselja. Pela je v cerkvi in ob raznih prireditvah. Povsod je bila na mestu. Vsi so bili prepričani, da bo kaj velikega iz nje. Vendar je Bog ukrenil drugače. Neizprosna bolezen jo je pripeljala do kraja. Zunanje delovanje je zamenjala s trpljenjem. V težkih preizkušnjah je vedno ponavljala: »Kakor hoče Bog.« Odločila se je, da bo vse svoje trpljenje darovala za našo mladino. Tudi za duhovne poklice je veliko molila in trpela. Ko je bila v Ljubljani, je obljubila, da bo doma naredila devetdnevnico za srečno smrt. In res se je zgodilo, da je zadnji dan devetdnevnice po prejemu zakramentov za umirajoče, po vzkliku: »Po zasluženju tvojih svetih ran«, mirno izdihnila svojo sveto dušo. Takih duš potrebuje današnji svet, ki je tako pogreznjen v materijo. Rojena je bila 2. januarja 1926 in je izdihnila 18. maja leta 1946, stara komaj dvajset let in štiri mesece. Zanjo veljajo besede: v kratkih letih je izpolnila veliko let. Ob sprejemu v Marijino družbo je napisala v svoj dnevnik: »Ko na mrtvaškem odru bom ležala, hočem, da se mi bo svetinja tvoja na prsih mojih zasvetila kakor biser zlat. Najlepši biser moj, o prečista Mati.« Par let pred smrtjo je napisala: »Umreti želim, o Jezus, da s svojo smrtjo izpričam, da ljubim tvojo čast bolj kot svoje življenje.« Drugo leto bo že pol stoletja po njeni čudoviti smrti in smatram, da bi bilo zelo umestno, da bi domača župnija to obletnico proslavila, kot se spodobi. Prepričan sem, da je dandanes v naših vasicah še dokaj lepih mladih duš, ki bi z velikim veseljem pripravile tako proslavo. Besede mikajo, a zgledi vlečejo in takih zgledov pa ni veliko.

 

KRKAVČE

 

Siva, kamnita oaza sred zelenega oljčnega gaja. 

Potnik, ki se dviga po vijugasti stari šalarski cesti iz Kopra proti Šmarjam, srečuje tu pa tam oljčne nasade. Ko pride na šmarsko planoto, kjer stoji vas, skoro na novo pozidana po dveh strašnih požigih med drugo svetovno vojno in se ozre proti Kopru, se mu oko kar oddahne ob prelepi panorami. Pod njim stoji kotlasta dolina, obraščena deloma z gozdom, deloma z oljčnimi nasadi, deloma pa pokrita z lepimi preprogami obdelanih njiv. Prekrasen tepih tvorijo vinogradi in pa rešelikovo grmovje v vsej pestrosti čudovitih, živih barv, ki jih kot bel trak reže vijugasta, ne preveč strma cesta. Ko se oko dviga, zajame v celoti obnavljajoče in moderno središče, spreminjajoče se koprsko mesto. Onstran mesta za morsko temnomodro globino zagledaš poživljeno obalo nad Ankaranom in Vadoltro s turističnimi objekti in plažami ter breskvinimi nasadi in miljskimi hribi ter deloma mesto Trst, ki sedi mirno v zalivu pod kraškimi skalami. Pa pojdimo dalje, ker je še dobršen kos poti do omenjene vasice, ovite v oljčni gaj. Skozi vas Šmarje gremo mimo pokopališča do novega odseka sicer ozke, a položne nove ceste bratstva Šmarje – Nova vas, zgrajene v najbolj pestri dobi ustvarjanja ljudske oblasti v naši slovenski Istri. Ta nova cesta nas pelje skozi gozd mimo krasnih novih vinogradov, ki jih je življenjska delovna sila iztrgala opustošenemu kostanjevemu gozdu, do zadružnega mlina in odkupne baze na razpotju ceste Koštabona – Puče. In se lahko suho grlo namoči s pristno domačo kapljico in obenem upre pogled čez Rokavsko dolino na grič Brič, pred leti še brinjevo in hrastovo grmičje, a danes prekrasen kompleks vinogradov žlahtne sorte.

Mudi se in morava naprej po makadamski, močno razrvani cesti proti Krkavčam. Kmalu smo na najvišji točki, od koder lahko prodira naš živi televizor v notranjost hrvatske Istre, v bujščino in proti Umagu. Še pičle pol ure in smo tam. Pol kilometra nad samo vasjo je zaselek Hrib. Tu je nekoč stala cerkvica in tudi pokopališče, kot so dognala izkopavanja po osvoboditvi. Tu je približno 120 let staro novo pokopališče v vsem svojem uboštvu in čisto blizu stoji kamen, imenovan »Berlin« z najstarejšim reliefom v tem kraju. To je bil kamen sramote – berlina – (>burlare ),  kjer so nekdanji grofje uboge tlačane mučili. Bodi povedano, da so ljudje tako ponosni na ta kamen, da bi šli vsi s koli na tistega, ki bi ga hotel odpeljati. Pa pojdimo še dalje. Ko začne cesta zopet močno padati, stoji na naši desni lična vasica Nova vas z malo cerkvijo, a izrazitim zvonikom, ki so ga vaščani postavili koncem preteklega stoletja na mestu, kjer je stal ogromen hrast, viden kilometre in kilometre iz odprtega morja. Pod vasjo se razprostirajo oljčni nasadi, ponos in upanje domačinov, ki se leto za letom vesele zelenkastega pristnega domačega olja – ako je letina dobra. Pred nami pa vidimo na sotesko, žleb s strmimi bregovi, obraščenimi z raznim grmičevjem, obrobljenimi s pasom temnozelenih oljk, vasico Raven, nedavno Šempeter. Vztrajajmo dalje in že se začnejo prve zgradbe vasice Krkavče. Kot prva se prikaže osnovna šola, ki je na žalost sedaj sedež glavnega stana miši in podgan, a je bila nekoč še bolj nesrečna, saj je še za časa stare Avstrije leta 1904 tvorila žarišče italijanstva. Ustanovila jo je namreč tako zvana »Lega nazionale«, da bi raznarodovala te kraje. Desno in levo ceste vidimo že redkeje posajene oljke. Pred samo cerkvijo, ki stoji na gladki, ravni ogromni skali, je mali vrtič z dvema oljkama, ki sta gotovo pozdravljali Napoleona. Ako se povzpnemo na vitek, tipično beneški zvonik s kamnito obilno ograjo, pa pogledamo okrog, se nam prikaže edinstven pogled. Izza kompleksa povsem različnih starinskih streh, zavarovanih z množico belih kamnov proti burji, se začne prekrasen oljčni gaj, ki se razprostira vse naokrog vasice, ki kar čudežno čepi na strmem grebenu. Kdo bo preštel ta oljčni gozd. Pred leti sem sam računal, da bo kakih pet tisoč dreves, najrazličnejših oblik in starosti. Fotograf, ki bi iskal tipičnih figur, bi gotovo nasitil svojo domišljijo z izvirnostjo igre narave. Če pomislimo, da so tu oljke že stoletja in stoletja, si moramo predstavljati, koliko drobne zgodovine krije senca tega gaja. Koliko truda za letno okopavanje, gnojenje, čiščenje in obiranje. Koliko upanja, koliko bojazni, da ne bi izostal poglavitni pridelek tega ubožnega prebivalstva. Koliko veselega petja po vrhovih tega najžlahtnejšega drevesa, simbola miru, obilja, zdravja in blažila. Koliko poezije je moralo biti, ko je žena prinesla hleb domačega kruha z lukom in steklenico vina v torbi ter jo pripela na vrv, ki jo je mož spustil na zemljo, da mu ne bo treba hoditi doli iz nevarnih višin košate oljke in da ne bo zgubljal dragocenega časa, ker mora še mnogo tega zrnja nasmukati z veščo roko, preden zakrije mrak svetločrne jagode. 

Čigave so te oljke? Lastniki so domačini, ki so tekom stoletij podedovali od svojcev razne parcele. Ako gledamo na mapi te parcele, jih lahko primerjamo samo z modernim tlakom iz odpadkov marmornatih plošč. Zemljemerec stopi pred presneto težko nalogo, ako hoče na novo izmeriti in napraviti nove mape. Lepo število oljk ima župna cerkev. Stari ljudje znajo povedati, kako so nekoč vaščani po goldinar na dan pobirali cerkvene oljke. Opoldne ali zvečer so imeli vsi skupno hrano. V takozvani »brači«, komunski hiši, se je kuhala domača skuha z domačim oljem v ogromnem kotlu in vsak si je iz njega jemal, kolikor je hotel. Nabrano zrnje so zvečer otrebili od listja in ga stavili v velike zaboje, kjer je čakalo obdelave v torklji. Naj bo to za sedaj, o delu v torklji pa drugič.

 

SPOMINI

 

Dne 19. XI. 1964 sem dokončno zvedel, da pojdem na operacijo. Ta vest me je precej globoko pretresla, čeprav sem vedel že od početka, da ni drugega izhoda. Ure so potekale bolj počasno. Da bi jih laže prebil, sem se igral s komponiranjem – bolj po otroško. Pa je nastopil 20. november. Do pol enajstih so me kar pustili na miru, kot bi nič ne bilo. Tedaj pa pravi sestra: »No, gospod, sedaj nas pa kličejo na oddelek ‘A’.« Nek čuden občutek me je obhajal. Poberem šila in kopita, svoje male osebne stvari in žalostno, skoraj omotično korakam v tisto smer. Čim sem prišel, najdem nekega zdravnika, ki deli odpustnice nekaterim. Pa me nagovori: »Vi pa na operacijo. No, kar pogumno, saj ne bo nič hudega.« Pride pome glavna asistentka za operacijo in mi ukaže, naj ležem na voziček. Verjetno je to že tak postopek – ali pa zaradi najstrožje higiene. Pripelje me v operacijsko sobo in ukaže, naj ležem na usodno mizo. Nad menoj je prižgala luč in svetila, nato me vsega povije v temnozeleno platno ter me začne privezovati. En pas je šel čez prsi, eden čez kolena. Nato poveže v zapestju vsako roko in jo ob telesu zategne za prečni pas. Nato pa dobim neko injekcijo, ki mi je kmalu uprizorila ‘ringelšpil’ in ob kratkih vzdihljajih sem trdno zaspal. Kaj se je potem godilo, ne vem. To je bilo točno ob 11. uri. Zadnjo minuto je pristopil operater dr. prof. Janko Pompe, direktor oddelka, in pričel z operacijo. Še sedaj ne vem, koliko je trajala, nisem vprašal. Bilo je zvečer okrog 6. ure in zaslišim človeške glasove. »No, gospod, ali veste, da ste že operiran in da ste v sobi.« V polsnu sem zares videl pred seboj vrata male sobe, ‘šok sobe’ za dve osebi. Bil sem sam. Le ena sestra je bila stalno ob meni in mi z električno črpalko skozi kanelo iz grla odstranjevala sline in kri, da se ne bi zadavil. Ker je morala nekoliko počivati, mi je ukazala, naj pozvonim za vsako potrebo. Moram reči, da sem se res bal, da me sline ne zaduše. Če ni prišla sestra takoj, sem bil ves prestrašen. Ure so tekle bolj kot po polževo. Vedno sem spraševal, koliko je ura. »Ura je 8, ura je 10, polnoč je…« Pa pride ena in pol ponoči. Tedaj pripeljejo v mojo sobo težko ranjenega bolnika, ki ga je avto podrl pri Kranju.

Imeli so ga že v bolnici na Jesenicah, a so ga za večjo varnost pripeljali sem v Ljubljano. Ves čas ni dal znamenja o sebi, le z eno roko je vedno krilil. Peljejo ga v operacijsko in mu napravijo traheotomijo, da mu omogočijo dihanje. Vsega povezanega ga zopet pripeljejo v mojo sobo, kjer je ležal do jutra. Prišlo je več zdravnikov, kirurg, nevrolog, otolog. Končno ga dajo na rentgensko slikanje, a kmalu nato je podlegel poškodbam. Končno je tudi zame minila prva huda nespečna noč. Bolečine v grlu, v glavi, v priželjcu. Nemogoče jesti, ne piti. V resnici velik revček je človek po operaciji. Vseeno pa sem zjutraj moral vstati, da pospravijo sobo. Prineso nekaj čaja, ki ga z veliko muko zaužijem. To stanje bo trajalo nekaj dni. 

 

NEKAJ MISLI OB ČRNI KRONIKI

 

Že dalj časa premišljujem, da bi nekaj zapisal lastnikom vozil vseh vrst. Pobuda za to pa mi je črna kronika, ki me vsakikrat pretrese do dna duše. 

Čujte in presodite! Spričo te žalostne statistike nesreč, ki kot črna reka neprestano teče in  hrumi ter uničuje naše imetje in naša življenja in sadove naših žuljev, se mi zdi prav in modro, da se za trenutek ustavimo in z obema rokama zagotovimo, ali imamo še glavo na vratu in se z mislijo prepričamo, ali možgani v njej še delujejo in se nato vprašamo: »Ali je prav zares potrebno odrajtovati prostovoljno ta visoki davek v denarju, trpljenju, ohromelosti in krvi za udobnejše kretanje? Ali je to usoda? Je to zares neizbežno?« Pri presoji vzrokov nesreč bomo ugotovili, da ni glavni vzrok avto, cesta, dež, led, ampak naša nespamet in lahkomišljenost. Tako vržemo na kocko leta varčevanja, nestrpnega pričakovanja in hrepenenja za to prevozno napravo. Premalo se zavedamo, da je cesta bojna fronta, da je vsako vozilo nabojni izstrelek, vsaka vboklina in izboklina zaseda, vsak ovinek nevarnost, vsaka ožina ali most napad, nezasenčena luč oslepitev, vsaka nestrpnost in naglica norost in skoro vsako prehitevanje tveganje. Dramaturg Shakespeare v Juliju Cezarju pravi: »O razum, kam si izginil, mar v hosto k divjim zverem?« Da, razum, kje si, da te ne najdem. O pamet, tista praktična uporaba uma, kam si šla? Se je mar vsa iztrošila v izpopolnjevanju vozila samega? Daj norcu v roke supersonično letalo, ponos tehnike naših dni in kaj bo nastalo? V prvi minuti imaš pred  očmi grozni kup metalne gmote v pošastni obliki in izgubo miljard denarja, dela in dolgoletnega napora. V neki meri je vsak voznik, ki ne upošteva prometne zakonodaje, prostovoljni norec in še več – zločinec in samomorilec. V želji, da bi se reka krvi zmanjšala, sem napisal v prozi te vrstice  in v okorni pesmi naslednje laživerze:

 

Ko na rajžo se pripravljaš, ljubi, dragi šoferot,

da nikogar ne zabavljaš, ti svetujem za na pot:

Dobro pazi na vozilo, na zavore, na volan.

Ne govori: »Gre za silo«, da ne boš kje pomendran!

 

Avto čedna je zadeva, če je vedno »harašo«.

Če pa ni, je strašna reva; skoraj boljše je kolo.

Vedno geslo naj ti bode, da »na cesti nisi sam«.

Le tako se varješ škode, smrti, žalosti in ran.

 

Avtu preveč ne zaupaj, češ, to je vozilo in pol,

le tja na odpad pokukaj, kaj je ustvaril karambol.

Tam rjavé ti limuzine vsake sorte in moči.

Strašne so kot ruševine, da te groza spreleti.

 

Marsikdo je v njih izdihnil, poln elana, lepih nad;

šel s sveta je kot bi pihnil, v hipu, pa čeprav še mlad.

Veš nesreči kdo botruje? Glažek, drznost in nemar.

Vsak se tega naj varuje, da bo zdrav in brez okvar.

 

Preden koga prehitevaš, le premisli sedemkrat,

saj od drugih sam zahtevaš, da ne pride do zagat.

Če boš kaj narobe ukrenil, si še globo pridobiš.

Če pa »tja« se boš preselil, rodu, znancem žalost striš.

 

Kadar ustavi te »leteča«, vedno ohrani mirno kri.

Smatraj, da je to le sreča, da nekdo za te skrbi.

Če napravil si napako, mirno globo poravnaj.

Ne žaluj nad smolo vsako: kriv si sam, ne policaj.

 

NEKAJ MISLI O OGNJIŠČU

 

Stare ljudi rado zebe. Tudi jaz spadam med tiste, saj sem se že srečal z Abrahamom, kot pravimo. Stari radi čepijo pri ognjišču, da si tam zdravijo svojo kronično revmo. Danes je malo ognjišč, pa toliko več revme. Je pa tudi veliko duševne revme ali bolje sklepnega revmatizma v vratu, rokah in kolenih. Zlepa se naš tehnični človek ne skloni. Tudi roke težko sklepa, da ne govorimo o pokleku, ki je postal skoro nemogoč, kot pri slonu. Skratka, povsod je vidna velika duševna otopelost. Morda bo to bolezen le pomagalo zdraviti novo »Ognjišče«, ta moderni grelec, ki se je zadnje čase lepo plasiral po naši Sloveniji in še preko nje. Nastalo je v mrzli klimi, v Postojni. Ker pa je opazilo znake duševne revme tudi ob morju, se je kar preselilo tja in od tam se razrašča, da zdravi nadutost (revma v vratu), pohlep po denarju (revma v prstih) in izrastke egoistične, erotične ljubezni (revma v srcu). Veseli me, da je odmev na to novo »psihotermoterapijo« kar dober. Zlasti bo pomagal mladini za srečno splovitev lastne ladje na široko in večkrat razburkano morje življenja. Čimbolje bodo formirani, čimbolj tehnično izurjeni v manevriranju vsakovrstnega duhovnega orožja, tem lažje bodo premagali vse pomladanske bitke, ki so svojstvene v dobi zorenja. Obenem bo to dobra priprava za nadaljnje spoprijeme s problematiko življenja, bolj zapleteno od težkih logaritmov. Občudujem vnemo in napore očetov urednikov, ki se tako nesebično in krčevito trudita, da bi omogočila naši mladini srečen in varen »motokros« brez karambolov skozi neštete vijuge, serpentine, vzpone življenja, dokler ne pridejo do ravnine, ki pelje mirno proti cilju. Najhujše je v začetku. Takrat se motor najlažje zariblje, če se ne držiš predpisov rodaže. Vsako nepotrebno izsiljevanje in prehitevanje je lahko usodno za vse življenje in morda za večnost. Motor lahko zamenjaš z novim. Za usodne napake pa ni nadomestila, razen v pravem kesanju, ki grenkobo spremeni v valuto za večno domovino. To nam je omogočil sklad izpod Kalvarije. Bolje pa bo, če bo mladina s previdnostjo in pazljivostjo čuvala neokrnjenost svoje biti s pomočjo milosti, kot se kasneje zatekala k zasilnim rešitvam. 

Prvi incident z novim vozilom je najbolj boleč. Vsaj sami naj bi ga ne povzročali. Pri tem kompliciranem stroju, ki mu pravimo človek, je potrebna zares visoka kvalifikacija, kot v elektroniki. Samo tako bodo vse fizične in duhovne naprave ustrezno in smotrno delovale. Naj bi »Ognjišče« veliko doprineslo v tem pravcu. To želi prijatelj »Ognjišča«. 

 

FOLKLORA

 

Kot župnik v Krkavčah se je gospod Dominik živo zanimal za ljudi, za kraj in za zgodovino. V črn zvezek si je izpisoval zanimivosti iz arhiva župnišča Krkavče. Izpiski se začnejo z letom 1815 in končajo z letom 1853. Morda je hotel napisati kaj o zgodovini Krkavč? Kdo ve. Imel je tudi etnografsko žilico in zanimale so ga med drugim  folklorne pripovedi. Kot velik šaljivec, ki je velikokrat zabaval družbo, pa si je zapisoval tudi vice. V Dekanih si je zapisal verzijo Zlatega Očenaša, ki mu jo je povedala devetdesetletna faranka.

Večkrat se je udeležil raznih srečanj, ‘kulturnic’ ali  literarnih večerov. O tem je zapisal: »Vsa taka srečanja veliko prispevajo k razpoznavanju naše slovenske Istre in njenega pomena v našem malem narodu. Treba bo še veliko narediti, da bi istrski značaj ostal še naprej slovenski. Istra je namreč izredno zanimiva in jo je treba ohraniti.«

K temu je želel verjetno tudi sam prispevati, a mislim, da mu druge obveznosti niso dovoljevale, da bi dokončal začeto delo zbiranja folklornih pripovedi. K temu delu ga je med drugimi nagovarjala tudi dr. Marija Stanonik, zaposlena na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ohranjeno je njeno pismo, v katerem ga prosi, naj nadaljuje z delom in zbrano folklorno gradivo uredi ter ji ga pošlje.

 

Tu naj navedem molitev Zlati Očenaš, ker se mi zdi zanimiva z etnološkega in s teološkega vidika:

 

ZLATI OČENAŠ

(zapisal Dominik Pegan, Dekani 207)

 

Naslednjo verzijo zlatega Očenaša je povedala Marija Gregorič, po domače »Marnerka« iz Dekanov 223, stara nad 90 let:

 

Sveti zlati očenaš. Gor na gori Kalvariji – njegove nožice na križ pribite, njegove svete ročice na križ razpete. Njegova sveta glava s trnjem kronana. K Njemu pride Devica Marija, se nizko prikloni in tako govori: »Jezus, Jezus, sin moj. Velika žalost moja in še večja martra tvoja.« Tako Jezus odgovori: »Mati moja, vaše besede so pravične in resnične. Če bi se ta grešnik znajdel, da bi to molitvico spel v petek pred obedom, v soboto pred kosilom, v nedeljo pred sveto mašo, jaz čem mu dati tri dušice z vic peljati. Prvo očetovo, drugo materno, tretjo sam svojo.« Sveta Marija svetega raja nam ne okrati nebeškega gledanja. Amen. 

 

GLASBA

 

Omenila sem že Dominikovo veliko ljubezen do glasbe, predvsem do petja. Petje je gojil že od semeniških let dalje. Med njegovo zapuščino je bilo tudi 15 notnih zvezkov, v katere si je zapisoval note in besedila ljudskih, nabožnih in avtorskih pesmi. V enega od njih je zabeležil tudi lastne melodije in besedila, kar je dokaz  njegove vsestranske ustvarjalnosti.

Fotografije pa pričajo o tem, da ni igral le na harmonij in klavir, pač pa se je poskusil tudi v igranju kitare in harmonike. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval med ljudmi gojiti glasbo, da bi bila bogoslužja čim lepša. Kot cenjen muzik je bil večkrat tudi med člani žirije za pritrkovanje. 

V nadaljevanju bomo videli, da ga bolezen, ki je prizadela njegovo grlo, ni strla: če ni mogel peti, je žvižgal! Marsikoga pa je tudi uvedel v svet glasbe, tako tudi gospo Rožano Koštial, ki se med drugim ukvarja z zbiranjem in ohranjanjem istrske ljudske pete pesmi. V Portorožu je nekaj časa sodeloval v  župnijski glasbeni šoli. 

 

SPOMINI NA GOSPODA DOMINIKA

 

Pripoved o očetu Dominiku sem hotela dopolniti in obogatiti tudi s spomini ljudi, ki so ga poznali. Nekaj spominov sem tako posnela na kaseto, nekateri so mi spomine raje narekovali, spet drugi napisali. Navedla bom le nekatere med spomini, drugi pa so dostopni v mojem osebnem arhivu.

 

Iva Pahor  pripoveduje:

 

»Očeta Dominika sem spoznala v starem portoroškem župnišču, ki je na hribčku nad avtobusno postajo v Portorožu, pri gostitelju, gospodu župniku Francu Prelcu. Gospod Prelc je bil pred tem kaplan v naši, piranski župniji. Staro, pa tudi novo portoroško župnišče je bilo in je župnišče odprtih vrat. Bil si dobrodošel, počutil si se nekako domačega, ni bilo zadrege. Gospodu Prelcu je gospodinjila sestra Kristina, gospod Dominik je pripeljal svojo sestro.

V župnišču, največkrat pa v zakristiji v mali cerkvici, kjer je danes trgovina, so bila občasna srečanja gibanja Marijino delo. Kasneje so bila ta srečanja v Luciji, v veroučni sobi, nazadnje pa v novem župnišču na Cvetni poti. Vedno je bil zraven tudi oče Dominik. Do gibanja je imel zelo stvaren odnos in ni hotel biti zanesenjaški.

Videvala sem ga tudi na romanjih. Večjih romanj so se udeležili romarji iz vseh treh obalnih župnij. Na poti do romarskega središča je bilo vzdušje vedno pripravljalno in resno, ljudje so molili, peli, poslušali. Na poti nazaj so ljudje pripovedovali o svojih doživetjih, kar so imenovali pričevanja. To je bil tudi čas zahvalnih molitev.  Za veselo razpoloženje pa je poskrbel predvsem oče Dominik. Imel je velik smisel za humor. Povedal je kakšno šaljivko ali govoril v dialektu okoliških vasi, predvsem po krkavško. Vedno smo se mu iz srca nasmejali.

Gospod Dominik je imel tudi izvrsten posluh. Igral je na orgle, na harmonij. Skupaj s sestro, ki je imela lep, prijeten glas, sta vodila cerkveni pevski zborček. Znal je tudi več jezikov in je bil zato v turističnem kraju, kot je Portorož, več kot dobrodošel. Enkrat je omenil, da je potoval na Švedsko in kako se je začel učiti švedščine ter jo kmalu pasivno obvladal. Na Švedskem živi z družino moja prijateljica. Dala sem mu njen naslov. Obiskal je to družino v mestu Västerås. Skupaj so med kramljanjem preživeli lep popoldan.

Večkrat so ga njegovi farani povabili tudi k sebi domov. Ker je bil družaben, ni takih povabil odklanjal. Bil je preprost in prijeten sogovornik.«

 

Slovenska izseljenka Dominika Marinko se spominja:

 

»Gospod Dominik Pegan je bil pred leti na Švedskem in je obiskal Slovence v kraju Köping. V tem kraju je bila namreč večja skupina Slovencev iz Primorske in Štajerske. Potem je obiskal še nas v Västeråsu, kar je 40 k vzhodno od Köpinga. Ni imel velike, korpulentne postave, nasprotno, bil je manjše postave in lepo okrogel. Se je kar poznalo na njem, da je bila njegova sestra dobra kuharica in da je dobro skrbela zanj. 

Naučil se je nekaj švedščine in se je želel z menoj pogovarjati v tem jeziku. Vendar sem jaz odklonila, saj sem se po dolgem času želela končno pogovarjati v slovenščini. Z njim je bil tudi njegov in če bi se midva pogovarjala po švedsko, bi bil on zapostavljen, kar pa ne bi bilo vljudno. Bila sem vesela tudi njegove pozornosti, ko mi je prinesel doma narejen spominek s Primorske. Pogovarjala sva se o vsem mogočen. To je bil zelo razgledan mož. Tako sva se začela pogovarjati tudi o jezikih. Naštel mi je vse mogoče jezike, ki jih je obvladal. Kadarkoli je šel v tujino, se je naučil jezika tiste dežele in skušal to znanje uporabiti. Tvoja mama me je prosila, naj bi se z njim dopisovala v švedščini. Vendar sem takrat študirala psihologijo in študij in vsakodnevne vožnje, pa še gospodinjstvo so mi vzeli veliko časa, tako da vsega nisem zmogla in sem se mu opravičila. V razgovoru mi je razložil, da sta oba s sestro nadarjena za jezika. Povedal mi je tudi, da ima posebno tehniko učenja. Vsi moderni evropski jeziki, je rekel, imajo zasnovo v latinščini in če znaš latinščino in če logično sklepaš, ti je znanje vsakega jezika dosegljivo. Skratka, talent, volja, latinščina in posluh. Ker je bil nadarjen za glasbo, pomeni, da je imel tudi posluh in je lahko takoj sprejel naglas, intonacijo in vse finese, ki jih ima govorni jezik.

Name je naredil zelo dober vtis. Bil je tudi globoko veren, vendar se o veri nisva dosti pogovarjala. Bil je tudi dober poslušalec. Vendar sem se jaz takrat odločila, da bom raje jaz njega poslušala, kajti bil je resnično zanimiv in razgledan. Poslušanje pa je spadalo takorekoč tudi v mentaliteto študentke psihologije.«

 

Tanja Jakomin se gospoda Dominika spominja takole:

 

»Dominika Pegana sem prvič srečala 6. septembra 1987 v Kubedu, kjer smo praznovali zlato mašo kubejskega rojaka, pesnika in duhovnika Alojza Kocjančiča. Pegan mu je napisal pesem in jo med slovesno sveto mašo prebral. Tega srečanja se le bežno spominjam.

Pegana sem pozneje, maja 1995, povabila v koprski studio Radia Ognjišče, ko sem pripravljala oddajo ob obletnici rojstva Alojza Kocjančiča. Takoj in z veseljem se je odzval mojemu povabilu. S Kocjančičem sta bila velika prijatelja, predvsem pa odlična pevca. Od takrat mi je ostal posnetek z lepimi Peganovimi mislimi o Kocjančiču. O njem je pripovedoval s posebnim žarom. 

Pegan je bil poln volje do življenja, izžareval je neko posebno energijo. Bil je nasmejan, iskriv, hudomušen, znal se je pošaliti. Ker zaradi šibkega glasu ni mogel peti, je žvižgal, in žvižgajoč na koncu zapel pesem.

Moje poznavanje Pegana je zelo minimalno, saj sem ga srečala le dvakrat, zato več ne bi mogla povedati.«

 

Gospa Rožana Koštial je v intervjuju za Primorska srečanja o gospodu Dominiku takole povedala:

 

»Sredi petdesetih let so se šavrinske vasi praznile – eksodus. Odhajali so Slovenci in Italijani, z dovoljenji in brez njih, posamezniki in cele družine, tudi bistri in podjetni ljudje… Slovenski duhovniki: g. Dominik Pegan, g. Alojz Kocjančič, g. Karel Esih itd., so marsikoga prepričali, da naj ostane na svoji zemlji. Ravno oni so zaslužni, da so tudi moji starši ostali…

V svet glasbe me je začel uvajati g. Dominik Pegan…«

 

Tudi nekdanja katehistinja, gospa Marica Merljak, se Dominika spominja z veliko ljubeznijo. Njene spomine nanj sem posnela na kaseto. Ker pa je razgovor trajal kar dolgo, navajam le odlomke:

 

»Očeta Dominika sem spoznala, ko sem še živela v Piranu, on pa je služboval v Dekanih. Kasneje je prišel stanovat v Portorož, v staro župnišče. To je bilo ravno po operaciji grla. Zelo lepo se je vživel v novo okolje. Znal je več tujih jezikov in se je znal pogovarjati s tujci. Bil je zelo družaben in duhovit. Njegova sestra je bila organistka in je v mali kapelici na orglah spremljala bogoslužja. Imela je tudi krasen glas. Imeli smo zborček. Bilo nas je okoli 16. Bila je tudi katehistinja. Rada je pripovedovala o življenju v raznih vaseh, kjer je služboval g. Dominik. Bila je vesela, vedrega značaja. A je zbolela, imela hudo operacijo in slednjič preminila. Njen pogreb je bil, z besedami g. Dominika, »apoteoza njenega življenja«. Prišlo je ogromno ljudi iz vseh krajev. Bilo je veliko petja.

Oče Dominik je bil malo kolerika in se je hitro razjezil. A ona ga je vedno pokarala: »Domine, daj no, ne jezi se tako.«

V Portorožu je bil kot član družine. Vse praznike smo preživeli skupaj. Oče Dominik je rad pripovedoval vice. Kadar je posnemal Napoleona, je bilo najbolj zabavno. Dal si je na glavo klobuk in posnemal njegove kretnje. Zbadljivo pesem o Napoleonu je zložil sam. Enkraten pa je bil v posnemanju narečij in pripovedovanju spominov iz časov njegovega službovanja po vaseh. Tega se nisem nikoli naveličala poslušati. Vsako družbo  je držal pokonci. 

Lotil se je vsakega dela, od lakiranja desk, odnašanja smeti in pometanja dvorišča dalje. Bil je izredno ponižen človek. Nikoli ni odrekel nobenega ponižnega dela. To me je najbolj prevzelo.

Vodil je tudi kroniko portoroške župnije. 

Pisal je tudi pesmi. Ko je šel v bolnico na operacijo žolčnih kamnov, je pred posegom še napisal pesem o tem! Bil je zelo duhovit. Nekoč je naredil prometni prekršek. Seveda je plačal, a naslednjič je miličniku na cesti pokazal verze, ki jih je napisal o tem dogodku. Vsi so ga poznali. 

Bil je zelo očetovski. Kadar sem bila potrta, mi je vedno rekel: »Don’t worry, be happy!«

Imel je trdno vero, a je tudi znal razumeti človeka v stiski. Včasih je rekel: »Ma kaj se sekiraš, pusti, odmisli to.« Ko sem poleti jamrala zaradi vročine, je rekel: »Ma kaj misliš na to, odmisli vročino. Jaz ne mislim na vročino in je ne čutim.«

V Portorožu je rad pomagal, rad se je čutil koristnega. Vedno je bil pri maši, vedno je bil na razpolago za spoved. Ko so prišli turisti, jim je v nemščini, angleščini, francoščini … razlagal simboliko cerkve. Takrat je bil v svojem elementu. Takrat  je čutil, da nekaj naredi za to župnišče. Igral je tudi na orgle, brez not, vse je imel v glavi.

Bil je prijatelj duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča. Bila sta vrstnika, približno istih let in sorodni duši. Dobro sta se razumela in sta bila veliko skupaj. Ko je bil Kocjančič v zdravilišču v Strunjanu, sem ga peljala, ko ga je šel obiskat. 

Taki ljudje gredo… Bilo je poletje, huda vročina in on se je šel kopat, brez kape, postalo mu je slabo in se je potapljal. K sreči je bila tam neka zdravnica. Nezavestnega so povlekli iz morja in ga peljali v bolnico. Hodili smo ga obiskovat. Pogovarjal se je z nami, a je bil zelo upadel. Nisem si predstavljala, da bo to konec. Neke noči je kar zaspal. Na nobenem pogrebu nisem tako jokala, razen na očetovem. Bil mi zelo blizu. A kadar se spomnim nanj, vedno mislim na tega nasmejanega očeta duhovnika, ki je vedno znal dvigniti človeka, ki ni priznal potrtosti, pesimizma, čeprav ju je prav gotovo poznal. A vedno je znal s kako mislijo, s kakim dovtipom človeka dvigniti. Spada med moje velike dobrotnike. Ko grem zdaj v Portorož k maši, manjka ta oseba tam pod križem, pri oltarju. Pokopan je v Dekanih, kjer sta pokopani njegova mama in sestra. Bil je velik pogreb. Bog mu daj vse dobro.«

 

SKLEP

 

Pisanje tega življenjepisa mi je bilo v veliko veselje, čeprav me je bilo tudi malo strah kupa gradiva in mojega pomanjkljivega znanja in poznavanja razmer in časa, v katerih je gospod Dominik živel. Pa tudi o njem samem nisem vedela prav dosti, saj sem ga srečevala le občasno in le v njegovih zadnji letih.

Ko sem pregledovala njegovo zapuščino, sta mi  postajali podoba duhovnika Dominika Pegana in njegova življenjska pot malo bolj domači. Posebno, ko sem odkrila tudi nekaj redkih fotografij iz njegovih otroških let, kjer je slikan skupaj z mamo ali z vso družino, pa fotografije iz mladih dni, spominske fotografije z raznih romanj in potovanj, fotografije njegovih sobratov duhovnikov. Razumela sem, da so bili nekateri ljudje v njegovem življenju zelo pomembni: tako njegova družina, posebno mama in sestra Štefanija. Rad je imel  tudi nečake in pranečake, katerih slike je skrbno hranil.  Potem so bili tu duhovniki, predvsem  Virgil Šček, Alojz Kocjančič in Karel Esih. Spoznala sem tudi, kako so ga ljudje cenili in imeli radi kot odkritega prijatelja, saj je bilo med gradivom cel kup prijateljskih pisem z raznih koncev sveta, zahval, prošenj. Ko sem premišljevala o njegovem življenju in kaj vse je preživel kot primorski duhovnik v starih in novih režimih, pa nenadoma to ni bil zame več le dobrodušen dedek, kakršnega sem poznala iz Kristinine kuhinje, ampak pokončen in trden mož z živo vero,  z mnogimi zanimanji in s polnim in bogatim življenjem. Anton Trstenjak je nekje o takih ljudeh dejal: »Poznamo tip dobrodušnega, živahnega, kritičnega in modrega starega človeka. Za vse se zanima, je družaben in moder v nasvetih. To je človek, ki ga starost nekako zjasni in poveliča.«

O njem priča zdaj njegova zapuščina in pa številni lepi spomini njegovih nekdanjih faranov, sodelavcev, prijateljev in znancev. Mislim, da bi bilo zelo zanimivo na enem mestu zbrati čim več teh spominov, hkrati strokovno obdelati vse gradivo, ki ga je zapustil in vse to vpeti v okvir časa in razmer, v katerih je potekalo njegovo bogato življenje. Taka naloga bi sicer zahtevala veliko truda,  predvsem pa časa in predanosti, vendar bi bila temeljit prikaz človeka, od katerega se lahko veliko naučijo tudi njegovi nasledniki – duhovniki in laiki.

 

SEZNAM VIROV IN LITERATURE

 

Poleg zapuščine sicer navajam tudi nekaj knjig, vendar pa iz njih skorajda nisem citirala: le poglavje o CDM je povzeto iz Enciklopedije Slovenije, pesem Sobratu je iz Kocjančičeve knjige Šavrinske pesmi, spomini na Dominikovo skupno petje s Kocjančičem pa je iz poglavja Pela sva kot slavčka v knjigi Kubejska skala.  Spomine Rožane Koštial sem našla v Primorskih srečanjih

Vse ostalo, kar sem zapisala o očetu Dominiku, je povzeto po njegovi zapuščini in dopolnjeno z ustnimi viri. 

Potek njegovega življenja sem povzela po članku iz tednika Družina, ki sem ga našla v obliki fotokopije med ostalim gradivom.

 

VIRI

 

Zapuščina gospoda Dominika Pegana, kot sem jo na kratko predstavila v uvodu.

 

LITERATURA

 

Primorski slovenski biografski leksikon, zv. 15, Gorica 1989

Primorski slovenski biografski leksikon, zv. 8, Gorica 1982

Enciklopedija Slovenije

Alojz Kocjančič: Šavrinske pesmi, Koper 2001

Alojz Kocjančič: Ljudi opeval sem, vode in skale, Koper 1992

Primorje – Kras, A – Ž , priročnik za popotnika in poslovnega človeka, Murska Sobota 1993

Priročni krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 1996

Pogovor z Rožano Koštial – prvo nagrajenko Sklada Alojza Kocjančiča, v Primorska srečanja št. 163/1994

Kubejska skala – Kubed skozi društveno in prosvetno življenje, Kubed, 1998

Boris Bandelj: Katoliška socialno politična misel Virgila Ščeka, Trst 1997

Več avtorjev: Bili so Čedermaci – primorski duhovniki od konca prve do konca druge svetovne vojne, Ljubljana 1996

Nada Morato: Po sledeh Andreja Nartnika in Franca Orla, v Primorska srečanja 231/32, 2000

Nada Morato: Karel Esih, Martin Čedermac slovenske Istre, v Primorska srečanja 185/86, 1996