Za pol neba Jul02

Tags

Related

Share

Za pol neba

Miljana Cunta

Oditi

Oditi,
da se rodiš 
nanovo, na novem
otoku, stran 
od vnaprejšnje naklonjenosti,
sosedovih ugibanj,
povodcev, ki te družijo s sencami,
da si en sam in cel. 
Stran od vonja opranega perila,
ki ga topli veter nosi
po oplojenih gredah,
stran od potoka,
ki riše isto strugo,
ki zastane na isti grbini. 
Oditi od ujetosti 
v kroženje letnih časov, 
od gugalnice, ki je visela
na drevesu, ki je raslo.
Oditi 
za besedami,
da te rodijo v 
vonj opranega perila
nad rjavo zemljo
ob vijugi reke
med oprezanjem sosedov
in v sence,
poskrite po kotih zapuščene hiše.
Nanovo, na novi
celini, da te rodijo,
drugič kot prvič,

a nikoli povsem.

Okno

Želel si samo 
pogledati skozi okno
v pokrajino številnih barv,
ker nisi več prenašal tišine prahu 
v porah starega naslanjača. 
Želel si samo pogledati, 
a okvir se je zažrl globoko v steno,
z vsakim pogledom vse bolj in bolj.
Sveži omet je prosto popadal
kot skupina balerin v poklon
tvojemu začudenju.
Zavesa se je natrgala ob robovih 
in popokala po šivih. Osvobojena 
se je predajala vetru. 
Cvetlični lonci, drug za drugim 
kot v rafalih so se zvračali na tla. 
Lahko bi zaustavil čas,
če bi razumel povezavo 
med pogledom in dejanjem, 
a med obotavljivim ugibanjem 
je dan že odločno vdrl 
v vse kotičke hiše.
Veter nosi pesek v tvoj dom, 
in ko odpreš usta, da bi zavpil, 
si puščavski nasip, 
ki vsak dan sproti pozablja 
na včerajšnji obraz.
Pod podplati začutiš zeleni puh 
in poletna svetloba zalije zaspani obraz. 
Panično iščeš senco v razgaljeni sobi,
hladno zavetje za razdražene čute,
kót za branje knjige,
steno za fotografijo ljubljene osebe.
A dan je že zagospodaril po hodnikih 
noči in v samozvani svetlobi
te pretvarja v črn madež 
na površini prežarjene tapete,
ki ga bo nekdo ob pravem času 
skrbno in natančno
izmil.

Paroška pesem

A naposled stečeš ven, 
drugam, stran od pesmi, 
ki se zapira v obliko, 
po ulicah belega mesta 
tečeš vse hitreje.
Sonce prikaže in umakne
vroč obraz med strehami hiš.
Polkna se odpirajo, 
za njimi ljudje pripravljajo 
tisočeri obred srečevanja.
Oljčni nasad na pobočju
srka svetlobo,
jo pretvarja v črnino
in zopet v svetlobo
olja, ki ga razmažeš
po belem kruhu.
Moraš 
zdržati pogled, 
ko se sonce natika na zvonike
in se razlije kot gost rumenjak 
po shlajeni površini cest.
Zmaj se ziblje v vetru
in v otroških očeh.
Ne želiš ujeti melodije 
potujočega nostalgika,
naj gre skozte kot slana voda,
ki jo pomotoma pogoltneš
med potapljanjem.
Sonce spreminja barvo peska,
vsaka plima izmije 
mojstrovino obale.
Vsak hip drug zrak v nosnicah,
ko tečeš v notranjost, 
ki drema popoldanski sen.
Prekopicneš se po izsušenem licu
grške zemlje, 
po strmem nagibu do 
morja, pesmi, 
ki se razpira v obliki,

in dlje.

Za pol neba

Posedali smo kot ptiči
na najvišjih vrhovih
sosedove češnje in svetloba 
je lila po dlaneh in čez,
po vejah in deblu
do tal. Po pobočju do morja 
so žvrgolele sestradane želje 
po dnevih brez ur,
ki smo jih zlagali kot dragocen nakit
okoli zagorelih vratov 
in se učili, kako se senca
vedno pomika s soncem.
Nismo zaklepali vrat hiš 
iz vonja borovcev.
Vsak je imel svoj ključ,
ki je odklepal tudi morje
na ogreti površini,
da smo padali v shlajene globine
kot cirkuške opice
in se vračali vsakič za las
večji.
Ko smo zvečer opazovali posledice 
igre, smo molčali, 
ker nismo imeli besede
za konec,
ki prihaja vedno od daleč in je majhen,
kakor pikica na obzorju,
preden postane ladja, 
velika, če pogledaš od spodaj navzgor,

za pol neba.

Krater milosti

I

Okoli smrti plešem ples. 
Črne smrti plešem ples. 
Krog vse ožji, čas vse 
krajši, razdalja samo sebe 
žre. Se krči dlan v pest, 
se tanjša glas v tišino,
se oži reža upanja, še bolj,
še bolj, v noči ostrino.

II

Na odru sveta ne iščeš odmevov.
Na odru sveta ne iščeš. 
Le telo in misel v enem kosu
v najožjem kolobarju usode.

III

Kaplja s čela čez oko po licu
pada. Raste v reko samosti. 
Svet tvoj obraz: 
čez gorovji ličnic se izteka čas 
trpljenju.

IV

Od mene k Tebi 
pest pesmi, vročih kot kri.
Od Tebe k meni
molka korenika, izruvana v vrtu

Getsemani.

(*) Izbrane pesmi iz knjige »Za pol neba«, ki je izšla pri Študentski založbi