Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Razodetje po Petru

Petrovo razodetje – uvod

Manj znano apokrifno besedilo z redakcijskim naslovom Petrovo razodetje1 po najverjetnejših razlagah datira v 1. pol. 2. stol. po. Kr. in sodi med najstarejše izvenkanonične spise krščanske književnosti. Pergamentni kodeks, na katerem je v fragmentarni obliki ohranjeno Petrovo razodetje, je bil kot grobni pridatek odkrit pozimi leta 1886/1887 v bližini Akhmima v zgornjem Egiptu. Poleg omenjenega spisa pergament vsebuje še odlomke Petrovega evangelija ter odlomke iz Enohovega razodetja.

Besedilo Petrovega razodetja se začenja z Jezusovim govorom o lažnih prerokih in poslednji sodbi2. Zbrani apostoli Jezusa zaprosijo, naj jim pokaže, kakšna usoda bo po smrti doletela pravične, in pred njihovimi očmi se prikažeta podobi dveh blaženih, o katerih besedilo pravi: “(…) nobena usta niso zmožna opisati in nobeno srce zamisliti sijaja, ki ju je obdajal, in ne lepote njunih obrazov.” V nadaljevanju besedo prevzame apostol Peter, ki v nenavadnih vizijah uzre dvojno obličje onstranstva: na eni strani “mogočen kraj, ki je onkraj tega sveta in ki se sveti v svetlobi, kjer je zrak presijan s sončnimi žarki in kjer iz zemlje rastejo neuvenljivi cvetovi, kjer je vse polno dišav in rastlin, ki lepo cvetijo in so neuničljive ter prinašajo blagoslovljene sadove”, ter na drugi strani kraj kazni in trpljenja, “ki je nasproten temu ter povsem izsušen” in “kjer se kri in umazanija tistih, ki so bili kaznovani, pretaka in steka v jezero”. Tematsko težišče preostalega besedila se nato v celoti prestavi k onstranski kaznilnici in zapovrstjo si sledijo slikoviti opisi najrazličnejših kazni, ki po smrti doletijo nepravične in vsebinsko ustrezajo grehom, ki so jih slednji storili za časa življenja.

Kmalu po prvih kritičnih izdajah Petrovega razodetja so nekateri razlagalci opozorili, da so opisi onstranstva, kakršne najdemo omenjenem besedilu, kljub nesporno krščanskemu okviru, v katerega so umeščeni, bistveno nezdružljivi z izvorno judovskimi predstavami o posmrtnem življenju. Nemški klasični filolog Albrecht Dieterich je tako v svojem vplivnem delu z naslovom Nekyia prišel do zaključka, da je takorekoč celoten eshatološki imaginarij, kakršnega najdemo v Petrovem razodetju, “brez vsakršnih analogij v judovski apokaliptični literaturi”, obenem pa izpričuje očitne vzporednice z “antično književnostjo, ki izvira iz orfično-pitagorejske tradicije.”3 Ravno zaradi tega predstavlja Petrovo razodetje pomemben vmesni člen, ki antične eshatološke predstave, katerih korenine segajo globoko v arhaično obdobje, povezuje s krščanskim srednjim vekom, vpliv te tradicije pa se odraža predvsem v poznejši krščanski ikonografiji nebes in pekla.

Petrovo razodetje – prevod

(…) “Mnogi med njimi bodo lažni preroki in (kazali) bodo poti ter učili raznolike nauke, ki (vodijo v) pogubo; tisti (drugi) pa bodo sinovi pogube. Tedaj bo prišel Bog k mojim privržencem, ki so sestradani, žejni in v stiski ter so se v tem življenju izkazali v svojih dušah, in sodil sinovom brezpravja.”

Gospod pa je dodal in rekel: “Pojdimo na goro in molimo.” Skupaj z njim nas je odšlo dvanajst učencev in zaprosili smo ga, naj nam pokaže enega izmed naših pravičnih bratov, ki so odšli iz tega sveta, da bomo videli, kakšna je njihova podoba, in bomo lahko opogumljeni tolažili tiste, ki nam bodo prisluhnili.

Medtem ko smo molili, sta se nenadoma prikazala dva moža, ki sta stala pred Gospodom, v katera ni bilo mogoče gledati. Iz njunih obrazov je namreč, kakor od sonca, prihajal žarek in njuno oblačilo je bilo svetleče, kakršnega človeško oko še ni [videlo. Nobena usta] niso zmožna opisati in nobeno srce [zamisliti] sijaja, ki ju je obdajal, in ne lepote njunih obrazov. Ko smo ju zagledali, smo osupnili, kajti njuni telesi sta bili bolj beli od vsakega snega in bolj rdeči od vsake rože, rdeče na njiju pa je bilo premešano z belim, in njune lepote preprosto nisem zmožen opisati. Kajti njuni skodrani lasje so sijali in pristajali njunima obrazoma ter ramenom kakor venec, spleten iz klasja narde in pisanih cvetic, ali kakor mavrica na nebu. Takšna je bila njuna vnanjost. Ko smo torej ugledali njuno lepoto, smo se prestrašili, zakaj tako iznenada sta se bila prikazala.

Tedaj sem stopil h Gospodu in vprašal: “Kdo sta tadva moža?” Odgovoril mi je: “To sta naša pravična brata, katerih podobo ste želeli videti.” Jaz pa sem mu rekel: “Toda kje bivajo vsi pravični in kakšna je večnost, kjer bivajo tisti s takšnim sijajem?” Tedaj mi je Gospod pokazal mogočen kraj onkraj tega sveta, ki se sveti v svetlobi in kjer je zrak presijan s sončnimi žarki, kjer iz zemlje rastejo neuvenljivi cvetovi in je vse polno dišav in cvetočih rastlin, ki so neuničljive in prinašajo blagoslovljene sadove. Ta cvet je bil takšen, da je njegov (vonj) segel do nas. Prebivalci tistega kraja so bili odeti v oblačila sijočih angelov in njihova oblačila so bila podobna kakor njihova dežela, okrog njih pa so tekali angeli. Sijaj tistih, ki so prebivali tam, je bil (za vse) enak in enoglasno so slavili Boga Gospoda ter se radostili tistega kraja. Gospod pa nam je rekel: “To je kraj vaših nadsvečenikov, pravičnih ljudi.”

Videl pa sem tudi drugi kraj, ki je nasproten temu in povsem izsušen; to je bil kraj kazni. Tako tisti, ki so bili kaznovani, kakor tudi angeli kaznovalci so bili odeti v temna oblačila, kot je bil temen tudi zrak tistega kraja. Nekateri med njimi so viseli obešeni za jezik; to so bili tisti, ki so omalovaževali pot pravičnosti, pod njimi pa je gorel ogenj in jih trpinčil.

Tam je bilo tudi veliko jezero, napolnjeno z žarečim blatom, v katerem so bili ljudje, ki so se odvrnili od pravičnosti, nad njimi pa so stali angeli mučitelji.

Bili pa so tam tudi drugi: ženske, ki so visele nad žuborečim blatom, obešene za lase, (spleteni) v kite. To so bile tiste, ki so se okitile za prešuštvo. Tisti pa, ki so se v grehu prešuštva z njimi spojili, so viseli obešeni za noge, glave pa so imeli v blatu, in (…) govorili: “Nismo verjeli, da bomo prišli na ta kraj!”

Videl pa sem tudi morilce in njihove pajdaše, ki so bili vrženi na utesnjeni kraj, kjer je bilo polno hudobne golazni, in te zveri so jih razjedale, da so se zvijali (med prestajanjem) te kazni. Kakor oblaki teme so jih nadlegovali črvi, duše umorjenih pa so stale zraven, gledale muke svojih morilcev in govorile: “O Bog, pravična je tvoja sodba.”

Nedaleč stran pa sem videl še drugi utesnjeni kraj, kjer sta se kri in umazanija tistih, ki so bili kaznovani, pretakali in se stekali v jezero. Tam so sedele ženske, ki so bile krvave do vratu, nasproti njim pa so sedeli številni, ob nepravem času rojeni otroci in jokali. Iz njih so švigali plameni in udarjali žene v oči. To so bile tiste, ki so se nezakonsko [združile] in nato napravile splav.

Drugi možje in žene pa so stali do polovice v plamenih, vrženi na temni kraj in bičani od hudobnih duhov, njihova drobovja pa so razjedali neumorni črvi. To so bili tisti, ki so sledili pravičnim in jih nato izdali.

Blizu teh pa so bili znova možje in žene, ki so si grizli ustnice in bili trpinčeni z žarečim železom po očeh. To so bili tisti, ki so omalovaževali pot pravičnosti in o njej grdo govorili.

Nasproti teh so bili spet drugi možje in žene, ki so si grizli jezike in imeli v ustih žareči ogenj. To so bili tisti, ki so krivo pričali.

Na nekem drugem kraju pa je stalo kamenje, bolj ostro kakor meč, ki je imelo vse vrhove žareče, žene in možje, oblečeni v umazane krpe, pa so se valjali po njih in trpeli. To so bili bogataši, ki so verjeli v svoje bogastvo in niso poznali usmiljenja do sirot in vdov, temveč so zanemarjali božje zapovedi.

V drugem velikem jezeru, napolnjenim z gnojem, krvjo in vrelim blatom, pa so možje in žene stali potopljeni do kolen. To so bili tisti, ki so posojali denar in terjali visoke obresti.

Drugi možje in žene so bili vrženi po visokem pobočju nizdol, ko pa so prišli do vznožja, so jih njihovi spremljevalci znova nagnali po pobočju navzgor, od tam pa so bili znova vrženi nizdol, in pred takšnim mučenjem niso imeli miru. To so bili tisti, ki so onečastili svoja telesa in se obnašali kakor ženske. Ženske med njimi pa so bile tiste, ki so spale druga z drugo kakor mož z ženo.

Ob tistem pobočju pa je stal tudi kraj, poln mogočnega ognja; tam so bili možje, ki so si z lastnimi rokami izdelali malike na mestu Boga. Zraven njih so bili drugi možje in žene, ki so v rokah držali ognjene palice in se tolkli med sabo ter niso prenehali s takšnim kaznovanjem. To so bili tisti, ki (…)

Spet blizu njih so bile druge žene in možje, ki so se cvrli, obračali in pekli na ognju. To so bili tisti, ki so se odvrnili od božje poti.

Prev. Jan Ciglenečki

_______________________________________________________________________________________________________

1- Besedilo ne gre ga zamenjevati z istoimenskim spisom iz knjižnjice Nag Hammadi (NHC VII, 3).
2 – Začetek Petrovega razodetja se na pergamentu ni ohranil, zato se besedilo začenja takorekoč sredi stavka.
3 – A. Dieterich, Nekyia, Leipzig-Berlin 1893, str. 227.

Literatura (kritične izdaje in prevodi)

Dieterich, A., Nekyia, Beiträge zur Erklärung der Neuentdeckten Petrusapokalypse, Leipzig-Berlin 1903.

Kraus, T. J. in Nicklas, T., Das Petrusevangelium und die Petrusapokalypse, Berlin-New York 2004.

Razodetje po Petru

Petrovo razodetje – uvod

Manj znano apokrifno besedilo z redakcijskim naslovom Petrovo razodetje1 po najverjetnejših razlagah datira v 1. pol. 2. stol. po. Kr. in sodi med najstarejše izvenkanonične spise krščanske književnosti. Pergamentni kodeks, na katerem je v fragmentarni obliki ohranjeno Petrovo razodetje, je bil kot grobni pridatek odkrit pozimi leta 1886/1887 v bližini Akhmima v zgornjem Egiptu. Poleg omenjenega spisa pergament vsebuje še odlomke Petrovega evangelija ter odlomke iz Enohovega razodetja.

Besedilo Petrovega razodetja se začenja z Jezusovim govorom o lažnih prerokih in poslednji sodbi2. Zbrani apostoli Jezusa zaprosijo, naj jim pokaže, kakšna usoda bo po smrti doletela pravične, in pred njihovimi očmi se prikažeta podobi dveh blaženih, o katerih besedilo pravi: “(…) nobena usta niso zmožna opisati in nobeno srce zamisliti sijaja, ki ju je obdajal, in ne lepote njunih obrazov.” V nadaljevanju besedo prevzame apostol Peter, ki v nenavadnih vizijah uzre dvojno obličje onstranstva: na eni strani “mogočen kraj, ki je onkraj tega sveta in ki se sveti v svetlobi, kjer je zrak presijan s sončnimi žarki in kjer iz zemlje rastejo neuvenljivi cvetovi, kjer je vse polno dišav in rastlin, ki lepo cvetijo in so neuničljive ter prinašajo blagoslovljene sadove”, ter na drugi strani kraj kazni in trpljenja, “ki je nasproten temu ter povsem izsušen” in “kjer se kri in umazanija tistih, ki so bili kaznovani, pretaka in steka v jezero”. Tematsko težišče preostalega besedila se nato v celoti prestavi k onstranski kaznilnici in zapovrstjo si sledijo slikoviti opisi najrazličnejših kazni, ki po smrti doletijo nepravične in vsebinsko ustrezajo grehom, ki so jih slednji storili za časa življenja.

Kmalu po prvih kritičnih izdajah Petrovega razodetja so nekateri razlagalci opozorili, da so opisi onstranstva, kakršne najdemo omenjenem besedilu, kljub nesporno krščanskemu okviru, v katerega so umeščeni, bistveno nezdružljivi z izvorno judovskimi predstavami o posmrtnem življenju. Nemški klasični filolog Albrecht Dieterich je tako v svojem vplivnem delu z naslovom Nekyia prišel do zaključka, da je takorekoč celoten eshatološki imaginarij, kakršnega najdemo v Petrovem razodetju, “brez vsakršnih analogij v judovski apokaliptični literaturi”, obenem pa izpričuje očitne vzporednice z “antično književnostjo, ki izvira iz orfično-pitagorejske tradicije.”3 Ravno zaradi tega predstavlja Petrovo razodetje pomemben vmesni člen, ki antične eshatološke predstave, katerih korenine segajo globoko v arhaično obdobje, povezuje s krščanskim srednjim vekom, vpliv te tradicije pa se odraža predvsem v poznejši krščanski ikonografiji nebes in pekla.

Petrovo razodetje – prevod

(…) “Mnogi med njimi bodo lažni preroki in (kazali) bodo poti ter učili raznolike nauke, ki (vodijo v) pogubo; tisti (drugi) pa bodo sinovi pogube. Tedaj bo prišel Bog k mojim privržencem, ki so sestradani, žejni in v stiski ter so se v tem življenju izkazali v svojih dušah, in sodil sinovom brezpravja.”

Gospod pa je dodal in rekel: “Pojdimo na goro in molimo.” Skupaj z njim nas je odšlo dvanajst učencev in zaprosili smo ga, naj nam pokaže enega izmed naših pravičnih bratov, ki so odšli iz tega sveta, da bomo videli, kakšna je njihova podoba, in bomo lahko opogumljeni tolažili tiste, ki nam bodo prisluhnili.

Medtem ko smo molili, sta se nenadoma prikazala dva moža, ki sta stala pred Gospodom, v katera ni bilo mogoče gledati. Iz njunih obrazov je namreč, kakor od sonca, prihajal žarek in njuno oblačilo je bilo svetleče, kakršnega človeško oko še ni [videlo. Nobena usta] niso zmožna opisati in nobeno srce [zamisliti] sijaja, ki ju je obdajal, in ne lepote njunih obrazov. Ko smo ju zagledali, smo osupnili, kajti njuni telesi sta bili bolj beli od vsakega snega in bolj rdeči od vsake rože, rdeče na njiju pa je bilo premešano z belim, in njune lepote preprosto nisem zmožen opisati. Kajti njuni skodrani lasje so sijali in pristajali njunima obrazoma ter ramenom kakor venec, spleten iz klasja narde in pisanih cvetic, ali kakor mavrica na nebu. Takšna je bila njuna vnanjost. Ko smo torej ugledali njuno lepoto, smo se prestrašili, zakaj tako iznenada sta se bila prikazala.

Tedaj sem stopil h Gospodu in vprašal: “Kdo sta tadva moža?” Odgovoril mi je: “To sta naša pravična brata, katerih podobo ste želeli videti.” Jaz pa sem mu rekel: “Toda kje bivajo vsi pravični in kakšna je večnost, kjer bivajo tisti s takšnim sijajem?” Tedaj mi je Gospod pokazal mogočen kraj onkraj tega sveta, ki se sveti v svetlobi in kjer je zrak presijan s sončnimi žarki, kjer iz zemlje rastejo neuvenljivi cvetovi in je vse polno dišav in cvetočih rastlin, ki so neuničljive in prinašajo blagoslovljene sadove. Ta cvet je bil takšen, da je njegov (vonj) segel do nas. Prebivalci tistega kraja so bili odeti v oblačila sijočih angelov in njihova oblačila so bila podobna kakor njihova dežela, okrog njih pa so tekali angeli. Sijaj tistih, ki so prebivali tam, je bil (za vse) enak in enoglasno so slavili Boga Gospoda ter se radostili tistega kraja. Gospod pa nam je rekel: “To je kraj vaših nadsvečenikov, pravičnih ljudi.”

Videl pa sem tudi drugi kraj, ki je nasproten temu in povsem izsušen; to je bil kraj kazni. Tako tisti, ki so bili kaznovani, kakor tudi angeli kaznovalci so bili odeti v temna oblačila, kot je bil temen tudi zrak tistega kraja. Nekateri med njimi so viseli obešeni za jezik; to so bili tisti, ki so omalovaževali pot pravičnosti, pod njimi pa je gorel ogenj in jih trpinčil.

Tam je bilo tudi veliko jezero, napolnjeno z žarečim blatom, v katerem so bili ljudje, ki so se odvrnili od pravičnosti, nad njimi pa so stali angeli mučitelji.

Bili pa so tam tudi drugi: ženske, ki so visele nad žuborečim blatom, obešene za lase, (spleteni) v kite. To so bile tiste, ki so se okitile za prešuštvo. Tisti pa, ki so se v grehu prešuštva z njimi spojili, so viseli obešeni za noge, glave pa so imeli v blatu, in (…) govorili: “Nismo verjeli, da bomo prišli na ta kraj!”

Videl pa sem tudi morilce in njihove pajdaše, ki so bili vrženi na utesnjeni kraj, kjer je bilo polno hudobne golazni, in te zveri so jih razjedale, da so se zvijali (med prestajanjem) te kazni. Kakor oblaki teme so jih nadlegovali črvi, duše umorjenih pa so stale zraven, gledale muke svojih morilcev in govorile: “O Bog, pravična je tvoja sodba.”

Nedaleč stran pa sem videl še drugi utesnjeni kraj, kjer sta se kri in umazanija tistih, ki so bili kaznovani, pretakali in se stekali v jezero. Tam so sedele ženske, ki so bile krvave do vratu, nasproti njim pa so sedeli številni, ob nepravem času rojeni otroci in jokali. Iz njih so švigali plameni in udarjali žene v oči. To so bile tiste, ki so se nezakonsko [združile] in nato napravile splav.

Drugi možje in žene pa so stali do polovice v plamenih, vrženi na temni kraj in bičani od hudobnih duhov, njihova drobovja pa so razjedali neumorni črvi. To so bili tisti, ki so sledili pravičnim in jih nato izdali.

Blizu teh pa so bili znova možje in žene, ki so si grizli ustnice in bili trpinčeni z žarečim železom po očeh. To so bili tisti, ki so omalovaževali pot pravičnosti in o njej grdo govorili.

Nasproti teh so bili spet drugi možje in žene, ki so si grizli jezike in imeli v ustih žareči ogenj. To so bili tisti, ki so krivo pričali.

Na nekem drugem kraju pa je stalo kamenje, bolj ostro kakor meč, ki je imelo vse vrhove žareče, žene in možje, oblečeni v umazane krpe, pa so se valjali po njih in trpeli. To so bili bogataši, ki so verjeli v svoje bogastvo in niso poznali usmiljenja do sirot in vdov, temveč so zanemarjali božje zapovedi.

V drugem velikem jezeru, napolnjenim z gnojem, krvjo in vrelim blatom, pa so možje in žene stali potopljeni do kolen. To so bili tisti, ki so posojali denar in terjali visoke obresti.

Drugi možje in žene so bili vrženi po visokem pobočju nizdol, ko pa so prišli do vznožja, so jih njihovi spremljevalci znova nagnali po pobočju navzgor, od tam pa so bili znova vrženi nizdol, in pred takšnim mučenjem niso imeli miru. To so bili tisti, ki so onečastili svoja telesa in se obnašali kakor ženske. Ženske med njimi pa so bile tiste, ki so spale druga z drugo kakor mož z ženo.

Ob tistem pobočju pa je stal tudi kraj, poln mogočnega ognja; tam so bili možje, ki so si z lastnimi rokami izdelali malike na mestu Boga. Zraven njih so bili drugi možje in žene, ki so v rokah držali ognjene palice in se tolkli med sabo ter niso prenehali s takšnim kaznovanjem. To so bili tisti, ki (…)

Spet blizu njih so bile druge žene in možje, ki so se cvrli, obračali in pekli na ognju. To so bili tisti, ki so se odvrnili od božje poti.

Prev. Jan Ciglenečki

_______________________________________________________________________________________________________

1- Besedilo ne gre ga zamenjevati z istoimenskim spisom iz knjižnjice Nag Hammadi (NHC VII, 3).
2 – Začetek Petrovega razodetja se na pergamentu ni ohranil, zato se besedilo začenja takorekoč sredi stavka.
3 – A. Dieterich, Nekyia, Leipzig-Berlin 1893, str. 227.

Literatura (kritične izdaje in prevodi)

Dieterich, A., Nekyia, Beiträge zur Erklärung der Neuentdeckten Petrusapokalypse, Leipzig-Berlin 1903.

Kraus, T. J. in Nicklas, T., Das Petrusevangelium und die Petrusapokalypse, Berlin-New York 2004.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv