Pesmi Jun30

Tags

Related

Share

Pesmi

Miljana Cunta

 

Pet Medejinih tožb

 

I

Kazen je bila strahotna, Medeja:
svoje ude podaljšuješ skozi tisočletja,
v opomin. 
Danes 
dolgi črni lasje
padajo z neba ob najhujšem neurju,
voljne obline
se dvigajo iz oceana,
na pozabljenih vzporednicah zemeljske površine
otoke tvoje žalosti obiskujejo izgubljene duše.
In poučeni, da izmerijo premer izgreda.
Tvoji ostri nohti
prasknejo napeto oblo neba, 
da se ob pravem času izlije 
porodna tekočina,
srčna bradavica zaliva zemljo
ob suši.
Potopljena vase, Medeja, ne zaspiš več, 
v vsesplošnem mirovanju prisluškuješ:
kroženju zemlje in
nihanju ljubimcev.
Za tvojo dušo gre, za tvojo dušo
trgujejo mrhovinarji postave,
ki ne vedo, 
da je kazen že bila,
strahotna,
ker ni bila spozaba, 
da si zmogla pogled na otrokovo kri.

 

II

Zaprite okna, zapahnite vrata,
da pride rešitev, da pride v
biti tu, 
sama s svojim dihom, 
sama s svojim
dihom.
Ugasnite zvezde, utišajte čebljanje stark
pred vrati, vešče so,
prikradejo se k zadnji lučki duše
in jo obletavajo do samomora.
Čigavega samomora?
Prinesite bombažnih krp, zelišč, 
krvavijo tisti, ki jih ljubim!
Odpihnite prah,
naj ne bo spomina,
izmijte sajast strop,
naj ne dežuje noč!
Zakrpajte slepo lino,
naj ne prileze skozenj mravljica, 
naj ne prepusti tolažb sveta.
Udušite ptico v kletki,
vsi, ki jih ljubim, molčijo, 
vsi, ki jih mrzim, bobnajo 
po prenapeti koži
strasti, naj ne poznam strasti!
Hitim, hitim,
krvavijo tisti, ki jih ljubim,
kam hitim, kam hitim?
Lasje čez obraz,
nohti do srca,
plenice si navesim po kosteh,
smešna kreatura, vrabci na vrtu 
se posmehujejo zabuhlim očem. 
Zaprite okna, zapahnite vrata!
Naj pride rešitev, naj pride v
biti tu, 
sama s sabo,

sama s tabo.

 

III

Ko si se sklanjala nad reko, 
kjer ženske perejo perilo otrok,
je bilo sonce 
v votlini med trebuhom in prsmi,
zahajajoče.
Krog in krog
so te obletavali krokarji
poželenja in ti si se dvignila
iznad opravil
visoko, 
kakor alabastrn kip v svetišču
si ponosno kljubovala naključnim pogledom.
Ena sama dlan se je mogla
dotakniti temena,
zgrabiti črno grivo in te stresti do spozabe.
Nikdar nisi prosila, nikdar nisi odrekla,
vsa si utripala obljubo zvestobe,
meni,
dokler ni reka nekega dne
zrasla čez svoje meje
in udušila sonce.
V votlino med trebuhom in prsmi
se je naselila noč in rekla si,
da je krivda v hiši mojega očeta.

 

IV

Preden si se, tretji dan, ovedla,
je mogočen bel kit
nasedel na krošnje dreves
na vrtu hiše tvojega otroštva
in zlagoma 
spustil senco sramote na posest.
Vsi tvoji smo molili zate
pod vse gostejšo temo
vse do zadnjega, vse do 
popolnega mrka.
V očesu ribe zdaj
iščemo tolažbe,
zlepljenih ust tipamo za ostanki 
jeguljaste svetlobe.
Kazen je bila strahotna, Medeja,
omadeževala si hišo svoje matere.

 

V

Molčijo tisti, ki jih ljubi.

 

 

Rimska impresija

 

Noli me tangere
je napis pod sliko
v cerkvi, v kateri spomin
vrača se k začetkom.
Na pragu 
izhodnih vrat
se sipka svetloba vsuje
na čelo
in se vendarle dotakne
hladne kože.
Zaprhuta 
stotero golobov 
iznad Piazze Navone
visoko, še više,
prebode nebo in
izlije se jutro.
Spran trg se zaobli
okoli vodnjaka 
in vse je voda,
ki teče.
Neprizadeti pročelji 
minulega, 
vmes midva
v pričakovanju poldneva.

 

 

Luskast plašč

 

Zvečer si spiram luskast plašč:
in pada sluz kot roka k tlom
in pada kakor dan v noč
in pada kakor v sen. Zvečer.
Si oblačim luskast plašč:
in veže kakor zlat nakit
in reže kot srebrni ščit,
zato si slačim luskast plašč. 
Kdaj dal si mi ta luskast plašč,
da legam predte, morja dar?
Kdaj končno slečeš luskast plašč,
da izplujem v svoj čas? Zvečer.