Pesmi

Jarosław Iwaszkiewicz

je v svojem dolgem, umetniško in družbeno ves čas zelo aktivnem življenju prešel skozi več popolnoma različnih obdobij.
Rodil se je leta 1894 v bližini Kijeva v obubožani plemiški družini. To je bila glede na Poljsko (pa tudi na Rusijo) zelo daljna provinca in tako lahko rečemo, da je fin de siècle doživljal šele v ruski gimnaziji (ki jo je končal v Kijevu leta 1912, potem pa tam študiral pravo in diplomiral na konservatoriju).
Vsa družina (očeta je kmalu izgubil, imel cel kup starejših sester) se je – tako kot sosednje poljske družine po dvorcih s posestvi – intenzivno ukvarjala z umetnostjo (njegov bratranec od tam je bil, recimo, že takrat slavni skladatelj Karol Szymanowski – o njem je Iwaszkiewicz v letih 1956 – 1962 izdal trilogijo Čast in slava, še prej pa napisal spomine Srečanja s Szymanowskim), bili so seveda patrioti, pa vendar z značilno aristokratsko distanco (ko je naš pisatelj prvič prišel v Varšavo – leta 1918 in potem tam ostal – je pisal domov: »Železnice so pridobile, kar se tiče poljskosti, in prav toliko izgubile, kar se tiče točnosti.«). Njegov mladostni spleen (ki pa je ostal trajna sestavina v njegovih delih, zelo izrazito v prozi) je viden v najzgodnejših pesmih (eno od njih sem prevedla za blok o njem v Sodobnosti leta 2001), potem pa se je vrgel v varšavsko literarno življenje, bil med ustanovitelji revije Skamander, že 1919 izdal prvo pesniško zbirko Oktostihi (od tu je prva prevedena pesem v tem izboru) in leta 1921 drugo z naslovom Dionizije.
Naslednja prevedena pesem je iz tretje zbirke Knjiga dneva in knjiga noči, ki je izšla istega leta kot druga. Leta 1925 je izšel roman Mesec vzhaja, 1930 Zarota moških, 1931 pesmi Vrnitev v Evropo, naslednja tu prevedena pesem pa je iz zbirke Poletje 1932 (iz leta 1933). Do vojne je izdal še dve pesniški zbirki, zgodovinski roman Rdeči ščiti (1934) in tri daljše novele (Gospodične iz Vilka, Brezov gaj in Mlin na Utrati), ki so pozneje vse postale filmi.

Med vojno je v svoji vili blizu Varšave sprejemal in preživljal neštete begunce (predvsem po tragični vstaji), po vojni pa je bil zelo aktiven najprej kot urednik najpomembnejših revij (od 1954 do smrti leta 1980 glavni urednik centralne revije Twórczość / Ustvarjalnost), potem pa je, vzporedno s pisanjem, bil vedno bolj spet (tako kot pred vojno, ko je bil v diplomaciji) dejaven v politiki (kot poslanec, predvsem pa kot dolgoletni – 1959-1979 – predsednik Društva pisateljev). Njegov vpliv je bil ogromen, njegovo pisanje pa vedno bolj sentimentalno humanistično (razen zelo zanimive Knjige mojih spominov iz leta 1957). Naslednja tu prevedena pesem je iz zbirke Jutri žetev (1963) – en prevod iz Italijanske pesmarice (1974) je izšel v Sodobnosti -, še pozneje pa je njegova poezija spet postala zanimivejša, saj se je vračala k začetkom (zbirka Metereološka slika, 1977, od tu je pesem »Poletna glasba poletne megle«, in Glasba zvečer, 1980, od koder je zadnja prevedena pesem). Zanimive so še nekatere njegove daljše novele (eno od njih, Vzlet, sem prevedla za svojo antologijo sodobne poljske proze, ki je izšla v Kondorju leta 1983), napisal je monografiji o Chopinu in Bachu, dosti esejev in potopisov, štiri drame in bil do konca tenkočuten literarni kritik, prevajal pa je tudi iz angleščine (Hamlet, Romeo in Julija), francoščine (Claudel, Gide, Giraudoux), ruščine (Čehov, Tolstoj), španščine, italijanščine in danščine. Pretirano slavljen po vojni in pretirano zamolčevan med svojimi rojaki danes bo gotovo ostal v poljski literarni zgodovini, se pravi, ostala bodo njegova najboljša dela.

SERENADA

Ko se mrači vse barve postanejo lila,
v žarah krem rože glave so sklonile.

V neskončnih visokih topolov drevoredih
ti z listkov šepetanjem opravljajo obrede.

Stopil boš vanje skozi lipovo arkado
in čakal, šepetajoč polnočno balado,

da bo s senco črnih trav svetloba oznanila,
da bo vsak čas iz gozda bleda luna vzklila.

* * *
Pokazal si mi iz puščav kostanjev
vinograde z meglicami v dolinah,
pokazal si zeleni mi bršljan,
rastoč na rdečih ruševinah.

Pokazal si mi prah zvezdnih pest,
raztresen po globoki vodi,
pokazal si laboda mi iz zvezd,
plujočega po nebu na zahodu.

Pokazal si daljavo mi, višino,
in več, kot bi dojel lahko,
pokazal si mi vrtnico in križ,
popotno palico in cilj in pot.

* * *
Ves beli božji dan že čakam,
da zvezdni bo večer nastal,
ko me vsekdar iz polčloveka
v polboga spreminja čas.

Spet se potopil bom v črnino,
v telesni vozel s tabo spet,
in dan mi izbrisal bo iz spomina
zgnetene rose sladki med.

Uzrla bova zvezde, ki zametel
jih je vihar v zlat vrtinec
in najin dih nad vlažno zemljo
se bo spremenil v ptičje krike.

Strmeča v noč, prisluškujoča pticam,
se res nikdar ne bova več vrnila?
Kaj res naj take sanje bi lovila,
da v njih lahko prespala bi hlad svita?

Zakleta v žalne stoke ptic,
vkovana v črni krog noči,
čakava, da sine dan,
podoben tvojim zlatorožnatim rokam.

Ker veter in noč in senca in drevesa
ljubezenskih so polni sanj –
nihče ne ve več, kdo je, ki to poje –
zemlja, ptič, gozd ali midva.

ZADNJA PESMICA POTUJOČEGA VAJENCA

Lahko noč, sinje rožice, lahko noč, rožnati svit,
lahko noč, ptički za oknom, lahko noč, vrtnični vonj,
lahko noč, večerna tišina, v kateri en sam ton je skrit,
lahko noč, ohlajajoča se duša, lahko noč, vroče telo.

Nasvidenje, sen in ljubezen, nasvidenje, beli cvet,
nasvidenje, nočno trpljenje, lahko noč, sveži jutranji piš,
lahko noč, ljubi psiček, lahko noč celi svet,
lahko noč, visoki topol in Ti, ki na pragu stojiš.

VIRGINIJIN PROFIL

They seem to me something else besides human life
William Blake

Mrzla ograja pod dlanjo
most nad reko

vidim mesto
sadovnjak velikanov, sileč navzgor
v nočni senci
ob luni
rasejo
vrhovi in konice, kupole

tisoče žarnic se vžiga
tisoče jih ugaša
na temno modri zavesi

stojim in gledam:
življenje
daljni šum

hrobočejo kot hrošči v škatlici
ljudje, zaprti
v sinjih skrinjicah

rotacijski stroji brnijo
ljudje morijo ljudi
ljudje sodijo ljudem pod kupolami

nad stolpovi vzletajo v meglo
bele in modre ptice
in tu pred mano
na mostu
žene veter plahto odvrženega časopisa

zakaj in čemu?

to je samo gledališka zavesa
ki se bo dvignila
in pokazala prizor

Virginijin profil
na mostu
in oči, začudeno odprte

roko zamrlo v kretnji
lova za nedosežno vero
goloba, ki je odletel

* * *
Poletna glasba poletne megle pokriva
drevesa nizke rastline kipov obraze
tvoj glas se kot ptičji ščebet iz daljave odziva
utrujeno senčno in poln je bojazni.

Vpleteni v kaskade mrzlih stalaktitov
smo pred Njim prah in pepel, nič,
v dlani zlate posode grozeče skrita
drugačna črna megla pada na sveto obličje.

In to je naše življenje: megla strah, zlate sence
in oči ki jim nič ni ostalo skrito
in nad boji, obupom, trpljenjem,
gorijo pomaranče in mandlji cvetijo.

(prevod in uvod Katarina Šalamun-Biedrzycka)