Pesmi Jun30

Tags

Related

Share

Pesmi

Neža Zajc

PREBEŽNIKA

partizanu Vinkotu

Sprva so bili trije.
Dve ženici in fant. Niso vedeli,
kako daleč za petami 
so jim bili, ali so jim res bili 
na sledi – to je bilo v tistih časih vedno 
le vprašanje in jedek
up, ki se je zatem razlegel v šibkem molku.
Ena od njiju se je rodila 29.1., druga kakšen
mesec kasneje – sestri? – ne zgolj dva
klasa rodoljuba, ki se mu pleča
sušijo. Če ne bi bilo boja,
bi bili morda druga drugi sovražni.
Zagledali so belo strmino – ponoči
je trd sneg pokril goro.
Katera lepote zmore… vzdržati
ime kraja prvih strmenj
v mrzlo ljubezensko sonce, ki bledo daje
svetenje, hladnokrvno imenuje vse,
po sosledju, 
kar se ne zgodi.
Potem, pod slapom, 
je bil jasen
krik smrti,
sta le pila iz izvira – voda je
dvema oblivala eno lice.
Da, zdaj sta že bila dva…
V notranjščini je bilo toplo,
v ozkem zaboju tesno.
Kam me siliš…, da stopim
na klin, da se 
povzpnem…kam?,
naravnost navzgor?
da mi boš dal začutiti tvoje ustnice.
Leta…trda oblačila za može,
pogrešanje in prepad
zamolčane stiske – uganka človeške topline – 
past…kaj…
za petami so jima,
treba se je podvizati, razbiti
zadnja vrata, se pognati
v hrib, se dvigniti
čez sleme.
Naenkrat sta dve postavi dosegli in 
prekoračili vrh,
prestopili mejo. Naenkrat
je ona zagledala prostranost
temačne globine – morska 
gladina je plivkala.
Odprla je 
usta…da bi
zasopla, zavpila, zahlipala - 
je bil le brezkrven jek
ji je s pestjo
zamašil sapnik. Goltanje
hlapov tuje dežele.
Tu lahko sovrag v hipu prestreli
oba, krogla bo šla
najprej skozi eno, a že isti svinec 
skozi drugo
telo.
Tu ni dreves… rodni
gozd je domovina. Zatočišče
krč v spanju.
Od poznega otroštva ni 
videla morja, takšne 
gromozanske oblasti čustev, takšne
predirljive pokrajine. V tem hipu ni
človeškega diha
daleč naokoli – 
to sta čutila, a ne vedela, zdaj,
ko sta sama.
Ki sta se čakala dolga
oddaljena leta, ki sta strmela stran,
se poljubov bala bolj
kot strelov.
Da ju ne bi več spustili iz…
zdaj gola – 
ugriz, izboklina – 
bitje groze.
Preboj dveh podplutih 
src – eno je šlo skozi drugo
kot šivankino uho je nastala
špranja ljubezni.
Tako bolečina postaja 
neprestano tam in čutenje
oblik povsod, naokoli
pa pozabljeni verzi o smrtonosni lepoti,
bi kričali, če ne bi zamolklo
potonili v globini morja – prej,
preden zmanjka sape, poljub
zaduši zrenje v brezmejnost,
dobesedno umori svobodo.
Strah me je, …za zavest.
Ne boj se…, saj je ni,
več.
//
V gozdu je bilo slišati
utišano čebljanje – 
le pok mladih vej
v rasti
nad tesno gomilo.
Kot bi se le otrok vrnil k otroku.
April, 2007

TRETJI KORAK

Kdaj na prelomnici zazija brezno
Bo pogoltnilo tretjega
Se bosta skotalila za njim
D. Zajc, Tretji

Vprašanje lastnega ali vsem
verujočim skupnega
je odsotnost vpitja v
prsteno ogrodje neprodušne
samote, ki traja
četudi se je pregrada že
dvignila, in so sopara,
svežina in metulji hušknili
v nenadoma ne več
izmučena krila, le
spremenjena v zadušljiv zrak
soobstoja – takoj po
dokončnem zanikanju drugega
človeškega telesa, je bila
misel (od podob neumorne
bridkosti, ki za smrt daje…
met kock, ki je v službi, enakega
Danteju) voljno prisiljena v
zarodek starih sanj.
Poslušati…da, rečeš sam:
»Skozi mene
naj padajo letve;
z vsako stopinjo navzgor
naj mi tilnik zlomi
resnobno telo drugega
Izgovori…! skozi mene.«
Črni granat vdove
voščilo za poslednji rojstni
dan…, a kdo je bil poslednji tam,
Ti…ali starka, kdo
je komu napisal,
»da bi bil zdrav…«, kdo
je umrl
prezgodaj…? Oba
sta preminila pred
rojstnim dnem
resnica je v redki
zamenljivosti, ki
udari po ledvenem
predelu, po zalogi za
srečnost, za naključno -
namesto te pa le zevajoče
leglo neugasle
nuje po jasni predstavi
o vzajemnem zavetju.
Potreba po temni obrobi
narašča, ali jo je
prisiliti v strdek krvi?
Le krč izdavljenega
požara sledi drugemu,
ujetemu v ogrodje
nebesne lestve,
dovoli padati vodam
v prečiščen ukor
opoja izven časa.
Zakaj ustavil si se natančno tam,
kjer so drugi ljudje skupaj
odhajali naprej, sam si
s pisavo označil, kjer je nekoč bilo
razpotje utrujenega vernika, ki je
onemel v
grozi pred … – ne
da ne bi prosil z drugimi, pod
kupolo, na istih tleh, a
da bi izgovarjal molitev,
ustvarjeno iz besed v
sebi ponesenih v
svoje meso
izgovorjenih, zgrizenih, odstopajočih od
dane oblike spraznjene opeharjene od
dolgega ohranjanja spomina na
jasno svetlobo, ko pa je tam, kjer
je stopal, nad gladino vedno
soparica, meglica iz temnega
rogu, kratke sape noči, v
kateri umirajo ubogi, v kateri
telo drugega preveč duhti, da
bi se mu lahko uprl,
ugriznil vanj – da ne ti
ne on ne vstaneta nikoli več – ne
da ne bi v mislih objemal vse prisotne,
temveč še bolj tiste, ki jih ni več, ne
da ne bi čutil bližnjega najvišje, a
ljubil,
izpolnjeval lastno zapoved ljubezni,
ustvarjeno iz gorja v
svoje meso
iz pogoltnjenega, zaman tolmačenega, 
neodrešujočega, a
ki je zaplodilo srčni gib,
le edinega sopotnika, ki je tako kot ti
videl iznad gladine preveč površno
razumljen in v resnici
pozabljen čudežni hod. Ki je
pri enajstih letih razširil telo na
Tebe in preostalo vero v svet.
Nikdar iz misli na odrešitev
sebe, zavest o odklonu je neprenehoma
črpala barve podob, da je ostala
le še potreba, močnejša od splošne
omrtvele klice božje, po
lastnemu uslišanju sebe, po
neodpuščanju sebi, ker tako govori
še starkino Dobro, predrojstno leglo
dostojne zaznamovanosti. Ki je
močnejša od jedke bolečine, se tam, kjer
se začne tanka zareza, šele
poistoveti z vedno globljo
Usodnostjo, potreba po
rani, očiščeni strdkov, pregrad in tujkov
(mlačne negotovosti). Živa, 
utriplje, zahteva:
»Ponesi me na rokah
kvišku v
Tvoje telo ne
skozi mene, a v
mene izgovori – ker
nama je enaka
poslednja podoba, a sem
jaz Tvojo veličino očistila
podobnosti, ji dala resnično
svojstvo preseganja višine – 
v ptičjem letu, ki je
pretresel Tebe in Boga –
ne ponesti, odnesti, a
vz-digniti sebe;
le stopiti višje v telo
tako visoko, da bo trojni korak
Tebe, mene in Boga
[ste videli, kako je ničvreden 
človek postal dragoceno
tronogo žrtvesposobno bitje?]
Vz-nesen
smrto-nosen.«
10. -11. 6. 2007

GORČIČNO SEME

Ostala je črna svoboda
Vsakdana, dež premrlosti,
Zaslužene istosti
Bel, tenek dim, ki se dviga
V goro zasenčene prostosti.
Čemu govorim o tej, ki
Ne razdeljuje tišine od nemira,
Ki strmi in premišlja,
O njej, ki zna prositi
Sebe, naj jo spusti
Vase – samota.
Ti, ki prebivaš tam, ki
Si moj bog, ki
Terjaš od mene ne smrti
A najtežjega nositi
Tovora sleherni
Dan v telesu, ki
Šele postaja v pozabi,
Ne tvoje, a
Svoje sleherni
Dan storiti
Moraš 
Več kot v sleherni predstavi
Zmoreš
Enako dolžino motriti
Moraš teči
Teči teči biti
Dveh divjih gosi beseda
Kar zdrkne izpod razočaranja
Pretepene matere, podoba
Stolčena od čudnega zaupanja
V obstoj dveh jelenov, ki sta
Umrla skupaj. Biti
Moraš volk ujeti
Si rekel, si
Me prijel za glavo, ko si
Dobesednost od tam mi
Dajal z obema rokama si
Klical h gori
Naj se zravna s tlemi
Zame, da bi
Tvoj vsakdan v premeni
Ostal moj vsakdanji 
Kruh
Duhovni
V živež spreobrnil – da bi
»Kaj je to« v lačnem krču bil
»kdo je to« in sleherna
Skorja hlebca razdeljevalka
Besed.
Mera bivanja
Neznaten grižljaj smisla.

Samo ti veš, kdo
Se je danes rodil, si
Odprl usta, da bi
Zarjul, pa glasu ni
Bilo ljudstvo
Te je dalo pomniti
Preden si odprl oči
Mlajše dva dni
Pred nasilno roko
Stare učiteljice si
Obstajal zgolj v mrtvi
Pisavi. Samo ti
Veš, ali si
Občutil lakoto.

Rastlina iz roba
Samote je dala
Od mrtvih štiri
Cvetove pustinje
Za rojstvo, ubožnejše
Od temne zarje.
26.- 28.10. 2007

SEL

A kdo si bil ti, ki si mi bil 
poslan?
V prvi vesti obujen nasmeh
premirja in uslišane vedoželjnosti, konec
klicanja… ki si iz svojega rojstva
dež dal: in jaz hipu sprva povsem
verjeti nisem mogla, da se prerokba
o nepretrgani nesreči ni
uresničila v svoji obrabljeni posodi
so se bleščale kakor kavne lise krila
metulja, ki leteti več ni in umreti
ni mogel: ker sem ga jaz gledala;
Ti, ki si slišal 
mojo razdaljo z živečimi 
potomci, ki si tiho 
z mano skupaj z glasom enega 
izbo-revščino-srečo izgovarjal v težke 
oblake toliko brezčasnih dni, 
da sem se ovedla: oživela 
vate – 
- – - – - – - – - – - – - -
tvoj svetli obraz je prebledel, glas
je bil iz zraka izrezan, osamljen
pogled je mene storil prerokbi 
prednikovi pokorno:
»Resničnost hladnokrvno ukazuje,
da ne bo odpuščeno, da
je konec, da ga ne bo več
otroškega sla.«
Potem sem se vlačila med pregradami kadečega
se pekla, kjer so sedeli 
v temi tisti, ki so molili le pred
zavrženimi oltarji, ker si TI
med izgovarjanjem onemel in
zginil: 
prebledel še bolj, ustnice
tvoje so zrle vame, niti gib 
ni več zaostal za tvojo podobo, ko nisi le za hip
otrpnil, temveč te je omrtvila 
moja bližina, si 
rekel, da sem ti dih
z ustnic spila. 
Sem bila jaz
tisti duh
smrti, ki je trpel, ker je
ljubil, si bil ti
vilinsko bitje z mehko poltjo, ki
si nosil glasbo ne v prsih, a
v mislih, s katerimi si prečkal
cesto nevidnemu ljudstvu,
sredi katerega si na vrhu slave
mene učil:
neukradene svetlobe, ki jo
resnica vere zahteva zase.
Kdo je bil res
mrtev, s sveta 
od prej?

Deklica smrti v skupnem telesu
(še-ne-več žive ljubezni v povojih).

VEST

»Črpaj iz pomladi, saj ta zelo hitro odcvete«.
Neznani modrec

I.
Česar ni, a je toliko bolj 
bilo, zasenči vse, kar je. Ker je
nespoznatno drugim podobam, je
izvor samote, preutelešene, ko
drugih več ne bo.
Nastopil je večer tiste
Njene smrti. Nastopilo je
jutro suhega zrenja odslej
drugačnega obstoja z
milostjo golega bitja, zapuščenega 
v pustinji okrutne spovedi sebi ter 
samovoljno zavrnjenim
domom – umiranja z zavestjo le
sebi lastnemu občutju blage
vesti: po dolgih letih zopet uzrti
sončni kristali zadnjega snega, 
pred katerim se trepalnice povešajo,
taljenje ledu v izsušenem grlu
sovpade z narekom stekle 
resničnosti: k umazanim okenskim
šipam stopiš, 
k njim, ki še nikdar niso bile
odprte: staro okence je dalo
z visokosti pogled na gričevnat 
otok, čeri in kristalne grebene, da je 
splošni strah pred višino nenadno
postal priznanje bojazni izgubljanja prav 
višine, ne padca v Globočino 
in je jasen postal odgovor 
množici: o sebi nimam
zgodbe, ki bi jo predal.
Slikarjevo domovanje, ki ga vidiš 
v umu, čeprav se ga ne spominjaš;
zev v telesu, nastala s
zavezo izdiha in požirka; 
uresničevanje vdiha naricalk:
na trgu ob spomeniku so 
drobne 
sončnice povešene in
črne od dežnih kapelj, ki si jih
pod napuščem ti
priklical in jih piješ, da bi
izpolnil neizpolnjene solze
ob smrti ne brezčasne miline
neopaznega trpečega zavedanja
lastne napake – odpuščajoče 
ljubezni. Kajti žalovanje ni
bilo mogoče, če se je 
ta
v tebe
vselila skupaj
z zoro smrti, ki je
ona
deležna ni več bila – 
ti pa si preučlovečen: odslej
zavedajoč se dragocene krivde, brezkončne
zvestobe in neusmiljenega trpljenja.
Si sprejel vest o preminutju, 
kot da je bil uslišan tvoj 
vsakodnevni krik iz zadušljive 
neistovetnosti, ki ni bila, a je takoj, v hipu 
postala le grozen sen;
kot da je ničkolikokrat brana molitev 
v spominu dala smisel 
pozabljenih besed, ki 
namesto tebe
v duši
jočejo (ti 
pa vsaj podvojeno 
trpiš.)
II.
Kajti od tistega dne nisi
več sam pred zrcalom: prsti neizbrisljivega
so začeli v tistem hipu izpraznjenem 
umu lebde strujati še spomin, kot bi čistili 
prag pred rojstvom poslanstva; tvoje ne-
dostojno ozaveščenje odhajanja živega, ne-
ovekovečenje NI
VEČ, ne-
počastitev predpomladne ne-odločitve za skrenitev s
poti in … nazaj …
Zato dosmrtno pomnjenje
izginjanja, ki mu nisi bil navzoč. Od
tistega dne si udarjen z izvirnim
grehom, vedno udarjenim z
izvornim nesmislom: nisi bil ob
Njem…a v resnici te k Umirajočemu 
pustili niso… prošnja odpuščanja je pred 
Njim brez 
pomena, vendar… tiste 
gozdne poti 
kakor ne tvoje, 
a v tebi nenadkriljivo srčne
modrosti 
(po kakor da lastnem
umoru pomembnejšega sokrvnika)
so šele presežek takojšnjega 
sprejetja ne-
čiste vesti.
Nedelja z venci vendarle pomeni
telo, ki se vrača in razgrajuje, v ponovno 
vzpostavljeno vez med pepelom, zemljo in prahom;
neopazni jok pod kamnom
srca, ki je le za hip zastalo, vse
naslednje pa si ni odpustilo življenja 
brez 
in naprej v zoprno večnost.
Kajti čez devetnajst let veš,
kako - 
ne le živeti krivdo, a – 
odkupovati nezadostno tih
in topel hip
umrtja: ker ni dovolj
praznina uma, kes molitve,
motrenje do-živetega in gibke 
usodne
zmote, niti osji piki 
po čelu ušesih in ustni votlini, le – 
v pre-morih zapisa ti je
vdihniti in v brezglasnih 
besedah uresničevati namen 
lastnega sna: zedinjenje 
podobe – 
duša 
z dušo v
duši sprejme le edinorodno
ljubljeno 
Smrt. Le tako umiraš
Njenemu spominu
dostojno.
25. 3. 2008

LEPOTA

»Skušan si bil v prav v sami skrivnosti milosti« 
Makarij Egipetski

Si jo zavrnil,
ki je bledela, korak upočasnila,
si me zavrnil,
ne, ki sem umirala, a ker
sem nemela: 
nisi šel proti živetju, se iskreno
čudil ne-iskrenosti
samomorilca, ga iztrgal
iz omame, prezrl,
nosila zlomil, odprl
usta izpovedljivi praznini –
zato, da se je prikradla v hipih
ne-upiranja razblinjanju krvi
tista, ki si jo skrivoma 
opazoval, njeno carsko
moč, ki planete pod jezik kot kovance 
klati – na obrazu
je Druga begala, mene v kesu iskala 
lepota umiranja, zasenčila že davno 
sluteno, v zapisu spočeto, že skušeno žrtvovanost:
Bolj od otroka zaupljiv živali
nedolžne dih,
ki bledi,
se skozi prazno v prazno
steka, da se težak prostor vrti,
visoko se zdi glas,
prestreljen z okrutnostjo jemanja
še tiste nežnosti, ki bi jo dal,
če bi le mogel…, ker samo v nerazumljiv
Smisel lahko Ona sestoplje : : : : : : 
Poslednji pri-klic čiste navzočnosti:
obrazi umrlih, sinovi
tiste nepojmljivo zadostne
Matere, lačni zgolj
čistega zraka, ki ga več ne morejo
vase-zajeti, so zdaj pre-boj,
krmilo, obrat proti severu, luknja 
v stropu, samotnež,
ki mu na veke zaobljubo
daješ, mu poljubljaš
čelo čudno in 
v vekih nujno. 
Vstop in nikdar več izhoda 
iz sna – ko sestopi
žival v pepel, nastopi
iskanje. Bdenje. Večno branje obsodbe.
Ker nisi dovolj upal, 
ljubil, 
grel mrzličnega, mu 
dajal
sapo, širil puhla
rebra…si ne le za njegovo:
za vsako si smrt kriv.

FRAGMENT

Ne, od tega dne
ne bom več 
dala
smrti svoje…, 
ker je moj Da – 
predsmrtni zanki
ujete smiselnosti dajem
istovetnost dejanju
poslednjega 
Pisma in… – 
prejmem 
odgovor ranljivosti
že osvobojenega
smisla: zamenjava je že
izdaja osebe, veselje brez dveh
prič s prostimi rokami podnevi
krvoskrunstvo brezsramno, početje
iz nevednosti, postiljanje ležišča
brez slame, stekleno
zrtje trdnega pomnjenja večna
rana. Edini veš,
kdo te je ne le poslušal, a namero
v množici razumel,
veš, kje se nahaja mesto
bodočega širjenja nauka, a kje
boš izginil nočeš več
vedeti: »Počakajte, potrpite da
mine slabost, predel med
Višjih iskanjem ter
globočino tal, da
mine moja trdna vednost
stolpov in predorov do
smrti, počakajte, prosim
Vas…nedelja je…spet,
slabotni moj
Skarabej, potrpi, oprosti
nebo zagrni pred menoj,
ki ne zmorem
govoriti, ker biti ne morem,
dokler se ne odvali beseda
s srca, drugega kot njegovo
zastalo bitje – brez konca
razen dovršenega stoka,
ki opno, papirnato kožo
pretrga – pusti mi, naj dokončam
še ta verz 
živa: edino
prilaščanje pravice do
zamenjave. Trpljenje za svoje
umrle, ko je bilo meni
deset let.«
Govori ne 
milo glava
Krstnikova, potešena le,
če je vednost o skorajšnjem
koncu trdna vest.
»Daj mi izjokati… – ne,
tega se ne sme…
daj mi vedeti
neustrašnosti svobodo najbolj
svoj 
jezik zmuzljiv
izvor vestne pričujočnosti neme
sreče izraza – neumrljive
bolečine vseh izdaj
krvnih spomin…
Ali morem
v kristalih solnih sledi nabirati
stare rože med dobami
zamrzle – razbirati skrivnost
vek
ne zaprtih.«
Kdosemše…
6.- 8. 7. 2008

Iz cikla:

POSLEDNJE ZAČENJANJE 
Prvo poročilo o stvarjenju

Zemlja pa je bila pusta in prazna. Tema je bila nad globinami…

Neprestan prepad sred
teme, vsak hip strašen še
omamo samote strezni, strah pred
nemo tišino, zamolklo
odštevanje, usločen hrbet namesto
obraza, ki bi te bral, ker
grlo sliši reko temno in 
oddaljeni glasovi zbujajo šelestenje
nad zastalimi v krču zvonovi
tesnobe onkraj običajne tesnobnosti.
včasih pred vrati stoji odmev
in skuša vstopiti v nizko kraljestvo
preprostih labirintov med besedami,
na-iz-ust psalmov učenimi
omikanega izraza krčev: res
danes ni treba
moliti, je mati prvič 
bila
svobodna, uslišana, ne
onadva, a njuna preprosta beseda
je storila, da se
ljubezen
v spoznanje premeni.
12.7. (29. junija – dan sv. Petra in Pavla) 2008