Makarij v Paladijevi Historia Lausiaca. Pričevanje o zgodnjem meništvu

Jasna Hrovat

Pred dobrimi sto leti je Edward Cuthbert Butler dokončal redakcijo besedila, ki je sedaj na splošno uveljavljeno kot avtentično delo avtorja Paladija, spisano v grškem jeziku in znano pod naslovom Lausiaké historía, latinsko Historia Lausiaca, ali tudi kot Lausiakón, Lausaïkón, Parádeisos, Bíos tôn hagíon patéron, He pròs Laûson historía, torej Pripoved, posvečena Lavzu.
Lavz, komornik na dvoru Teodozija II,  si je želel izvedeti vse o življenju puščavnikov, o njihovih naporih in cilju darovati življenje popolnoma Bogu in doseči odrešenje – svoje in vsega človeštva. Paladij je – čeprav, kot sam pravi, okornega jezika in brez poglobljenega znanja – začel opisovati in nato posvetil Lavzu te opise izkušenj, ki jih je dobil v dolgih letih svojega obiskovanja in sobivanja s puščavniki.
Rojen je bil v Galatiji leta 368, umrl po vsej verjetnosti pred 431. Kot dvajsetleten mladenič je prišel na Oljsko goro, nato je po treh letih odšel v Gornji Egipt, da bi živel kot puščavnik, vendar je moral zaradi slabega zdravja odnehati in je nato leta in leta hodil od ene skupnosti do druge. V Nitriji je spoznal Evagrija in preživel devet let v njegovi skupnosti, obiskal je tudi Tebaido in Sketis. Po Evagrijevi smrti je šel v Palestino, kjer je spoznal sv. Hieronima, s katerim pa kot Origenov pristaš ni našel skupnega jezika. V Jeruzalemu je spoznal tudi Rufina, ki velja za avtorja latinskega prevoda Historia monachorum in Egypto.
Janez Krizostom ga je posvetil v škofa s sedežem v Heliopolisu; Paladij je kot zagovornik Krizostoma tudi potoval v Rim, kjer se je zavzemal zanj, vendar je bil za to večkrat izgnan in v ječi. Kasneje je postal škof v Aspuni v Galatiji. Leta 419 ali 420 je napisal delo, ki velja za najpomembnejše avtorsko pričevanje o zgodnjem meništvu in puščavništvu,  Historia Lausiaca (= HL). Zatem se za njim izgubi sled, umrl pa je verjetno pred letom 431, kajti takrat je Aspuna imela že drugega škofa.

Tudi Cuthbert Butler si je očitno želel spoznati ta življenja in askete same, prav tako kot poldrugo tisočletje pred njim Lavz, saj se sicer ne bi toliko časa ukvarjal z dolgotrajnim in napornim iskanjem, primerjanjem, analizo, lucidnim preučevanjem zelo številnih rokopisov, ohranjenih po najrazličnejših evropskih in drugih knjižnicah, ki se med seboj tudi precej razlikujejo: rokopisov v izvirni grščini, v koptskem, sirskem, latinskem prevodu, in tudi prvih natisnjenih izdaj; po preučevanju, ki mu je potrdilo tezo, da je izvirnik grški, je med različnim obsegom in izborom vsebine teh rokopisov določil (najverjetneje) avtentično Paladijevo besedilo.
Če se malo pomudimo v sedanjosti – velikokrat slišimo pripombe o nesmislu puščavske askeze.
Naj odgovorim morda z mislijo samega Butlerja: Res je meništvo privzelo mnogokrat ekstravagantnosti, ekscentričnosti, in še hujše reči. Vendar: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7,16) – če sodimo zgodnje meništvo po njegovem vplivu,  njegovih naukih, če naj bo lepota in globok duhovni smisel  apftegem kot mera svetosti in resničnega krščanskega duha v tistih, katerih duha utelešajo, če diha iz njih misticizem, tako visok in čistejši kot  katerikoli kasneje, potem je sistem tega meništva upravičen. Vsekakor si udobnejše krščanstvo ne more privoščiti, da bi ga kritiziralo.
Askeza, ki je vsebovala post, odpoved udobju, stroga etična načela, čisto življenje, v antiki ni bila nekaj novega. Izkazoval jo je način življenja kiniških in  stoiških filozofov, tako Grki kot Rimljani so spoštovali moralno strogost, odpoved vsakemu udobju kot znamenje samoobvladovanja in odličnega značaja. Asketski način življenja so poznali egiptovski svečeniki, dolgo pred Kristusom in pred krščansko Cerkvijo so jo izvajali budistični modreci, ki so bili Rimskemu imperiju znani vsaj po slovesu. 
Krščanstvo je občudovalo te vrednote, ki so že obstajale. Asketska praksa puščavskih očetov pa je stopnjevala (včasih res do skrajnosti) zahtevo po uboštvu, bedenju, postu, skromnosti v oblačenju, brezdomstvu; vse to je služilo zatajevanju telesnih strasti, čiščenju duše in odganjanju demonov in povečevalo zavest o krhkosti življenja in smrtnosti – hkrati pa je bila to soudeleženost v Kristusovem trpljenju in smrti. Askeza je pravzaprav priprava na (srečno) smrt.

Da zanimanje za te vrste pisnega sporočila ni usahnilo, nam dokazujejo številni rokopisi, tiskane izdaje in prevodi skozi vsa stoletja do današnjega dne. Pa tudi samo puščavništvo ni izumrlo, saj v krajih, kjer se je začelo, še vedno živi nekaj samostanov; med drugimi tudi samostan sv. Makarija, čeprav je po pričevanju obiskovalcev življenje v njih le drugačno, kot je bilo v Paladijevem času.

* * *

Dve poglavji, v katerih Paladij opisuje dva Makarija.

Makarij je zelo znamenito ime v puščavskem izročilu.
Različna izročila nam predstavljajo kar nekaj puščavnikov z imenom Makarij. Večino omenja tudi Paladij v HL: najprej je tu Makarij, duhovnik in predstojnik ubožnice za pohabljene; ta Makarij po mnenju večine poznavalcev ni istoveten z Makarijem Aleksandrijskim (HL 18), čeprav ga nekateri skušajo poistovetiti z njim; potem imamo Makarija Mlajšega (HL 15), ki ni istoveten ne z Makarijem Aleksandrijskim ne z Makarijem Egiptovskim (HL 17) niti z Makarijem iz Pispira (HL 21).
Razumljivo je, da je ob tem prihajalo do zamenjav in so izreki enega pripisani izrekom drugega; največkrat sta seveda zamenjana najslavnejša Makarija: Egiptovski in Aleksandrijski.

Makarij Egiptovski (Historia Lausiaca, poglavje 17)

Vsega o obeh Makarijih, slavnih možeh, je tako mnogo, tako je veličastno in neverjetno, da se obotavljam o tem govoriti in pisati, da mi ne bi prineslo vzdevka lažnivca. Vendar pa “Gospod ugonablja vse, ki govore laž,” je razodel Sveti Duh. Zato jaz ne lažem, ti, pravi vernik, mi vsekakor verjemi. Od teh dveh Makarijev je bil eden Egipčan po rodu, drugi pa Aleksandrijec, ki je prodajal slaščice.
Najprej bom pripovedoval o Egipčanu, ki je živel polnih devetdeset let; od tega je v puščavi preživel šestdeset let, prišel je namreč kot tridesetleten mladenič. Prisojali so mu tak dar razločevanja, da so mu rekli ‘deški starec’. Zato je tudi hitreje napredoval. Kot štiridesetleten je namreč prejel milostni dar ozdravljanja od (hudih) duhov in prerokovanja. Postal je tudi vreden duhovništva.
Z njim sta znotraj v najgloblji puščavi, imenovani Sketis, živela dva učenca. Od teh je bil eden v njegovi bližini kot pomočnik, zaradi tistih, ki so se prihajali zdravit, drugi je sameval zelo blizu v celici. Čas je mineval, in ker je z jasnovidnim pogledom videl vnaprej, je rekel svojem pomočniku, imenovanemu Janez, ki je pozneje postal duhovnik, prevzel je mesto samega Makarija: “Poslušaj me, brat Janez, in prenesi moje opominjanje! Skušan si, in skušal te bo duh pohlepa po denarju. Tako sem namreč videl. In vem, če me boš poslušal, boš postal popoln na tem kraju, slavili te bodo in ‘bič se ne bo približal tvojemu šotoru.’ Če pa me ne bi poslušal, te bo doletel Gehazijev konec; tudi obolel boš za njegovo boleznijo.” Vendar ga ni poslušal, in zgodilo se je petnajst ali dvajset let po Makarijevi smrti, da si je prisvojil imetje revežev in zbolel je za tako elefantiazo, da ni bilo na njegovem telesu čistega mesta, kamor bi kdo položil prst. To je torej preroški dar svetega Makarija. O hrani in pijači pa bi bilo odveč pripovedovati, ker celo med (bolj) medlimi v tistih krajih ni najti požrešnosti in brezbrižnosti, tako zaradi pomanjkanja življenjskih potrebščin kot zaradi vneme prebivalcev. Povedal pa bom o neki njegovi drugi obliki askeze. Pravili so namreč, da je bil neprestano v zamaknjenju in da je precej več časa prebil v stiku z Bogom kot s stvarmi spodaj pod nebom. Poročajo tudi o njegovih čudežih take vrste.
Neki Egipčan se je zaljubil v svobodno poročeno ženo, in ker je ni mogel zvabiti k sebi, je šel k čarovniku in mu rekel: “Pripravi jo, da me bo ljubila, ali stori kaj, da jo njen mož odslovi.” Čarovnik je vzel primerno plačilo in uporabil čarovniško magijo in naredil, da se je pojavila kot kobila. Mož, ki je prišel ven, je videl in ostrmel, da na njegovem vrtu leži kobila. Mož joka, žaluje. Nagovori žival, a ne dobi odgovora. Pokliče duhovnike iz vasi, jih pelje noter,  pokaže; ne izve, kaj se je zgodilo. Po treh dneh (ona) ne zaužije ne trave kot kobila ne kruha kot človek, ostane brez obeh vrst hrane. Končno, da se proslavi Bog in pokaže krepost svetega Makarija, je prišla v srce njenega moža misel, da jo odvede v puščavo. Nadel ji je uzdo kakor konju in jo odvedel v puščavo. Ko sta se približala, so bratje, ki so živeli v bližini Makarijeve celice, branili možu z besedami: “Kaj si privedel sem to kobilo?” Reče jim: “Da se je usmili.” Rečejo mu: “Kaj pa ji je?” Mož jim je odgovoril: “Moja žena je bila, a je bila spremenjena v konja in danes že tretji dan ni ničesar zaužila.” Sporočili so to svetniku, ki je notri molil. Bog mu je namreč to razodel in on je molil zanjo. Sveti Makarij je torej odvrnil bratom in rekel: “Vi ste konji, ker imate oči konjev. Ona je namreč žena in ni spremenila podobe, razen v očeh zaslepljenih.” Blagoslovil je vodo, njo golo polil od vrha glave in molil. In takoj je storil, da se je vsem pokazala kot žena. Dal ji je hrano in jo pripravil, da je jedla. Odslovil je njo in njenega moža, ona pa se je zahvaljevala Gospodu. In opomnil jo je z besedami: “Nikoli ne zapusti cerkve, nikoli se ne vzdrži od obhajila. To se ti je namreč zgodilo, ker pet tednov nisi pristopila k svetim skrivnostim.”
Še ena oblika njegove askeze: dolgo časa je delal in zgradil pod zemljo od svoje celice rov, dolg pol stadija, ki se je končal z votlino. In če ga je kdaj nadlegovalo več ljudi, je skrivaj šel iz svoje celice in se umaknil v votlino, in nihče ga ni našel. To nam je namreč pripovedoval eden njegovih vnetih učencev in rekel, da je med potjo do votline zmolil štiriindvajset molitev in nazaj grede štiriindvajset.
O njem je šel glas, da je obudil mrtveca, zato da je prepričal heretika, ki ni priznaval vstajenja teles. In ta glas je vladal po (vsej) puščavi.
Nekoč mu je mladeniča, obsedenega od demona, prinesla mladeničeva lastna mati, privezanega k dvema mladeničema. Tako je deloval demon: potem ko je pojedel tri mernike kruha in popil dobršno mero vode, je rjoveč razpustil hrano v paro. Tako se je použivalo, kar je pojedel in popil, kakor v ognju. Obstaja namreč tudi vrsta (demonov), ki ji pravijo ognjena. Razlike so namreč med demoni, kakor med ljudmi, ne bo bistvu, ampak značaju. Ta mladenič torej, ki mu ni zadostovalo, kar je dobil od lastne matere, je jedel lastno blato. Pogosto je pil tudi lasten urin. Ko je njegova mati zato jokala in prosila svetega moža, ga je vzel in molil zanj ter prosil Boga. Ko je po enem ali dveh dneh bolezen popustila, ji je rekel blaženi Makarij: “Koliko hočeš, da pojé?” Ona pa mu je odgovorila takole: “Deset funtov kruha.” Pokaral jo je, češ da je to veliko, in ko je šest dni molil zanj in se postil, mu je določil tri funte, kajti moral bo tudi delati. In tako ozdravljenega je izročil materi. Ta čudež je Bog storil po Makariju. Jaz njega samega nisem srečal; zaspal je eno leto pred mojim prihodom v puščavo.

Makarij Aleksandrijski (Historia Lausiaca, poglavje 18)

Srečal pa sem drugega Makarija, Aleksandrijskega, ki je bil duhovnik naselja, imenovanega Kelije. V Kelijah sem prebival devet let. Živel je v času mojih prvih treh let tam. Nekatere stvari sem sam videl, o nekaterih sem slišal od njega samega, o nekaterih pa sem izvedel od drugih. Njegova askeza pa je bila takale: če je kdajkoli slišal o čem, je to v vseh pogledih izpopolnil. Ko je namreč slišal, da tisti iz Tabenisija med štiridesetdnevnim postom jedo le nekuhano hrano, se je odločil, da šest let ne bo jedel ničesar, kar je šlo skozi ogenj; in razen surove zelenjave, če se je kje našla, in namočenega boba ni okusil ničesar. Ko je tako izpopolnil to krepost, je slišal spet  o nekom drugem, ki je jedel (samo) funt kruha, in je razlomil svoj suh kruh, ga dal v lončene vrče ter se odločil, da bo jedel  toliko, kolikor lahko roka izvleče ven. In tako se je šalil in pripovedoval: “Zgrabil sem več koscev, vendar nisem mogel vseh izvleči zaradi tesne odprtine. Kakor cestninar mi namreč ni dopustila.” Tri leta je imel to asketsko vajo, da je jedel štiri ali pet unč kruha in pil prav toliko vode, na leto pa pol litra olja.
Še druge oblike njegove askeze: odločil se je, da bo obvladoval spanec, in je pripovedoval, da dvajset dni ni šel pod streho, da bi premagal spanec, pri čemer ga je žgala vročina, ponoči pa je bil otrpel od mraza. In kot je govoril: “Če ne bi šel hitro pod streho in se predal spancu, bi se mi osušili možgani, da bi za vedno zapadel v zamaknjenje. Kolikor je bilo torej na meni, sem zmagal; kolikor pa je bilo odvisno od narave, ki je potrebovala spanec, sem odnehal.”
Ko je zgodaj zjutraj sedel v celici, se mu je na nogo usedel komar in ga pičil. Zabolelo ga je in ga je, nasičenega s krvjo, počil z roko. Tedaj se je obtožil, da je šlo za maščevanje, in je samega sebe obsodil, da mora sedeti nag šest mescev v sketskem močvirju, ki je v največji puščavi, kjer so komarji taki kot ose in predrejo celo kože merjascev. Tako je bil tedaj ves požrt in imel take otekline, da so mislili nekateri, da je zbolel za elefantiazo. Ko je torej po šestih mesecih prišel v svojo celico, so ga (šele) po glasu spoznali, da je Makarij.
Nekoč si je zaželel vstopiti na vrt z grobom Janesa in Jambresa, kot nam je sam pripovedoval. To pokopališče je pripadalo magoma, ki sta v svojem času imela oblast pri faraonu. Kot človeka torej, ki sta dolgo vladala, sta iz štirioglatih kamnov naredila zgradbo, si v njej postavila grob in položila noter mnogo zlata. Posadila sta tudi drevesa, kajti kraj je vodnat, in med njimi izkopala vodnjak.
Ker sveti mož ni poznal poti, je po nekem domiselnem načrtu sledil zvezdam in kakor po morju prepotoval puščavo, pri tem pa je vzel šop trstov in postavil na vsako miljo enega ter tako označeval pot, da bi jo našel, ko se bo vračal. Ko je torej potoval devet dni, se je približal tistemu kraju. Demon pa, ki vedno deluje proti Kristusovim bojevnikom, je zbral vse trste in jih položil ob njegovi glavi, ko je on spal kako miljo od vrta z grobom. Ko je tedaj vstal, je našel trste in morda je Bog to dopustil, da bi bila to zanj še boljša vaja, da ne bi zaupal trstom, ampak oblačnemu stebru, ki je vodil Izrael štirideset let po puščavi. Povedal je: “Sedemdeset demonov mi je prišlo nasproti od groba, vreščali so in mahali s perutmi kakor krokarji proti mojemu obrazu. ‘Kaj hočeš, Makarij? Kaj hočeš, menih? Zakaj si prišel v ta naš kraj? Ne moreš ostati tu.’ Rekel sem jim torej: ‘Samo vstopil bom, obiskal in odšel.’ Vstopil sem torej,” je dejal, “in našel obešen bronast vrč in železno verigo pri vodnjaku, ostalo je uničil čas, in pa plodove granatnih jabolk, ki niso imela znotraj ničesar, ker so bila izsušena od sonca.” Tako se je obrnil in hodil dvajset dni. Ko je zmanjkalo vode, ki jo je vzel s sabo, in kruha, se je znašel v težkem položaju. Ko je bil že skoraj na tem, da bi se zgrudil, je zrasla pred njim neka deklica, kot je pripovedoval, oblečena v čisto platno, in imela vrč, iz katerega je kapljala voda. Rekel je, da je bila kak stadij pred njim in tako hodila tri dni, on pa jo je gledal, kot da se z vrčem ustavlja, dohiteti pa je ni mogel – kakor v snu, a v upanju, da bo pil, se je še poganjal. Za njo se je pojavila množica antilop – veliko jih je namreč v tistih krajih, in ena od njih je imela mladiča. In kot je pripovedoval, je bilo njeno vime napeto od mleka. Spravil se je pod njo in se napil mleka ter se nasitil. In antilopa je prišla vse do njegove celice in ga ob tem dojila, svojega mladička pa medtem ni sprejela.
Drugič spet, ko je v bližini suhih vej kopal vodnjak, ga je pičila kača; in ta žival je smrtno nevarna. On pa jo je prijel z obema rokama za čeljusti, stisnil in razpolovil ter ji rekel: “Bog te ni poslal, kako si si potem drznila priti?”
V puščavi je imel različne celice. Eno v Sketis, v najgloblji puščavi, eno v Libi, eno v tako imenovanih Kelijah in eno na Nitrijski gori. Od teh so bile nekatere brez oken; pravil je, da med  štiridesetdnevnim postom sedi v temi. Neka druga je bila silno tesna in v njej ni mogel stegniti nog. Spet druga je bila prostorna, v njej je sprejemal tiste, ki so ga obiskovali.
Tako množico obsedenih od demonov je ozdravil, da jim ni moč podati števila. Ko smo bili mi tam, so mu privedli iz Tesalonike devico plemenitega rodu, ki je bila dolga leta mrtvoudna. Potem ko jo je dvajset dni s svojimi rokami mazilil s svetim oljem in molil, jo je zdravo poslal nazaj v njeno mesto. Ko je odšla, mu je poslala bogate sadove tega obiska.
Ko je slišal, da imajo Tabenisijci veličasten način življenja, se je preoblekel in si nadel svetno obleko delavca in v petnajstih dneh prišel v Tebaido, potujoč po puščavi. Ko je prišel v bivališče tabenisijskih asketov, je poiskal njihovega arhimandrita, Pahomija po imenu, moža, nadvse spoštovanega in z milostnim darom  prerokovanja, ki pa mu je bilo prikrito to v zvezi z Makarijem. Ko ga je torej (Makarij) srečal, mu je rekel: “Prosim te, sprejmi me v svoj samostan, da postanem menih.” Pahomij mu je rekel: “Star si že, ne moreš živeti asketsko! Bratje so asketi, ti pa ne preneseš njihovega napora. In pohujševal bi se in jih preklinjal, ko bi odšel od tu.” In ni ga sprejel ne prvi ne drugi dan, vse do sedmega dne. On pa je vztrajal in ostal tešč, slednjič pa je rekel: “Sprejmi me, aba, in če se ne bom postil in delal kot oni, me ukaži vreči ven.” (Pahomij) je prepričal brate, da so ga sprejeli. Sestav tega samostana je vse do danes tisoč štiristo mož. Tako je vstopil. Nekaj časa je preteklo in nastopil je štiridesetdnevni post. Tedaj je videl, da vsak izvaja različno obliko askeze. Nekdo je jedel le zvečer, nekdo vsak drugi večer, nekdo vsak peti. Spet nekdo je stal vso noč, podnevi pa sedel. Namočil je torej obilico palmovih vej in se postavil na nek vogal; dokler ni bilo dopolnjenih štirideset dni in je nastopila pasha, se ni dotaknil ne kruha ne vode. Ni upognil kolena ne legel. Razen nekoliko zeljnih listov ni vzel ničesar, in še to ob nedeljah, da se je zdelo, da jé. Če pa je kdaj odšel zaradi svoje potrebe, se je kaj hitro vrnil in se postavil, ne da bi govoril s komer koli, ne da bi odprl usta, ampak je molče stal. Razen molitev v srcu in vej v rokah ni delal ničesar. Ko so ga videli, so se vsi asketi vzdignili proti predstojniku in govorili: “Od kod si nam privedel tega netelesnega, v našo obsodbo? Ali izženeš njega ali pa vedi, da bomo mi vsi odšli.” Ko je torej (Pahomij) slišal, kakšen je način njegovega življenja, je molil k Bogu, da bi se razodelo, kdo je ta. 16. Tedaj mu je bilo razodeto. In prijel ga je za roko in povedel v molilnico, kjer je bil oltar, ter mu rekel: “Pridi, menih. Makarij si, a si se skril pred menoj. Že dolga leta sem te želel videti. Zahvaljujem se ti, da si dal zaušnico mojim otrokom, da si ne bi domišljali zaradi svoje askeze. Odidi zdaj v svoj kraj; zadosti si nas izgradil! In moli za nas.” In tako počaščen je odšel.
Spet drugič je pripovedoval: “Potem ko sem izpopolnil vsak način življenja, ki sem ga želel, se me je polastila še druga želja, tako da sem hotel nekoč samo za pet dni storiti svoj um neodtrgan od Boga. Ko sem se odločil za to, sem zaprl celico in dvorišče, da ne bi nikomur odzval, in začenši z drugim dnem sem (tako) stal. Tedaj sem velel svojemu umu: ‘Ne spusti se dol z nebes. Tam imaš angele, nadangele, višnje moči, celotnega Boga. Ne spusti se dol z neba.’ Potem ko sem vzdržal dva dni in dve noči, sem tako razjezil demona, da je postal ognjen plamen in mi požgal vse v celici, tudi rogoznico, na kateri sem stal, je sežgal in mislil, da bom jaz v celoti pogorel.  Slednjič me je premagal strah in sem tretji dan odnehal, ne da bi zmogel svoj um narediti nevznemirjen, ampak sem se spustil v zrenje sveta, da mi ne bi pripisali domišljavosti.”
Nekoč sem se jaz nameril k temu svetemu Makariju in sem našel pred njegovo celico ležati duhovnika iz vasi, ki mu je bila vsa glava razjedena od bolezni, ki se imenuje rak, in na vrhu glave se mu je pokazala gola kost. Prišel je, da bi bil ozdravljen, a mu (Makarij) ni naklonil srečanja. Zato sem ga prosil: “Rotim te, imej usmiljenje z njim in mu daj odgovor.” Pa mi reče: “Ni vreden ozdravljenja. To mu je namreč poslano kot vzgojni nauk. Če pa hočeš, da bo ozdravljen, ga prepričaj, da se vzdrži bogoslužja. Opravlja namreč bogoslužje, čeprav je nečistnik, in zato ima vzgojno kazen; ozdravlja ga Bog. Ko sem to povedal nesrečniku, je pristal in prisegel, da ne bo nikoli več opravljal duhovniške službe. Tedaj ga je sprejel in rekel: “Veruješ, da Bog obstaja?” Rekel mu je: “Da.” “Mar  si lahko izigral Boga?” Odgovoril je: “Ne.” [Reče mu]: “Če spoznaš svoj greh in Božjo vzgojo, zaradi katere si to trpiš, se v bodoče popravi.” Tedaj je priznal krivdo in dal besedo, da ne bo več grešil in ne opravljal bogoslužja, ampak z veseljem sprejel laiški stan. Tako je nanj položil roko in v nekaj dneh je ozdravel, lasje so mu zrasli in odšel je zdrav.
Pred mojimi očmi so mu prinesli dečka, obsedenega s hudobnim duhom. Dal mu je roko na glavo in drugo na srce ter molil nad njim, dokler ga ni pripravil do tega, da je obvisel v zraku. Deček se je tedaj napihnil kot meh in se toliko razžaril, da je imel vso kožo vneto. Nenadoma je zakričal, skozi vsa njegova čutila je pritekla voda, uplahnil je in spet dobil mero, kot je bila prej. Predal ga je torej očetu, potem ko ga je pomazilil s svetim oljem in polil z vodo; ukazal je, naj se štirideset dni ne dotakne ne mesa ne vina. In tako ga je ozdravil.
Nekoč so ga nadlegovale misli nečimrnosti in ga izganjale ven iz celice ter mu predlagale, naj zaradi Božjega načrta osvoji (mesto) Rimljanov, da bi zdravil obolele: mogočno je namreč delovala v njem milost proti duhovom. Ko dolgo časa ni poslušal, a so ga še bolj preganjale, je padel na prag celice in noge potisnil navzven ter rekel: “Vlecite, demoni, in me potegnite ven! Jaz namreč s temi svojimi nogami ne grem. Če me morete tako odnesti, bom odšel.” In prisegel jim je: “Ležal bom do večera. Če me ne premaknete, vam nikakor ne bom poslušen.”  Dolgo je torej ležal na tleh, nato pa vstal. Ko je nastopila noč, so ponovno navalili. Napolnil je košaro dveh mernikov peska, si jo naložil na ramena in se spravil v puščavo. Tedaj ga je srečal Teosebij, čistilec, Antiohijec po rodu, in mu rekel: “Kaj nosiš, aba? Podaj mi svoj tovor in ne muči se!” On pa mu je rekel: “Mučim tistega, ki mene muči. Svetuje mi namreč potovanje v tujino, brez uzde je.” Dolgo se je tako pomikal po puščavi, in ko je izmučil telo, je šel v celico.
Ta sveti Makarij nam je pripovedoval – bil je namreč duhovnik: “Ob času razdeljevanja skrivnosti sem opazil, da asketu Marku nikoli nisem jaz dal daru, ampak mu ga je angel izročil z oltarja. Le členek roke tistega, ki je dajal, sem videl.”  Marko je bil tisti mladenič, ki je Staro in Novo zavezo znal na pamet, bil je nadvse blag, razumen kot le kdo.
Nekega dne sem našel primeren trenutek, že v njegovi najvišji starosti, in sem šel ter sedel pri njegovih vratih; imel sem ga za več kot človeka, ker je bil pač tako častitljivo star, in sem poslušal, kaj govori ali kaj dela. In bil je notri popolnoma sam, dosegel je že okrog sto let in je izgubil zobe, a se je boril s seboj in s hudičem in govoril: “Kaj hočeš, hudobni starec? Glej, poskusil si olje in vzel svoj delež vina. Kaj še hočeš, sivolasi požrešnež?” Tako je sramotil samega sebe. Nato še hudiču: “Mar ti sedaj še kaj dolgujem? Ničesar ne boš našel. Odidi od mene!” In kot da mrmra sam s seboj, se je pogovarjal: “No, daj, požrešnež sivolasi! Do kdaj bom s teboj?”
Pafnucij, njegov učenec, nam je povedal: “Nekega dne je vzela hijena svojega mladiča, ki je bil slep, in ga prinesla Makariju. Z glavo je potolkla po vratih dvorišča in vstopila, ko je on sedel zunaj, ter vrgla mladiča pred njegove noge. Svetnik ga je vzel, pljunil v njegove oči in molil, in pri priči je spregledal. In njegova mati ga je podojila, ga pobrala in odnesla.
Drugi dan pa je prinesla kožo velike ovce. In kakor mi je rekla blažena Melanija: “To kožo sem jaz prejela od Makarija kot gostinski dar.” In ali je kaj čudnega, če je on, ki je Danielu ukrotil leve, dal razumnost hijeni?
Rekel je, da ni pljunil na tla, odkar je bil krščen, bilo pa je šestdeseto leto, odkar je bil krščen. Na izgled je bil skoraj pritlikav, golobrad, dlake je imel le na ustnicah in čisto na koncu brade. Zaradi prekomerne askeze mu niti dlake na licu niso zrasle.
Nekoč sem prišel k njemu, naveličan vsega, in mu rekel: “Aba, kaj naj storim? Mučijo me misli, ki mi pravijo: Ničesar ne delaš, odidi od tu!” On pa mi je dejal: “Reci jim: Zaradi Kristusa jaz stražim zidove.”
Pokazal sem ti teh nekaj stvari od mnogih o svetem Makariju.

Pripravila Jasna Hrovat
Prevod dela pripravlja avtorica tega prispevka.

Historia monachorum in Egypto je povzročala velike preglavice raziskovalcem, ker je pravzaprav obstajala skupaj s Historia Lausiaca (HL v nadaljevanju) in so jo nekateri imeli kot del HL, t. i. daljše redakcije; Butler in mnogi z(a) njim pa se strinjajo, da sta to dve deli.
Mnogi podatki se razberejo iz same HL, zgoščeno pa so zbrani v Catholic Encyclopedia, s. v. Palladius, na medmrežju (z bibliografijo).
Več o tem (z bibliografijo in mnenji drugih komentatorjev) v: Butler, Cuthbert: The Lausiac history of Palladius, (I): a critical discussion together with notes on early Egyptian monachism. Cambridge: University Press, 1898 (ponatis Elibron Classics, 20006) (Text and studies ; VI, 1) (= Butler I); Butler, Cuthbert: The Lausiac history of Palladius, (II): the Greek text edited from the MSS. Cambridge: University Press, 1904 (ponatis Hildesheim 1967) (Text and studies ; VI, 2) (= Butler II).
Butler I, 238.
Spomnimo se npr. na stilite in dendrite, ki so bivali, se postili, bedeli in molili na stebrih ali drevesih, ali na ‘svete norce’, ki so hlinili norost.
Prim. The Blackwell dictionary of Eastern Christianity, Oxford, 2002, s. v. ascetism (in druga gesla).
Prim. npr. Guillaumont, A.: Le problème des deux Macaires dans les Apophthegmata Patrum, v: Irénikon 48/1975.
Makarij Egiptovski, imenovan tudi Veliki, je bil Egipčan, rojen okrog leta 300; najprej je bil gonjač kamel v Wâdi en Natrûn, Dolini solitra, in je trgoval s solitrom. Bil je posvečen v duhovnika in živel kot samotar v vasi, po lažni obtožbi pa je – čeprav se je izkazalo, da je nedolžen – odšel v puščavo. Občudoval je Antona Velikega in ga vsaj dvakrat obiskal. Bil je eden od ustanoviteljev puščavskega življenja v sketski puščavi, kjer ni bival vedno na enem mestu, ampak potoval naokrog – kot poroča Kasijan, je bil eden prvih, ki je ‘našel način, kako naseliti Sketis’. Po ljudskem koptskem in egiptovskem izročilu tudi ime Sketis pomeni ‘tehtnica srca’: kerub naj bi položil roko na Makarijevo srce, kot da ga tehta, kajti puščava naj bi postala kraj, kjer se tehtajo srce in misli. Omenjajo ga tudi Dorotej iz Gaze, Abecedna zbirka apoftegem in Historia monachorum in Egypto, pripisujejo mu mnogo spisov, čeprav je po pričevanju Genadija (De viris illustribus 10, PL 58, 1065) zapustil le en spis – pismo mladim menihom. (Kadar je ime Makarij zapisano brez vzdevka, gre praviloma za Makarija Egiptovskega in ne za Makarija Aleksandrijskega.
Prim. Ps 5,7.
poslušal: db. prenesel.
Ps. 91,10.
Prim. 2 Kr 5,20-27.
Gr. kilikísion, verjetno količina po cilicijski meri; npr. kilikismós pomeni cilicijsko, tj. kruto in pijansko, vedenje.
funtov gl. op. k 10,2.
Imenovali so ga tudi Makarij Meščan, Politikós, kajti Aleksandrija je v Egiptu veljala za ‘mesto’, pólis, v nasprotju z ostalo deželo, hóra. Rojen je bil okrog leta 293, bil najprej trgovec, nato je postal puščavnik in duhovnik v Kelijah in bil eden od Pahomijevih učencev; znan je postal po izrednih asketskih podvigih, bojih z demoni in znamenjih. Skupaj z Makarijem Egiptovskim je bil izgnan med letoma 373 in 375 zaradi arijanske gonje, vendar sta se čez čas lahko vrnila v puščavo. Umrl je okrog leta 393, kmalu zatem, koga je srečal Paladij kot duhovnika v naselju Kelije. Tudi v Apophthégmata pátrum, v abecedni zbirki, mu je posvečenih nekaj apoftegem.
To je pravzaprav v nasprotju z načelom, ki se tolikokrat ponavlja v apoftegmah: Ne meri se (z drugimi); prim. npr. v slov. prevodu Izreki svetih starcev, nav. d., Stvarno kazalo, s. v. Ne meri se!,  Aba Besarion 10 itn. Trije izreki Makarija Meščana so tudi v Abecedni zbirki, vendar ga prikažejo v drugačnem duhu – predvsem v odnosu do drugih.
Gr. xéstes, lat. sextarius.
Janes in Jambres sta imeni, ki ju je judovsko izročilo dalo egipčanskima vražarjema, omenjenima v 2 Mz; prim. 2 Mz 7,11.22 idr.; 2 Tim 3,8.
Ni zanesljivo ugotovljeno, za kateri kraj gre.
Gr. kalógeros; izraz, ki ga klasična grščina ne pozna: dobri, častitljivi starec, kar nato pomeni ‘menih’.
Misel (grško logismós) pomeni proizvod razuma, diskurzivnega mišljenja (ne toliko uma, vrojene sposobnosti); skoraj dosledno je to ‘slaba misel, skušnjava’, s katero se puščavski očetje bojujejo; vendar je lahko tudi brez negativnega prizvoka, npr. v 19, 7.
Gr. oikonomía.
Tj. podeljevanja obhajila.
Tj. žrtve oz. hostije; gr. prosphorá.
hudobni starec, gr. kakógeros: v nasprotju z izrazom kalógeros, dobri starec, ki dobi nato pomen meniha; prim. op. 21.
Prim. Mt 17,17.
Rojen je bil v začetku četrtega stoletja. Omenjen je tudi v Abecedni zbirki in pri Kasijanovih Pogovorih. Najprej je živel v samostanu, nato je postal samotar; nanj je močno vplival Anton Veliki, ki mu je tudi svetoval življenje v samoti. Bil je tudi učenec Makarija in je nasledil Izidorja kot duhovnik. (V času, ko je Kasijan obiskal Egipt, je načeloval štirim samostanom v puščavi.) Velja za enega od štirih puščavskih očetov, poleg Mojzesa in obeh Makarijev, za katere je Kasijan rekel, da izredno združujejo ljubezen do samote, popolno odpoved svetu in neizčrpno ljubezen do bratov.
Prim. Mr 8,23.
Prim. Lk 18,43.
Prim. Dan 6,23.