Himne o veri 81-82

Efrem Sirski

O biseru

Himna 81

I

V enem od dni biser
vzel sem bratje moji, videl sem v njem skrivnosti
otroke kraljestva, podobe in like
te vzvišenosti. Postal je vrelec
in pil sem iz njega skrivnosti Sina.

Odpev: Blagoslovljen bodi tisti, ki je z biserom primerjal kraljestvo na višavah.

II

Položil sem ga, bratje moji, na dlan svoje roke,
da bi ga preiskal. Ko sem ga zrl
iz ene strani: nastala so obličja
z vseh strani, preiskovanje Sina,
ki je nedostopen, saj je ves luč.

III

V tej presojnosti videl sem Presojnega,
ki ga ni moč zamegliti; in v njegovi čistosti
veliko skrivnost: telo našega Gospoda,
ki je sojno. V njegovi nedeljivosti
sem videl Resnico, ki je nedeljiva.

IV

Bila je tam Marija, nje videl tam sem
čisto spočetje. Postalo je Cerkev
in znotraj nje Sin; oblak je podoba
nje, ki Ga je nosila. In nebesa skrivnost,
iz katere je sijala bleščeča lepota.

V

Videl znotraj sem Njegova znamenja in Njegova zmagoslavja
in Njegove vence. Videl sem Njegovo pomoč
in Njegove pridobitve, v skritosti
in razkritosti. Postal mi je večji kot
barka, v kateri sem blodil.

VI

Videl v njem sem skrivališča brez senc,
saj je sin luči. Like, govoreče
brez jezikov; zvok skrivnosti
brez ustnic. Harfo tišine,
ki brezglasno daje pesem.

VII

Šofar je zašepetal in grom zamrmral:
»Ne bodi smel; pusti reči skrite,
vzemi razkrite.« Videl sam na jasnem nebu
dež nikdar videni. Pršo, s katero moja ušesa
kakor od oblaka so bila napolnjena z razlagami.

VIII

In kot ta mana, ki sama
je zadovoljila ljudi s svojimi mnogimi okusi
namesto hrane, tako me je nasitil
biser namesto knjig,
s svojimi besedili in tolmačenji.

IX

In če bi moral vprašati, ali še več je
drugih skrivnosti, ne bi imel ust,
da bi jih slišal, ne ušes,
da bi me slišal. O ti, brez čutov,
od katerega prejel sem nove čute, ki nisem jih nikdar imel!

X

Odgovoril je in mi rekel: Sin morja
sem, neskončnega. Toda od tega morja,
iz katerega sem se vzdignil, večji je zaklad
skrivnosti v moji notranjosti. Preiskuj morje,
a ne preiskuj Gospoda morja!

XI

Videl sem potapljače, ki so spustili se za mano,
vrnili so se k kopnemu iz srede morja,
prestrašeni. Niti za en sam hip
niso mogli vztrajati. Kdo bi namreč mogel
zreti in preiskovati brezna Boštva?

XII

Valovje Sina je polno pomoči,
a tudi nevarnosti. Mar nisi videl kako
valovje morja, zlomi
ladjo, če se upira? Ko pa popusti
in ne nasprotuje, je rešena.

XIII

V morju so izginili vsi Egipčani,
čeprav niso (vsi) zasledovali. In ker niso oprezovali,
je zemlja pogoltnila celo Hebrejce.
Kako naj bi ti preživel? In Sodomčani?
Ogenj jih je použil. Kako boš ti oproščen?

XIV

Ob tej grozi ribe v morju
so se trepetajoč obrnile k nam: imate mar
srce iz kamna, da to berete
in vendar tako blodite? O velik strah,
zakaj predolgo tiho je že bila pravičnost.

XV

Iskanje je pomešano s priznanjem:
kaj bo zmagalo? Dviga se slava
obenem s spoznanjem z jezika:
čemu bo prisluhnil? Preiskovanje in molitev
iz enih ust, in kaj bo poslušal?

XVI

Tri dni sosed v morju
bil je za nas Jona. Morske živali
so trepetale: »Kdo more ubežati
Bogu?« Jona je ubežal
in vendar si Ga drznete preiskovati.

Himna 82

I

Čemu si podoben? Naj govori tvoj molk
tistemu, ki te posluša. S tihimi usti
nam govôri, zakaj tistemu, ki posluša
šepet tvoje tišine, tvoja skrivnost naznanja
tiho našega Gospoda!

Odpev: Blagoslovljen tisti, ki je z biserom primerjal kraljestvo na višavah

II

Tvoja mati je devica morja,
ne da bi se poročil z njo. V njegovo naročje je padla,
ne da bi vedel za njo. Tvoje spočetje je bilo v njem,
ne da bi z njo občeval. Judinje
tvoj lik bo grajal, ko ga bodo nosile.

III

Ti si edini, katerega rojstvo je
med vsemi dragulji podobno Njej –
Besedi na višavah, ki je edinstveno
rodila Najvišjega. Dragi kamni
skrivnostno vzvišenim ustvarjeninam so podobni.

IV

O vidno rojeni nevidne maternice,
o velika skrivnost, tvoje čisto spočetje
ni rabilo semena. Brez občevanja
je bilo tvoje čisto rojstvo. In brez bratov si,
zakaj tvoje rojstvo je edino.

V

Naš Gospod ima brate in nima nobenega,
saj je Edini, o samotni,
velika skrivnost, edinstven
je tvoj lik, a v kraljevski kroni
imaš brate in sestre.

VI

Dragoceni dragulji bodo tvoji bratje,
skupaj z berili in biseri
so kakor tvoji spremljevalci, zlato pa bo
kakor tvoji sorodniki: Kralj kraljev
naj nosi krono, narejeno iz tvojih ljubljenih.

VII

Ko si se vzdignil iz globin morja –
živi grob –, si pridobil to
čudovito vez bratov, potomcev
in sorodnikov. Kot klas pšenice na steblu
si ti v kroni, med mnogimi.

VIII

In dolg ti je povrnjen
pravično, da iz tega brezna vzdigneš se
v čudovite višave. Klasje rodila so
stebla na polju. Tebe pa nosi
glava Kralja na Vozu.

IX

O sin vodovja, ki je zapustil morje,
v katerem si bil rojen, ki h kopnemu se je vzdignil,
kjer bil si ljubljen. In ljubili so te ljudje, zgrabili te
in bili oboževani s tabo. Kakor ta Otrok,
ki so ga ljubila ljudstva in se okronala z Njim.

X

V skrivnosti in resnici poteptali Leviatana
so smrtniki: krščeni se kakor potapljači slečejo
in se oblečejo v mazilo. Kakor skrivnost Maziljenca
so te zgrabili in se vzdignili. Slečeni dušo
ugrabili so iz žrela Razbesnjenega.

XI

Tvoja narava je podobna molčečemu Jagnjetu
v svoji blagosti. Četudi ga človek prebode
in vzame in obesi na svoje uho,
kot je bilo na Golgoti, tem bolj sije
vse svoje žarke na tiste, ki ga zrejo.

XII

V tvoji lepoti je upodobljena lepota Sina,
ki je oblekel trpljenje: žeblji so šli skozenj.
Šilo je šlo skozte, tudi tebe so prebodli,
kakor so Njegove roke. In ker je trpel, kraljuje,
kakor je po tvojem trpljenju večja tvoja lepota.

XIII

Če bi ti prizanesli, te ne bi ljubili,
zakaj če si trpel, zdaj kraljuješ. Simon Skala
se je usmilil Skale, po kateri vsak je, ki jo udari,
ranjen. Zavoljo Njegovega trpljenja
višave in brezna občuduje zdaj Njegova lepota.