Giuseppe Sovernigo: religione e persona – psicologia dell’esperienza religiosa Jul02

Tags

Related

Share

Giuseppe Sovernigo: religione e persona – psicologia dell’esperienza religiosa

Špela Pahor

Edizioni Dehoniane Bologna, 1990 (376 str.)

Med vsemi naslovi tujih knjig, ki sem jih našla v vzajemni bazi Cobiss, če sem vtipkala iskalna gesla religija in antropologija, me je prav naslov te knjige najbolj pritegnil. Nekaj seveda tudi zaradi italijanščine, ki mi je bližja od kakega drugega tujega jezika. Predvsem pa zaradi naslova, saj sem se že večkrat spraševala o tej temi. Zanimala me je človekova izkušnja vere v okviru katoliške religije, ki je prevladujoča  religija našega okolja. Psihologija religije pa meji na antropologijo religije in prav gotovo lahko veliko pripomore k poznavanju in razumevanju tega pojava.

Razlog, da sem se odločila za delo katoliškega avtorja pa je v mojem  prepričanju, da lahko le nekdo, ki je pojavu, ki ga raziskuje, naklonjen, dojame vsaj to človeško plat pojava religije. Že Durkheim je namreč rekel, da se je treba z religijo soočiti v enakem duševnem stanju kot vernik. Ni potrebno, da je raziskovalec veren, a sposoben naj bi bil odložiti svojo nevero in v raziskovanje religije prinesti vsaj malo verskega čuta, sicer ne more govoriti o njej. Veri sovražen raziskovalec pa lahko razkriva le svojo netolerantnost in svoje  predsodke do raziskovane teme. Ameriška raziskovalca Stark in Finke sta v knjigi The Acts of Faith celo ugotovila, da se je znanstveni študij religije v ZDA razvil šele, ko so se z njim začeli ukvarjati verni. Res pa je, da lahko religija ljudi sociološko ločuje in da bi bilo morda bolj prav ali vsaj koristno, da se raziskave usmerijo tudi k duhovnosti, ki je tista notranja sila, ki ljudi zbližuje, ki jim omogoča, da rastejo kot posamezniki. 
O današnjih psihologih  pa je že raziskovalec G. W.  Allport zelo lepo povedal, da se o seksu pogovarjajo z odkritostjo, ki je vredna kakega Freuda ali Kinseya, zardevajo pa, ko bi morali spregovoriti o religioznih čustvih. 
Ker je situacija na slovenskem terenu skoraj prav takšna (velikokrat veri nenaklonjena, celo sovražna ali pa  pred njo sramežljivo povešamo oči), se mi zdi branje študij, ki jih prispevajo verni ali veri naklonjeni avtorji, še bolj pomembno.

Avtor Giuseppe Sovernigo je italijanski katoliški duhovnik, ki na različnih univerzah predava psihologijo in psihologijo religije. V svoji knjigi Religija in oseba – psihologija religijske izkušnje na skoraj štiristo straneh skuša prikazati, da pomeni biti resnično religiozen vzpostaviti zrelo razmerje med vero in življenjem, ta združitev vere in življenja v celoto pa se meri po sposobnosti darovanja sebe Popolnoma Drugemu – nekomu, ki se popolnoma razlikuje od naših želja. V tej luči raziskuje tudi krščansko versko izkušnjo, ki jo prav ta sposobnost med vsemi religijami še najbolj zaznamuje. Za kristjana je vera dar, ki pa zahteva človekovo osebno sodelovanje posebno na treh področjih: odločiti se za namen svojega življenja, oblikovati versko naravnanost, osvoboditi se občutkov krivde, ki so vezani na pojem greha. Šele ko se religija sreča s tako notranjo človekovo pripravljenostjo in se vsidra v središče njegove osebe, lahko dobi svoj pravi izraz in postane središčna  in najbolj dinamična poteza osebe ter jo usmerja k vedno novim in pozitivnim obzorjem.

Svoje delo je avtor razdelil v dva dela in deset poglavij. V prvem delu razmišlja o strukturi religije, njenem nastanku in posebnostih religijskega vedenja, o konstitutivnih elementih  religije in različnih percepcijah svetega, o odnosu med religijo in osebo. Posebno poglavje je namenjeno intrapsihični dinamiki in odnosu  različnih tipov osebnosti do religije. V naslednjem spregovori o razmerju med čustvi in religijo in analizira oblike čustvene zrelosti ali čustvene nezrelosti, kar se povezuje tudi z zrelim ali nezrelim odnosom do religije oziroma zrelo in nezrelo vero. Govori tudi o naši sposobnosti sprejemanja in razumevanja simbolne in religijske govorice ter o primerih, ko je sposobnost dojemanja simbolov  izkrivljena in popačena ter o posledicah le tega na našo religioznost. V drugem delu spregovori o dinamiki religije ter razmišlja o zreli religioznosti  kot o samodarovanju, samopodarjanju.   Nazadnje spregovori še o religijskih držah. Delo zaključi z mislijo, da ima religija  kot središče človekovega življenja  pomemben vpliv na njegovo delovanje v svetu in na njegovo osebno srečo.

Tako se delo uvršča med tista dela s področja psihologije religije, kjer je v ospredju študij religioznosti same za razliko od mnogih drugih, kjer so ravno ti osrednji vidiki, ki lahko pripeljejo do globljega razumevanja religioznega vedenja, zanemarjeni. Po svoje je to seveda razumljivo, saj so religijski pojavi mnogovrstni, raznoliki in številni, prav tako pa so številne tudi smeri v psihologiji. Zato je skoraj nemogoča enotna psihologija religije na splošno.

S pojavom religije so se ukvarjali psihologi od Freuda dalje. Čeprav je ta razvijal teze o v podzavest potisnjenih konfliktih, ki so nastajali v spopadu z družbenimi normami in povezoval idejo Boga z avtoriteto očeta in drugih družbenih avtoritet, pa je kasneje trdil, da obstajajo poleg elementa očeta v ideji Boga še mnogi drugi elementi, ki  jih psihoanaliza ne more pojasniti. Proti koncu svojega življenja pa je prišel do spoznanja, da je v vsem, kar je povezano z začetki religije, nekaj velikega, nekaj, na kar njegove prejšnje raziskave niso mogle dati odgovora. Zaslutil je najbrž, da njegove pozitivistične znanstveno raziskovalne metode ne ustrezajo povsem pri pojasnjevanju takega pojava, kot je religija. 
O religiji so razmišljali  tudi humanistični psihologi, med njimi Fromm. Zanje je značilno pozitivno dojemanje človeške narave. V središču te miselnosti je subjekt, ki na vse,  tudi na religijo gleda z vidika uporabnosti. Vse naj pripomore k njegovi  veri vase, njegovemu zorenju,  samorazvoju in samozaupanju. Za Fromma je bila religija vsak sistem misli in dejanj, ki družbeni skupini daje neko orientacijo in nek objekt, kateremu se lahko posvetimo. (In čemu se v današnji potrošniško naravnani družbi najbolj posvečamo? Saj nam ni več nič sveto, niti zemlja, na kateri živimo, niti človeško življenje, da o presežnem niti ne govorimo.) Tako postane religija psihični produkt, psihična potreba in končno projekcija poljubnih želja. Osrednja človekova težnja pa naj bi bila po Frommu težnja po samouresničitvi. 
Za V. Frankla je bila osnova človekovega delovanja volja do smisla. Ta je hkrati težnja in naloga, je gonilo človekovega življenja, ki si pripoji tudi religijsko funkcijo. 
Nekateri krščanski psihologi  so poudarjali človekovo potrebo po veri, njegovo hrepenenje po miru in sreči ter iskanje smisla življenja. V tem hrepenenju so videli prisotnost Boga. Spet drugi so poudarjali pomen verskega izkustva, predvsem močna notranja doživetja.

Za razliko od doslej na kratko predstavljenih teorij, pa se avtor  v tem delu sprašuje, ali se da pojav religije razložiti le s človekovo psihološko  potrebo po religiji. Meni, da je upoštevanje drugega pola  religijskega dialoga, to je pojma transcendence, osrednjega pomena za pravilno psihološko interpretacijo religioznosti.  Upoštevali naj bi možnost, da se ta transcendenca lahko človeku odkrije, mu na nek način pokaže svojo voljo, po drugi strani pa tudi človekovo psihično sposobnost, da se temu dialogu odpre, da odkriva to voljo kot vir resnice, čeprav se le ta ne razkrije vedno takoj in čeprav je nad običajno logiko, ter v njegovem sprejemanju te volje kot višje in obvezujoče, tudi kadar se razlikuje od njegovih trenutnih želja.

Tudi različni drugi avtorji ugotavljajo, da se pojava religije ne da celostno razložiti s pomočjo psihologije, niti s pomočjo tistih struj antropologije, ki ne upoštevajo človekove sposobnosti, da z Najvišjim Bitjem vzpostavi dialog. Zato zagovarjajo interdisciplinaren pristop, ki bi osvetlil elemente, značilne za pojem religije ter postavil pojav religije v določen okvir. Na religijo gledajo kot na celoto, ki jo sestavljajo jezik, čustva, verovanja, načini obnašanja in vedenja ter znaki, preko katerih se vernik postavi v oseben odnos z nadnaravnim bitjem (ali bitji). Nadnaravno pa jim pomeni nekaj, kar ne pripada ne naravnim silam, ne človeškim zahtevam, pač pa je transcendentno, torej Popolnoma Drugo. Le tak pristop lahko omogoči medkulturne primerjave. Na ta način je lahko F. Heller primerjal sedem različnih  svetovnih religij in odkril nekaj skupnih točk, med katerimi je najpomembnejša prav transcendentna resničnost kot bistven element pojava religije. Drug pomemben element pa je razodetje transcendentnega bitja, ki se na neki točki vključi v človeško zgodovino ali se da prepoznati po znamenjih ter po njih postane človeku blizu.

Giuseppe Sovernigo izhaja iz misli, da je človek svobodno in zavestno bitje, ki razmišlja o sebi  in je poklican, da raste v svojem zavedanju sebe in v svoji svobodi. Človek je v sebi razdeljen, v njegovi notranjosti se dogajajo napetosti med zavestnim in nezavednim, željo in omejitvami, smrtjo in nesmrtnostjo, prisotnim in presežnim, svobodo in nujo. Sposoben je transcendence, to je odpreti se božjemu in razumeti božja znamenja. Zato avtor skrbno analizira to kompleksno človeško naravo, v kateri se kaže tudi vera v božje razodetje. Osvetljuje, kar v človekovi zavesti ali v njegovem nezavednem pripada področju vere, pojasnjuje  motive in dinamiko, ki človeka pripeljejo do vere ali nevere, do zrele ali nezrele vere.

Vendar ne istoveti celoto religije s psihično resničnostjo. Religiozno vedenje vedno povezuje s celotno človekovo osebnostjo, ki je na poti osebne rasti;  to vedenje  je namreč izviren izraz njegove človečnosti, pa tudi znak njegove zrelosti. Zato daje poseben poudarek verskemu oblikovanju, verski vzgoji. Religija je zanj sredstvo celostne rasti. Naloga vsakega vernika je, da  v različnih starostnih obdobjih na novo vzpostavi enotnost med vero in življenjem. Življenje naj bi se napajalo iz vere, iz nje raslo tako na osebnem kot na skupnostnem nivoju ter na različnih področjih in v različnih okoljih: pri delu, v kulturi, družbenih in čustvenih razmerjih, znanstvenem raziskovanju, prostem času, v zgodovini in tudi v sekularizirani in pluralistični družbi.  Živeti  v notranjem ravnovesju, celostno osebno rasti, poiskati odgovor, zakaj smo tukaj, živeti v veselju, za katerega smo rojeni … vsa ta vprašanja so povezana z religijo. Če jim ne posvečamo dovolj pozornosti, če naše življenje ne raste iz naše vere, pride do razkola; takrat gledamo na življenje črno belo ali pa smo ravnodušni, naše življenje postane bledo, zapiramo se pred novimi obzorji, ostajamo v mejah vsakdanjega, znanega, polni predsodkov, strahov, ki nam zapirajo nove poti, v sebi razdeljeni, nesposobni odgovoriti na izzive. Toda kako doseči to notranje ravnovesje, uskladiti svoje versko prepričanje s svojim življenjem, kako postati notranje trdna in skladna osebnost, kako oblikovati osebno, zrelo vero?

Avtor meni, da psihologija religije s svojimi izsledki lahko veliko pripomore k vzpostavljanju tega ravnotežja med vero in življenjem. Človeku lahko pomaga najti pravo pot v življenju, pot samopreseganja, pot, ki je samo njegova, za katero je ustvarjen; in čeprav je ta pot omejena, lahko le na njej doseže rodovitnost in polnost življenja.

Njegova misel je, da le iz vse večje povezanosti, skladnosti med osebo in religijo lahko raste povezanost, skladnost med vero in življenjem. To pa se lahko zgodi le, kadar je človek sposoben odgovoriti na klic in predlog Popolnoma Drugega. Le tako lahko postane bolj trden v svoji človečnosti in v svoji religiji, notranje skladen, odgovoren do osebne in skupne resničnosti. Živ odnos s Popolnoma Drugim človeku omogoči, da postane aktiven in moder sodelavec v  »odrešenjskem načrtu«; le ta v procesu  nenehnega samopreseganja prežema, ozdravlja in uresničuje osebo in skupnost.

V skrbi za človeka se tako avtor zavzema tudi za versko vzgojo, vendar ne tako, ki je predvsem šolsko in intelektualno usmerjena. Taka vzgoja naj bi le prebujala verski čut  in pokazala, da imajo religiozne vrednote veliko povezovalno moč. Najpomembnejša naloga verske vzgoje je uravnovesiti  verske vsebine in njihovo moč povezovanja; učenje pravih in pristnih verskih drž , ki se tako zelo razlikujejo od nepravih, nepristnih, značilnih za nezrele osebnosti, polne obrambnih mehanizmov. Odprtost za lastno resničnost in za oseben odnos z Bogom so trden  temelj za odprtost in delo za druge.

Če pa hočemo res razumeti verske vsebine, se ne smemo ustavljati pri dobesednih razlagah verskih zgodb. V današnjem času, ko hočemo vse logično urediti,  verske zgodbe res zvenijo nekam pravljično. Našega čustvenega življenja pa marsikdaj ne moremo izraziti z besedami. Da so v nas duševne sile,  ki jih ne moremo dojeti, je vedel že Jung. Marsikaj, česar z vsakdanjo govorico ne moremo zaobjeti, je skrito v simbolnih predstavah, tudi v verskih simbolih in zgodbah. Morda bi se morali vsi, verni in neverni, bolj potruditi in skušati razumeti, kaj nam simboli in zgodbe neke religije sporočajo. Sicer verni ostajajo na ravni, ko lastno vero izrabljajo na primer za uveljavljanje premoči ali se čutijo moralno vrednejše in kar je še takih odklonov, neverni pa se verskim zgodbam posmehujejo (saj menda poznate tisto istrsko ljudsko pesmico, ki se je pela v veselih družbah ob gostilniških  mizah v naših obalnih mestih: »Se la Madonna e Vergine, di chi son figlio io?«)… pa če bi ostalo pri takem nedolžnem humorju, bi bilo še vse lepo in prav.

Za osvetlitev  misli o povezovalni moči verskih vsebin pa si lahko pomagamo tudi z odlomkom iz knjige Evangeliji na rešetu psihoanalize francoske psihoanalitičarke Françoise Dolto, ki je v evangeljskih zgodbah odkrivala zakonitosti nezavednega. Zgodba o usmiljenem Samarijanu  ji je tako razodevala »neko nezavedno dinamiko solidarnosti med ljudmi, ki so si neznanci, nepoznani, pa tudi neko notranjo kohezivno, povezovalno dinamiko, ki se razodeva vsem in vsakemu od nas… Zdelo se mi je, da nam nauk te prilike razodeva sveto – če smem tako reči – sovčlenjenost ljubezni in svobode, kar zadeva razmerja med posamezniki, oziroma občutja svobode in občutja ljubezni, kar zadeva duševno sestavo želečega subjekta v vsakem od nas.«  Ter nadaljuje: »In vi? Si vi ne želite, kot jaz, da bi dospeli tja, kjer je On, kjer ga iščemo, ko nas je vendar vse povabil – otroke, divjake, izgubljence, izobražence, vse – s svojimi besedami in dejanji, miljnimi kamni poti, ki jo moramo premeriti, prav do konca časov?«

Pri pisanju tega dela, ki ga zaznamuje širok pogled na človekovo osebnost in ideja o njegovi zmožnosti samopreseganja,  se je avtor opiral na izsledke drugih znanstvenikov  ter na lastne klinične izkušnje pri svetovalnem delu z ljudmi. Branje njegove knjige prav dobro kaže, kako je kritičen tudi do pripadnikov lastne vere in kako se trudi za jasno razlikovanje med pojmi zrela in nezrela osebnost ter zrela in nezrela vera. Svoja razmišljanja podkrepi s primeri  iz življenja tistih, ki svojo vero živijo na pristen, odkrit način ter onimi, ki še niso dosegli stopnje zrele vere. (Zdi pa se, da se nasprotniki vere vedno obregnejo le ob take nezrele vernike.)

Danes živimo v času, ko naj bi bilo spoštovanje verskih prepričanj del človekovih pravic. In če še toliko zamerimo Cerkvi njeno zgodovino, bi morali vedeti vsaj, da so tudi znotraj nje različne struje (v času družbenega  razslojevanja in socialnih razlik se zdi na primer  krivično in neobjektivno spregledati prizadevanja krščanske levice), verska gibanja in posamezniki, ki se trudijo za rast v resnični veri, za globlje razumevanje verskih sporočil,  za medverski dialog in predvsem za udejanjanje svoje vere v vsakdanjem življenju. Zato se zdi prav, da se seznanjamo ne le z zunanjimi oblikami verskega življenja in verskimi običaji, potmi in stranpotmi neke religije, pač pa tudi s tisto notranjo silo verskih sporočil, ki vpliva na ljudi, da želijo živeti po veri, v kakršno so se rodili ali si jo izbrali. Saj tudi poti in stranpoti, celo zablode posameznega človeka lahko spoznamo le, če vemo za notranje motive njegovega delovanja.

Če torej Françoise Dolto zapiše: »Življenje, učinek večno nove resnice, ki ga prebiranje evangelijev sproži v srcu in umu, sta vedno svež poziv, naj presežemo svoje zavestne logične procese…«, jo Mali princ dopolni: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.« 
Da naj v srcu ne bo prostora za predsodke ali za hudobijo, pa nas učijo verska besedila vseh velikih svetovnih religij. Pa če so še tako podobna pravljicam. Sicer pa je slovenska psihologinja Zdenka Zalokar Divjak o pravljicah zapisala: »Vsi ljudje smo nagnjeni k temu, da se obnašamo agresivno, asocialno, sebično, pod vplivom jeze in strahu. Vendar je prepričanje, da se zločin ne izplača, veliko bolj delotvorno. Pravljica nas uči, da se ne izplača prepustiti se trenutnim potrebam oziroma željam, čeprav človek tej svoji naravi večkrat podleže«. Zelo podobno verskim naukom, kajne?

Ampak to je že čisto druga tema. Da se ne bi preveč oddaljila od obravnavane knjige, v kateri je govora o ravnovesju med  vero in življenjem, naj zaključim z mislijo teologa Eugena Drewermanna, ki meni, da nimamo čisto nič od tega, da ugotavljamo, dokazujemo in se prepiramo o tem, ali so svetopisemske zgodbe (sam govori pravzaprav o Jezusovih prilikah) pristne, resnične, ali so podobe, prispodobe, metafore, parabole ali alegorije… Nasprotno, sprašuje se, kaj bi bilo, če bi  te prilike najprej eksistencialno razumeli in živeli? Bi se naš odnos do človeka in do presegajočega spremenil? 
Če začnemo razmišljati s tega vidika, potem verske zgodbe lahko nagovorijo prav vsakega človeka, vernega ali nevernega.

Tudi knjiga Religione e persona je pisana za slehernega, ki ga zanimajo vprašanja psihologije religije. Verniki (teologi, kleriki in laiki) bi se lahko večkrat kritično pogledali v njenem zrcalu. To pa zna biti včasih tudi težko. Psihologa in teologa Antona Trstenjaka, ki je med številnimi knjigami izdal tudi Pastoralno psihologijo, v kateri je lepo opisal značaje posameznih tipov vernikov, nevernikov  in duhovnikov,  prav zaradi njegove resnicoljubnosti in poštenosti marsikdo ni maral. 
Trstenjak pravi tudi, da versko (in vsako svetovnonazorsko prepričanje) pomeni osebno prisvojitev (verskih) vrednot. »Ves človek, cela njegova osebnost je zavzeta za idejo, ki jo zagovarja. Če bi torej moral svojo misel zapustiti, bi se mu zdelo, kakor da se je izneveril sam sebi. Osebno prisvojena misel ali prepričanje ni le nekaj v suhem razumu, nekaj njegovi osebi tako rekoč od zunaj dodanega, ampak je del njega samega, posega v jedro njegove osebnosti.«
Le pozornemu in občutljivemu opazovalcu bodo izkušnje ob stikih z ljudmi vsakič  znova odkrivale in potrjevale, da je to še kako res. 
Nekaj znanja s tega področja zato koristi vsakemu raziskovalcu, ki se želi bolj poglobiti v študij antropologije religije ali kake druge vede, ki se ukvarja z vprašanjem religije. Saj tudi na tem področju menda velja indijanska modrost: »Če hočeš razumeti nekega človeka, moraš prehoditi vsaj nekaj milj poti v njegovih mokasinih.«