Na straneh knjige Rojstvo filozofije se skrivata eden izmed najizvirnejših filozofov po drugi svetovni vojni in ena izmed najdrznejših teorij uma, kar jih je bilo kdaj razvitih v zahodni misli.

Giorgio Colli (Torino, 1917 – San Domenico di Fiesole, 1979) je bil za takšno teorijo dobro podkovan. Bil je prvi prevajalec Aristotelovega Organona v italijanščino in njegov komentator ter avtor nepozabnega prevoda Kritike čistega uma, katerega besedilo imajo izvedenci, tako kot stare prevode klasikov, za »nosilca različic«, ki lahko vzvratno pojasnjujejo izvirnik. Bil je tudi izdajatelj, ki si je skupaj z Mazzinom Montinarijem pridobil svetovni sloves s kritično izdajo Nietzschejevih del (razen v nemščini je izšla tudi v angleščini, francoščini, japonščini in italijanščini), prevajalec Platona, predsokratikov in Schopenhauerja ter glavni urednik uglednih zbirk, namenjenih filozofiji in antičnim piscem. Predvsem pa je bil filozof, prekaljen filolog in izstopajoč razpravljavec na področju kulture po drugi svetovni vojni.

Kljub temu je najdragocenejši del njegove misli tisti, ki ga ni bilo mogoče zaupati pisanju. Colli je bil pravi učitelj: izreden pedagog, ki je dal najboljše od sebe v neposrednem stiku z učenci in prijatelji. O tem pričata razpon zanimanja njegovih učencev in vrsta tistih, ki so mu tako ali drugače priznali svoj intelektualni dolg.

Naj omenim pripetljaj z enim izmed študentov januarja 1976 na univerzi v Pisi. Colli, ta edinstveni človek, se je ves zatopljen v predavanje o Parmenidu, na katero je prišel z rahlo zamudo, prikazal molče, ostajajoč v osupljivi razdalji. Počasi je snel površnik, se brez naglice postavil za kateder in začel svojo lectio s tem, da je slušatelje vprašal, ali bi kdo rad kaj rekel. Nesrečnemu odjemalcu ni po koncu predavanja prišlo na misel nič boljšega kot to, da se je vestno obrnil nanj z vprašanjem o nečem bibliografskem v zvezi s pravkar končanim razmišljanjem. Colli se je obrnil in študentu z nezamenljivim nosljajočim in zategnjenim glasom odgovoril: »Daj no, knjige ne rabijo ničemur.« Kot mi je bilo rečeno, je potem šel iz dvorca, v katerem so potekala predavanja o antični filozofiji, svojo pot.

Collijeva knjižica podaja splošno in nadrobno teorijo ustne matrice grške filozofije. Njegov prvi nauk se glasi: v šoli arhaične Grčije se je zahodni lógos v temelju izoblikoval kot dialégesthai, kot živa dialektika med sogovorcema, ki sta svoje razpravljanje postopno ostrila z oblikovanjem pretanjenejših abstraktnih kategorij.

Pri snovanju tega scenarija je bil Colli zvečine zvest konkretnemu dejstvu. Ne gre za to, da bi se filozofija rodila s Platonom, ki je vpeljal novo literarno zvrst, dialog. Platon je z napisanim povzel izkušnjo srečanja s Sokratovo dialektiko. Platonski dialog je torej kot literarna zvrst veličasten epigraf v spomin na izkušnjo srečanja s Sokratom, tem neopredeljivim človekom.

Od tod izhaja tudi druga prvina, značilna za Collijevo perspektivo: njegovo zanimanje za modrost, za Heraklitovo, Parmenidovo, Empedoklovo dobo, dobo predsokratikov, glede na katero je filozofija – »ljubezen do modrosti«, ne modrost sama – samo oslabel, prek izročila posredovan odmev dogodka, ki predhaja pisavi kot sredstvu filozofskega sporazumevanja.

V resnici se je zahodni um rodil v naročju grške modrosti. Dovolj je, če pomislimo na Parmenidovo pesnitev, v kateri je epifanija najvišjega božanstva osupljivo prevedena v zasnovo racionalnega nauka, ki ni nič drugega kakor prva dialektična alternativa (aut – aut: je ali ni) v zgodovini zahodne misli.

Po drugi strani je vračanje filozofije k modrosti Collija spodbudilo, da je – na ramenih filozofije – segel nazaj k religiji. Izvor filozofije je kriza grške religioznosti; natančneje rečeno, zahodni um se je rodil iz mistične izkušnje dionizičnega tipa.

Kaj je mistika? To je izkušnja, v kateri se ta, ki izkuša, ne razlikuje več od izkušanega. Še natančneje, mistika je zajetje spoznavajočega v spoznavano prek izkušnje nekega določenega spoznanja. Od tod izhaja teorija normalnega uma, v kateri subjekt ni ločen od objekta, lógos pa hkrati pripoveduje o odkrivanju pojmov znotraj in tkanju sveta zunaj nas. O tem pripovedujeta tudi objekt in subjekt: o sovpadu boga, sveta in duše oziroma biti in spoznanja. To je pojav, ki je po Colliju spodbudil grško kulturo, da je tvegala nezaslišan skok v prazno, ki je pripeljal do rojstva abstraktnega uma. Njegovi učenci so priče, da je bil Colli učitelj ravno zato, ker je njegova pričujočnost zbujala takšno zadržanje pri tistih, ki so se družili z njim.

Pri izviru uma je torej izkušnja, prav tista izkušnja, ki je po Nietzscheju pripeljala do tragedije oziroma je homerskega aojda, kot pravi Vernant, vodila na kraj dogodkov, o katerih je pel, ter ga s tem – prek panoramskega pogleda – delala za sodobnika njegovih lastnih heksametrov. Spoznati se na nekaj šele od Aristotela naprej pomeni imeti spoznanje o vzroku, izvoru tega nekaj. Vzgib, ki je peljal k odkritju uma, je pred filozofijo. Vzgib za abstrakcijo – za odkrivanje splošnih kategorij, ki presegajo dihotomijo objekta in subjekta – je zakoreninjen v živeti izkušnji,  ki je sledila njuni ločitvi in jo je mogoče prepoznati v stremljenju k presegu čutnega sveta. To je vzgib za preseg sveta, ki s sabo nosi razločenje zavesti, za sprožitev iskanja univerzalij in odkrivanje uma. Collijeva teorija uma je torej teorija odkrivanja uma. O rojstvu filozofije razkriva nekaj, kar presega filozofijo, um in svet, kot se kaže. Teorija uma je pripoved o odkrivanju lógosa, izraza združitve objekta in subjekta.

Mistično filozofijo, ki jo je Platon (ali pa Goethe) poveličeval kot trenutek in mnogi drugi, splošneje, kot ekstazo, je mogoče še natančneje opredeliti kot enstazo. Mistična filozofija je to, kar so Grki imenovali enthousiasmós, Latinci mentis excessus, Indijci samâdhi, Hebrejci poljub smrti, Arabci tafrîd in romantiki Begeisterung. Če je ekstaza izstop iz sebe, zapustitev človeškega stanja, je enstaza vstop vase: izkušnja Sebe, »entuziazem«. Izkušnja sovpada izvirov sveta z izviri človeške zavesti. Iz tega vrtoglavega zavihtenja k pretanjenejšim abstraktnim kategorijam izhaja tudi odkritje vrha biti, zadnji izraz, ki zaobjema vse druge. V razmiku nekaj rodov se je tako izoblikovala kategorialna stavba, ki so jo predsokratiki zaupali v dediščino Platonu, Aristotel pa jo je posredoval zahodnemu izročilu. Učbeniški razločki med racionalizmom in iracionalizmom ne držijo: najvišja načela silogizma – prvo med vsemi načelo protislovja – so intuitivna in nedokazljiva prav tako kot dionizična ali elevzinska mistična izkušnja. In iz napačnega razumevanja neumstvenih izvirov uma ne nastaja le nerazumevanje grške modrosti, ampak tudi njene logike in aristotelske silogistike, ki je, kot potrjuje Druga analitika, teorija posrednega dokazovanja, utemeljena v načelih [principi], ki niso več posredna in dokazljiva, ampak intuitivno, neposredno navzoča v vsakem razcepu refleksivne zavesti, pa naj ta to ve ali ne. Umska dejavnost torej v svojem počelu/začetku [nel suo principio] nosi natanko tisto znamenje stika med subjektom in objektom, ki ga najdemo že v predsokratični mistiki in pustolovščini odkrivanja uma. Bralec mora samo prelistati Collijevo knjižico, pa se bo nadrobno seznanil s fazami te pustolovščine. Pustolovščine, ki je naša zgodba: zgodba iskanja zahodnega človeka, da bi umsko utemeljil samega sebe in svet, za katerega se dandanes zdi, da je dosegel vrh z znanostjo in tehniko.

Če ti namigi po teoretični plati nemara utegnejo zadostovati za vpeljavo v Collijevo perspektivo, je po drugi plati treba ugotoviti, da se je tesna povezava med objektom in subjektom nemara najtemeljiteje uresničila v strnjenem medsebojnem prežemanju filozofa in filozofije: v prakticiranju filozofije kot načina življenja (P. Hadot). Najočitnejši dokaz te drže je bila za Collija etika. Edini učitelj, ki ga je priznaval, je bil v resnici Piero Martinetti, eden izmed enajsterice, ki je od več kot tisoč učiteljev, kolikor jih je tedaj sestavljalo akademsko telo, zavrnila zvestobo fašizmu, da je lahko ohranila svoj lastno stališče. Martinetti, učitelj dolge vrste filozofov, je izgubil službo in šel živet v kočo v Pont Canavese, kamor si je prinesel svoje knjige in se grel z drvmi iz gozda.

Po drugi strani je bil pod fašizmom preganjanec tudi Colli sam. Že njegov oče, upravni direktor torinske La Stampe, je oblasti odrekel podporo in bil zato dolga leta brez dela. Izbira filozofije kot načina življenja nosi s sabo dolžnosti, zato je Colli pod fašizmom nadaljeval svoje raziskovanje v osami, ki je bila v najbolj kričečem nasprotju z mednarodno slavo, kakršno je dosegel s svojimi kulturnimi pobudami. Tistemu, ki v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni pripadal nobeni ideologiji (marksistični, scientistični, fideistični ali kaki drugi), pa so se perspektive za izkušanje grške enotnosti ravnanja in spoznanja v njegovem lastnem življenju spet odprle. Zanimanje za mistiko se torej ni izteklo v vizijo, odmaknjeno ob bivanja, in v slovo od vsakdanje življenjske veščine, ampak je dajalo novo, gorljivo hrano morali. Etika in mistika sta se tesno združili v viziji modrosti, saj je ta prizadevanje moralne narave za preseg čutnega sveta, tako kot mistični preseg človeškega stanja nalaga dolžnost zavestno vrniti se v meje človeškega stanja. To velja za filozofsko mistiko kot enstazo oziroma izbris individua. Vendar mistika v krščanski izkušnji pomeni tudi odkritje ljubezni, ki v svoji presežnosti ohranja Sinovo individualnost v svobodnem razmerju z Očetom. Mistična morala Collija kot mojstra je v resnici nosila s sabo postulat svobode za vse, ki so želeli biti njegovi učenci. Colli je njihovo vrednost meril z merilom svobode, ne z oguljenim ponavljanjem nauka, ki ga je pri iskanju novih poti zmeraj dolgočasilo. Pri svojih slušateljih je imel rad besedni spopad, nasprotovanje, poskus iti po novih poteh. Pri sogovorniku je iskal intuicijo, spodbudo, ki bi mu dovolila, da se razbremeni svojega védenja. Da ga odkrije z drugega gledišča. V tem oziru je bil velik učitelj svobode in prav zato pravi učitelj in filozof.

V zvezi s Collijem, o katerem je bilo rečeno, da »v italijanski kulturi ne obstaja nobena druga oseba, ki bi bila ne glede na to, da je postala dokaj slavna, tako svobodna in skromna« (G. Alvi), bi rad omenil še neki drug pripetljaj, ki si ga je zapomnil drug njegov učenec, nekdo, ki je opustil perspektivo predsokratikov v prid krščanski mistiki. Besedo prepuščam temu učencu, čigar razmišljanja ni treba komentirati:

Srečanje z Giorgiom Collijem ni bilo eno izmed tistih srečanj, ki utegnejo pustiti odprt prostor; v igri je bila temeljna življenjska izbira. Nekega dne sem sklenil in mu kratko malo dejal, da sem se odločil postati kristjan. To je bila izbira, o kateri sem vedel, da bo zanj nedvoumno pomenila šibkost. […] Nisem spoznal nikogar, ki bi bil notranje svobodnejši od Collija. V njem, v njegovi očarljivi bistroumnosti in aristokratski nepremakljivosti, prepoznavam enega izmed redkih in dragocenih učiteljev, ki so tistim, kateri so imeli srečo, da so jih srečali v pravem trenutku, postali referenčna točka in jim pomagali rasti v svobodi.

V perspektivi, ki jo odpirajo te vrstice Ernesta Bertija, nedvomno najdemo Collijev osrednji nauk: nauk o pogumu in kulturni svobodi, ki zmeraj spremljata globoko misel. V tej odprtosti za raznoliko mistiko ekstaze, za mistiko nesoglasja dionizičnega tipa, se njegova teorija uma dandanes odpira za soočenje z drugimi vizijami, recimo z Girardovo ali Levinasovo. Kot mi je pojasnil Berti, je celotno krščansko življenje mistična izkušnja, ki osebnosti nasilno ne izbriše, ampak jo postavi v odprto razmerje z Bogom. Oseba ustvarjenega bitja se ohranja in hkrati počasi preobličuje v krhkem srečevanju s svojim Stvarnikom.

Collijeva knjiga, zaupana v roke bralcu, je vabilo, da sam preizkusi merila svobode. Je opogumljenje za to, da svoje življenje usmeri v iskanje resnice, to pa prek nauka, v katerem se mistika, želja, um in filozofija preverjajo z merilom enotnosti življenja. Prek dialektičnega soočanja, vsekakor.

Prevedel Vid Snoj