Duhovni svet sv. Izaka Sirskega Jul02

Tags

Related

Share

Duhovni svet sv. Izaka Sirskega

Ilarion Alfejev

Knjiga pravoslavnega teologa in strokovnjaka za patristiko, škofa Ilariona (Alfejeva), ki je doktoriral iz filozofije na oxfordski univerzi in iz teologije na pravoslavnem teološkem inštitutu Svetega Sergija v Parizu, je v sodobni teološki vedi prva monografija, ki je posvečena velikemu cerkvenemu očetu iz 7. stoletja.

Ilarion na podlagi že znanega dela Izaka Sirskega,  »Asketskih homilij« [»Slov podvižničeskih«], in nedavno odkritih homilij o »Božjih skrivnostih in duhovnem življenju« preučuje teološko stavbo sirskega pisatelja puščavnika, njegov asketski in mistični nauk. Njegova knjiga govori o Božji ljubezni do človeka in ljubezni človeka do Boga, o skušnjavah in zapuščenosti od Boga, o ponižnosti in solzah kesanja, o molitvi in mističnih razsvetljenjih, o življenju po smrti in poslednjih časih.

Za vse, ki se želijo približati Bogu.

Predgovor k prvi izdaji

Jasno se spominjam dne, ko sem se prvič srečal z imenom svetega Izaka Sirskega. To je bilo pred približno štiridesetimi leti. V antologiji, ki je namenjena širokemu krogu bralcev, sem po odlomku o Spinozi, prebral tele njegove besede: »In kaj je usmiljeno srce? … Človeško srce, ki gori za vse stvarstvo, ljudi, ptice, živali, demone in vsako stvar.« Potem Izak govori o solzah, ki jih preliva človek, ki ima takšno srce, saj čuti bolečino in trpi z vsakim živim bitjem: »In od velikega sočutja joče njegovo srce, ki ne zmore prenesti ali slišati ali videti ničesar, kar bi bitju prizadelo ali povzročilo žalost in trpljenje«.[1]
Spomnim se, da sem se takrat vprašal: »Kdo je ta Izak, ki piše o sočutju s tako močnim čutom za vesoljno zedinjenost?« Moji radovednosti ni bilo zadoščeno, zato sem se odločil, da ime Izaka Sirskega ohranim v spominu. 
Nisem prav dolgo čakal na ponovno snidenje z njim. Ko sem bral knjigo Vladimirja Loskega Pregled mistične teologije Vzhodne Cerkve, sem na več straneh naletel na omembe Izaka Sirskega. Še posebno so me prevzele njegove besede, ki jih navaja Loski, o trpljenju tistih, ki so v peklu. Kot pravi Izak, ti, ki trpijo peklenske muke, niso kaznovani zaradi Božjega srda – tega si Bog niti ne želi, saj v Bogu ni zlobe in maščevanja –, ampak zaradi »biča ljubezni«.
»Žalost, ki preplavi srce zaradi greha proti ljubezni, je hujša od še tako strašne kazni,« piše Ilarion. »Zgrešeno je misliti, da so grešniki v peklu ločeni od Božje ljubezni … Ljubezen s svojo močjo namreč deluje na dva načina: grešnike muči … in se veseli tistih, ki izpolnijo svoj dolg.«[2]
Loski pojasnjuje: »Božja ljubezen postane neznosna muka za tiste, ki je v sebi ne prenesejo[3]«.
Tako kot že ob Izakovem besedilu o »usmiljenem srcu«, se mi je zgodilo, kot da bi nekdo v mojem umu dobesedno in nepričakovano odprl okno in vso mojo notranjost prepojil s svetlobo. Začutil sem, da sem dobil edinstveno in prepričljivo pojasnilo glede poslednje sodbe in pekla. Bog je ljubezen, Njegova ljubezen pa je neizčrpna. In ta neizčrpna ljubezen je prisotna povsod, celo v peklu. Vendar ljubezen »deluje na dva načina«.
Tretjič sem se srečal s svetim Izakom Sirskim, ko sem bral članek katoliškega učenjaka Irénéeja Hausherrja, posvečen njegovemu nauku o Božjem učlovečenju.[4] Kot trdi Izak, je bilo rojstvo Kristusa v Betlehemu najsrečnejši dogodek v vsej zgodovini sveta. Ali ne bi bilo potem absurdno, da je bil vzrok za tako radosten dogodek, ki se lahko ne bi zgodil niti se ni bil dolžen zgoditi, človeški greh? Ne, poglavitni vzrok za Kristusov prihod na zemljo je pozitiven, ne negativen. Vzrok Njegovega prihoda ni v grehu, temveč v Božji ljubezni: »Bog je to naredil zaradi enega samega razloga, in sicer, da bi svetu pokazal svojo ljubezen. Ni se utelesil, da bi nas odkupil zaradi naših grehov, pa tudi ne zaradi kakšnega drugega cilja, ampak samo zato, da bi svet spoznal ljubezen, ki jo ima do vsega ustvarjenega.[5]
Globina Izakovih besed me je ponovno prevzela. Učlovečenja si torej ne smemo razlagati zgolj kot »načrt zaradi okoliščin«, ki si ga je Bog zamislil kot odgovor na nagnjenost človeka k grehu, ampak kot odsev večne Božje narave in žrtvujoče ljubezni. V teh mislih sem nepričakovano našel oporo za razumevanje smotra Božjega učlovečenja v teologiji Janeza Dunsa Skota.[6] Kakor koli že, dojel sem, zakaj Izak ni postavil vprašanja: »Ali bi do Božjega učlovečenja sploh prišlo, če človek ne bi grešil?« To je nerealno vprašanje, saj je edini svet, ki ga poznamo iz svoje izkušnje, svet, podvržen grehu in prežet z njim. Ali to pomeni, da očetje sploh ne postavljajo nerealnih vprašanj? Ne sprašujejo: »Kaj bi se zgodilo, če bi…?«, ampak govorijo o Bogu [bogoslovstvujut] na podlagi resničnosti, ki jo že premoremo. Izak z značilno zadržanostjo svetih očetov potrjuje zgolj to, da je pravi vzrok Božjega utelešenja Božja ljubezen.
Ena sama téma je ves čas spremljala moja prva tri srečanja z Izakom – téma ljubezni. Edino z ljubeznijo si lahko razlagamo – kolikor je razlaga sploh mogoča – stvarjenje sveta in Kristusovo učlovečenje. Le z ljubeznijo in ničimer drugim se lahko spopademo s svojim trpljenjem in preoblikujemo trpljenje v svetu. In ravno logika ljubezni daje ključ za razumevanje temačne skrivnosti pekla. Pri Izaku me ni prevzelo le to, da postavlja ljubezen v samo središče svojega teološkega sistema, ampak predvsem neposrednost, preprostost in moč, s katerimi govori o izgrajevalni vlogi Božje ljubezni. Nikoli prej, z izjemo Svetega pisma, nisem srečal nikogar, ki bi znal s tako malo besedami povedati tako veliko. 
Kmalu po prvih srečanjih z Izakom mi je v roke prišel angleški prevod njegovih homilij, delo A. Wensincka. Bral sem ga v presledkih in s težavo, vedno pa z izrednim zanimanjem. Posamezne citate sem si izpisoval na posebne liste, iz katerih je kasneje nastala prava kartoteka. Ko sem po več kot štiristo straneh to delo končal, me je »žejalo« po še več. Iz Wensinckovega predgovora in tudi drugih raziskav sem izvedel, da je bil Izak menih, da je živel v sedmem stoletju v Mezopotamiji, da je kratek čas kot škof služboval v Ninivah, zadnja leta svojega življenja pa kot samotar preživel v gorah. Izvedel sem tudi, da je pripadal Vzhodni Cerkvi, ki so jo imenovali tudi nestorijanska Cerkev. Toda to ne pomeni, kot sem sčasoma spoznal, da bi nauk Izaka Sirskega ali cerkvene skupnosti, kateri je pripadal, lahko obsodili kot heretičnega. 
Pred več desetletji sem moral pričevanja o Izaku Sirskem zbirati v obliki posameznih koščkov, zdaj pa je, na moje veliko veselje, končno pred nami monografija, ki uravnoteženo in izčrpno analizira njegovo življenje in nauk, pa tudi zgodovinski in teološki kontekst, v katerem je živel. Oče Ilarion Alfejev je ravnal zelo modro, ko je Izaku prepustil, da govori sam za sebe. Knjiga vsebuje številne čudovito izbrane citate, iz katerih razločno in živo slišimo Izakov glas. Velika prednost očeta Ilariona pa je bila v tem, da je imel na voljo »Drugi del« opusa Izaka, ki je dolgo časa veljal za izgubljenega, a ga je pred kratkim našel in objavil Sebastian Brock.
»Ne želim preštevati mejnikov, želim doseči poročno palačo«,[7] pravi Izak. »Šel bom po tisti stezi, ki me bo hitro pripeljala tja.«[8] Te besede odsevajo njegov način pisanja. »Mejnikov«, duhovnih zemljevidov nam ne ponuja. Njegovo pisanje ni podroben načrt duhovnega potovanja kristjana, ki bi zajemal opise posameznih postaj na tej poti. Izak ni sistematičen, ampak intuitiven. Njegova dela so polna ponavljanj, nepričakovanih prehodov od ene téme k drugi, aforizmov, katerih smisel ni vedno razviden. Vendar za navidezno nesistematičnostjo stoji duhovni nauk, ki ga odlikujeta notranja logika in harmoničnost – ravno to nam v svoji knjigi pokaže oče Ilarion. Ta knjiga sistematično osvetljuje osrednje točke Izakovega nauka o življenju v Kristusu in tako kaže na edinost in doslednost, ki sta značilni za njegovo duhovno videnje. 
Sveti Izak je bil asket, puščavnik, ki je živel v gorah, kljub temu pa njegove besede nosijo v sebi univerzalen cilj. Niso namenjene le puščavnikom, ampak tudi prebivalcem mest, ne le menihom, ampak vsem, ki verujejo v Kristusa. Z nenavadno živahnostjo nam govori o tem, kar je pomembno za vsakega kristjana – o kesanju in ponižnosti, o različnih oblikah zunanje in notranje molitve, o samoti in življenju v skupnosti, o molku, čudenju in ekstazi. Poleg »razsvetljujoče« ljubezni, ki ji Izak posveča posebno pozornost, je za njegov opis mistične kristjanove poti značilno še dvoje: dojemanje Boga kot žive skrivnosti in globoko strahospoštovanje do služenja Jezusu Kristusu. 
Ko je sv. Gregor Sinajski, asket [podvižnik] in duhovni pisatelj iz 14. stoletja, dajal svojim učencem nasvete, kaj morajo brati, je izpostavil tudi Izaka Sirskega. »Vedno beri o tišini in molitvi, predvsem pri sv. Lestvičniku, sv. Izaku, sv. Maksimu …«[9] Ko pa je v 19. stoletju slovanofilski mislec Ivan Kirejevski želel izpostaviti konkretnega avtorja, ki v sebi uteleša vso pravoslavno duhovnost, je izbral ravno sv. Izaka Sirskega: po mnenju Kirejevskega se Izakova dela po svoji duhovni globini razlikujejo celo od del drugih cerkvenih očetov.[10]
Bralci knjige očeta Ilariona bodo spoznali, zakaj sta sv. Izaka Sirskega visoko postavila tako sv. Gregor Sinajski kot Kirejevski. 

Škof Dioklijski Kallist

[1] I/48 (206) = B74 (507–508). 

[2] I/18 (76) = B27 (201–202). 

[3] V. Losskij, Očerk mističeskogo bogoslovija Vostočnoj Cerkvi. Dogmatičeskoe bogoslovie. М., 1991, str. 176. (Slov. prev. Pavle Rak, Mistična teologija vzhodne Cerkve, Ljubljana 2008.)

[4] I. Hausherr, “Un precurseur de la théorie scotiste sur la fin de l’Incarnation”, v : Recherches de sciences religieuses 22 (1932), str. 316–320.

[5] Glavy o znanii IV,78.

[6] Podobno razumevanje lahko najdemo pri sodobniku Izaka, sv. Maksimu Spoznavalcu : glej Georges Florovsky, “‘Cur Deus Homo?’ The Motive of the Incarnation”, v : G. Florovsky, Collected Works, zv. 3, Nordland, Belmont, 1976, str. 153–170.

[7] V ruskem prevodu: “Želaju ne stihi vyčislit’, no obitelej dostignut’” 

[8] I/52 (231) = B37 (367–368). 

[9] Prep. Grigorij Sinait, “Glavy o molitve in bezmolvii 11”, v : Dobrotoljubie v russkom perevode, zv. 5, Džordanvil’ 1989, str. 168.

[10] I. Кireevskij, Sočinenija, zv. 2, Мoskva 1911, str. 118–19.

Prevedla Saša Musec


[1] Knjiga je bila prvič objavljena v ruščini z naslovom Mir Isaaka Sirina, Moskva: Krutickoe Patriaršee Podvor’e, 1998. Druga, popravljena in razširjena izdaja je izšla z naslovom Duchovnyj mir prepodobnogo Isaaka Sirina, Sankt-Peterburg: Aletejja, 2001 (Vizantijska biblioteka/Issledovanija), in potem še tretja izdaja pri isti založbi leta 2005. Knjiga je bila prevedena v angleščino kot The spiritual world of Isaac the Syrian, Kalamazoo, Mich.: Cistercian Publ., 2000, v francoščino kot L’univers spirituel d’Isaac le Syrien, Bellefontaine 2001, v italijanščino kot La forza dell’amore. L’universo spirituale di sant’Isacco il Syro, Bose: Qiqajon, 2003, in v grščino kot Ο άγιος Ισαάκ ο Σύρος. Ο πνευματικός του κόσμος, Atene: Akrítas, 2005.