Duh uboštva v življenju in delu matere Terezije

Milica Kač

ali: Bog me ni poklical, da bi bila uspešna, ampak da bi bila zvesta

 

Mati Tereza bi bila 27. avgusta 2010 stara sto let. Legenda krščanske karitativne dejavnosti dvajsetega stoletja. Ustanoviteljica reda misijonarke ljubezni (Missionaries of Charity). Ta red ima poleg številčnejšega dela, ki se posveča predvsem dejavni pomoči najbolj ubogim, tudi kontemplativno vejo, kjer je molitveno življenje še bolj v središču, kot je to mogoče pri sestrah, ki se kar najbolj posvečajo praktičnemu karitativnemu delu; obstaja pa tudi tudi moški red bratje ljubezni (Brothers of Charity). Poslanstvo tega danes že ogromnega in pogosto verjetno tudi precej nepreglednega stroja je po besedah matere Tereze: Vsakdo, ki se sreča z nami, sestre moje, naj bo po tem srečanju vsaj malo potolažen, vsaj malo srečnejši!

 

Ko poskušam predstaviti duh uboštva matere Tereze, bom pripoved naslonila na tri točke:

 

Na lani poleti izšlo knjigo PRIDI, BODI MOJA LUČ s podnaslovom ZASEBNI SPISI SVETNICE IZ KALKUTE. V slovenskem prevodu smo jo dobili lansko poletje. Original je izšel leta 2007 ob desetletnici smrti matere Tereze, slovenski prevod pa ob stoletnici njenega rojstva.

Na spomine na bivanje s sestrami matere Tereze, ko sem tri leta zapored (leta 1991, 1992 in 1993) poleti po en mesec pomagala v njihovih hišah za uboge; prvo in tretje leto v Kalkuti, vmes pa v Zagrebu.

Na nekatere podobnosti med doživljanjem Kristusove bližine in Njegove odmaknjenosti pri materi Terezi in pri Mehthildi Magdeburški, nemški begini in mistikinji, ki je (skoraj do leta natančno) živela sedemsto let pred materjo Terezo in je svoja mistična izkustva opisala v izjemnem poetičnem besedilu SVETLOBA, TEKOČA IZ BOŽANSTVA.

 

Najprej sem se z duhovnostjo matere Tereze in njenega reda srečala kot prostovoljka. Stavki, ki sledijo, so dobesedno iz zapiskov, ki sem jih delala v času prostovoljnega dela, saj je bolj verjeti tistemu, kar je napisano takoj ob dogodku, kot pa selektivnemu spominu po skoraj dvajsetih letih.

 

29. julija 1991 sem prvič prišla na delo v Prem Dan, v ‘dom za bolne in duševno prizadete’ sredi sluma. Vhod oblegajo otroci, ki hočejo od prostovoljcev karkoli izvabiti. Prva sestra, do katere pridem, ošine listek, ki sem ga dobila od sestre Josme v centralni hiši (Mother house na Lower Circular Road). Navodila so kratka: »Pojdi noter, videla boš, kaj počno drugi prostovoljci, pomagaj!«

 

Pri vodnjaku na notranjem dvorišču ravno umivajo oskrbovanke. Vse nikakor niso za to. Na eni strani skupine, ki čaka, leži kup umazanih oblek, sestre z maskami na obrazih drgnejo pohabljena in garjava telesa in jih polivajo iz vedra. Moje prvo delo je bilo, da sem bolnice po umivanju brisala in oblačila v čiste obleke. Nekatere nočejo vstati, druge niso zadovoljne z obleko, tretje se brišejo same,…. Nekatere je treba spremljati na zunanje dvorišče, druge si pomagajo same… Umile in obrisale smo več kot sto žensk, z dvema brisačama!…

 

Pri čiščenju se je najbolje znašla angleška prostovoljka, ki mi je pošepetala: »Seveda, tako doma čistimo konjske hleve!« Globoko sklonjene zamahujemo po tleh z amatersko povezanimi sirkovimi metlami brez ročajev. Potresle smo nekaj razkužila, verjetno bolj za občutek, kot za učinek.

 

Pranje perila sem videla le od daleč – zakurijo pod premajhnim kotlom, bojim se, da nikoli do vrenja, mencajo z nogami…. Nekako v stilu: delo in uboštvo sta vrednoti, ki ju bomo gojili. Nobeni stroji nas ne zanimajo, saj imamo dvoje rok in ljubeče srce, no, za mater Terezo gotovo ne v tem vrstnem redu.

 

Minute v kapeli sredi zmešanega dopoldneva so mi v veliko pomoč. Zraven kapele je spalnica za sestre, še vrat ni na podbojih. Uboštvo pri materi Terezi res ni prazna beseda. Vse kapele so brez stolov, gole. Le tabernakelj in križ z obveznim ‘I thirst’ in klop ob zidu za tiste neredovnice, ki se jim zdi vztrajanje na cementnih tleh le preveč špartansko.

 

Razdeljevanje kosila je spet prizor zase. Gneča okoli posod s hrano in raznašanje obrokov na cinastih krožnikih. Bolnice jedo po indijski navadi brez pribora. Vrane jim sproti kradejo s krožnikov.

 

V sredo, 31. julija, je v Prem Danu vse po starem, le da imamo danes na voljo tri brisače. Med varovankami se mi zdi posebno nenavadna Muni, mlada, lepa Indijka, ki zgrbljeno sedi v kotu in je nikakor ne moremo pripraviti do tega, da bi se dvignila in naredila nekaj korakov. Še hrane se komaj dotakne. Danes popije mleko, poje, tudi hoditi zna, le prepričati jo je treba. Njeno telo ni tako zdelano kot telesa drugih bolnic, ohranilo je nekaj ženskega.

 

Meni se zdi Muni samo preplašena, sicer pa zdrava. Prepričana sem, da bi se ob negi v nekaj mesecih pobrala…. Toda: zakaj bi ji budila upe, ki jih bo potem še z večjo žalostjo pokopavala?

 

V soboto, 3. avgusta, nam jo je zagodel dež. Umivanje je bilo prestavljeno v notranjost, kar pomeni še večjo gnečo in še več umazanije…. Muni je dobila preozko obleko. Hotela sem jo zamenjati, pa ni posluha. Včeraj sem že premišljevala, če bi predlagala, da plačam terapijo in kasneje priučitev zanjo. Mislila sem, da bi veljalo poskusiti. Danes, ko jo spet gledam iz oči v oči, včasih podvomim. Ta neverjetna neaktivnost, tudi z dežja se ne umakne…

 

Torek, 6. avgusta, je predstojnica, s. Karolina, nekako takole govorila z menoj: »Problem je, da ne morem učiti vseh prostovoljcev. Če bi počela to, ne počnem več tega, za kar sem tu. Kako dolgo boš z nami? …. Popoldan spet počistimo prostore. Včeraj sem imela težave z bolnico, ki je skrila polno nočno posodo pod blazino! Samo zato, da je ne bi uporabljal še kdo drug! Ko ostro nastopim, pa si bo še kdo mislil, da ni v duhu reda!« Začela sem debato o Muni. S. Karolina nima zanjo dobre besede, prepričana je, da je Muni trmasta, da bi lahko, pa noče! Pove mi, da ima Muni otroka. Iz tega sklepam, da ima doma tudi družino. Moj načrt, da ji najdem psihiatra in delo, je torej več kot vprašljiv.

 

V ponedeljek, 26. avgusta, sem delala v sirotišnici Shishu Bhavan, ta je poleg Kaligata, ki je zavetišče za umirajoče, najbolj popularna ustanova matere Tereze. Predstojnica, s. Marcellina, me je ob prihodu vprašala: »Imaš kaj izkušenj v zdravstvu? Ne, torej, v tej sobi so prizadeti otroci. Saj veš, kaj potrebujejo: hranjenje, preoblačenje, razgibavanje,….« Pomignila je samo še proti plakatu na steni, kjer so bili nekateri podatki o otrocih in že je ni bilo več.

 

Podrobneje sem si ogledala plakat in se odpravila k Manjuli, k dekletcu, ki se mi je zdela še najmanj prizadeta, le gledala je nekaj izgubljeno. Navodila na steni so zaradi krčev priporočala razgibalne vaje. Zgrozila sem se, ko sem začutila, kako zatrdele sklepe ima. Roki krčevito skrčeni ob glavi, nogi prekrižani, vsakega od drobcenih udov brez težav kjerkoli objamem s palcem in kazalcem. Telesce se mi ne zdi večje kot pri dojenčkih, le po popolnem zobovju še sklepam, da je otrok precej starejši. Previdno začnem ravnati ročice, najprej se začudeno strese, nato hoče dvigniti glavo, napeto pričakuje, kaj bo. Ko čutim, da sem nategnila vezi do zadnje možne meje, skremži obraz, najprej v začudeno grimaso, nato pa zajoka. Ko bi se vsaj zadrla kot zdrav otrok! Tisto neartikulirano ječanje res para srce. Ko se pri vajah ujameva, ji je igra všeč, kako lepo se zasmeji.

 

V soboto, 3. avgusta, sem morala Manjulo hraniti tako, da sem ji zatiskala nos in jo na ta način prisilila, da je požrla grižljaj, ki ga je nevoljno pustila ležati v ustih. Drugega načina, da bi ji kaj spravili v želodec enostavno ni, otrok pa je že tako sama kost in koža. S tem stiskanjem nosu jo seveda strašim in je vsa v krčih in trda kot deska.

 

Ko potarnam angleški prostovoljki Betty, ki že nekaj let preživlja počitnice v Shishuju, mi ostro zabrusi: »Prepričana sem, da se sestre kar najbolj trudijo!« Kot da bi kdo trdil kaj drugega! Seveda garajo, zdi pa se mi, da so nekateri moji tehnični pomisleki vseeno še kaj več kot samo ‘evropski predsodek’. Marsikaj je posledica pomanjkanja denarja, marsikaj pa je narobe samo zato, ker organizacija šepa, ker ne porabijo vseh rok, ki so na voljo, na pravih koncih. … Saj vem, da je s prostovoljci, ki se menjavajo, težko začeti kaj resnega, da jim je težko zaupati, ampak kar nekaj je res zagnanih profesionalcev, ki se vračajo leto za letom. S. Marcellina me je mimogrede vprašala, kako mi gre. Potožila sem ji, da še vedno ne znam hraniti otrok in dodala obvezni optimistični: »Ampak prizadevam si po najboljših močeh!« »Saj to je tisto, kar je pomembno,« mi je odgovorila in skoraj sem jo slišala dodati še: »In ne rezultati!«

 

V ponedeljek, 5. avgusta, mi je Manjula po hranjenju spet izhruhala vsaj pol obroka. Že tako ima krče, pa še prestraši se ob teh nasilnih načinih.

 

V torek, 6. avgusta, se mi je zdelo, da Manjula kar napreduje, da so roke in noge že mehkejše. Domišljam si, da me začenja prepoznavati. Težave s hranjenjem pa so nepremostljive, otrok enostavno nima refleksa za požiranje.

 

V petek, 9. avgusta, me spet preseneti. Nekatere vaje, ki se jih komaj upam poskusiti, prenese, ne da bi pokazala, da jo karkoli boli, pri drugih pa se neusmiljeno skremži, ko se mi zdi, da ji sploh ne bi smele biti neprijetne.

 

Če ne prej, se mi pri večerni adoraciji vsak dan znova pojavi vprašanje: »Je prav, da Manjuline iznakažene ude vsak dan raztegujem do bolečine?« Uspeh, če sploh bo, bo minimalen, zelo malo je možnosti, da bo za mano kdo nadaljeval z razgibavanjem, Manjula pa prestaja bolečine, namesto, da bi čutila ljubezen. Trenutek je pomemben! Razgiban sklep Manjule ne bo naredil srečnejše, pestovanje pa ji morda le da nekaj lepih trenutkov.

 

Čez teden, v soboto 17. avgusta, se mi že zdi, da Manjula vse bolj uživa v vajah, le pri jedi je nemogoča. … Je to spet le moja aktivistična filozofija, da je treba na vsak način nekaj delati in da morajo ta prizadevanja obroditi tudi v svetu medicine merljive sadove ali pa gre morda res za ljubezen do Manjule in kot bi rekle sestre do Jezusa v Manjuli?

 

Avgust leta 1993 in moje drugo bivanje v Kalkuti. Tokrat sem delala v Mestu radosti: sredi tega najhujšega kalkutskega sluma imajo Brothers of Charity (bratje ljubezni, že omenjena moška veja reda matere Tereze) bolnišnico, kjer se zdravijo predvsem tuberkulozni bolniki, deluje pa tudi kot ambulanta in center za razdeljevanje hrane za okoliške otroke.

 

Prvi prosti dan sem izrabila za obisk v Shishu Bhavanu. Kot obiskovalka, kakršnih je v Shishuju vsak dan kar nekaj, sem vstopila v sobo s prizadetimi otroki. S postelje, kjer sva z Manjulo tolikokrat razgibavali skoraj ohromele roke in noge, me je gledal neznan obraz. Pregledala sem cel oddelek, prepoznala večino otrok, Manjule ni bilo. Je umrla? So jo preselili?

 

Povprašala sem, pobrskali so po kartotečnih listkih in izvedela sem, da je v sirotišnici oz. umobolnici Dum Dum na drugem koncu mesta. Za obisk je potrebno dovoljenje osrednje hiše. Glede na to, da sem vsak dan začela z mašo v Mother House, sem bila prepričana, da bom v treh tednih, ki so mi preostali, že nekako dobila dovoljenje in obiskala Manjulo. Nikakor se ni izšlo. Sestri, ki je poskušala urediti srečanje, sem naravnost povedala: »Se vam zdi ta obisk za otroka neprimeren? Zagotavljam vam, da me ne bo spoznala! Ne prinašam nobenih daril, saj ubožica niti ne ve, kaj to je! Ne bom vzbujala ljubosumja drugih otrok, saj ne bodo vedeli, zakaj prihajam. Če bom prinesla kako malenkost, bo za vse enako, kot predvidevajo pravila reda…..« Ko je sestra nekaj mencala, sem se ojunačila še za zadnje vprašanje: »Se vam zdi neprimerno, da sprašujem samo po enem od desetih otrok, za katere sem skrbela?« Sestra si je vidno oddahnila: »Vidim, da začenjaš stvari razumeti!« Pokimala sem in jo pustila v veri, ‘da začenjam razumeti’. Pa ne razumem, še danes ne razumem! Se moram navezati na vse otroke v skupini, da bo prav in v duhu reda? Če torej ne morem enako čutiti do vseh, morajo torej vsi – po uravnilovki – dobiti od mene le toliko kot najmanj zmorem!

 

Tudi Muni iz Prem Dana mi ni dala miru. Avtobus številka 202 še vedno pripelje do vhoda, kravjeki se sušijo na cementni ograji, otroci obletavajo vsakega belca. Neznosno vroč popoldan, bolnice posedajo po posteljah ali v pičli senci na dvorišču. Nekatere spoznam, s pogledom iščem Muni. Nikjer je ni, čeprav posebno pozorno pogledam po kotih, kjer je navadno posedala. Ne najdem je.

 

Pomagam deliti popoldanski obrok. Pogovarjam se z angleško sestro, s katero sva se dobro razumeli že pred dvema letoma. Vprašam po Muni. Začudi se, nikakor se ne more spomniti imena. Govoriva še kakih deset minut, ko se poslavljava, mi še enkrat zagotovi, da bolnice s tem imenom v času moje službe v Prem Danu ni bilo

 

‘Bog me ni poklical, da bi bila uspešna, ampak da bi bila zvesta!’ Je to zvestoba Njemu in po Njem vsakemu bolniku nad katerega se sklanjam ta trenutek? Mora ta obraz iz moje zavesti izginiti tisti hip, ko se sklonim nad nekoga drugega? Se ne smem greti ob včerajšnjih spominih? Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem najprej poiskala Manjulino in posebno Munino ime v zapiskih izpred dveh let. Bili sta tu, nekajkrat se mi je zazdelo, da sta le v mojem srcu. Materialni dokaz moje prištevnosti mi je dobro del.

 

Takole sem doživljala pomoč v hišah matere Tereze v Kalkuti. Če bi opisovala še delo v Zagrebu leta 1992, bi bila verjetno še bolj kritična, saj bi bila tako rekoč na domačem terenu: razumela sem jezik beguncev iz Bosne in zadrževalo me ne bi niti to, da bi si poskušala dopovedati, da razmere preslabo poznam. In vse, kar sem povedala, tudi vse kritično, kar sem izrekla, se mi zdi še danes upravičeno in res. Vendar, kot je povzeto v vrsticah:

 

Informacija še ni znanje,

znanje še ni modrost,

modrost še ni resnica,

resnica še ni lepota

in lepota še ni ljubezen.

 

Lani konec avgusta sem prebrala knjigo PRIDI, BODI MOJA LUČ s podnaslovom ZASEBNI SPISI SVETNICE IZ KALKUTE. Že pred tem so mi prijatelji pošiljali zapise o tej knjigi iz interneta, eden je imel naslov Kriza vere pri materi Terezi in drugi Njena agonija. Verjetno bi se takih in podobnih zapisov našlo veliko, saj je tema popularna, mati Tereza pa priljubljena. Spraševali so me: »Ti, ki si jo tolikokrat videla pri delu in v kapeli, ki si govorila z njo, kaj misliš na vse to. Verski dvomi, pa pri taki svetnici?« Če bi verjeli zapisom (ki so verjetno hoteli čim bolj poudariti neverjetnost zgodbe) gre namreč za trditev oz. celo za ‘skrivnost’ ali ‘škandal’, da bi naj mati Tereza desetletja dolgo ne čutila prisotnosti Boga v svojem življenju.

 

Zgodba mi ni bila nova, potem ko so me prepričevali, da se to prej (verjetno so mislili pred njeno smrtjo?) ni vedelo, sem se hotela spomniti, kje in kdaj sem jo prvič slišala. Ne vem. Jasno pa se spominjam občutka, da se mi ni zdela nič posebnega. Nasprotno, več kot logično je, da se svetniška duša čuti, da je Bog daleč, nedosegljiv, nedostopen, luč, do katere ne more. To so gotovo peklenske muke, nikakor nočem zmanjševati in – Bog ne daj – omalovaževati trpljenja in stiske teh ljudi, nikakor pa se mi to ne zdi nekaj, kar bi sodilo v kategorijo verski dvom, oziroma tudi če bi, nikakor ni nekaj, kar bi bilo nezdružljivo s svetniško držo matere Tereze.

 

Pri vseh takih težavah, ko ne vem, kaj naj si mislim, se vedno držim preizkušenega recepta: »Mnenje si ustvarjam šele pri originalnem tekstu!« No, lahko gre seveda za prevod, nikakor pa ne za bolj ali manj posrečen povzetek, kjer tisti, ki povzema praviloma ne ločuje med navedkom (pa še ta je lahko iztrgan iz konteksta) in komentarjem. In ko sem slovenski prevod knjige zasebnih spisov ‘svetnice iz Kalkute’ avgusta letos dobila, sem ga lahko prebrala na dušek, saj sem bila ravno prisiljena v nekaj dni mirovanja zaradi bolezni. Gre za skoraj štiristo strani debelo knjigo dopisovanj ob ustanavljanju reda, dopisovanj s spovedniki, osebnih zapiskov, pričevanj o njenem zadržanju. Lepo duhovno branje, bogato z opombami, ki te lahko napotijo še k dodatnim virom, predvsem pa je vezno besedilo urednika omejeno na dejstva in pušča ob strani razčustvovanost, prehitro sklepanje, vsiljevanje zaključkov in kar je še takega pogosto škodljivega poseganja v tekst.

 

Mati Tereza obširno in pogosto prav pretresljivo govori o odrezanosti od Boga, o praznini in suhoti v svojem duhovnem življenju, spomniti pa se moramo, da gre večinoma za pisma spovednikom, torej je logično, da predstavlja bolj svoje težave in tisto, kar vidi kot svoje napake in manj govori o svojih radostih in krepostih. Navaja tudi pravila reda, pa navodila za sestre ali novinke. Tu je seveda včasih kar suhoparna, saj gre tudi za urejanje delovanja skupnosti in odnosov v njej.

 

Zdaj pa prepuščam besedo kar materi Terezi, da bom zvesta svojemu receptu o originalnem tekstu, ki je najbolj verodostojen in največ pove:

 

Njegova pota so tako lepa. – Če pomislite, da se vsemogočni Bog sklanja tako globoko, da ljubi Vas in mene in naju uporabi – in da nam da občutek, da nas potrebuje. – Ko se staram, moje čudenje nad Njegovo ponižnostjo bolj in bolj raste in ne ljubim ga zaradi tega, kar daje, marveč zaradi tega, kar je – Kruh Življenja – Lačni. (str 295)

 

Dragi Kristusov sodelavec!

Jezusu ste rekli »da« – in prijel vas je za besedo. – Božja Beseda je postala človek – ubogi. Vaša beseda Bogu je postala Jezus – in zato izkušate to strašno praznino. Bog ne more napolniti, kar je polno – On lahko napolni le praznino – globoka revščina – in Vaš ‘da’ je začetek tega, da si ali postajaš prazen. Ne gre za to, koliko res ‘imamo’, da dajemo – ampak za to, kako prazni smo – tako, da v svojem življenju lahko polno prejmemo in Mu pustimo, da v nas živi svoje življenje. …. Ni važno, kaj občutite – dokler se On v vas dobro počuti. (str 297) (Tu se mi je zapisalo s svinčnikom na rob v knjigi: »In kako naj to vem?«)

 

Moja ljubezen do Jezusa postaja vedno preprostejša in mislim, da tudi bolj osebna. – Kakor naši ubogi skušam tudi jaz sprejeti svojo revščino, da sem majhna, nemočna, nesposobna velike ljubezni….(str 296)

 

Bog nas je ustvaril, da bi bili ljubljeni po Njegovi ljubezni in ne, da bi bili uničeni po svojem sovraštvu. (str 341)

 

Eden redkih komentarjev v knjigi: Matere Tereze za svetnico ni naredilo trpljenje, ki ga je prenašala, ampak ljubezen, s katero ga je živela skozi svoje življenje. K Bogu ni prihajala kljub skrivnosti trpljenja, ki spremlja vsako človeško življenje, ampak po njej. Govorila je: »Ne popusti svojim občutkom. Najboljše in najhujše v življenju bo minilo, v sebi je treba obnoviti upanje, ne pa se slabo odločati po svojih občutkih.« Ko po njenem zgledu ljubimo do bolečin, vedno storimo malo več, kot smo pripravljeni storiti. (str 362) Ko sem ta del prvič prebrala, se mi je zdel dober, potem pa sem videla, da ne dosega glavne avtorice teksta! Vrnimo se k njej!

 

Ob učlovečenju je Jezus postal kakor mi v vsem razen v grehu; toda v trenutku trpljenja je postal greh. – Nase je vzel naše grehe in zaradi tega ga je Oče zavrgel. Mislim, da je bilo to največje izmed vsega trpljenja, ki ga je moral nositi, in tisto, pred čemer je najbolj trepetal v svojem smrtnem boju v Vrtu. Te njegove besede na križu so izražale globino njegove osamljenosti in trpljenja – da ga celo Njegov lastni Oče ni priznal za svojega Sina. Da ga Oče, kljub vsemu Njegovemu trpljenju in dušnim mukam ni priznal z svojega ljubljenega Sina, kakor je storil, ko ga je krstil sv. Janez Krstnik in pri spremenjenju na gori. Sprašujete: »Zakaj?« Ker Bog ne more sprejeti greha, Jezus pa je nase naložil greh – On je postal greh. Ali povezujete svoje zaobljube s tem Jezusovim trpljenjem? Ali razumete, da s tem, ko sprejemate zaobljube, sprejemate isto usodo, kakor Jezus? (str 271)

 

Molite zame – kajti moje notranje življenje je vedno težje živeti. Biti zaljubljena in kljub temu ne ljubiti, živeti iz vere in kljub temu ne verovati. Izčrpati se in kljub temu biti v popolni temi. – Molite zame. (str 268) Božjo voljo sprejemam: ne v svojih občutkih, ampak s svojo voljo. (str 265)

 

Bolečina, ki je ni nikdar zapustila, jo je še naprej spominjala na to, da je Jezus tukaj, čeprav je bilo vse, kar je mogla občutiti v tem ‘nezlomljivem zedinjenju’, njegov smrtni boj in njegov križ. (str 244)

 

In vendar je bistveno zajeto v stavku, ki skoraj spominja na verz iz Visoke pesmi:

Dala sem Mu vse, celo svoje grehe, in poročil me je s seboj v nežnosti in ljubezni. (str 328)

 

Ko sem prebrala te besede, me je prešinilo, da sem to brala tudi pri Mehthildi Magdeburški!

 

Gospod, sedaj sem gola

In ti v Sebi samem bogato ozaljšan Bog.

Najina skupnost je

Večno življenje, ki ne pozna smrti.

Polno je blažene tišine,

Kot je obema prav.

On se podarja njej in ona Njemu.

In ona ve, kaj se z njo dogaja.

In v tem je moja tolažba.

Vendar to ne more dolgo trajati,

Kajti tam, kjer se ljubimca družita

na skrivnem sestanku,

Se morata pogosto raziti brez slovesa. (str 87-88)

 

Kdor je le enkrat v življenju tako čutil, temu je seveda vse, kar je manj, komaj vredno omembe! Na to sem mislila, ko sem dejala, da je trpljenje svetniških ljudi na tem svetu veliko. Ravno zato zelo trpijo, ker so zaradi velike ljubezni do Boga deležni velikih milosti, globokega uvida in (vsaj na trenutke) iskrenega prijateljevanja in vsakršne ljubezni z Božje strani. Zato jim ta ‘solzna dolina’ ali kakor že pravimo temu svetu tu doli, veliko bolj preseda kot nam, ki kar radi v njej jokamo in se jo bojimo zapustiti.

 

Mehthilda Magdeburška je Božja nevesta, žena in ljubica v najlepšem in najbolj polnem pomenu teh besed. Na starost pa, ko čuti, kako jo zapuščajo duhovne, intelektualne in telesne moči, obupano toži, da je ‘mrzla za milosti’, da se njeno življenje samo še vleče in da ne more več prenašati ‘žareče Božje ljubezni’, ki jo je čutila v mladosti. Za Hansa Ursa von Balthasarja je Mehthilda Magdeburška drugi vrh karizmatične teologije v srednjem veku, za Hildegardo in pred Eckhartom. Tako Hildegarda kot Mehthilda sta mojstrici življenja, ne le mojstrici teologije. Če pa merimo to, kar govorita ti dve, z vatlom, ki je za opisovanje mističnih videnj splošno v uporabi vse od sv. Avguština do sv. Tereze Avilske, in po katerem ‘domišljijske’ vizije nikakor ne dosegajo tistih, ki so povsem ‘duhovne in intelektualne’, potem v temelju narobe razumemo njuna besedila (tako Balthasar in po njem E. Zum Brunn). Hans Urs von Balthasar je mnenja, da bi prav s takim intelektualističnim praznoverjem lahko delno razložili podcenjvanje teh dveh žena.

 

Da ponovno poudarim:

 

Informacija še ni znanje,

znanje še ni modrost,

modrost še ni resnica,

resnica še ni lepota

in lepota še ni ljubezen.

 

 

Mehthildino izkustvo Boga, ki je ljubezen, je pa tudi védenje, jo naredi nezaupljivo do mistike nevédenja. Čeprav v njenem besedilu neprestano srečujemo patristično témo brezna Boga in brezna duše, Mehthilda nikakor ne ceni ‘slepih svetnikov, ki ljubijo, pa ne vedo’. Zadnja stopnja duhovnega življenja je gotovo tudi pri njej noč, vendar gre za noč ljubezni. Takole pravi:

 

‘Ljubezen brez védenja je za modro dušo temà.

Védenje brez užitka doživlja kot peklenske muke.

Užitka brez smrti ne more dovolj objokovati.’

 

Končno z neprizivno gotovostjo spozna specifičnost svoje ljubezenske izkušnje, spozna tudi, da je Božja volja, da jo zapiše, pogumno preloži na Boga odgovornost za to, kar piše, in v jeziku, ki mu ni para, lahko beremo:

 

Neizbežno sem morala zapustiti vse,

da sem vstopila v Boga,

ki je po naravi moj Oče,

po Ljubezni moj Zaročenec

in sem jaz Njegova od začetka časov.

 

Mislite, da vsega tega ne izkušam?

Oboje lahko stori; žge s (samo)

Njemu lastno močjo in osveži s (samo)

Njemu lastno tolažbo.

Vendar ne bodite preveč zaskrbljeni;

Spet me boste lahko poučili, ko se vrnem;

Takrat bom gotovo potrebovala vaše nasvete,

Saj je zemeljsko kraljestvo polno pasti.

 

Potem se nadvse ljubljena odpravi k Najlepšemu v skrite prostore nevidnega Božanstva. Tam najde posteljo in veselje Ljubezni in Boga, ki jo pričakuje na nadčloveški način. In tako govori naš Gospod. – Duša ostani! – Kaj zapovedujete, Gospod? – Da si gola. – Gospod, kako bi se moglo zgoditi kaj takega? – Duša z Menoj si tako ‘ene narave’, da ne more biti prav ničesar med menoj in teboj. Nikoli ni bila nobenemu angelu niti za eno uro dodeljena čast, ki je tebi podarjena za vso večnost. Zato moraš odvreči (ti) dve stvari: strah in sram, prav tako vse zunanje kreposti. Želeti si moraš, da bi večno občutila le tisto, kar po naravi nosiš v sebi: to pa sta tvoje plemenito hrepenenje in tvoja nepotešljiva žeja, ki jo bom večno tešil iz svojega neskončnega preobilja. (str. 87)

 

Za mnoge svetniške ljudi, tudi za mater Terezo lahko z Mehthildo Magdeburško rečemo, da so molili tudi takole:

Moj Gospod, kako sedaj molčiš! Zahvaljujem se ti, da se tako dolgo ne pokažeš!