Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Božji poraz

Pri prevodu navedenih mest iz Svetega pisma sem večinoma sledil delu Sacra Bibbia, ki ga je izdala italijanska škofovska konferenca. Od njega sem se oddaljil, kadar se mi je zdelo, da je izvirno besedilo mogoče bolj zvesto izraziti. V teh primerih sem se, kar se tiče Nove zaveze, oprl neposredno na grško besedilo, kar se tiče Stare, pa sem upošteval predvsem »katoliško« La Sainte Bible, École Biblique de Jérusalem, Les Éditions du Cerf, Paris, 1961 in »laično« La Bible, L’Ancien Testament, 2 zv., Bibliothèque de la Pléiade, Gallimard, Paris, 1966-67.[2]

 

Martin Buber pravi, da je Hitler verujoče in neverujoče Jude prisilil h govorjenju o Bogu in da ta podlost ni med najmanjšimi, ki jih je zagrešil. Če namreč Bog govori, se ga posluša. Ali pa se govori Bogu, v molitvi. Ne govori pa se o Bogu. Toda že nekaj časa Bog ne more več biti naše obzorje, ampak je kvečjemu naš problem. O Bogu smo prisiljeni govoriti, saj o njem sploh ni lahko molčati – kakor bi predpisal Wittgenstein. Za razmišljajoče ljudi, tako verne kot neverne, je govoriti o Bogu mogoče – in morda vsaj za zdaj še vedno neizogibno. Prav z govorjenjem o Bogu, z njegovim vključevanjem v naše teološke, filozofske, estetske, znanstvene, politične in antropološke formule, se verni in neverni srečata, in v tem srečanju se antikristusovsko izgublja razlika med vero in nevero – razlika, ki se ji vera ne more odpovedati.

In tako tudi jaz govorim o Bogu.

Božje obljube

V Lukovem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o nadležni vdovi, ki nazadnje doseže pravico, ker krivični sodnik prizna, da ne more več prenašati njenih vztrajnih prošenj. »In Gospod je rekel: ‘Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’« (18,6-8). Je bila ta pravica res vzpostavljena v zadnjih dva tisoč letih? To smo verjeli, ker se verska institucija, ki je usmerjala tok vseh teh stoletij, ni mogla – in se seveda ne more ­– dojemati drugače kakor prostor odrešenja, kakor porok odrešenja – odrešenja, ki se že uresničuje, čeprav je usmerjeno k prihodnji izpolnitvi, k še večji polnosti.

Toda ali sploh lahko presojamo, ali je Bog pravico vzpostavil ali ne, ali je tisočletne prošnje tistih, ki so zaupajoč njegovi besedi noč in dan vpili k njemu, uslišal ali ne – če ne vemo, kaj je Bog obljubil, da nam bo dal? Vernikova molitev namreč ne prosi – čeprav Lukova prilika tega ne pove – za kakšno abstraktno človeško pravico, ampak za to, kar Bog obljubi kot nagrado za zvestobo ali kot preobilno milost, ko sklene zavezo z Abrahamom in prek Abrahama s svojim ljudstvom. Kaj je torej Bog obljubil? Dovolj je preleteti strani Svetega pisma. Mavrica, ki se po potopu prikaže na nebu, je znamenje Božje zaveze z mesom: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji« (1 Mz 9,17), »med menoj in zemljo« (1 Mz 9,13). Obljuba se ne tiče duše ali duha, ampak mesa in zemlje.

Abrahamu Bog obljubi potomstvo, številno kakor zvezde (1 Mz 15,5), ki bo razpolagalo »z velikim imetjem« (1 Mz 15,14), in srečno starost (1 Mz 15,15). Tudi Jakobu – v videnju stopnic, ki segajo do neba, in ki smo jih navajeni razlagati mistično – Bog obljubi zemljo in izjemno rodovitnost (1 Mz 28,13-14). Središčno dejstvo, na katerem temelji vsa zgodovina razodetja, je osvoboditev ljudstva iz muk sužnosti v Egiptu, da bi vstopilo v obljubljeno deželo, deželo, kjer »se cedita mleko in med« (2 Mz 3,8). Tam bo »blagoslovil tvoj kruh in vodo in odstranil bolezen izmed vas! Ne bo v tvoji deželi žene, ki bi splavila, ne nerodovitne« (2 Mz 23,25-26). V Tori, zakoniku, ki je bil po Mojzesu dan od Boga, kar naprej srečujemo oznanilo: »Izpolnjuj njegove zakone in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom in da si podaljšaš dneve na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, za vse dni!« (5 Mz 4,40).

Lahko je reči, da so te obljube »zastarele«, da spadajo k neki daljni dobi »Božje pedagogike«, po kateri Bog ljudstvo svojih vernikov dviga k duhovnim resnicam, ki naj bi jih časne le simbolizirale. A čeprav so tako rekli mnogi stari cerkveni očetje, je v Svetem pismu težko najti podlago za takšno platonistično obarvano interpretacijo. Z vidika judovske religiozne misli, ki nedvomno ohranja večjo bližino s svetopisemskim besedilom, gre tu – kot trdi Gershom Sholem – za popolnoma napačno razumevanje. Moralo bi nam kaj povedati dejstvo, da judovsko Sveto pismo, kateremu smo pripisali najvišje »duhovne« pomene, ohranja nedotaknjeno to, kar je v nazoru Pentatevha bistveno. To velja tudi za Jobovo knjigo, kjer je vse besedilo zgrajeno na zgroženosti zaradi trpljenja, in sicer trpljenja, ki je predvsem izguba dobrin, otrok, zdravja: izguba šaloma, »polnosti življenja«, trdnega »miru«, v katerem je zvesti Job živel, preden ga je udarila nesreča. Prijatelji, ki ga pridejo tolažit, skušajo razložiti njegovo neizprosno bolečino tako, da jo zvedejo na mehanizem krivde in njene pravične poravnave, toda Job ostaja neomajno prepričan, da je trpljenje veliko preveliko glede na krivdo. Potem, ko se Job ukloni Božji skrivnosti, prejme največjo pohvalo od Boga prav zaradi svojega zgroženega vpraševanja glede muk in nepravičnosti, ki jih trpi meso. Najvišji reče Jobovim prijateljem: »O meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job« (Job 42,7), in samo zaradi Jobove prošnje jih ne udari s smrtjo. Jobova knjiga se – vsaj v obliki, v kakršni je prišla do nas – zaključi z vračilom Jobu vsega, kar je užival v srečni dobi, in sicer v še večji meri: ovac, kamel, volov in oslic; in – kar nas osuplja – Bog mu znova da tudi isto število otrok, ki jih je imel prej in ki so bili mrtvi.

Psalmi, velika knjiga molitve judov in kristijanov, nenehno kličejo k osvoboditvi iz stiske in k blagoslovu od Boga, ki daje svoje darove in svojo tolažbo, in včasih v obliki preroškega preteklika izražajo upanje v izpolnitev prošenj. »Reši Izraela, o Bog, iz vseh njegovih stisk« (24,22). »Moje srce se veseli, moj trebuh se raduje, tudi moje meso prebiva varno, ker mojega življenja ne boš prepustil podzemlju, ne boš pustil, da bi tvoj prijatelj videl jamo« (15,9-10). »Verujem, da bom videl dobroto Gospodovo v deželi živih« (26,13). Psalm 29 je zahvala za rešitev iz smrtne nevarnosti: »Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje« (29,12). »Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje. Veliko nesreč zadene pravičnega, a iz vseh ga Gospod rešuje. Varuje vse njegove kosti, nobena izmed njih se ne bo zlomila« (33,19-21). V Mojzesovih knjigah je Bog sodnik, ki daje pravičnim življenje in dobro, podlim smrt in slabo; v Psalmih pa je go’el, »maščevalec«, »rešitelj« pravičnih, ki – v nasprotju z obljubami – hudo trpijo. »Blagor mu, ki misli na slabotnega, na dan nesreče ga bo Gospod rešil. Gospod ga varuje, mu vrača življenje in blagor v deželi« (40,2-3). »Moj Bog, reši me pred mojimi sovražniki, brani me pred tistimi, ki so se vzdignili zoper mene! Reši me pred hudodelci, krvoločnežev me odreši!« (58,2-3). »Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje, znova me boš vzdignil iz oceanov. Povečal boš mojo veličino, znova me boš potolažil.« (70,20-21). »Jahve je pravičnost in milostljivost, naš Bog je nežnost. Jahve brani majhne; bil sem slaboten, on me je rešil« (114-115,5-6). Zvestim je obljubljeno: »Sadove truda svojih rok boš zares užival, blagor tebi, tebi bo dobro. Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš užival blaginjo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš videl svojih otrok otroke« (127,2-6).

Preroške knjige, ki smo jih navajeni brati kot priče uresničenega »poduhovljenja« robatih »materialnih« pričakovanj, izročenih iz daljnih časov skupaj s sagami in legendami, v resnici vztrajajo pri istih pomenih. Izaija z znano prerokbo napoveduje prihod pravičnega kralja, mesija: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino« (Iz 11,6-8). Druga prerokba, ki je morda s to malce v nasprotju, pravi: »Jahve Sabaot bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo z mastnim mesom, gostijo z žlahtnimi vini … Na tej gori bo odstranil zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode, za vselej bo uničil smrt. Gospod Jahve bo obrisal solze z vseh obrazov … Tisti dan bodo rekli: Glejte, to je naš Bog, na katerega smo upali, da nas odreši« (Iz 25,6-9). Še druga znamenita mesijanska prerokba naznanja mir, tisti mir, ki ga po Jezusovih besedah (Jn 14,27) svet ne more dati, ampak ga lahko da le Bog: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več vadili v vojskovanju. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo in nihče jih ne bo strašil« (Mih 4,3-4).

Navedli bi lahko na stotine mest iz judovskega Svetega pisma s takšnim pomenom. Toda vse od prvih stoletij življenja Cerkve so vsako izmed teh mest in vsa skupaj brali kot prispodobe: v Stari zavezi obljubljene »materialne« dobrine (kakor da bi bilo zgolj nekaj »materialnega« živeti brez bridkosti na svoji zemlji in videti živeti v miru svojo družico, svoje otroke in otroke otrok) naj bi bile le simbol duhovnih dobrin, ki so obljubljene blaženim v nebeški večnosti. Ta helenistično obarvana interpretacija je prevladala tako v vzhodni kakor v zahodni cerkveni tradiciji, čeprav so se apostolski očetje, ki so bili bliže novozaveznim izvirom – in zlasti sveti Irenej, ki ga imajo za začetnika katoliške teologije – še v polnosti zavedali, da se krščansko odrešenje ne tiče notranjih in duhovnih, nevidnih stvari, ampak konkretnosti zgodovinske eksistence in telesnosti. Toda evangelije in na splošno Novo zavezo so kaj kmalu brali pod vplivom neoplatonističnega predrazumevanja in njihov pomen je bil prestavljen.

Če se vrnemo k besedilom, ne zaznamo nobene razpoke med Staro in Novo zavezo. Nova zaveza se čisto naravno kaže kot dodatno poglavje Stare zaveze, kot njen epilog. Obzorje obljubljenega odrešenja ostaja isto. »Blagri« (Lukov evangelij jim po starozavezni navadi dodaja ustrezna prekletstva: 6,20-26) niso kakšna uresničena duhovna stvarnost, ampak so obljuba, tako kot je Kristusov križ vse kaj drugega kot uresničeni blagor. Če naj se ubogi, ponižni, žalostni, lačni in žejni pravice, usmiljeni in preganjani veselijo, je razlog za njihovo veselje ta, da bodo kmalu potolaženi in bodo podedovali deželo (Mt 5,4), ker bodo nasičeni v »nebeškem kraljestvu« – izraz, ki v evangelijih zamenjuje izraz »Božje kraljestvo«. Slednjemu se izogibajo po judovski navadi: zato, da ne izgovarjajo Imena. Toda prav iz izraza »nebeško kraljestvo« in iz nekaterih drugih redkih evangeljskih trditev, ki jih je bilo v helenističnem obzorju mogoče podobno interpretirati, so vzniknila globoko zakoreninjena napačna razumevanja. »Blagri«, ki jih oznanja Jezus, v resnici posnemajo formulacije v Psalmih in drugih judovskih svetih knjigah (na primer: tisti, ki »upajo v Gospoda, bodo dedovali deželo«; »ponižni bodo dedovali deželo«, Ps 36,9 in 11). Markov evangelij, ki velja za najstarejšega, predstavlja Jezusa predvsem kot močnega čarovnika, in ozdravitve, ki jih Jezus izvrši, so povsod v evangelijih znamenje vdora Božje odrešenjske moči (Mt 9,35). Ko dvanajstere pošlje oznanjat »dobro novico« o kraljestvu, ki je »zelo blizu«, jim zapoveduje: »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte« (Mt 10,7-8). Ko učenci zaprtega Janeza Krstnika pridejo vprašat, ali je on mesija, jim odgovori z izrazi, ki so stkani iz Izaijevih preroških podob: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,4-5). V družbi, v kateri Jezus, da ozdravi slepega, na njegove oči položi blato, ki ga je napravil s svojo slino (Jn 9,6), in v kateri tolikokrat govori o mesijanskem odrešenju kot o svatbeni gostiji, prav kakor so počeli preroki, nihče izmed njegovih poslušalcev ne bi mogel razumeti, da gre za alegorične prispodobe in da morata »gostija« in »svatba« – tako kot slepi, ki vidijo, in mrtvi, ki so obujeni – pomeniti nekaj čisto drugega od tega, kar sta vedno pomenili. Razen če je Jezus vztrajno govoril in razlagal nasprotno, toda iz evangelijev tega ni mogoče sklepati. Jezus vztraja pri drugih rečeh. Jezik sinoptikov, posebno Marka in Mateja, ki sta najstarejša, je izrazito konkreten. Ko Jezus pri zadnji večerji popije zadnjo kupo, reče dvanajsterim: »Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu« (Mr 14,25).

Toda kot smo omenili, so v evangelijih nekateri izrazi, ki so jih ob prestopu iz palestinskega in judovskega okolja razumeli kot jasne potrditve evangeljskega prehoda iz pretežno »materialne« starozavezne perspektive v pretežno »duhovno« novozavezno perspektivo. Tu je predvsem entòs ymôn pri Luku, ki ga radi prevajajo »v vas«, »znotraj vas«, to je notranje in duhovno: »Božje kraljestvo je v vas« (Lk 17,21), namesto pravilnega prevoda: »med vami«, v Mesiju, ki ga prinaša. Tu je tudi vabilo postati evnuhi zaradi kraljestva (navedeno le v Mt 19,12) in odgovor tistim, ki zanikajo vstajenje mrtvih in ga sprašujejo, komu bo v Kraljestvu pripadala ženska, ki je imela več mož, ki so vsi brez otrok umrli pred njo. V okviru argumentacije, ki ima značilen rabinski potek, Jezus potrdi, da bodo mrtvi vstali (Mt 22,31-32; Mr 12,26-27), toda »ob vstajenju se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih« (Mt 22,30; Mr 12,25). Vendar ni razloga za mišljenje, da tisti, ki so vse zapustili zaradi hoje za Kristusom, končno prispelim Mesijem, ne bi smeli »ob prerojenju sveta, ko bo Sin človekov sédel na prestol svojega veličastva« in bodo tudi dvanajsteri »sedeli na dvanajstih prestolih in sodili [to je vodili] dvanajst Izraelovih rodov« (Mt 19,28), spet najti svojo ženo, skupaj z vsemi dobrinami, ki so jih zapustili. Tudi skupine esenov, ki so živele v obdobju med obema zavezama, so se vzdrževale stika z ženami, vendar so – mnenje, ki se zdi že potrjeno – pri tem sledili starozaveznim pravilom glede vojne in duhovništva: šlo je za črpanje moči iz obredne čistosti, v pričakovanju skorajšnje eshatološke svete vojne, o kateri z zelo konkretnimi izrazi govori qumranski Zvitek o vojni. Spolna vzdržnost, v tem primeru obredne narave, je gotovo razumljena kot začasna. Kar se tiče položaja vstalih, ki se ne bodo »ne ženili ne možile«, ampak bodo »kakor angeli v nebesih«, ustrezno Lukovo mesto izrecno opredeljuje položaj podobnosti angelom (judovska angelologija ni enaka katoliški!) z dejstvom, da vstala telesa niso več podvržena smrti (20,36). V številnih primerih (na primer tistem o davku, ki ga je treba plačati cesarju) se Jezus v rabinskem slogu spretno izogne težavi, ki se skriva v vprašanju njegovih nasprotnikov: tu verjetno potrjuje vstajenje mrtvih, izogibajoč se pravnemu problemu, ki iz njega izhaja, in pušča razumeti – ne da bi to lahko oznanil – da vstali v kraljestvu niso podvrženi predpisom Tore in torej niti tistim o ženitvah ali možitvah.

Središčno mesto, ki ga ima vstajenje v evangelijih in v vsej Novi zavezi, je sámo po sebi pravzaprav potrditev perspektive judovskega Svetega pisma. Pomeni namreč – kot je dobro pojasnil Oscar Cullmann v svoji knjižici Immortalité de l’âme ou résurrection des corps?[3] – da pri krščanskih izvirih ni nobenega nasprotja med dušo in telesom, med duhom in materijo. Mesu je obljubljeno življenje brez konca. V Drugi knjigi Makabejcev, devterokanonični starozavezni knjigi, je vstajenje mrtvih neločljiva enota z Izraelovim upanjem in v celoti povzema njegov pomen (2 Mkb 7). Isto trditev večkrat ponovi Pavel, v raznih slovesnih okoliščinah (Apd 17,31-33; Apd 23,6; Apd 24,15; Apd 26,6-8; Flm 3,11). Smrt je »zadnji sovražnik« Boga, piše Pavel (1 Kor 15,26). Apostol, ki se je približal koncu svojega življenja, v najbolj dramatičnem izmed njemu pripisanih pisem prepozna krive učitelje, ki ga ovirajo, zapuščajo in preganjajo, v vernikih, nagnjenih k poganstvu, ki »so zašli od resnice, ko pravijo, da je vstajenje že bilo« (2 Tim 2,18), ki torej razlagajo vstajenje v zgolj duhovnem, mističnem pomenu, kot da bi bilo že v polnosti uresničeno s krstom. Neko mesto iz Pisma Rimljanom – znano po svoji lepoti, a razglašeno za nejasno, da ubeži radikalnosti njegove vsebine – povezuje perspektivo najstarejših judovskih svetih knjig, ki se oklepa takojšnje uresničitve pričakovanj v sedanji »naravni« in »svetni« eksistenci, s preroško, mesijansko in apokaliptično perspektivo, ki jo Nova zaveza naredi za svojo: »Stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti … v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (8,19-26).

Neodložljivost odrešenja

Navedeni odlomek iz Pisma Rimljanom ohranja obzorje odrešenja neokrnjeno – kot konkretno, vidno in otipljivo obzorje, ki se tiče ustvarjenih bitij, eksistence, telesnosti –obenem pa nam daje začutiti neko dramatično oddaljitev. Bog je konkretno blagoslovil Abrahama, Izaka in Jakoba. In Postava, dana po Mojzesu, je v moči zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom določala tesno sorazmerje med zvestobo in srečo. Dolga zgodovina, ki je sledila, je, kakor pričujejo že stari preroki, psalmist in Job, zanikala to pričakovanje. Neštetokrat je zapisano, da nasprotno prav brezbožni uspevajo, pravični pa trpijo. To protislovje doseže svoj vrhunec v drugem stoletju pred Kristusom, ko sirski vladar Antioh IV. Epifan prisili Jude, da odstopijo od Postave, tiste, ki trmasto vztrajajo pri njenem izpolnjevanju, pa preganja in z mučenjem usmrčuje. Tedaj v judovskih svetih knjigah prvič naletimo na izrecno pričakovanje vstajenja mrtvih: v Danielovi knjigi je zapisano, da se bodo po neki zaključni dobi zgodovine sveta, po »času stiske«, kakršne še ni bilo (12,1), »mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo« (12,2). Kar bi moralo biti takojšnje povračilo – pravica, uresničevana v »normalni« zgodovini ljudstva – se tako zavleče prek katastrofalnega dogajanja, ki naredi konec zgodovini, ki se vedno bolj oddaljuje od Božje pravice in v kateri celi rodovi njegovih vernih končujejo v žrelu trpljenja in smrti. Uresničitev Božje pravice se zarisuje šele onkraj smrti in strašne dobe konca.

Toda kljub temu tragičnemu odlogu odrešenja, s katerim se moramo, čeprav neradi, zaradi očitnosti dejstev počasi sprijazniti, osvoboditev, odrešenje in tolažba ostajajo to, kar so bile, in jih ni mogoče misliti drugačne kakor skorajšnje. V »grški« strukturi kozmosa, ki ga drži in oživlja večni logos in je zato enak v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ni nobene možnosti za zamišljanje odrešenja ustvarjenih bitij, ki so po svoji naravi kontingentne, torej jim je usojeno umreti in so skratka nepomembne predstave, tako da v njihovo življenje ni na noben način vpletena popolna in negibna božja esenca, ki se od vedno in za vedno zrcali v cikličnem gibanju svetlih nebeških krogel. Toda če so bile Božje obljube dane mesu, meso ne more drugače, kot da zahteva njihovo takojšnjo izpolnitev. Želje mesa se tičejo zdajšnjosti, ne prihodnosti; meso je umrljivo in ne more čakati, ima zdaj potrebo po usmiljenju in tolažbi, potrebo, da vidi Božjo pravico kraljevati na zemlji.

Odrešenje ne more biti drugačno kakor takojšnje. Kratkost je značilna za judovsko opredeljevanje časa, ki se je šele po mučnih težavah prisiljeno raztegniti: sedem dni stvarjenja, ki jih izročilo nato razlaga s sedmimi tisočletji, ki predstavljajo celotno zgodovino sveta; sedemdeset let izgnanstva, ki jih napoveduje Jeremija (25,11), postane sedemdeset sedmic let pri Danijelu (9,24). Velikonočno jagnje, znamenje odrešenja, ki so ga žrtvovali v spomin izhoda, rešitve iz egiptovskega suženjstva, je treba jesti »s prepasanimi ledji, sandali na nogah in palico v roki … naglo!« (2 Mz 12,11). Naglica in neodložljivost odrešenja sta pogost motiv v judovskem Svetem pismu, posebno v Psalmih. »Hiti mi pomagat … nikar se ne mudi« (39,14-18). »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? … Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko? Zares, v prah se pogreza naša duša, zemlje se drži naše telo. Vzdigni se! Pomagaj nam! Reši nas zaradi svoje dobrote« (43,24-27). »Utrudil sem se z vpitjem, moje grlo je hripavo; oči mi pešajo, ko svojega Boga pričakujem« (68,4). »Jaz pa sem nesrečen in ubog, o Bog, hiti k meni. Ti si moja moč in moj rešitelj, Gospod, nikar se ne mudi« (69,6). »Bodi zvest svoji zavezi, kajti mera je polna, v vogalih zemlje prebiva nasilje« (73, 20). »O Bog, ne ostajaj tiho, ne počivaj več in ne molči« (82,2). V Psalmih, knjigi prošenj, se ta refren kar naprej ponavlja: molitev je prošnja za odrešenje, za to, da bi Božja pravica in Božje usmiljenje končno zavladala. Toda v Novi zavezi naglica in nujnost odrešenja še silneje priganjata, čeprav ju teologi ne vidijo, ker v svojih razpravah ne uspejo najti mesta zanju.

Jezus izjavlja, da »bo prišla nad ta rod« (Mt 23,36) »pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija … ki ste ga ubili med templjem in oltarjem« (Mt 23,35). Nihče ne more natančno poznati dneva in ure (Mt 24,36), ko se bodo zbrali jastrebi, da skazijo truplo sveta (Mt 24,28); toda »čas se je dopolnil« (Mr 1,15) in mesija je že prišel vzpostavit obljubljeno kraljestvo: »Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu« (Mt 16,28). Jezus pred sinedrijem, ki ga bo izročil smrti, izjavi, navezujoč se na Danijelovo videnje: »Odslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba« (Mt 26,64). Zato ga veliki duhovnik obtoži bogokletja (Mt 26,65). Blizu je konec starega eona, ko se bo začel novi: »Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,30-31). Ko je Jezus umrl na križu, »se je zemlja stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim« (Mt 27,51-53).

Ker je po po Jezusovi smrti in vstajenju čas tekel naprej, ne da bi se zgodilo kaj odločilnega, so bile prve skupnosti prisiljene preložiti pričakovanje. Jezusovi tako imenovani »eshatološki govori« v sinoptičnih evangelijih že kažejo prekrivanje in mešanje uničenja Jeruzalema – zgodovinskega dogodka leta 70 – in konca sveta. In v prilikah je že mogoče najti omembe o Gospodu, ki zamuja z vrnitvijo (Mt 25,5; Lk 12, 36.45). Kakorkoli že, v Novi zavezi pričakovanje prihoda kraljestva pravičnosti – ne da bi Jezus pretrpel smrt ali v samem trenutku njegove smrti ali kmalu zatem, z njegovim vstajenjem ali njegovo vrnitvijo – v bistvu ostaja znotraj časovnih meja generacije, ki je na palestinskih cestah videla in poslušala Jezusa. Janezov evangelij navaja naslednje besede, ki naj bi jih Jezus, namigujoč na svojo smrt, izrekel med zadnjo večerjo, na predvečer pasijona: »Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi« (14,2-3); napoved je očitno namenjena učencem, ki so z njim pri mizi. Tudi zaključek tega evangelija namiguje, da se bo Kristus vrnil, ko bo še živa priča zapisanih dogodkov – avtor četrtega evangelija, ki ga izročilo istoveti z apostolom Janezom (Jn 21,20-23).

Kristusova vrnitev – paruzija – bo tesnobno upanje in razočaranje prvih krščanskih generacij. Treba bi bilo navesti zelo veliko mest, vsaj nekaj pa je bistvenih. Peter pravi, ko oznanja ljudstvu odrešenje v Jezusu Kristusu: »Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen« (Apd 3,19-20). Pravi prihod je tu vrnitev. Že navedeni odlomek iz osmega poglavja Pisma Rimljanom govori o ječečem pričakovanju in povzema prispodobo porodnih krčev, ki so jo uporabljali že preroki in Jezus. Pavel ne dvomi, da je skupaj s Korinčani, katerim je namenjeno njegovo pismo, med tistimi, »za katere je prišel konec vekov« (1 Kor 10,11). Kakšen dvom pa se pojavi v Drugem pismu Korinčanom: »Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo« (5,4). Pavel tu ne izraža več gotovosti, ampak le še upanje, da Gospodova vrnitev najde njegove dopisovalce v Korintu in njega samega še vedno žive, tako da telesu, ki ga oživlja življenjski dih – psyché (hebrejsko nefeš) – ne bi bilo treba iti prek smrti, ampak bi ga moč Božjega duha takoj na novo oživila in napravila neumrljivo (1 Kor 15,44).

Nova zaveza ohranja zelo jasne sledi vznemirjenosti, ki jo je vzbujalo umiranje prvih vernikov. Če koga izmed teh, ki so pri krstu s Kristusom umrli in vstali, še zadene smrt, se to zgodi zato, ker je nevredno obhajal evharistijo in je tako jedel in pil svojo obsodbo (1 Kor 11,26-30). Tesaloničanom je Pavel že pisal, da bi jih pomiril v zvezi z usodo vernikov, ki so še naprej umirali, in kot gotovo dejsto zapisal, da se bomo »mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda,« znova združili s »tistimi, ki so zaspali« (1 Tes 4,15), da bi šli z njimi naproti z neba prihajajočemu Kristusu (1 Tes 4,13-18). Še drugo očitno znamenje krize, ki jo je v prvi cerkvi povzročala zamuda paruzije, je vprašanje ponovne poroke. Ponovna poroka je dovoljena (Rim 7,2-3, 1 Kor 7,39), a po Pavlovem mnenju »je bolje«, če se vdova ne poroči (1 Kor 7,40). Toda kasneje Pavel glede na izkušnje hoče, da se mlajše poročijo (1 Tim 5,14), da bi se izognili čemu hujšemu, čeprav biti žena enega samega moža ali mož ene same žene ostaja ideal (1 Tim 5,9; 3,2.12), ki je jasno povezan s pričakovanjem skorajšnjega vstajenja. Zaradi še kar naprej potekajočega zemeljskega časa postanejo drže v skladu s popolnostjo Kraljestva, kakršne je zahteval Jezus – bodite popolni, kakor je popoln Oče (Mt 5,48) – praktično nemogoče.

Vsepovsod v Novi zavezi se ponavlja trditev, da smo prišli do »poslednje ure« (1 Jn 2,18) zgodovine sveta. Jakob oznanja bogatim, da se nanje že zgrinja kazen: »No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. Nakopičili ste zaklade za poslednji dan! Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda!« (Jak 5,1-7), kajti »Gospodov prihod je blizu« (Jak 5,8), »sodnik stoji pred vrati« (Jak 5,9).

Toda postavlja se tudi vprašanje, na katerega se daje mučen odgovor: »V poslednjih dneh bodo prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: ‘Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja’« (2 Pt 3,3-4). Odgovor je (kakor je bilo zapisano že v Psalmih), da je »pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita« (2 Pt 3, 8-10). »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13, sicer pa se ta misel nahaja že pri Izaiju). Vendar tudi to pozno Drugo Petrovo pismo govori o dogodkih, ki se morajo uresničiti za časa generacije njegovih naslovljencev. Smo namreč »v poslednjih dneh« (3,3); na bralce pisma – katerim je odobren dodaten čas za spreobrnjenje (3,9), tako kot v priliki o nerodovitni smokvi v Lk 13,6-9 – je naslovljeno vabilo, naj čakajo na prihod Božjega dne (2 Pt 3,12), in priporočilo: »Ker to pričakujete, se potrudite, da vas najde v miru brez madeža in brez graje« (2 Pt 3,14).

Po utrjenem eksegetičnem kriteriju, sicer očitnem, imajo jasna znamenja pričakovanja »materialnega« in neodložljivega odrešenja, ki ostajajo v Novi zavezi, toliko večji pomen, kolikor so – s svojim bolečim zanikanjem – v nasprotju s temeljno trditvijo, da je odrešenje že prišlo v Jezusu Kristusu.

Mi prihajamo skoraj dva tisoč let po tem. Ni treba, da bi se »z norčavostjo norčevali« – kakor piše v Drugem Petrovem pismu – da se zavemo, da obljube niso bile izpolnjene, da krotki niso nikoli podedovali dežele (Mt 5,5), da Bog svojim zvestim ni »hitro pomagal do pravice« (Lk 18,8), kot je zagotovil Jezus na koncu prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi. Verniku pred tem dejstvom – če noče zamižati pred njim in se sprenevedati – preostaja en sam izhod. Vedno lahko rečemo, da je na nas, da »pospešujemo« (2 Pt 3,12) Božji prihod s tem, da živimo »sveto in res pobožno« (2 Pt 3,11), da je torej naše spreobrnjenje pogoj, »da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen« (Apd 3,19-20). Po dva tisoč letih je to beden izhod, kajti če nas moč Gospodovega utelešenja in trpljenja ni usposobila do zdaj, v dvajsetih stoletjih, odkar je odbila »poslednja ura« svetà, da bi se spreobrnili k svetosti in pobožnosti, je neumno misliti, da bi lahko postali zmožni spreobrnjenja zdaj, ko smo že celo pozabili na pomen obljub, v katere smo nekoč verovali. Se bomo še nadaljnja tisočletja šli igro med Bogom, ki nam ne pomaga, ker si ga ne zaslužimo, in človekom, ki si ne more zaslužiti ničesar brez njegove pomoči?

Prilika o krivičnem sodniku se zaključi z drugačnim vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Odgovor je lahko le takšen: če pride, bo moral priti kljub našemu pomanjkanju vere. In če se bo vera izgubila, krivda ne bo le na strani človeštva. Mi smo tu le zato, ker smo otroci te ogromne, nevzdržne zamude.

***

Tisočletja odlašane obljube so v bistvu neizpolnjene obljube, neuspele obljube. Takšne bi ostale tudi, če bi se izpolnile v tem trenutku. Znotraj sebe bi ohranile – tudi če bi bila zavest o tem izbrisana – brezno razočaranja in utrujenosti. Kakor je rekel Kafka: Mesija bi prišel »le dan po svojem prihodu«, ko je pričakovanje že usahnilo. Po neskončnih porodnih bolečinah, kot pravi judovsko besedilo Izaija, »smo rodili veter« (26,18). Gotovo gre za poraz vernikov, za poraz vere, predvsem pa za poraz Boga, ki se na vseh straneh Svetega pisma razodeva kot tisti, ki daje življenje, kot tisti, ki rešuje. Polom odrešenja je polom Boga samega.

***

Zgodovina, ki jo pripoveduje Sveto pismo, je zgodovina nenehnega padanja, v primerjavi s katerim so dogodki, ki pričajo o Bogu, kakor osamljene točke: izjeme, ob katerih je mogoče meriti propad. Tega dogajanja ni mogoče brati kot uresničevanje Božje previdnosti, ki vodi svet, kot Božjo pedagogiko, ki vzgaja ljudi in jih priteguje k sebi. Niti ga ni mogoče razložiti z zanikanjem Božjega obstoja – s hipotezo, ki je ni nič lažje ubraniti od nasprotne (filozofi, nazadnje Heidegger, se vendarle znajdejo pred nemogočim vprašanjem: »Zakaj bit in ne rajši nič?«). Človeku, ki zlo jemlje zares, ki torej misli, da odgovoriti na to, kar nas vprašujeta življenje in umiranje v drugih in v nas samih, ne pomeni odgovoriti tako, kot da bi imel pred seboj kakšen rebus ali uganko zlogovnico, t.j. iščoč besedno igro, ki “razreši”, ki “deluje”; takemu človeku so stvari videti manj nesmiselne, če si upa upati, da to, kar “se dogodi” – na nebu, na zemlji, med ljudmi – izhaja od Boga, toda od Boga, ki nima absolutne oblasti nad tem, kar je ustvaril. Če beremo Sveto pismo, ne da bi se pustili preveč varati naši stari metafizični podmeni ali naši moderni evolucionistični podmeni, nas preseneča predvsem kot zapis polomij. Polomij za ljudi, predvsem pa polomij za Boga, če ga priznavamo za “Boga nežnosti in usmiljenja”, kakor ga verniku razodeva Sveto pismo.

O avtorju:

Sergio Quinzio (1927-1996), komentator Svetega pisma in zgodovine krščanstva, sicer samouk, brez formalne filozofske ali teološke izobrazbe, je za seboj pustil pomembno sled v italijanskem in mednarodnem filozofskem in teološkem razmišljanju.

Quinzio o sebi:

»… julija 1944, ko mi je bilo sedemnajst let, so me Nemci kljub temu, da še nisem bil podvržen vojaški obveznosti, s še dvema vrstnikoma poslali pomagat v ustanovo, ki se je tedaj imenovala ‘Mestna ambulanta zakoncev Pacinotti’ … Čez nekaj dni so me določili za delo v mrtvašnici. To je bila izolirana soba, obkrožena z vrtom, z marmornato mizo, ki je bila nekoliko nagnjena in obkrožena z žlebom, tako da so tekočine odtekale v vedro. Sem so nosili žrtve bombardiranj in šrapnelov. Jaz sem jih zlagal v rjavo pobarvane krste, ki so bile tanke kakor zabojčki testenin Agnesi, potem ko sem po dnu potresel lopato žaganja, da je vpilo telesne sokove. Nekoč sem šel z zidarsko samokolnico po truplo nekega reveža, ki so ga zamenjali za partizana in na mestu ustrelili … Nekoč sem v penzionu San Rossore s smetišnico zbral zmečkane ostanke otroka, ki se je vzpel na teraso, da bi videl predstavo svetlobnih raket. Vse sem počistil s cevjo za zalivanje rož. Mlada mati je bila mrtva, ker jo je preluknjal neki drobec. Ob vrnitvi domov se moje roke niso mogle dotakniti hrane.

Čez nekaj več kot eno leto sem bil Rimu, kjer je moj oče, nekoč karabinjerski stražmojster, ki je delal kot načelnik občinskih policistov v Alassiu, končno dobil službo kot vratar … Moj univerzitetni študij je nesrečno pešal; namesto da bi sledil predavanjem inženirstva, sem izza rešetkastih vrat cele ure gledal mrliške vozove, ki so prav tam nasproti vozili na pokopališče Verano s tempom, ki se mi je zdel vznemirljiv: kot da bi se mesto živih praznilo, da bi se preselilo tja. Že preden sem zamenjal fakulteto – kar je bilo zaman – sem hodil poslušat kakšno predavanje po malem vsepovsod: iz matematike, filozofije, literature … Nikogar in ničesar nisem našel, kar bi odgovorilo na moja vprašanja – sicer pa odgovorov nanja ni bilo« (Diario profetico, Adelphi, Milano 1996, str. 14-16).

»Kakor že apostol Pavel in kakor gotovo vsaj nekateri v vsaki krščanski generaciji sem vse življenje pričakoval v strahu in trepetu in želel videti s svojimi očmi – ne da bi si to zaslužil – poslednje dogodke, ki jih noben še tako učen teolog ali ekseget ne more z nobeno zvijačo izločiti iz besedil, za katera pravi, da jih časti kot navdihnjena od Boga.

… V času svojega življenja sem videl širjenje občutka skorajšnje katastrofe, na katerega nihče ni dal in nihče ne poskuša dati odgovora, in nihče niti ne pokaže zavesti, da ta slutnja obstaja, da se širita tesnoba in obup – morda tisti najhujši, nezavedni obup, o katerem je govoril Kierkegaard« (Sergio Quinzio v svoji zadnji knjigi Mysterium iniquitatis, ki je izšla leto pred njegovo smrtjo).

prevod Tone Dolgan

 

 

[1] Pričujoči prevod obsega prvi dve poglavji v celoti ter še dva kratka odlomka iz tretjega in četrtega poglavja knjige La sconfitta di Dio (Božji poraz).
Naslov, nekoliko provokativen, so mnogi Quinzijevi bralci narobe razumeli. Podobno kot svetopisemski Job se Quinzio sprašuje, kje je Bog, zakaj ne poseže, zakaj dopušča toliko trpljenja in krivic. Vendar tako kot Job Quinzio ostaja vernik, še več, prav zaradi svoje vere v »Boga nežnosti in usmiljenja« pred doživljano absurdnostjo trpljenja ne more zatiskati oči ali se sprijazniti z njim. Boga »kliče na zagovor«, prav kakor Job. In ne pozabimo, da Bog na koncu nagradi Joba za njegovo »uporno« držo, medtem ko graja Jobove prijatelje, ki razpravljajo in branijo Božjo modrost in pravičnost.
Quinzio ohranja vero in upanje v končno Božjo zmago, v njegov ponovni prihod, na katerega po dva tisoč letih še vedno čakamo, čeprav je Gospod obljubil, da pride kmalu. Quinzijeve trditve, ki se včasih zdijo skoraj bogokletne, je pravzaprav treba razumeti kot obupno upajoče klice: »Pridi, Gospod Jezus! Nikar se ne mudi!« (op. prev.).

[2] Pri slovenskem prevodu sem svetopisemske navedke večinoma vzel iz Slovenskega standardnega prevoda, na nekaterih mestih pa sem se zaradi manjših razlik držal Quinzijevega besedila (op. prev.).

[3] Neumrljivost duše ali vstajenje teles? (op. prev.).

 

Božji poraz

Pri prevodu navedenih mest iz Svetega pisma sem večinoma sledil delu Sacra Bibbia, ki ga je izdala italijanska škofovska konferenca. Od njega sem se oddaljil, kadar se mi je zdelo, da je izvirno besedilo mogoče bolj zvesto izraziti. V teh primerih sem se, kar se tiče Nove zaveze, oprl neposredno na grško besedilo, kar se tiče Stare, pa sem upošteval predvsem »katoliško« La Sainte Bible, École Biblique de Jérusalem, Les Éditions du Cerf, Paris, 1961 in »laično« La Bible, L’Ancien Testament, 2 zv., Bibliothèque de la Pléiade, Gallimard, Paris, 1966-67.[2]

 

Martin Buber pravi, da je Hitler verujoče in neverujoče Jude prisilil h govorjenju o Bogu in da ta podlost ni med najmanjšimi, ki jih je zagrešil. Če namreč Bog govori, se ga posluša. Ali pa se govori Bogu, v molitvi. Ne govori pa se o Bogu. Toda že nekaj časa Bog ne more več biti naše obzorje, ampak je kvečjemu naš problem. O Bogu smo prisiljeni govoriti, saj o njem sploh ni lahko molčati – kakor bi predpisal Wittgenstein. Za razmišljajoče ljudi, tako verne kot neverne, je govoriti o Bogu mogoče – in morda vsaj za zdaj še vedno neizogibno. Prav z govorjenjem o Bogu, z njegovim vključevanjem v naše teološke, filozofske, estetske, znanstvene, politične in antropološke formule, se verni in neverni srečata, in v tem srečanju se antikristusovsko izgublja razlika med vero in nevero – razlika, ki se ji vera ne more odpovedati.

In tako tudi jaz govorim o Bogu.

Božje obljube

V Lukovem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o nadležni vdovi, ki nazadnje doseže pravico, ker krivični sodnik prizna, da ne more več prenašati njenih vztrajnih prošenj. »In Gospod je rekel: ‘Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’« (18,6-8). Je bila ta pravica res vzpostavljena v zadnjih dva tisoč letih? To smo verjeli, ker se verska institucija, ki je usmerjala tok vseh teh stoletij, ni mogla – in se seveda ne more ­– dojemati drugače kakor prostor odrešenja, kakor porok odrešenja – odrešenja, ki se že uresničuje, čeprav je usmerjeno k prihodnji izpolnitvi, k še večji polnosti.

Toda ali sploh lahko presojamo, ali je Bog pravico vzpostavil ali ne, ali je tisočletne prošnje tistih, ki so zaupajoč njegovi besedi noč in dan vpili k njemu, uslišal ali ne – če ne vemo, kaj je Bog obljubil, da nam bo dal? Vernikova molitev namreč ne prosi – čeprav Lukova prilika tega ne pove – za kakšno abstraktno človeško pravico, ampak za to, kar Bog obljubi kot nagrado za zvestobo ali kot preobilno milost, ko sklene zavezo z Abrahamom in prek Abrahama s svojim ljudstvom. Kaj je torej Bog obljubil? Dovolj je preleteti strani Svetega pisma. Mavrica, ki se po potopu prikaže na nebu, je znamenje Božje zaveze z mesom: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji« (1 Mz 9,17), »med menoj in zemljo« (1 Mz 9,13). Obljuba se ne tiče duše ali duha, ampak mesa in zemlje.

Abrahamu Bog obljubi potomstvo, številno kakor zvezde (1 Mz 15,5), ki bo razpolagalo »z velikim imetjem« (1 Mz 15,14), in srečno starost (1 Mz 15,15). Tudi Jakobu – v videnju stopnic, ki segajo do neba, in ki smo jih navajeni razlagati mistično – Bog obljubi zemljo in izjemno rodovitnost (1 Mz 28,13-14). Središčno dejstvo, na katerem temelji vsa zgodovina razodetja, je osvoboditev ljudstva iz muk sužnosti v Egiptu, da bi vstopilo v obljubljeno deželo, deželo, kjer »se cedita mleko in med« (2 Mz 3,8). Tam bo »blagoslovil tvoj kruh in vodo in odstranil bolezen izmed vas! Ne bo v tvoji deželi žene, ki bi splavila, ne nerodovitne« (2 Mz 23,25-26). V Tori, zakoniku, ki je bil po Mojzesu dan od Boga, kar naprej srečujemo oznanilo: »Izpolnjuj njegove zakone in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom in da si podaljšaš dneve na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, za vse dni!« (5 Mz 4,40).

Lahko je reči, da so te obljube »zastarele«, da spadajo k neki daljni dobi »Božje pedagogike«, po kateri Bog ljudstvo svojih vernikov dviga k duhovnim resnicam, ki naj bi jih časne le simbolizirale. A čeprav so tako rekli mnogi stari cerkveni očetje, je v Svetem pismu težko najti podlago za takšno platonistično obarvano interpretacijo. Z vidika judovske religiozne misli, ki nedvomno ohranja večjo bližino s svetopisemskim besedilom, gre tu – kot trdi Gershom Sholem – za popolnoma napačno razumevanje. Moralo bi nam kaj povedati dejstvo, da judovsko Sveto pismo, kateremu smo pripisali najvišje »duhovne« pomene, ohranja nedotaknjeno to, kar je v nazoru Pentatevha bistveno. To velja tudi za Jobovo knjigo, kjer je vse besedilo zgrajeno na zgroženosti zaradi trpljenja, in sicer trpljenja, ki je predvsem izguba dobrin, otrok, zdravja: izguba šaloma, »polnosti življenja«, trdnega »miru«, v katerem je zvesti Job živel, preden ga je udarila nesreča. Prijatelji, ki ga pridejo tolažit, skušajo razložiti njegovo neizprosno bolečino tako, da jo zvedejo na mehanizem krivde in njene pravične poravnave, toda Job ostaja neomajno prepričan, da je trpljenje veliko preveliko glede na krivdo. Potem, ko se Job ukloni Božji skrivnosti, prejme največjo pohvalo od Boga prav zaradi svojega zgroženega vpraševanja glede muk in nepravičnosti, ki jih trpi meso. Najvišji reče Jobovim prijateljem: »O meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job« (Job 42,7), in samo zaradi Jobove prošnje jih ne udari s smrtjo. Jobova knjiga se – vsaj v obliki, v kakršni je prišla do nas – zaključi z vračilom Jobu vsega, kar je užival v srečni dobi, in sicer v še večji meri: ovac, kamel, volov in oslic; in – kar nas osuplja – Bog mu znova da tudi isto število otrok, ki jih je imel prej in ki so bili mrtvi.

Psalmi, velika knjiga molitve judov in kristijanov, nenehno kličejo k osvoboditvi iz stiske in k blagoslovu od Boga, ki daje svoje darove in svojo tolažbo, in včasih v obliki preroškega preteklika izražajo upanje v izpolnitev prošenj. »Reši Izraela, o Bog, iz vseh njegovih stisk« (24,22). »Moje srce se veseli, moj trebuh se raduje, tudi moje meso prebiva varno, ker mojega življenja ne boš prepustil podzemlju, ne boš pustil, da bi tvoj prijatelj videl jamo« (15,9-10). »Verujem, da bom videl dobroto Gospodovo v deželi živih« (26,13). Psalm 29 je zahvala za rešitev iz smrtne nevarnosti: »Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje« (29,12). »Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje. Veliko nesreč zadene pravičnega, a iz vseh ga Gospod rešuje. Varuje vse njegove kosti, nobena izmed njih se ne bo zlomila« (33,19-21). V Mojzesovih knjigah je Bog sodnik, ki daje pravičnim življenje in dobro, podlim smrt in slabo; v Psalmih pa je go’el, »maščevalec«, »rešitelj« pravičnih, ki – v nasprotju z obljubami – hudo trpijo. »Blagor mu, ki misli na slabotnega, na dan nesreče ga bo Gospod rešil. Gospod ga varuje, mu vrača življenje in blagor v deželi« (40,2-3). »Moj Bog, reši me pred mojimi sovražniki, brani me pred tistimi, ki so se vzdignili zoper mene! Reši me pred hudodelci, krvoločnežev me odreši!« (58,2-3). »Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje, znova me boš vzdignil iz oceanov. Povečal boš mojo veličino, znova me boš potolažil.« (70,20-21). »Jahve je pravičnost in milostljivost, naš Bog je nežnost. Jahve brani majhne; bil sem slaboten, on me je rešil« (114-115,5-6). Zvestim je obljubljeno: »Sadove truda svojih rok boš zares užival, blagor tebi, tebi bo dobro. Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš užival blaginjo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš videl svojih otrok otroke« (127,2-6).

Preroške knjige, ki smo jih navajeni brati kot priče uresničenega »poduhovljenja« robatih »materialnih« pričakovanj, izročenih iz daljnih časov skupaj s sagami in legendami, v resnici vztrajajo pri istih pomenih. Izaija z znano prerokbo napoveduje prihod pravičnega kralja, mesija: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino« (Iz 11,6-8). Druga prerokba, ki je morda s to malce v nasprotju, pravi: »Jahve Sabaot bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo z mastnim mesom, gostijo z žlahtnimi vini … Na tej gori bo odstranil zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode, za vselej bo uničil smrt. Gospod Jahve bo obrisal solze z vseh obrazov … Tisti dan bodo rekli: Glejte, to je naš Bog, na katerega smo upali, da nas odreši« (Iz 25,6-9). Še druga znamenita mesijanska prerokba naznanja mir, tisti mir, ki ga po Jezusovih besedah (Jn 14,27) svet ne more dati, ampak ga lahko da le Bog: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več vadili v vojskovanju. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo in nihče jih ne bo strašil« (Mih 4,3-4).

Navedli bi lahko na stotine mest iz judovskega Svetega pisma s takšnim pomenom. Toda vse od prvih stoletij življenja Cerkve so vsako izmed teh mest in vsa skupaj brali kot prispodobe: v Stari zavezi obljubljene »materialne« dobrine (kakor da bi bilo zgolj nekaj »materialnega« živeti brez bridkosti na svoji zemlji in videti živeti v miru svojo družico, svoje otroke in otroke otrok) naj bi bile le simbol duhovnih dobrin, ki so obljubljene blaženim v nebeški večnosti. Ta helenistično obarvana interpretacija je prevladala tako v vzhodni kakor v zahodni cerkveni tradiciji, čeprav so se apostolski očetje, ki so bili bliže novozaveznim izvirom – in zlasti sveti Irenej, ki ga imajo za začetnika katoliške teologije – še v polnosti zavedali, da se krščansko odrešenje ne tiče notranjih in duhovnih, nevidnih stvari, ampak konkretnosti zgodovinske eksistence in telesnosti. Toda evangelije in na splošno Novo zavezo so kaj kmalu brali pod vplivom neoplatonističnega predrazumevanja in njihov pomen je bil prestavljen.

Če se vrnemo k besedilom, ne zaznamo nobene razpoke med Staro in Novo zavezo. Nova zaveza se čisto naravno kaže kot dodatno poglavje Stare zaveze, kot njen epilog. Obzorje obljubljenega odrešenja ostaja isto. »Blagri« (Lukov evangelij jim po starozavezni navadi dodaja ustrezna prekletstva: 6,20-26) niso kakšna uresničena duhovna stvarnost, ampak so obljuba, tako kot je Kristusov križ vse kaj drugega kot uresničeni blagor. Če naj se ubogi, ponižni, žalostni, lačni in žejni pravice, usmiljeni in preganjani veselijo, je razlog za njihovo veselje ta, da bodo kmalu potolaženi in bodo podedovali deželo (Mt 5,4), ker bodo nasičeni v »nebeškem kraljestvu« – izraz, ki v evangelijih zamenjuje izraz »Božje kraljestvo«. Slednjemu se izogibajo po judovski navadi: zato, da ne izgovarjajo Imena. Toda prav iz izraza »nebeško kraljestvo« in iz nekaterih drugih redkih evangeljskih trditev, ki jih je bilo v helenističnem obzorju mogoče podobno interpretirati, so vzniknila globoko zakoreninjena napačna razumevanja. »Blagri«, ki jih oznanja Jezus, v resnici posnemajo formulacije v Psalmih in drugih judovskih svetih knjigah (na primer: tisti, ki »upajo v Gospoda, bodo dedovali deželo«; »ponižni bodo dedovali deželo«, Ps 36,9 in 11). Markov evangelij, ki velja za najstarejšega, predstavlja Jezusa predvsem kot močnega čarovnika, in ozdravitve, ki jih Jezus izvrši, so povsod v evangelijih znamenje vdora Božje odrešenjske moči (Mt 9,35). Ko dvanajstere pošlje oznanjat »dobro novico« o kraljestvu, ki je »zelo blizu«, jim zapoveduje: »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte« (Mt 10,7-8). Ko učenci zaprtega Janeza Krstnika pridejo vprašat, ali je on mesija, jim odgovori z izrazi, ki so stkani iz Izaijevih preroških podob: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,4-5). V družbi, v kateri Jezus, da ozdravi slepega, na njegove oči položi blato, ki ga je napravil s svojo slino (Jn 9,6), in v kateri tolikokrat govori o mesijanskem odrešenju kot o svatbeni gostiji, prav kakor so počeli preroki, nihče izmed njegovih poslušalcev ne bi mogel razumeti, da gre za alegorične prispodobe in da morata »gostija« in »svatba« – tako kot slepi, ki vidijo, in mrtvi, ki so obujeni – pomeniti nekaj čisto drugega od tega, kar sta vedno pomenili. Razen če je Jezus vztrajno govoril in razlagal nasprotno, toda iz evangelijev tega ni mogoče sklepati. Jezus vztraja pri drugih rečeh. Jezik sinoptikov, posebno Marka in Mateja, ki sta najstarejša, je izrazito konkreten. Ko Jezus pri zadnji večerji popije zadnjo kupo, reče dvanajsterim: »Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu« (Mr 14,25).

Toda kot smo omenili, so v evangelijih nekateri izrazi, ki so jih ob prestopu iz palestinskega in judovskega okolja razumeli kot jasne potrditve evangeljskega prehoda iz pretežno »materialne« starozavezne perspektive v pretežno »duhovno« novozavezno perspektivo. Tu je predvsem entòs ymôn pri Luku, ki ga radi prevajajo »v vas«, »znotraj vas«, to je notranje in duhovno: »Božje kraljestvo je v vas« (Lk 17,21), namesto pravilnega prevoda: »med vami«, v Mesiju, ki ga prinaša. Tu je tudi vabilo postati evnuhi zaradi kraljestva (navedeno le v Mt 19,12) in odgovor tistim, ki zanikajo vstajenje mrtvih in ga sprašujejo, komu bo v Kraljestvu pripadala ženska, ki je imela več mož, ki so vsi brez otrok umrli pred njo. V okviru argumentacije, ki ima značilen rabinski potek, Jezus potrdi, da bodo mrtvi vstali (Mt 22,31-32; Mr 12,26-27), toda »ob vstajenju se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih« (Mt 22,30; Mr 12,25). Vendar ni razloga za mišljenje, da tisti, ki so vse zapustili zaradi hoje za Kristusom, končno prispelim Mesijem, ne bi smeli »ob prerojenju sveta, ko bo Sin človekov sédel na prestol svojega veličastva« in bodo tudi dvanajsteri »sedeli na dvanajstih prestolih in sodili [to je vodili] dvanajst Izraelovih rodov« (Mt 19,28), spet najti svojo ženo, skupaj z vsemi dobrinami, ki so jih zapustili. Tudi skupine esenov, ki so živele v obdobju med obema zavezama, so se vzdrževale stika z ženami, vendar so – mnenje, ki se zdi že potrjeno – pri tem sledili starozaveznim pravilom glede vojne in duhovništva: šlo je za črpanje moči iz obredne čistosti, v pričakovanju skorajšnje eshatološke svete vojne, o kateri z zelo konkretnimi izrazi govori qumranski Zvitek o vojni. Spolna vzdržnost, v tem primeru obredne narave, je gotovo razumljena kot začasna. Kar se tiče položaja vstalih, ki se ne bodo »ne ženili ne možile«, ampak bodo »kakor angeli v nebesih«, ustrezno Lukovo mesto izrecno opredeljuje položaj podobnosti angelom (judovska angelologija ni enaka katoliški!) z dejstvom, da vstala telesa niso več podvržena smrti (20,36). V številnih primerih (na primer tistem o davku, ki ga je treba plačati cesarju) se Jezus v rabinskem slogu spretno izogne težavi, ki se skriva v vprašanju njegovih nasprotnikov: tu verjetno potrjuje vstajenje mrtvih, izogibajoč se pravnemu problemu, ki iz njega izhaja, in pušča razumeti – ne da bi to lahko oznanil – da vstali v kraljestvu niso podvrženi predpisom Tore in torej niti tistim o ženitvah ali možitvah.

Središčno mesto, ki ga ima vstajenje v evangelijih in v vsej Novi zavezi, je sámo po sebi pravzaprav potrditev perspektive judovskega Svetega pisma. Pomeni namreč – kot je dobro pojasnil Oscar Cullmann v svoji knjižici Immortalité de l’âme ou résurrection des corps?[3] – da pri krščanskih izvirih ni nobenega nasprotja med dušo in telesom, med duhom in materijo. Mesu je obljubljeno življenje brez konca. V Drugi knjigi Makabejcev, devterokanonični starozavezni knjigi, je vstajenje mrtvih neločljiva enota z Izraelovim upanjem in v celoti povzema njegov pomen (2 Mkb 7). Isto trditev večkrat ponovi Pavel, v raznih slovesnih okoliščinah (Apd 17,31-33; Apd 23,6; Apd 24,15; Apd 26,6-8; Flm 3,11). Smrt je »zadnji sovražnik« Boga, piše Pavel (1 Kor 15,26). Apostol, ki se je približal koncu svojega življenja, v najbolj dramatičnem izmed njemu pripisanih pisem prepozna krive učitelje, ki ga ovirajo, zapuščajo in preganjajo, v vernikih, nagnjenih k poganstvu, ki »so zašli od resnice, ko pravijo, da je vstajenje že bilo« (2 Tim 2,18), ki torej razlagajo vstajenje v zgolj duhovnem, mističnem pomenu, kot da bi bilo že v polnosti uresničeno s krstom. Neko mesto iz Pisma Rimljanom – znano po svoji lepoti, a razglašeno za nejasno, da ubeži radikalnosti njegove vsebine – povezuje perspektivo najstarejših judovskih svetih knjig, ki se oklepa takojšnje uresničitve pričakovanj v sedanji »naravni« in »svetni« eksistenci, s preroško, mesijansko in apokaliptično perspektivo, ki jo Nova zaveza naredi za svojo: »Stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti … v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (8,19-26).

Neodložljivost odrešenja

Navedeni odlomek iz Pisma Rimljanom ohranja obzorje odrešenja neokrnjeno – kot konkretno, vidno in otipljivo obzorje, ki se tiče ustvarjenih bitij, eksistence, telesnosti –obenem pa nam daje začutiti neko dramatično oddaljitev. Bog je konkretno blagoslovil Abrahama, Izaka in Jakoba. In Postava, dana po Mojzesu, je v moči zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom določala tesno sorazmerje med zvestobo in srečo. Dolga zgodovina, ki je sledila, je, kakor pričujejo že stari preroki, psalmist in Job, zanikala to pričakovanje. Neštetokrat je zapisano, da nasprotno prav brezbožni uspevajo, pravični pa trpijo. To protislovje doseže svoj vrhunec v drugem stoletju pred Kristusom, ko sirski vladar Antioh IV. Epifan prisili Jude, da odstopijo od Postave, tiste, ki trmasto vztrajajo pri njenem izpolnjevanju, pa preganja in z mučenjem usmrčuje. Tedaj v judovskih svetih knjigah prvič naletimo na izrecno pričakovanje vstajenja mrtvih: v Danielovi knjigi je zapisano, da se bodo po neki zaključni dobi zgodovine sveta, po »času stiske«, kakršne še ni bilo (12,1), »mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo« (12,2). Kar bi moralo biti takojšnje povračilo – pravica, uresničevana v »normalni« zgodovini ljudstva – se tako zavleče prek katastrofalnega dogajanja, ki naredi konec zgodovini, ki se vedno bolj oddaljuje od Božje pravice in v kateri celi rodovi njegovih vernih končujejo v žrelu trpljenja in smrti. Uresničitev Božje pravice se zarisuje šele onkraj smrti in strašne dobe konca.

Toda kljub temu tragičnemu odlogu odrešenja, s katerim se moramo, čeprav neradi, zaradi očitnosti dejstev počasi sprijazniti, osvoboditev, odrešenje in tolažba ostajajo to, kar so bile, in jih ni mogoče misliti drugačne kakor skorajšnje. V »grški« strukturi kozmosa, ki ga drži in oživlja večni logos in je zato enak v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ni nobene možnosti za zamišljanje odrešenja ustvarjenih bitij, ki so po svoji naravi kontingentne, torej jim je usojeno umreti in so skratka nepomembne predstave, tako da v njihovo življenje ni na noben način vpletena popolna in negibna božja esenca, ki se od vedno in za vedno zrcali v cikličnem gibanju svetlih nebeških krogel. Toda če so bile Božje obljube dane mesu, meso ne more drugače, kot da zahteva njihovo takojšnjo izpolnitev. Želje mesa se tičejo zdajšnjosti, ne prihodnosti; meso je umrljivo in ne more čakati, ima zdaj potrebo po usmiljenju in tolažbi, potrebo, da vidi Božjo pravico kraljevati na zemlji.

Odrešenje ne more biti drugačno kakor takojšnje. Kratkost je značilna za judovsko opredeljevanje časa, ki se je šele po mučnih težavah prisiljeno raztegniti: sedem dni stvarjenja, ki jih izročilo nato razlaga s sedmimi tisočletji, ki predstavljajo celotno zgodovino sveta; sedemdeset let izgnanstva, ki jih napoveduje Jeremija (25,11), postane sedemdeset sedmic let pri Danijelu (9,24). Velikonočno jagnje, znamenje odrešenja, ki so ga žrtvovali v spomin izhoda, rešitve iz egiptovskega suženjstva, je treba jesti »s prepasanimi ledji, sandali na nogah in palico v roki … naglo!« (2 Mz 12,11). Naglica in neodložljivost odrešenja sta pogost motiv v judovskem Svetem pismu, posebno v Psalmih. »Hiti mi pomagat … nikar se ne mudi« (39,14-18). »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? … Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko? Zares, v prah se pogreza naša duša, zemlje se drži naše telo. Vzdigni se! Pomagaj nam! Reši nas zaradi svoje dobrote« (43,24-27). »Utrudil sem se z vpitjem, moje grlo je hripavo; oči mi pešajo, ko svojega Boga pričakujem« (68,4). »Jaz pa sem nesrečen in ubog, o Bog, hiti k meni. Ti si moja moč in moj rešitelj, Gospod, nikar se ne mudi« (69,6). »Bodi zvest svoji zavezi, kajti mera je polna, v vogalih zemlje prebiva nasilje« (73, 20). »O Bog, ne ostajaj tiho, ne počivaj več in ne molči« (82,2). V Psalmih, knjigi prošenj, se ta refren kar naprej ponavlja: molitev je prošnja za odrešenje, za to, da bi Božja pravica in Božje usmiljenje končno zavladala. Toda v Novi zavezi naglica in nujnost odrešenja še silneje priganjata, čeprav ju teologi ne vidijo, ker v svojih razpravah ne uspejo najti mesta zanju.

Jezus izjavlja, da »bo prišla nad ta rod« (Mt 23,36) »pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija … ki ste ga ubili med templjem in oltarjem« (Mt 23,35). Nihče ne more natančno poznati dneva in ure (Mt 24,36), ko se bodo zbrali jastrebi, da skazijo truplo sveta (Mt 24,28); toda »čas se je dopolnil« (Mr 1,15) in mesija je že prišel vzpostavit obljubljeno kraljestvo: »Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu« (Mt 16,28). Jezus pred sinedrijem, ki ga bo izročil smrti, izjavi, navezujoč se na Danijelovo videnje: »Odslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba« (Mt 26,64). Zato ga veliki duhovnik obtoži bogokletja (Mt 26,65). Blizu je konec starega eona, ko se bo začel novi: »Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,30-31). Ko je Jezus umrl na križu, »se je zemlja stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim« (Mt 27,51-53).

Ker je po po Jezusovi smrti in vstajenju čas tekel naprej, ne da bi se zgodilo kaj odločilnega, so bile prve skupnosti prisiljene preložiti pričakovanje. Jezusovi tako imenovani »eshatološki govori« v sinoptičnih evangelijih že kažejo prekrivanje in mešanje uničenja Jeruzalema – zgodovinskega dogodka leta 70 – in konca sveta. In v prilikah je že mogoče najti omembe o Gospodu, ki zamuja z vrnitvijo (Mt 25,5; Lk 12, 36.45). Kakorkoli že, v Novi zavezi pričakovanje prihoda kraljestva pravičnosti – ne da bi Jezus pretrpel smrt ali v samem trenutku njegove smrti ali kmalu zatem, z njegovim vstajenjem ali njegovo vrnitvijo – v bistvu ostaja znotraj časovnih meja generacije, ki je na palestinskih cestah videla in poslušala Jezusa. Janezov evangelij navaja naslednje besede, ki naj bi jih Jezus, namigujoč na svojo smrt, izrekel med zadnjo večerjo, na predvečer pasijona: »Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi« (14,2-3); napoved je očitno namenjena učencem, ki so z njim pri mizi. Tudi zaključek tega evangelija namiguje, da se bo Kristus vrnil, ko bo še živa priča zapisanih dogodkov – avtor četrtega evangelija, ki ga izročilo istoveti z apostolom Janezom (Jn 21,20-23).

Kristusova vrnitev – paruzija – bo tesnobno upanje in razočaranje prvih krščanskih generacij. Treba bi bilo navesti zelo veliko mest, vsaj nekaj pa je bistvenih. Peter pravi, ko oznanja ljudstvu odrešenje v Jezusu Kristusu: »Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen« (Apd 3,19-20). Pravi prihod je tu vrnitev. Že navedeni odlomek iz osmega poglavja Pisma Rimljanom govori o ječečem pričakovanju in povzema prispodobo porodnih krčev, ki so jo uporabljali že preroki in Jezus. Pavel ne dvomi, da je skupaj s Korinčani, katerim je namenjeno njegovo pismo, med tistimi, »za katere je prišel konec vekov« (1 Kor 10,11). Kakšen dvom pa se pojavi v Drugem pismu Korinčanom: »Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo« (5,4). Pavel tu ne izraža več gotovosti, ampak le še upanje, da Gospodova vrnitev najde njegove dopisovalce v Korintu in njega samega še vedno žive, tako da telesu, ki ga oživlja življenjski dih – psyché (hebrejsko nefeš) – ne bi bilo treba iti prek smrti, ampak bi ga moč Božjega duha takoj na novo oživila in napravila neumrljivo (1 Kor 15,44).

Nova zaveza ohranja zelo jasne sledi vznemirjenosti, ki jo je vzbujalo umiranje prvih vernikov. Če koga izmed teh, ki so pri krstu s Kristusom umrli in vstali, še zadene smrt, se to zgodi zato, ker je nevredno obhajal evharistijo in je tako jedel in pil svojo obsodbo (1 Kor 11,26-30). Tesaloničanom je Pavel že pisal, da bi jih pomiril v zvezi z usodo vernikov, ki so še naprej umirali, in kot gotovo dejsto zapisal, da se bomo »mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda,« znova združili s »tistimi, ki so zaspali« (1 Tes 4,15), da bi šli z njimi naproti z neba prihajajočemu Kristusu (1 Tes 4,13-18). Še drugo očitno znamenje krize, ki jo je v prvi cerkvi povzročala zamuda paruzije, je vprašanje ponovne poroke. Ponovna poroka je dovoljena (Rim 7,2-3, 1 Kor 7,39), a po Pavlovem mnenju »je bolje«, če se vdova ne poroči (1 Kor 7,40). Toda kasneje Pavel glede na izkušnje hoče, da se mlajše poročijo (1 Tim 5,14), da bi se izognili čemu hujšemu, čeprav biti žena enega samega moža ali mož ene same žene ostaja ideal (1 Tim 5,9; 3,2.12), ki je jasno povezan s pričakovanjem skorajšnjega vstajenja. Zaradi še kar naprej potekajočega zemeljskega časa postanejo drže v skladu s popolnostjo Kraljestva, kakršne je zahteval Jezus – bodite popolni, kakor je popoln Oče (Mt 5,48) – praktično nemogoče.

Vsepovsod v Novi zavezi se ponavlja trditev, da smo prišli do »poslednje ure« (1 Jn 2,18) zgodovine sveta. Jakob oznanja bogatim, da se nanje že zgrinja kazen: »No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. Nakopičili ste zaklade za poslednji dan! Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda!« (Jak 5,1-7), kajti »Gospodov prihod je blizu« (Jak 5,8), »sodnik stoji pred vrati« (Jak 5,9).

Toda postavlja se tudi vprašanje, na katerega se daje mučen odgovor: »V poslednjih dneh bodo prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili: ‘Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja’« (2 Pt 3,3-4). Odgovor je (kakor je bilo zapisano že v Psalmih), da je »pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat. Tedaj bo nebo s hrumom prešlo, prvine se bodo v ognju razkrojile, zemlja in dela na njej pa bodo razkrita« (2 Pt 3, 8-10). »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13, sicer pa se ta misel nahaja že pri Izaiju). Vendar tudi to pozno Drugo Petrovo pismo govori o dogodkih, ki se morajo uresničiti za časa generacije njegovih naslovljencev. Smo namreč »v poslednjih dneh« (3,3); na bralce pisma – katerim je odobren dodaten čas za spreobrnjenje (3,9), tako kot v priliki o nerodovitni smokvi v Lk 13,6-9 – je naslovljeno vabilo, naj čakajo na prihod Božjega dne (2 Pt 3,12), in priporočilo: »Ker to pričakujete, se potrudite, da vas najde v miru brez madeža in brez graje« (2 Pt 3,14).

Po utrjenem eksegetičnem kriteriju, sicer očitnem, imajo jasna znamenja pričakovanja »materialnega« in neodložljivega odrešenja, ki ostajajo v Novi zavezi, toliko večji pomen, kolikor so – s svojim bolečim zanikanjem – v nasprotju s temeljno trditvijo, da je odrešenje že prišlo v Jezusu Kristusu.

Mi prihajamo skoraj dva tisoč let po tem. Ni treba, da bi se »z norčavostjo norčevali« – kakor piše v Drugem Petrovem pismu – da se zavemo, da obljube niso bile izpolnjene, da krotki niso nikoli podedovali dežele (Mt 5,5), da Bog svojim zvestim ni »hitro pomagal do pravice« (Lk 18,8), kot je zagotovil Jezus na koncu prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi. Verniku pred tem dejstvom – če noče zamižati pred njim in se sprenevedati – preostaja en sam izhod. Vedno lahko rečemo, da je na nas, da »pospešujemo« (2 Pt 3,12) Božji prihod s tem, da živimo »sveto in res pobožno« (2 Pt 3,11), da je torej naše spreobrnjenje pogoj, »da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen« (Apd 3,19-20). Po dva tisoč letih je to beden izhod, kajti če nas moč Gospodovega utelešenja in trpljenja ni usposobila do zdaj, v dvajsetih stoletjih, odkar je odbila »poslednja ura« svetà, da bi se spreobrnili k svetosti in pobožnosti, je neumno misliti, da bi lahko postali zmožni spreobrnjenja zdaj, ko smo že celo pozabili na pomen obljub, v katere smo nekoč verovali. Se bomo še nadaljnja tisočletja šli igro med Bogom, ki nam ne pomaga, ker si ga ne zaslužimo, in človekom, ki si ne more zaslužiti ničesar brez njegove pomoči?

Prilika o krivičnem sodniku se zaključi z drugačnim vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Odgovor je lahko le takšen: če pride, bo moral priti kljub našemu pomanjkanju vere. In če se bo vera izgubila, krivda ne bo le na strani človeštva. Mi smo tu le zato, ker smo otroci te ogromne, nevzdržne zamude.

***

Tisočletja odlašane obljube so v bistvu neizpolnjene obljube, neuspele obljube. Takšne bi ostale tudi, če bi se izpolnile v tem trenutku. Znotraj sebe bi ohranile – tudi če bi bila zavest o tem izbrisana – brezno razočaranja in utrujenosti. Kakor je rekel Kafka: Mesija bi prišel »le dan po svojem prihodu«, ko je pričakovanje že usahnilo. Po neskončnih porodnih bolečinah, kot pravi judovsko besedilo Izaija, »smo rodili veter« (26,18). Gotovo gre za poraz vernikov, za poraz vere, predvsem pa za poraz Boga, ki se na vseh straneh Svetega pisma razodeva kot tisti, ki daje življenje, kot tisti, ki rešuje. Polom odrešenja je polom Boga samega.

***

Zgodovina, ki jo pripoveduje Sveto pismo, je zgodovina nenehnega padanja, v primerjavi s katerim so dogodki, ki pričajo o Bogu, kakor osamljene točke: izjeme, ob katerih je mogoče meriti propad. Tega dogajanja ni mogoče brati kot uresničevanje Božje previdnosti, ki vodi svet, kot Božjo pedagogiko, ki vzgaja ljudi in jih priteguje k sebi. Niti ga ni mogoče razložiti z zanikanjem Božjega obstoja – s hipotezo, ki je ni nič lažje ubraniti od nasprotne (filozofi, nazadnje Heidegger, se vendarle znajdejo pred nemogočim vprašanjem: »Zakaj bit in ne rajši nič?«). Človeku, ki zlo jemlje zares, ki torej misli, da odgovoriti na to, kar nas vprašujeta življenje in umiranje v drugih in v nas samih, ne pomeni odgovoriti tako, kot da bi imel pred seboj kakšen rebus ali uganko zlogovnico, t.j. iščoč besedno igro, ki “razreši”, ki “deluje”; takemu človeku so stvari videti manj nesmiselne, če si upa upati, da to, kar “se dogodi” – na nebu, na zemlji, med ljudmi – izhaja od Boga, toda od Boga, ki nima absolutne oblasti nad tem, kar je ustvaril. Če beremo Sveto pismo, ne da bi se pustili preveč varati naši stari metafizični podmeni ali naši moderni evolucionistični podmeni, nas preseneča predvsem kot zapis polomij. Polomij za ljudi, predvsem pa polomij za Boga, če ga priznavamo za “Boga nežnosti in usmiljenja”, kakor ga verniku razodeva Sveto pismo.

O avtorju:

Sergio Quinzio (1927-1996), komentator Svetega pisma in zgodovine krščanstva, sicer samouk, brez formalne filozofske ali teološke izobrazbe, je za seboj pustil pomembno sled v italijanskem in mednarodnem filozofskem in teološkem razmišljanju.

Quinzio o sebi:

»… julija 1944, ko mi je bilo sedemnajst let, so me Nemci kljub temu, da še nisem bil podvržen vojaški obveznosti, s še dvema vrstnikoma poslali pomagat v ustanovo, ki se je tedaj imenovala ‘Mestna ambulanta zakoncev Pacinotti’ … Čez nekaj dni so me določili za delo v mrtvašnici. To je bila izolirana soba, obkrožena z vrtom, z marmornato mizo, ki je bila nekoliko nagnjena in obkrožena z žlebom, tako da so tekočine odtekale v vedro. Sem so nosili žrtve bombardiranj in šrapnelov. Jaz sem jih zlagal v rjavo pobarvane krste, ki so bile tanke kakor zabojčki testenin Agnesi, potem ko sem po dnu potresel lopato žaganja, da je vpilo telesne sokove. Nekoč sem šel z zidarsko samokolnico po truplo nekega reveža, ki so ga zamenjali za partizana in na mestu ustrelili … Nekoč sem v penzionu San Rossore s smetišnico zbral zmečkane ostanke otroka, ki se je vzpel na teraso, da bi videl predstavo svetlobnih raket. Vse sem počistil s cevjo za zalivanje rož. Mlada mati je bila mrtva, ker jo je preluknjal neki drobec. Ob vrnitvi domov se moje roke niso mogle dotakniti hrane.

Čez nekaj več kot eno leto sem bil Rimu, kjer je moj oče, nekoč karabinjerski stražmojster, ki je delal kot načelnik občinskih policistov v Alassiu, končno dobil službo kot vratar … Moj univerzitetni študij je nesrečno pešal; namesto da bi sledil predavanjem inženirstva, sem izza rešetkastih vrat cele ure gledal mrliške vozove, ki so prav tam nasproti vozili na pokopališče Verano s tempom, ki se mi je zdel vznemirljiv: kot da bi se mesto živih praznilo, da bi se preselilo tja. Že preden sem zamenjal fakulteto – kar je bilo zaman – sem hodil poslušat kakšno predavanje po malem vsepovsod: iz matematike, filozofije, literature … Nikogar in ničesar nisem našel, kar bi odgovorilo na moja vprašanja – sicer pa odgovorov nanja ni bilo« (Diario profetico, Adelphi, Milano 1996, str. 14-16).

»Kakor že apostol Pavel in kakor gotovo vsaj nekateri v vsaki krščanski generaciji sem vse življenje pričakoval v strahu in trepetu in želel videti s svojimi očmi – ne da bi si to zaslužil – poslednje dogodke, ki jih noben še tako učen teolog ali ekseget ne more z nobeno zvijačo izločiti iz besedil, za katera pravi, da jih časti kot navdihnjena od Boga.

… V času svojega življenja sem videl širjenje občutka skorajšnje katastrofe, na katerega nihče ni dal in nihče ne poskuša dati odgovora, in nihče niti ne pokaže zavesti, da ta slutnja obstaja, da se širita tesnoba in obup – morda tisti najhujši, nezavedni obup, o katerem je govoril Kierkegaard« (Sergio Quinzio v svoji zadnji knjigi Mysterium iniquitatis, ki je izšla leto pred njegovo smrtjo).

prevod Tone Dolgan

 

 

[1] Pričujoči prevod obsega prvi dve poglavji v celoti ter še dva kratka odlomka iz tretjega in četrtega poglavja knjige La sconfitta di Dio (Božji poraz).
Naslov, nekoliko provokativen, so mnogi Quinzijevi bralci narobe razumeli. Podobno kot svetopisemski Job se Quinzio sprašuje, kje je Bog, zakaj ne poseže, zakaj dopušča toliko trpljenja in krivic. Vendar tako kot Job Quinzio ostaja vernik, še več, prav zaradi svoje vere v »Boga nežnosti in usmiljenja« pred doživljano absurdnostjo trpljenja ne more zatiskati oči ali se sprijazniti z njim. Boga »kliče na zagovor«, prav kakor Job. In ne pozabimo, da Bog na koncu nagradi Joba za njegovo »uporno« držo, medtem ko graja Jobove prijatelje, ki razpravljajo in branijo Božjo modrost in pravičnost.
Quinzio ohranja vero in upanje v končno Božjo zmago, v njegov ponovni prihod, na katerega po dva tisoč letih še vedno čakamo, čeprav je Gospod obljubil, da pride kmalu. Quinzijeve trditve, ki se včasih zdijo skoraj bogokletne, je pravzaprav treba razumeti kot obupno upajoče klice: »Pridi, Gospod Jezus! Nikar se ne mudi!« (op. prev.).

[2] Pri slovenskem prevodu sem svetopisemske navedke večinoma vzel iz Slovenskega standardnega prevoda, na nekaterih mestih pa sem se zaradi manjših razlik držal Quinzijevega besedila (op. prev.).

[3] Neumrljivost duše ali vstajenje teles? (op. prev.).

 

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv