Anarhija in krščanstvo Jul02

Tags

Related

Share

Anarhija in krščanstvo

Jacques Ellul

Vprašanje, ki ga tu postavljam, je toliko težje, kolikor so mnenja o tej témi na obeh straneh, strani krščanstva in anarhije, že dolgo izgotovljena in niso nikoli bila podvržena niti najmanjšemu prevpraševanju. Samo po sebi je razumljivo, da so anarhisti sovražni vsem religijam (in krščanstvo je povsem očitno znotraj te kategorije). Nič manj pa ni samoumevno, da je pobožne kristjane groza pred anarhijo, izvorom nereda in zanikanja vzpostavljenih avtoritet. To preprosto in neprediskutirano gotovost tu nameravam narediti vprašljivo. Vendar morda ni nekoristno povedati, »od kod govorim«, kot so to zahtevali študenti leta 1968! Sem kristjan, in sicer ne po izvoru in po rojstvu, ampak po spreobrnitvi. Ko sem bil mlad, sem zasovražil fašistična gibanja. 10. februarja 1934 sem javno nastopil proti Ognjenem križu [Croix de Feu].[1] Na intelektualni ravni je name močno vplival Marx in ne tajim, da je vplival name manj po intelektualni vrednosti njegovega dela kot po osebnih, družinskih (moj oče je postal brezposeln po krizi leta 1929 in treba se je spomniti, kaj je lahko pomenilo biti brez dela leta 1930) in individualnih okoliščinah: kot študent sem bil pogosto udeležen v spopadih s policijo (na primer med Jèzovo stavko)[2] in čedalje bolj sem sovražil – ne toliko kapitalizem kot državo. Nietzschejeva beseda, ki označuje državo kot »najbolj mrzko od vseh mrzkih pošasti«, se mi je zdela temeljna. Čeprav sem bil blizu Marxovim analizam (in njegovi viziji družbe, v kateri države ne bi bilo več), so bili moji stiki s komunisti zelo slabi (imeli so me za nekakšnega malega intelektualnega buržuja, ker nisem docela spoštoval povelja iz Moskve, sam pa sem komuniste imel za nepomembne, saj se je zdelo, da Marxove misli ne poznajo dobro: brali so »Manifest 48« in nič drugega). Z njimi sem docela prekinil med moskovskim procesom, in sicer ne v korist Trockega (mornarji iz Kronštadta in Mahnojeva[3] vlada so se mi zdeli resnično revolucionarni, zato nisem mogel odpustiti, da so jih zatrli), kajti nisem mogel verjeti, da so véliki spremljevalci Lenina izdajalci, antirevolucionarji itn. Njihova obsodba se mi je zdela še večja manifestacija mrzke pošati. Drugače pa sem brez velikih težav opazil, da so prešli iz diktature proletariata v diktaturo nad proletariatom (zagotovim lahko, da je v letih 1935­–1936 vsakdo, ki je hotel dobro odpreti oči, lahko videl to, kar se je razglašalo dvajset let pozneje …); še več, od najtemeljnejših postavk internacionalizma in pacifizma, ki bi morale pripeljati k antinacionalizmu, ni več ostalo nič. Moje občudovanje Marxa je bilo namreč umerjeno po temle: v istem času, ko sem bral Marxa, sem bral tudi Proudhona, ki name sicer ni naredil tolikšnega vtisa kot Marx, vendar sem ga imel zelo rad, tako da me je Marxovo stališče do njega pohujšalo. Tisto, kar me je dokončno prignalo do tega, da sem komuniste zasovražil, so bili njihovo zadržanje med špansko vojno in njihovi grozoviti poboji barcelonskih anarhistov. Veliko reči (med drugim tudi nekaj stikov, ki sem jih imel s španskimi anarhisti v tistem času) me je približalo anarhistom. Toda bila je nepremagljiva ovira: bil sem kristjan. To oviro sem občutil vse svoje življenje. Leta 1964 me je npr. pritegnilo neko gibanje, ki je bilo zelo blizu anarhizmu, in sicer situacionizem. Imel sem precej prijateljske stike z Guyem Debordom[4] in nekoč sem mu jasno postavil vprašanje: »Ali bi se lahko pridružil vašemu gibanju in delal z vami?« Odgovoril mi je, da bo o tem govoril s svojim tovariši. Odgovor je bil zelo jasen: ker sem kristjan, se ne morem pridružiti njihovemu gibanju. A sam se nisem mogel odpovedati svoji veri. Sicer pa »spraviti« to dvoje v meni samem ni bilo samoumevno. Biti hkrati kristjan in »socialist«, to bi si lahko zamislili. Nekako od leta 1900 je obstajalo gibanje »socialnega krščanstva«, ki je do 1940 zmerni socializem (A. Philip je bil od SFIO[5]) spravilo z moralnim naukom Biblije. Vendar se je zdelo, da se dlje ne da iti in da je na obeh straneh neuskladljivost absolutna. Takrat sem že začel dolgo duhovno in intelektualno pot, ne da bi to dvoje spravil med sabo, ampak da bi spoznal, ali ne bom navsezadnje postal shizofrenik. Začuda pa se je primerilo naslednje: bolj ko sem študiral in resneje ko sem dojemal sporočilo Biblije (celotne Biblije, ne samo »sladkega« Jezusovega evangelija), bolj sem uvideval nemožnost suženjske poslušnosti državi in sem v Bibliji čedalje bolj zaznaval usmerjenost k nekakšnem anarhizmu. Seveda je bilo to stališče osebno. Odvrnil sem se od teologije Karla Bartha (ta je še vedno podpiral veljavnost političnih avtoritet …), ki me je sicer oblikovala. V zadnjih letih pa so se nenadoma pojavile tudi druge študije, ki so izhajale iz enakega uvida, in sicer – kar je nadvse nenavadno – zlasti v Združenih državah: Bookchin[6] je rade volje priznal krščanski izvor svoje anarhistične misli in Vernard Eller je letos (1987) izdal knjigo Christian Anarchy … Poleg tega sem prepričan, da ne smemo pozabiti njunega predhodnika, H. Barbusseja,[7] ki ni bil pravi anarhist, a nam je njegova občudovanja vredna knjiga o Jezusu jasno pokazala ne samo socialističnega, temveč tudi anarhističnega Jezusa (vrh tega bi rad tu poudaril, da imam anarhizem za najdovršenejšo in najresnejšo obliko socializma …). Tako sem prišel – počasi in sam, ne s srcem ali z glavo – do stališča, ki ga imam zdaj.

***

Toda treba je osvetliti še eno stvar, preden stopimo v srčiko naše téme. Kakšen bi lahko bil moj cilj pri pisanju teh strani? Mislim, da je zelo pomembno projekt dobro opredeliti, da bi se ognili vsakršnemu nesporazumu. Naprej naj bo povsem jasno, da nimam nikakršne prozelitske namere. Nikakor ne skušam »spreobrniti« anarhistov v krščansko vero. To ni samo poštena drža, temveč je tudi biblično utemeljena. Skoz stoletja se je v različnih Cerkvah pridigalo: »Treba je izbrati med pogubljenjem in spreobrnjenjem.« In najpogosteje so goreči duhovniki in misijonarji hoteli ljudi v dobri veri za vsako ceno spreobrniti, da bi »rešili dušo«. Zdi se mi, da gre pri tem za nesporazum. Seveda v Bibliji naletimo na takšne besede, kot so »Če veruješ, boš rešen«, vendar – in tu prihajamo do temeljne točke, ki se kar naprej pozablja – neke biblične izjave ne smemo nikoli iztrgati iz njenega konteksta, zgodbe, razvitja, razgrnitve, v kateri je utelešena. Z eno besedo, mislim, da Biblija v resnici oznanja vesoljno odrešenje, ki ga Bog po milosti daje vsem ljudem. Kaj pa glede spreobrnjenja in vere? To je nekaj povsem drugega. Ne zadeva namreč toliko odrešenja (kljub ustaljenemu mnenju), ampak je zlasti prevzetje odgovornosti, se pravi, da je nekdo od spreobrnjenja naprej zavezan določenemu življenskemu slogu in tudi službi, ki jo zahteva Bog. Zato pripadnost krščanski veri nikakor ni privilegij glede na druge ljudi, temveč dodatno breme, odgovornost, novo delo. Zato se ni treba iti prozelitizma.

Po drugi strani nikakor ne skušam reči kristjanom, da morajo postati anarhisti. Želim jim povedati samo to: če bi se hoteli angažirati za kako politično pot, ne bi bilo treba med vsemi »političnimi« opcijami vnaprej izločiti anarhizma, kajti takšno (anarhistično) prepričanje je po mojem mnenju na tem – političnem –  področju biblični misli najbliže. Seveda vem, da imam malo možnosti, da bi me poslušali, saj se v nekaj letih ne da preseči zakoreninjenih predsodkov. Poleg tega bi dodal, da moj cilj ni v tem, da bi kristjani imeli to stališče za »dolžnost«, zato ker (znova v nasprotju s tako številnimi stoletji) krščanska vera ne sme stopiti v svet dolžnosti in nujnosti, temveč, nasprotno, v svobodno življenje. Tega ne pravim jaz, temveč Pavel, in to ničkolikokrat ( v Prvem pismu Korinčanom itn.).[8] Končno še tretja pripomba. Tu nikakor nočem za vsako ceno spraviti oblik mišljenja, delovanja, življenskih drž, ki ju živim. Pri kristjanih je namreč prav nadležna manija, da se, odkar krščanstvo več ne prevladuje v družbi, oklepajo te ali one ideologije, opuščajo pa to, kar jih v krščanstvu moti. Ker se je tako veliko kristjanov po letu 1945 obrnilo k stalinovskemu komunizmu, so poudarjali to, kar ima krščanstvo povedati o ubogih, (družbeni) pravičnosti in prizadevanju za spremenitev družbe, opustili pa so, kar bi utegnilo biti neprijetno – razglašanje Božje suverenosti ali odrešenje v Jezusu Kristusu. V sedemdesetih letih smo enak nagib znova odkrili v tem, kar so poimenovali teologija osvoboditve. Pri tej so iznašli skrajno zvijačnost, ki je dopuščala združitev z (južnoameriškimi) revolucionarnimi gibanji: »Revež (kakršen koli že je) je Jezus Kristus sam.« Ni problema. Vendar se pri tem malo upošteva Dogodek, od katerega je minilo 2000 let. Te usmeritve imajo svojega predhodnika zlasti v racionalističnem protestantizmu okoli 1900, ki je imel preprosto predpostavko: ker ima znanost v vsem prav, ker je resnica in  je razum suveren, je treba Biblijo in evangelij sicer vsekakor ohraniti, toda hkrati pri tem opustiti vse, kar je proti znanosti in razumu, na primer možnost, da se je Bog utelesil v človeku, prav tako čudeže, vstajenje itn. Navsezadnje dandanes najdemo enako spravno držo, pri kateri se del krščanstva opušča, vendar tokrat v korist islama. Kristjani si vneto prizadevajo sporazumeti se z muslimani, zato v pogovorih (pri katerih sem bil sam navzoč) zelo vztrajajo pri podobnostih: en sam Bog (monoteistični religiji), religiji »knjige« itn. Ne govorijo pa več o tem, kar je temeljni razlog spora, namreč o Jezusu Kristusu. Sprašujem se, zakaj se to potem še imenuje krščanstvo. S tem naj bo bralec opozorjen, da ne bom skušal za vsako ceno pokazati na konvergenco med anarhizmom in biblično vero. Vztrajal bom pri tem, kar mislim, da sem dojel v Bibliji, ki zame lahko postane resnična Božja beseda. Menim, da moramo, če želimo biti iskreni, v dialogu z nekom, ki je drugačen, docela ostati to, kar smo, ne pa se skrivati oziroma pretvarjati ali spregledovati to, kar misli drugi. Tako bo morda anarhistični bralec na teh straneh našel veliko trditev, ki se mu bodo zdele pohujšljive ali smešne, vendar me to ne skrbi.

Kaj potem pravzaprav skušam narediti? Kratko malo odstraniti velik nesporazum, za katerega je krivo krščanstvo. Dejansko je nastal neke vrste »korpus«, ki so ga praktično sprejele vse krščanske usmeritve in ki nima nima nič skupnega z bibličnim sporočilom, najsi gre za hebrejsko Biblijo, ki jo imenujemo »Stara zaveza«, ali za evangelije in novozavezna »pisma«. Vse Cerkve so tankovestno spoštovale in pogosto podpirale avtoriteto države, konformizem so napravile za največjo vrlino, tolerirale so družbene nepravičnosti in izkoriščanje človeka po človeku (s tem, ko so prvim razlagale, da je to, da so nekateri ljudje gospodarji in drugi služabniki, Božja volja, drugim pa, da je socialnoekonomski uspeh zunanje znamenje Božjega blagoslova). Tako so svobodno in osvobajajočo Besedo spremenile v moralo (medtem ko je najbolj osupljivo to, da v resnici sploh ne bi smeli imeti krščanske »morale«, če bi resnično hoteli slediti evangeljski misli). Dejstvo je, da je toliko lažje presojati zmote v skladu z vzpostavljeno moralo kot imeti človeka za živo celoto in razumeti, zakaj deluje tako … In navsezadnje, so vse Cerkve vzpostavile »duhovščino«, ki je imela v rokah védenje in oblast, kar je v nasprotju z evangeljsko mislijo (od začetka se je namreč vedelo, zakaj so duhovnike imenovali »služabniki«: ministerium je služba, biti duhovnik pomeni služiti drugim). Zato je treba odstraniti v dva tisoč letih nakopičene krščanske zmote in  zmotna izročila[9] (tu se ne postavljam v vlogo »protestanta«, ki obtožuje katolike: vsi smo zagrešili iste odklone in iztirjenja [dévoiements]). Vsekakor nočem reči, da sem prvi, ki to počnem, in da sem tu nekaj odkril. Ne domišljam si, da bi razkril »stvari, ki so skrite od začetka sveta«. Stališče, ki ga zagovarjam, v krščanstvu ni novo. Preučil bom zlasti biblične »temelje« zveze med krščanstvom in anarhizmom, potem pa držo kristjanov v prvih treh stoletjih. Vendar to, o čemer bom pisal, ni nenadna ponovna pojavitev po sedemnajstih stoletjih mraka. Krščanski »anarhizem« je vedno obstajal. V vseh obdobjih so bili kristjani, ki so vedno znova odkrivali preprosto resnico Biblije, bodisi na intelektualni, mistični ali na družbeni ravni: pomislimo samo na vélika in slavna imena, kot so Tertulijan (vsaj na začetku), Fra Dolcino, Frančišek Asiški, Wycliff, Luther (seveda brez njegove dvojne napake, da je znova priznal vso oblast vladarjem in dal pobiti uporne kmete!), Lamenais, John Bost, Charles de Foucauld …

Za natančno študijo napotujem na odlično knjigo Vernarda Ellerja.[10] Tam je na primer mogoče spoznati resnične lastnosti anabaptizma, ki odklanja moč avtoritet in ni nobena »apolitičnost«, kot se to pogosto imenuje, ampak anarhizem, ki pa vendarle ima odtenek, ki ga bom označil z ironijo: »›Avtoritete‹ je Bog poslal kot nadlogo, ki naj kaznuje grešnike. Vendar kristjani, ko se dobro obnašajo in ne grešijo (!), niso v ničemer dolžni ubogati politične avtoritete in se morajo organizirati v avtonomne skupnosti na robu družbe in oblasti.« Nepopustljiveje in še osupljiveje je strogo anarhistično krščanstvo proti koncu 19. stoletja izrazil izjemen človek, Christoph Blumhardt. Kot pastor in teolog se je pridužil skrajni levici, vendar je zavračal razpravo o tem, kako priti na oblast. Na nekem »rdečem« kongresu je izjavil: »Ponosen sem, da sem med vami kot človek, in če politika ne more tolerirati človeka takšnega, kot je, naj bo prekleta.« »Takšno je pravo bistvo anarhizma: postati človek – da. Politik ­– nikoli.« In Blumhardt je moral oditi iz stranke. Sredi 19. stoletja je bil na poti anarhizma njegov predhodnik Kierkegaard, oče eksistencializma, ki se ni pustil ujeti v past nobeni oblasti: danes je zaničevan in preziran kot individualist. Res je neprenehoma obsojal večino in oblast, tudi tisto, ki temelji na demokraciji. Naj navedem samo eno njegovo izjavo: »Nič, nobena zmota, noben zločin ni pred Bogom tako strašen kot tisti, ki se zgodi prek oblasti. Zakaj? Ker je to, kar je ›uradno‹ neosebno, in je zato nagloblja žalitev, s katero lahko prizadenemo osebo.« Vrsta besed, ki jih je napisal, ga razkriva kot an-arhista, ne da bi seveda naleteli na besedo sámo, saj ni obstajala.[11] Končno se je treba spomniti  prikaza – po mojem mnenju prepričljivega – Vernarda Ellerja, po katerem je bil Karl Barth, največji teolog 20. stoletja, prej anarhist kot socialist … (čeprav je bil naklonjen tudi komunizmu, česar se je kesal …). Ta preprosta dejstva torej kažejo, da moje preiskovanje znotraj krščanstva ni nobena izjema.

Toda poleg slovitih imen intelektualcev in teologov ne smemo pozabiti na ljudska gibanja, na nenehno eksistenco ponižnih, ki so živeli drugačno vero, drugo resnico kot to, ki so jo razglašale uradne Cerkve – ponižnih, ki so bili sami zakoreninjeni neposredno v evangeliju, ne da bi sprožali kolektivna gibanja. Ne smemo pozabiti teh ponižnih prič, ki so ohranile resnično ter živo vero in ki so jo povrhu lahko živele, ne da bi jih preganjali kot krivoverce, da le niso delale pohujšanja. Torej ne bom predlagal nobene na novo odkrite resnice; ta je bila vselej ohranjena, čeprav so jo ohranjali le maloštevilni, ki so zvečine ostali anonimni (a katerih sledi so vendarle znane).[12] Vendar so bili vsi zmeraj soočeni z avtoritarnim in uradnim krščanstvom cerkvenih dostojanstvenikov. Včasih jim je sicer uspelo doseči prenovo, a se je potem gibanje, ki se je začelo na podlagi evangelija in vse Biblije, zelo hitro deformiralo ter znova zavilo na pot uradnega konformizma. Tako se je zgodilo frančiškanom po Frančišku Asiškem, luteranom po Luthru itn. V očeh zunanjih opazovalcev tako preprosto niso obstajali, videti in spoznati je bilo mogoče samo blišč vélike Cerkve, papeških enciklik oziroma politično stališče te ali one protestantske avtoritete … To sem doživel zelo konkretno. Oče moje žene, ki je bil odločno nekristjan, mi je, ko sem mu skušal razložiti resnično sporočilo evangelija, odgovoril: »To praviš ti, tega nisem slišal od nikogar drugega razen od tebe; vse, kar sem slišal v cerkvah, pa je temu ravno nasprotno!« Sam si ne domišljam, da sem edini, ki trdim kaj takega. Vselej je obstajal neki zvest »podzemeljski tok« (vendar nič manj neviden kot zvest), ki je bil v skladu z besedo Biblije. Drugo je samo blišč, spektakel, uradni razglasi, preprosto dejstvo organiziranja neke hierarhije (čeprav Jezus očitno ni nikoli ustvaril hierarhije), institucionalizirana oblast (čeprav te oblasti preroki niso nikoli imeli), juridični sistem (čeprav se resnični zastopniki Boga niso nikoli zatekali k pravu). Vse to, kar lahko vidimo, je sociološki in institucionalni značaj Cerkve, nič več. To ni Cerkev. Vendar je za tiste, ki so zunaj, očitno, da to je Cerkev, zato jih ne moremo »soditi«, ko to Cerkev obsojajo. Povedano drugače: anarhisti imajo prav, ko zavračajo takšno krščanstvo. Tako nesporen kristjan, kot je Kierkegaard, ga je napadal še huje kot oni. A tu bi rad kratko malo predstavil tudi drugo »plat zvona« in tako pregnal nekatere nesporazume, ne da bi skušal opravičiti to, kar pravi ta Cerkev in večina tistih, ki jim pravimo »kristjani v sociološkem pomenu«, se pravi tistih, ki trdijo, da so kristjani (čedalje manj številni na srečo: to so namreč tisti, ki v kriznem času izstopajo iz Cerkve), a se obnašajo docela nekrščansko ali pa kot velikaši 19. stoletja izrabljajo nekatere vidike krščanstva, da bi utrdili svojo oblast nad drugimi.

Prev. Alen Širca

 

[1] Ognjeni križ je bil francoska skrajnodesničarska, se pravi nacionalistična zveza v obdobju med obema vojnama (1927–1936). (Op. prev.)

[2] Gaston Jèze (1869–1953), sloviti francoski profesor javnega prava. Zelo se je zavzemal za človekove pravice. Leta 1933 je protestiral proti nacistični antisemitistični ideologiji. (Op. prev.)

[3] Nestor Mahno (1888–1934), ukrajinski anarhistični revolucionar. (Op. prev.)

[4] Guy Debord (1931–1994), francoski marksistično usmerjeni mislec, filmski režiser, ustanovitelj situacionističnega gibanja. Njegovo najznamenitejše delo je La Société du spectacle iz leta 1967 (slov. prev. Družba spektakla, prev. M. Štular idr., Ljubljana: ŠOU, 1999). (Op. prev.)

[5] SFIO, Section Française de l’Internationale Ouvrière, »Francoski odsek delavske internacionale«, ustanovljen leta 1905, je bila francoska socialistična stranka kot del Druge internacionale. (Op. prev.)

[6] Murray Bookchin (1921­–2006), ameriški libertarijanski socialist, politični in socialni filozof, ki se je imel za anarhista, čeprav je zanikal pripadnost anarhističnemu gibanju. (Op. prev.)

[7] Henry Barbusse (1873–1935), francoski romanopisec in komunist. (Op. prev.)

[8] Prim. mojo knjigo Etika svobode v treh zvezkih. Pokazal sem, da je svoboda osrednja resnica Biblije in da je biblični Bog predvsem osvoboditelj. »Za svobodo ste bili rešeni,« pravi Pavel, Jakob pa: »Popolna postava je postava svobode«.

[9] Na dolgo in široko sem ta odklon od Biblije, ki mu pravimo »krščanstvo«, pojasnil ob pomoči političnih, ekonomskih in drugih razlogov v knjigi La Subversion du christianisme.

[10] Vernard Eller, Christian Anarchy (Eerdmans 1987).

[11] Vernard Eller, Kierkegaard and Radical Discipleship, 1968.

[12] Na primer zelo zanimivo gibanje utemeljitve bratovščin v 7. in 8. stoletju.