Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Zgodba o lutnji
Predavanje na festivalu v Kastoriji
Dame in gospodje, dragi prijatelji in kolegi, αγαπητοι φιλοι,
v čast mi je, da smem predstaviti kratko predavanje na četrtem kitarskem festivalu ASEG v Kastoriji. Rad bi se zahvalil profesorju Janisu Paleodimopulosu, Centru bizantinske umetnosti v Kastoriji, Šoli za izdelovanje tradicionalnih glasbil in Mestni hiši Kastorije za gostoljublje in seveda vsem vam, ki ste prišli na našo predstavitev.
Dovolite, da se najprej predstavim. Sem poklicni glasbenik in filozof. Zadnjih dvajset let se posvečam obsežnemu raziskovanju na področju zgodnje glasbe za lutnjo in sorodna glasbila. Kot rezultat tega raziskovanja sem nedavno posnel zgoščenko Lutnje z antološkim izborom glasbe za arabsko lutnjo, renesančno lutnjo, baročno lutnjo, arhilutnjo and chitarrone.
Tema mojega predavanja je zgodovinski razvoj lutnje in njenega repertoarja v deželah osrednje Evrope, kamor sodi tudi Slovenija, dežela, iz katere prihajam. Predavanje sem naslovil Zgodba o lutnji (in ne morda Zgodovina lutnje), ker se zavedam, da so možni različni pogledi in s tem tudi različne “zgodovine” lutnje. Zato bom raje sledil staremu Herodotu, ki je napisal svoje Historíai prej kot zgodbe kakor pa kot zgodovino v sodobnem znanstvenem in izključujočem pomenu besede. Začnimo torej z zgodbo o lutnji, ki je sorodna tako arabskemu glasbilu al ud kot tudi kitari.
Da bi prisluhnili zgodbi o lutnji, se moramo najprej vrniti v srednji vek, ko so jo k nam prinesli Mavri. Ti so se že v 8. stoletju po Kristusu izkrcali na Siciliji in na Iberskem polotoku, kjer so ostali več kot sedemsto let. Že v naslednjem stoletju je dvor andaluzijskega emirja ‘Abd al Rahmana II obiskal legendarni arabski lutnjar Zirjab, prve upodobitve krščanskih glasbenikov z arabsko lutnjo v rokah pa so se ohranile v čudovitem kodeksu Cantigas de Santa Maria, ki ga je dal v 13. stoletju zapisati kastiljski kralj Alfonso X., imenovan El Sabio – Modri. Iz arabske lutnje so se pozneje razvila vsa evropska glasbila iz družine lutenj z značilno izbočeno obliko trupa, ki je zlepljen iz posameznih reber, in strunami, ki so uglašene v parih, kar jim daje poseben zven. Tudi izvorno arabsko ime al ud (dobesedno “les”, verjetno resonančne ploskve v nasprotju s pergamentom perzijskih glasbil) se je ohranilo v vseh evropskih jezikih (šp. laúd; fr. luth; nem. Laute; it. lauto, liuto, leuto; an. lute, hrv. leut, lutnja; srb. lauta, rus. ljutnja).
Čeprav danes učenjaki radi oporekajo vplivu mavrske poezije in glasbe na izročilo trubadurjev, so se vsaj nekateri med njimi zelo verjetno srečali z arabsko lutnjo. Tako naj bi Rudelov sodobnik Marcabru nekoč obiskal kastiljski dvor Alfonsa VIII., ki je pozneje pod žezlom Modrega dosegel vrh duhovno bogatega sožitja mavrske, krščanske in judovske kulture. Drobec tega izročila želim uvodoma predstaviti z igranjem na arabsko lutnjo, ki jo v domala nespremenjeni obliki srečamo v vseh arabskih deželah še danes. Prisluhnimo napevu Santa Maria strela do dia (“Sv. Marija, zvezda dneva”), ki je delno svobodno improviziran v arabskem slogu in predstavlja moj poklon Modremu, ki je domnevno sam avtor nekaterih pesmi iz omenjene zbirke. V zbirki Cantigas de Santa Maria so ohranjene tudi čudovite iluminacije, ki prikazujejo krščanske, muslimanske in judovske glasbenike, kako skupaj igrajo na srednjeveška glasbila pretežno vzhodnega izvora.
Žal sem primoran predstaviti glasbene primere v obliki posnetkov s svoje zgoščenke in ne v živo, kajti v Kastorijo ni bilo mogoče prinesti vseh glasbil.
(Poslušanje posnetka št. 2)
Seveda je možna tudi druga razlaga, ki pravi, da je “lutnja” po izvoru grška beseda. Najbolj razširjena je sicer že omenjena razlaga, da je ime “lutnja” nastalo iz arabskega imena al ud. Toda obstaja zanimivo pričevanje, čeprav v starem španskem slovarju, ki pravi, da izvorni pomen besede “lutnja” korenini v grškem jeziku. Slovar Tesoro de la lengua Castellana o Espanola, ki ga je v Madridu leta 1611 izdal Sebastian Covarrubias Orosco, poroča, da ime izvira iz grščine kot popačenka grške besede halieút”, ki opusti začetni zlog “ha”. Polno ime v grščini je halieutiká (dobesedno “ribiška”, namreč barka) in pomeni majhen ribiški čoln, ki je kratek in trebušaste oblike. Razvoj besede lutnja bi torej lahko potekal takole: halieut (v Grčiji) v lieut ali liuto (v Italiji) in leud ali laud (v Španiji).
Z renesančno lutnjo pa vstopamo v svet povsem novih sozvočij. Da bi laže premostili časovno oddaljenost in prebudili posluh za nežnejše stkana renesančna blagoglasja in plesne korake, začnimo s sodobnejšo, skoraj kitarsko ubrano improvizacijo na ostinatno temo v basu.
(Poslušanje posnetka št. 5)
V renesansi so delovali mnogi izvrstni lutnjarji in skladatelji za strunska glasbila, kot so slavni Italijani Joan Ambrosio Dalza, Francesco Spinacino, Francesco da Milano ali slepi lutnjar Giacomo Gorzanis iz Trsta. Zaslovel je tudi John Dowland, morda največji lutnjar elizabetinske dobe z otoka angelov, ki je v preteklem stoletju navdihoval ne le ljubitelje zgodnje glasbe, ampak tudi sodobnega skladatelja Benjamina Brittna. Prisluhnimo igrivi plesni glasbi Gorzanisa, ki je bil tesen prijatelj plemiške rodbine Khisl s Fužinskega gradu pri Ljubljani, v katerem je danes Muzej sodobne arhitekture. Lahko domnevamo, da je pri Khislih tudi kdaj koncertiral, vsekakor pa drži, da je nekoč obiskal Ljubljano kot prestolnico dežele Kranjske in deželnim stanovom posvetil tudi svoje Carmina, ki pa se niso ohranile.
(Poslušanje posnetka št. 9)
Z baročno lutnjo se selimo v francosko in nemško govoreče dežele, kjer so najprej odkrili in razvili nova sozvočja ter opustili udobje stare uglasitve v G. Naraslo je število strun, podaljšala se je ubiralka, spotegnil se je trup, ustalila uglasitev v d-molu in porodila se je nova glasba, kateri botrujejo najrazličnejši okraski, novi načini razlaganja akordov in pretanjeni barvni odtenki. Glasbeni rokopisi so bili večinoma pisani v francoski tabulaturi (glasbenem zapisu za lutnjo). Edinstvene so zlasti poteze zgodnjega francoskega baroka. Pogosto naletimo na nenavadne glasbene oblike, kot je nemenzuriran, tj. ritmično svoboden Preludij Denisa Gaultierja iz Pariza, ki je bil iz slovite lutnjarske družine in avtor slovite Retorike bogov. Sledove te nemenzurirane glasbene oblike je mogoče najti tudi v Fantazijah Silviusa Leopolda Weissa ali celo v skladbah za lutnjo Johanna Sebastiana Bacha, denimo v Sarabandi iz njegove 3. suite za lutnjo oziroma 5. suite za violončelo. Vsekakor v nekaterih Weissovih skladbah najdemo svobodni ritem nemenzurirane francoske glasbe v kombinaciji s harmonsko podprto polifonijo in sekvencami zrelega baročnega sloga. Zanimivo je, da je bil Weissu znan tudi slovanski svet, saj so k njemu prihajali učenci celo iz Rusije, na primer Timofej Bjelogradski.
Prisluhnimo najprej nemenzuriranemu Preludiju Denisa Gaultiera in nato prvemu delu znane Fantazije Silviusa Leopolda Weissa, ki je nastala v Pragi na prelomu stoletja in je zapisana brez taktnic, da bi primerjali skupne poteze.
(Poslušanje posnetka št. 17 in 19)
Po poslušanju baročne lutnje nadaljujmo z arhilutnjo (dobesedno “več kot lutnja” – v primerjavi z renesančno lutnjo ima podvojeno število strun). Njen zven nas utegne ponovno spomniti na renesančni čas, saj kljub teorbirani obliki in dvema vijačnicama ohranja staro uglasitev v G. In vendar nas bo obenem presenetila z zrelim jezikom baroka, ne le v velikih oratorijih Georga Friedericha Handla, ampak tudi v skladbah skrivnostnega Weissovega italijanskega sodobnika Giovannija Zambonija iz Rima. Ljubeznivo spevnost njegove glasbe znova odkrivamo šele v zadnjem času, potem ko je kakor Trnuljčica v zakletem gradu dolgo, predolgo ‘čakal na poljub prstnih jagod na srebrnih strunah lutnje. Čas je, da njegove Sonate d’intavolatura di leuto (Lucca 1718) ponovno zazvenijo in obudijo upanje, da Lepota v glasbi nikdar ne mine, četudi je kdaj za trenutek pozabljena. Prisluhnimo njegovi Gavoti.
(Poslušanje posnetka št. 25)
Chitarrone, največje glasbilo iz družine lutnj, sem prihranil za konec. Čeprav so ga po grškem vzoru (odtod ime – “velika kitara”, v stari grščini κιθαρα) sprva namenili predvsem spremljavi zgodnjebaročne monodije in so ga v Florenci igrali nekateri skladatelji in pevci sami, se je kmalu uveljavil tudi kot solistično glasbilo. In to kljub nenavadni uglasitvi v A, saj morata zaradi dolžine vratu (ca. 90 cm) biti prvi dve struni uglašeni oktavo nižje, s čimer niso obrnjeni na glavo le vsi razloženi akordi, ampak namesto prve prevzame solistično vlogo tretja struna. Morda največji virtuoz na chitarronu je bil nemški lutnjar Giovanni Girolamo Kapsperger, ki so ga v njegovem času radi postavljali ob bok samemu Claudiju Monteverdiju, potem pa je nenadoma za dolga stoletja utonil v pozabo, dokler ga niso ponovno odkrili in vzljubili sodobni navdušenci za zgodnjo glasbo. Prisluhnimo še zadnjemu primeru. To je zgodnjebaročna Chiaccona bolonjskega virtuoza Alessandra Piccininija, ki preseneča z drzno raznolikostjo izpeljav na enostavno ostinatno temo v basu. V zaključnem “rasgueadu” jih povzamem kot zvočno obljubo vnovičnega srečanja.
(Poslušanje posnetka št. 29)
Hvala lepa. Ευχαριστω πολυ.
Festival je potekal v mestu Kastorija v severni Grčiji od 15. do 18. septembra 2005.
Za ta in vse nadaljnje glasbene primere, prim. CD LGS 001: Boris Šinigoj, Lutnje/Lutes, Kud Logos 2005.
Gr. αλιευς = ribič, mornar; αλιευτικος = ribiška, namreč πλοιον /βαρκα, tj. čoln/barka.
Prim. HYPERLINK “http://members.xoom.com/lute_gr/”The Lute Page in Greece (http://members.xoom.com/lute_gr/), katere avtor je grški kitarist in lutnjar Angelos Nikolopoulos.
Zgodba o lutnji
Predavanje na festivalu v Kastoriji
Dame in gospodje, dragi prijatelji in kolegi, αγαπητοι φιλοι,
v čast mi je, da smem predstaviti kratko predavanje na četrtem kitarskem festivalu ASEG v Kastoriji. Rad bi se zahvalil profesorju Janisu Paleodimopulosu, Centru bizantinske umetnosti v Kastoriji, Šoli za izdelovanje tradicionalnih glasbil in Mestni hiši Kastorije za gostoljublje in seveda vsem vam, ki ste prišli na našo predstavitev.
Dovolite, da se najprej predstavim. Sem poklicni glasbenik in filozof. Zadnjih dvajset let se posvečam obsežnemu raziskovanju na področju zgodnje glasbe za lutnjo in sorodna glasbila. Kot rezultat tega raziskovanja sem nedavno posnel zgoščenko Lutnje z antološkim izborom glasbe za arabsko lutnjo, renesančno lutnjo, baročno lutnjo, arhilutnjo and chitarrone.
Tema mojega predavanja je zgodovinski razvoj lutnje in njenega repertoarja v deželah osrednje Evrope, kamor sodi tudi Slovenija, dežela, iz katere prihajam. Predavanje sem naslovil Zgodba o lutnji (in ne morda Zgodovina lutnje), ker se zavedam, da so možni različni pogledi in s tem tudi različne “zgodovine” lutnje. Zato bom raje sledil staremu Herodotu, ki je napisal svoje Historíai prej kot zgodbe kakor pa kot zgodovino v sodobnem znanstvenem in izključujočem pomenu besede. Začnimo torej z zgodbo o lutnji, ki je sorodna tako arabskemu glasbilu al ud kot tudi kitari.
Da bi prisluhnili zgodbi o lutnji, se moramo najprej vrniti v srednji vek, ko so jo k nam prinesli Mavri. Ti so se že v 8. stoletju po Kristusu izkrcali na Siciliji in na Iberskem polotoku, kjer so ostali več kot sedemsto let. Že v naslednjem stoletju je dvor andaluzijskega emirja ‘Abd al Rahmana II obiskal legendarni arabski lutnjar Zirjab, prve upodobitve krščanskih glasbenikov z arabsko lutnjo v rokah pa so se ohranile v čudovitem kodeksu Cantigas de Santa Maria, ki ga je dal v 13. stoletju zapisati kastiljski kralj Alfonso X., imenovan El Sabio – Modri. Iz arabske lutnje so se pozneje razvila vsa evropska glasbila iz družine lutenj z značilno izbočeno obliko trupa, ki je zlepljen iz posameznih reber, in strunami, ki so uglašene v parih, kar jim daje poseben zven. Tudi izvorno arabsko ime al ud (dobesedno “les”, verjetno resonančne ploskve v nasprotju s pergamentom perzijskih glasbil) se je ohranilo v vseh evropskih jezikih (šp. laúd; fr. luth; nem. Laute; it. lauto, liuto, leuto; an. lute, hrv. leut, lutnja; srb. lauta, rus. ljutnja).
Čeprav danes učenjaki radi oporekajo vplivu mavrske poezije in glasbe na izročilo trubadurjev, so se vsaj nekateri med njimi zelo verjetno srečali z arabsko lutnjo. Tako naj bi Rudelov sodobnik Marcabru nekoč obiskal kastiljski dvor Alfonsa VIII., ki je pozneje pod žezlom Modrega dosegel vrh duhovno bogatega sožitja mavrske, krščanske in judovske kulture. Drobec tega izročila želim uvodoma predstaviti z igranjem na arabsko lutnjo, ki jo v domala nespremenjeni obliki srečamo v vseh arabskih deželah še danes. Prisluhnimo napevu Santa Maria strela do dia (“Sv. Marija, zvezda dneva”), ki je delno svobodno improviziran v arabskem slogu in predstavlja moj poklon Modremu, ki je domnevno sam avtor nekaterih pesmi iz omenjene zbirke. V zbirki Cantigas de Santa Maria so ohranjene tudi čudovite iluminacije, ki prikazujejo krščanske, muslimanske in judovske glasbenike, kako skupaj igrajo na srednjeveška glasbila pretežno vzhodnega izvora.
Žal sem primoran predstaviti glasbene primere v obliki posnetkov s svoje zgoščenke in ne v živo, kajti v Kastorijo ni bilo mogoče prinesti vseh glasbil.
(Poslušanje posnetka št. 2)
Seveda je možna tudi druga razlaga, ki pravi, da je “lutnja” po izvoru grška beseda. Najbolj razširjena je sicer že omenjena razlaga, da je ime “lutnja” nastalo iz arabskega imena al ud. Toda obstaja zanimivo pričevanje, čeprav v starem španskem slovarju, ki pravi, da izvorni pomen besede “lutnja” korenini v grškem jeziku. Slovar Tesoro de la lengua Castellana o Espanola, ki ga je v Madridu leta 1611 izdal Sebastian Covarrubias Orosco, poroča, da ime izvira iz grščine kot popačenka grške besede halieút”, ki opusti začetni zlog “ha”. Polno ime v grščini je halieutiká (dobesedno “ribiška”, namreč barka) in pomeni majhen ribiški čoln, ki je kratek in trebušaste oblike. Razvoj besede lutnja bi torej lahko potekal takole: halieut (v Grčiji) v lieut ali liuto (v Italiji) in leud ali laud (v Španiji).
Z renesančno lutnjo pa vstopamo v svet povsem novih sozvočij. Da bi laže premostili časovno oddaljenost in prebudili posluh za nežnejše stkana renesančna blagoglasja in plesne korake, začnimo s sodobnejšo, skoraj kitarsko ubrano improvizacijo na ostinatno temo v basu.
(Poslušanje posnetka št. 5)
V renesansi so delovali mnogi izvrstni lutnjarji in skladatelji za strunska glasbila, kot so slavni Italijani Joan Ambrosio Dalza, Francesco Spinacino, Francesco da Milano ali slepi lutnjar Giacomo Gorzanis iz Trsta. Zaslovel je tudi John Dowland, morda največji lutnjar elizabetinske dobe z otoka angelov, ki je v preteklem stoletju navdihoval ne le ljubitelje zgodnje glasbe, ampak tudi sodobnega skladatelja Benjamina Brittna. Prisluhnimo igrivi plesni glasbi Gorzanisa, ki je bil tesen prijatelj plemiške rodbine Khisl s Fužinskega gradu pri Ljubljani, v katerem je danes Muzej sodobne arhitekture. Lahko domnevamo, da je pri Khislih tudi kdaj koncertiral, vsekakor pa drži, da je nekoč obiskal Ljubljano kot prestolnico dežele Kranjske in deželnim stanovom posvetil tudi svoje Carmina, ki pa se niso ohranile.
(Poslušanje posnetka št. 9)
Z baročno lutnjo se selimo v francosko in nemško govoreče dežele, kjer so najprej odkrili in razvili nova sozvočja ter opustili udobje stare uglasitve v G. Naraslo je število strun, podaljšala se je ubiralka, spotegnil se je trup, ustalila uglasitev v d-molu in porodila se je nova glasba, kateri botrujejo najrazličnejši okraski, novi načini razlaganja akordov in pretanjeni barvni odtenki. Glasbeni rokopisi so bili večinoma pisani v francoski tabulaturi (glasbenem zapisu za lutnjo). Edinstvene so zlasti poteze zgodnjega francoskega baroka. Pogosto naletimo na nenavadne glasbene oblike, kot je nemenzuriran, tj. ritmično svoboden Preludij Denisa Gaultierja iz Pariza, ki je bil iz slovite lutnjarske družine in avtor slovite Retorike bogov. Sledove te nemenzurirane glasbene oblike je mogoče najti tudi v Fantazijah Silviusa Leopolda Weissa ali celo v skladbah za lutnjo Johanna Sebastiana Bacha, denimo v Sarabandi iz njegove 3. suite za lutnjo oziroma 5. suite za violončelo. Vsekakor v nekaterih Weissovih skladbah najdemo svobodni ritem nemenzurirane francoske glasbe v kombinaciji s harmonsko podprto polifonijo in sekvencami zrelega baročnega sloga. Zanimivo je, da je bil Weissu znan tudi slovanski svet, saj so k njemu prihajali učenci celo iz Rusije, na primer Timofej Bjelogradski.
Prisluhnimo najprej nemenzuriranemu Preludiju Denisa Gaultiera in nato prvemu delu znane Fantazije Silviusa Leopolda Weissa, ki je nastala v Pragi na prelomu stoletja in je zapisana brez taktnic, da bi primerjali skupne poteze.
(Poslušanje posnetka št. 17 in 19)
Po poslušanju baročne lutnje nadaljujmo z arhilutnjo (dobesedno “več kot lutnja” – v primerjavi z renesančno lutnjo ima podvojeno število strun). Njen zven nas utegne ponovno spomniti na renesančni čas, saj kljub teorbirani obliki in dvema vijačnicama ohranja staro uglasitev v G. In vendar nas bo obenem presenetila z zrelim jezikom baroka, ne le v velikih oratorijih Georga Friedericha Handla, ampak tudi v skladbah skrivnostnega Weissovega italijanskega sodobnika Giovannija Zambonija iz Rima. Ljubeznivo spevnost njegove glasbe znova odkrivamo šele v zadnjem času, potem ko je kakor Trnuljčica v zakletem gradu dolgo, predolgo ‘čakal na poljub prstnih jagod na srebrnih strunah lutnje. Čas je, da njegove Sonate d’intavolatura di leuto (Lucca 1718) ponovno zazvenijo in obudijo upanje, da Lepota v glasbi nikdar ne mine, četudi je kdaj za trenutek pozabljena. Prisluhnimo njegovi Gavoti.
(Poslušanje posnetka št. 25)
Chitarrone, največje glasbilo iz družine lutnj, sem prihranil za konec. Čeprav so ga po grškem vzoru (odtod ime – “velika kitara”, v stari grščini κιθαρα) sprva namenili predvsem spremljavi zgodnjebaročne monodije in so ga v Florenci igrali nekateri skladatelji in pevci sami, se je kmalu uveljavil tudi kot solistično glasbilo. In to kljub nenavadni uglasitvi v A, saj morata zaradi dolžine vratu (ca. 90 cm) biti prvi dve struni uglašeni oktavo nižje, s čimer niso obrnjeni na glavo le vsi razloženi akordi, ampak namesto prve prevzame solistično vlogo tretja struna. Morda največji virtuoz na chitarronu je bil nemški lutnjar Giovanni Girolamo Kapsperger, ki so ga v njegovem času radi postavljali ob bok samemu Claudiju Monteverdiju, potem pa je nenadoma za dolga stoletja utonil v pozabo, dokler ga niso ponovno odkrili in vzljubili sodobni navdušenci za zgodnjo glasbo. Prisluhnimo še zadnjemu primeru. To je zgodnjebaročna Chiaccona bolonjskega virtuoza Alessandra Piccininija, ki preseneča z drzno raznolikostjo izpeljav na enostavno ostinatno temo v basu. V zaključnem “rasgueadu” jih povzamem kot zvočno obljubo vnovičnega srečanja.
(Poslušanje posnetka št. 29)
Hvala lepa. Ευχαριστω πολυ.
Festival je potekal v mestu Kastorija v severni Grčiji od 15. do 18. septembra 2005.
Za ta in vse nadaljnje glasbene primere, prim. CD LGS 001: Boris Šinigoj, Lutnje/Lutes, Kud Logos 2005.
Gr. αλιευς = ribič, mornar; αλιευτικος = ribiška, namreč πλοιον /βαρκα, tj. čoln/barka.
Prim. HYPERLINK “http://members.xoom.com/lute_gr/”The Lute Page in Greece (http://members.xoom.com/lute_gr/), katere avtor je grški kitarist in lutnjar Angelos Nikolopoulos.
