Vitraž Svete trojice

Jošt Snoj

GLAVA TAMINO

GLAVA DET TAMINO

TAMINO VITRAZ

LEVA TAMINO

LEVA DET TAMINO

Besedilo je avtorjeva razlaga vitraža, naslikanega v letih 2004 in 2005 za cerkev svete Terezije Deteta Jezusa v Ljubljani. Motiv vitraža je Sveta Trojica, tip upodobitve pa »prestol milosti«.

Upodabljanje Boga v obliki kroga se v zgodovini človeštva začenja v mezopotamskih kulturah. V teh kulturah krog predstavlja nebo, ki je z nebesnimi telesi, soncem, luno in zvezdami, postalo prvi simbol za Boga. Sonce je zmeraj upodobljeno v krožni obliki, znotraj kroga so znamenja zvezd, luna pa ta krog obkroža s spodnje strani. Ta iz narave vzeta podoba je simbol za tistega, ki prebiva nad nebom.

Da bi razumeli sakralno umetnost, se moramo seznaniti z razliko med nebom in nebesi (angl. sky – heaven). Nebo je le podoba nebes. Dojemamo ga kot okroglo kupolo nad sabo. V naših očeh ima polkrožno obliko. Ker pa je Bog onstran in torej prebiva v nebesih nad nebom, je nebo s svojo (pol)krožno obliko v resnici le podoba nebes. Od tod izhajata kupola in polkrožna apsida, ki pri krščanskih cerkvah vedno predstavljata nebo oziroma nebesa. Tudi naše okroglo okno, ki je po obliki in postavitvi izšlo iz gotske rozete, je povezano s tem izročilom. Rozeta je vedno predstavljala nebesa. V njej niso upodabljali pripovednih motivov, ampak nebeške skrivnosti: Boga samega in tiste, ki so mu pridruženi.

Človek se prek dojemanja stvarstva po svojih spoznavnih zmožnostih dviga v območje Boga. Po oblikah tega sveta želi spoznati način Božjega bivanja, njegovo »strukturo«, tisto, kar lahko s svojim umom spozna o Njem. Med temi oblikami je oblika popolnosti in neskončnosti za človeka prav krog.

Krog nima ne začetka ne konca. Izmed vseh prvotnih oblik najbolj ustreza naravi Boga. Krožna oblika je vedno ekspanzivna, njeno gibanje je usmerjeno navzven, hkrati pa se umika navznoter, tako da je njeno gibanje tudi introvertivno. Ti njeni komplementarni lastnosti zelo nazorno izražata naravo in delovanje Boga samega. Bog živi dinamiko ljubezni sam v sebi in jo hkrati razodeva tudi navzven.

Pomislimo: hostija je okrogla in bela. S svojo obliko in barvo najbolje izraža Boga. Bog je popoln, neskončen in večen, nima ne začetka ne konca, vendar se vse začenja in končuje v Njem. Hostija je bela. Bela barva pomeni vero, pot v tem svetu, ki je pot vere. Tudi Boga v zakramentu gledamo in doživljamo v veri. Pravzaprav ga sploh ne bi mogli spoznati, če se ne bi učlovečil. V evharistiji pa se je naredil vedno živega in navzočega za nas.

Poleg tega se bela barva nanaša na duhovno. Bel konj na primer v krščanskem izročilu pomeni duhovno moč. Če si pred oči prikličemo ikono sv. Jurija: Jurij, ki se na belem konju bori z zmajem, z duhovno močjo premaga zlo.

Podobno kakor bela barva predstavlja vero, predstavljata zelena barva upanje in rdeča ljubezen. Modra barva, ki je temeljna barva vitraža Svete Trojice, pa gre po svoji naravi izmed vseh najbolj v globino. Izraža motrenje nebeških reči, spoznanje Boga, kolikor je to mogoče. Zato je tudi primerna barva za motiv Svete Trojice.

Motiv vitraža, prek katerega se približujemo skrivnosti Svete Trojice, izvira iz upodobitve, ki se imenuje »prestol milosti« ali tudi »prestol usmiljenja«. Prve upodobitve tega motiva izhajajo iz 12. stoletja, motiv sam pa se je zelo razširil prek ilustracije v rimskem misalu, ki je spremljala besede »Te igitur«. »T« je bil naslikan kot križ s Kristusom, ki ga v rokah drži Oče.

Pri Očetu, ki drži križ s Kristusom, je v podobi letečega goloba naslikan Sveti Duh. Motiv izvira iz Nove zaveze: »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (Heb 4,14–16)

Pozneje se ta motiv pojavlja v vsej evropski umetnosti, predvsem v renesansi. Znani sta Massacciova ali Dürerjeva upodobitev, pa tudi Tintorettova v novomeški kapiteljski cerkvi. Motiv se nanaša na odrešenjsko dejanje Svete Trojice: Oče daje svojega Sina za življenje vsega sveta. V celoti je zajet v evangeljskih besedah: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16–17).

Gre za sporočilo Božjega usmiljenja: Bog je usmiljen. Po teh evangeljskih besedah in tej podobi smo povabljeni k veri, k zaupanju v Božje usmiljenje. Slika nam govori: »Samo veruj, in boš rešen. Zazri se v križ našega Gospoda. Zazri se v to trpljenje, ki je brezmejno. Zazri se v Očeta, ki je križan skupaj s Sinom. Glej Njegovo usmiljeno podobo, Njegovo usmiljeno obličje. Stopi v odnos s Sveto Trojico. Pogovarjaj se z Njo s preprostim srcem. Bog se ti želi dati. Želi vstopiti v tvoje življenje in prebivati pri tebi. Ne boj se ga. Hoče prebivati s tabo kakor Ženin z Nevesto.«

Oče torej drži Sina. Sveti Duh pa ni prikazan kot golob, ki lebdi med Očetom in Sinom. V podobi ognja je razprostrt čez ves format kroga, s tem da ta razprostrtost še bolj močno in živo predstavlja njegovo izhajanje iz Očeta in Sina. Na tej podobi izhaja iz Kristusovih ran, tako da se kri spreminja v ogenj. Je velik, napolnjuje Boga samega in zaobsega ves svet. Ognjeni plameni označujejo moč njegovega delovanja. Vse – od Sinove žrtve prek Očeta, ki daje Sina in s tem sebe popolnoma vsega, do Svetega Duha, ki je Njun odnos in izhaja iz Njiju – se dogaja v ognju ljubezni, ki jo ima Bog do sveta in do vsakega človeka.

Krožna oblika podobe z železnimi prečkami, ki so razpete čeznjo kakor čez zemeljsko oblo, predstavlja tudi zemljo, svet, naš planet. Sveta Trojica deluje v tem svetu in ga rešuje. Podoba nam hkrati govori: svet ima svoje središče. To je Kristus – in sicer križani.

Če se ozremo po starih kulturah in religijah, ki so z njimi bistveno povezane, vidimo, da je krog vedno pomenil nekaj svetega. Svet sam, življenje in kultura so imeli središče. To središče so prikazovali z daritvenimi oltarji, svetišči in raznimi simboli. Krog s križanim Kristusom, ki ga vidimo na vitražni podobi in na hostijah, s katerimi Kristusa samega darujemo kot sveto daritev Očetu, pa je za nas kristjane dopolnitev vseh religioznih znamenj, ki označujejo središče sveta. Kristus v krogu je za nas središče sveta, v pesniškem jeziku bi lahko rekli tudi »popek sveta«. »Popek« v slovenščini označuje dvoje: središčni del telesa ter rožo ali list, preden vzbrsti. Tu pa se oba pomena srečujeta. Upodobljen je popek, iz katerega je vzbrstelo življenje. Kajti križani Kristus nam je s svojo smrtjo prinesel življenje. Njegova smrt je razodela naše vstajenje. V središču kroga je zato središče Kristusovega telesa – popek. To je središče, iz katerega je izšlo življenje.

Kristusovo telo, ki je upodobljeno v navpični osi tega kroga, je os sveta (axis mundi). Prečki železne konstrukcije se stikata natančno na Kristusovi srčni rani. Jezusovo srce predstavlja vso bolečino in ljubezen, ki jo ima Bog do človeštva. Na stiku prečk pa je z rdečim madežem označeno tudi srce na Očetovih prsih nad Kristusovo glavo. Jezusovo srce ima svoj izvor v Očetovem srcu. Oče je ljubeči Oče. Ni pasiven, ne išče žrtve svojega Sina, da bi zadostil svoji pravičnosti in svetosti. Je Oče, ki teče naproti izgubljenemu sinu in je ganjen, kakor ga je v priliki upodobil Jezus sam (prim. Lk 15,11–32). Zato ni zanemarljiva figura. Je izvor vsega, Oče Križanega in Vstalega, zadnja skrivnost.

Ker je Oče skrivnost, je upodobljen brez obličja. Zgornji del njegove postave je le nakazan in preseva skoz rumeni del vitraža, ki predstavlja Božje veličastvo. Vidne in poudarjene so le roke, s katerimi drži Sina. Ta mu je v vsem poslušen, vse do smrti na križu. Oče pa Sina trdno drži kljub neskončnemu trpljenju, kot v evangeliju pravi Kristus sam: »… nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke« (Jn 10,29). Zato se Sin, ki trpi in je hkrati poveličan, nasmiha. Ve namreč, da ga Oče ne bo zapustil.