Šestov »onstran« in »tostran« dobrega in zla

Pavle Rak

Zbrali smo se na simpoziju o Šestovu, simpoziji pa so ponavadi znanstveni. Pri nastopih na njih se uporablja objektivna, znanstvena metodologija, ki upošteva rezultate obstoječe znanosti (v danem primeru o Šestovu) ter znanstveno in čim celoviteje obravnava literatura o izbranem predmetu. Ponavadi se ne razmišlja na podlagi osebnih izkušenj in vtisov. Ravno nasprotno. Zahteva se objektivnost. Vendar se bom tokrat odločil za osebno obravnavo téme, saj mislim, da me v tem upravičuje Šestov sam, ki mu tako pisanje (na podlagi osebnih izkušenj in vtisov) ni bilo tuje. Pa ne le, da mu ni bilo tuje: zavzemalo je celo središčno mesto v njegovi filozofiji.
Šestovova temeljna misel je, da ves racionalistični idealizem ni nič drugega kot pripomoček, ki nam, ogroženim z nesmislom življenja in trpljenja v tem življenju, pomaga prezirati tragično bistvo sveta. To misel Šestov zmeraj znova izpeljuje iz domnevne osebne izkušnje svojih junakov od Avguština in Pascala do Tolstoja in Nietzscheja. Po njegovem nihče izmed njih ne argumentira v racionalnem, diskurzivnem pomenu te besede; vsi se odzivajo na osebno izkušnjo. In tudi pri njem samem ni nič značilnega za znanstveni pristop k problemom, če že ni vse njegovo pisanje od čudovito tekočega in jasnega literarnega sloga do načina argumentiranja in sklepov celo protiznanstveno. Zato si domišljam, da sem tudi sam upravičen do neznanstvenosti, pa naj bo, kar bo.
Znanstvenost, razum, védenje: proti temu se je Šestov boril vse življenje. Seveda, ne proti kateremu koli védenju in kateri koli znanstvenosti, ampak proti tisti znanstvenosti in tistemu védenju, ki se nanašata na Boga, vero, moralo, dobro in zlo. Na to, kaj je človek, in kaj človek lahko pričakuje od sebe in sebi podobnih. Kaj je človeško življenje in kaj ga ureja. Ali ga urejajo abstraktni, vendar vsem dostopni zakoni ali pa gre za bogočloveško tragedijo, ki je neizrekljiva in ni podložna nobenemu zakonu?
Od kod trpljenje, trpljenje enega samega nedolžnega otročička ali celo najmanjše nedolžne žuželke, in kaj narediti s tem trpljenjem, kaj narediti s človeško usodo? Zamižati pred njima, ju poriniti v domeno kantovskega Ding an sich, prekriti s tolstojevskim »Dobro je Bog«? In vse organizirati na razumen način ter navsezadnje zgraditi »kristalno palačo« večne sreče?
A kaj, ko nobena prihodnja večna sreča nima ničesar opraviti s sedanjim in preteklim trpljenjem, nasprotno pa velja, da vsako preteklo trpljenje spodkopava prihodnjo srečo. Vsa prihodnja sreča vsega sveta ne more upravičiti ene same solze nedolžnega otročička, piše Dostojevski, ponavljajoč Belinskega. In njuno pisanje povzema Šestov.
Največja norost – norost, ki je še toliko večja, ker hlini kar največjo učenost – je poskus teologije in filozofije omejiti vsemogočnega Boga in ga obvezati z zakoni naše, človeške logike. Filozofi in teologi so skoz stoletja namesto vere podtikali strašno nevero, namesto abrahamovskega zaupanja Bogu – uboge bergle zaupanja v védenje o tem, kaj je dobro in kaj zlo. »Nevernik« Šestov pa trdi, da je to védenje izvirni greh, ker samo sebe postavlja za absolutnega sodnika in kriterij nad Bogom. Vztrajno se bori za obstoj vere proti razumu. V tem je njegova velika zasluga za stvar vere v 20. stoletju, v katerem so pred grozotami svetovnih vojn in totalitarističnih sistemov kapitulirali mnogi učeni apologeti. Šestov je junak vere 20. stoletja. In ker ni bil pripadnik nobene religije, bi ga morale častiti prav vse, saj so temelji, ki jih je gradil, primerni za vsako pristno vero. Torej ni le junak vere, ampak tudi univerzalni svetnik 20. stoletja, upravičevalec verovanja – se pravi tudi upanja – v stoletju vojnega in totalitarističnega brezupa.
Toda ko beremo Šestova, se kmalu ovemo, da ga svetovne vojne in totalitaristični družbeni sistemi kot filozofa vere in tragedije sploh niso zanimali. Njegova filozofija bi bila taka, kakršna je, tudi brez svetovnih vojn in brez boljševiške revolucije. (V celotnem njegovem opusu o vojnah ne najdemo ničesar, najdemo le en sam članek, namenjen analizi revolucije, pa še o njem je, kot se spominja njegova hčerka, najraje molčal oziroma bi najraje videl, da ga sploh ni bilo.) Trpljenje o katerem piše, trpljenje, ki ga je treba »integrirati«, s katerim je treba živeti, je drugo. Ni zgodovinsko-socialno. Ne morem si pomagati – ko sem prebiral Šestovovo analizo tega trpljenja ob Dostojevskem in Nietzscheju, sem bil osupel. Gre za trpljenje, ki je neznansko, od katerega »ni večjega trpljenja na svetu« (Šestov ponavlja Nietzschejeve besede in jih namenja »primeru Dostojevski«); to je trpljenje zaradi prezira. Zanimive stvari odkrijemo, ko sledimo tej logiki: junakov Dostojevskega ne zanima trpljenje zaradi vojn in neznosnih družbenih razmer, pa tudi ne zaradi fizičnih ali moralnih muk nedolžnega dojenčka, ampak jih prizadeva le to, da se ne morejo upreti preziru. Užaljenost preziranega človeka, čista psihologija, bi rekel Šestov sam. »Solza nedolžnega otročička«, o kateri piše Dostojevski, je le retorika, ki naj bi prikrivala nekaj povsem drugega.
In kaj vse upravičuje »čista psihologija«? Izbira ni ne vem kako velika. Z ene strani védenje, razum, krepost, ki so sadovi védenja o zakonih dobrega in zla (»čista psihologija« s tem seveda nima kaj početi), z druge strani iracionalizem, apriorno nevedenje, samovolja Boga in človeka. Še huje: ko gre za iracionalizem užaljenega človeka, se njegova užaljenost dokaj hitro izenači z maščevalnostjo, vendar z zelo selektivno in izprijeno maščevalnostjo, ne z maščevalnostjo do tistih, ki so ga užalili, ampak do drugih, do slabih, nedolžnih, ki so krivi, ker s samim svojim obstojem omogočajo tujo nasilnost. Užaljeni se zadovolji s prezirom do vseh šibkejših od sebe. To je pristno stališče »podtalnega človeka«. (Če res dosledno sledimo tej logiki, užaljeni prezira – ali zaničuje – tudi tistega otročička in njegovo solzo, ki z nebogljenostjo izsiljuje »pravice« šibkih in s tem samo poskuša ovirati močne. Močnejšim po drugi strani ne more vrniti prezira, trdi Šestov ob primeru Dostojevskega: v Sibiriji so ga roparji in morilci prezirali, on pa jih je za ta prezir povzdignil na prestol »najbolj nadarjenih ljudi v vsem našem narodu«.) Užaljeni bo torej preziral slabe, vendar povzdigoval roparje in morilce, se pravi močne, brezobzirne, nadljudi.
To je Šestov našel pri Dostojevskemu in Niethscheju. In to je imenoval »filozofija tragedije« ter postavil nasproti optimističnemu racionalističnemu idealizmu. Če mu sledimo, izbira res ni velika: ali plehka, ostudna laž ali pa resnica preziranega, ki se strne v stavek: »Naj ves svet propade, če je to potrebno, da bi jaz pil čaj.« Toda kot vemo, je resnica vedno nad lažjo, pa naj bo še tako ostudna.
Čigava resnica? Resnica Dostojevskega? Nietzscheja? Samega Šestova? Ali resnica ruske »podzemne« zavesti? In zakaj le ruske? Ali ni to tudi resnica zahodnega »nihilizma« vse do naših dni? Kaj se tu ponuja namesto »razumskega dobrega«, te sebične, samozadovoljne, preračunljive laži?
Junaki vere znajo biti fanatiki. Doslednost v čemer koli, celo v oporekanju racionalizmu, je blodnja racionalizma samega. Fundamentalizem je nezaželen otrok racionalizma, ki je z neomajno logiko neusmiljene jurisprudence pritiral do absurda racionalistične predpostavke o nagrajevanju dobrega in kaznovanju zla. Vmes pa se da vtihotapiti marsikaj.
Seveda, »razumsko dobro« je površno, neradikalno, spekulativno in špekulativno. Brez duha. To je stoletna téma in stoletna prevzetnost Rusije, ki ji je pri srcu mistična vera: prezirati Zahod, ki k dobrim dejanjem sili le z zakonom, ki pozna le drobnjakarsko, sebično dobro, in temu postavljati nasproti dobroto svobodne duše, ki deluje, ali pa ne deluje, le iz same sebe, ne zaradi zunanjega zakona. Posledice v Rusiji poznamo: veliko govoričenja o duši in veliko brezobzirnosti v vsakdanjem živ-ljenju. Kot da se Bogu ne more dati, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega.
Vendar to ni nobena posebnost Rusije. Tudi na Zahodu so poznali uporniško mišljenje, ki se je postavljalo po robu racionalističnemu idealizmu. To mišljenje je »z one strani dobrega in zla« poveličevalo moč ali svobodo, segajočo čez meje samovolje (koliko črnila je bilo porabljenega za povzdigovanje »filozofije« markiza de Sada, za odpravo kazenskovzgojne logike in ustanov ali za obrambo junakov, kot je bil ropar Claude Mesrine). Če je edini nasprotnik racionalistična laž, če res ni drugega nasprotnika in je vse drugo pravzaprav dobrodošlo v boju proti temu edinemu nasprotniku, tedaj nam ni druge pomoči. Moramo trpeti posledice preozke izbire.
Šestov (in prenekateri drug filozof, ki se je spustil v boj proti razumu) se ne more več umakniti. Njegova racionalnost je v iracionalnosti, njegova doslednost v nedoslednosti. Védenju o dobrem in zlu postavlja nasproti nevedenje, ki je »onstran«. In če ta »onstran« ni še kako drugače opredeljen, če se izmika vsaki drugi opredelitvi, to utegne biti alibi za radikalno samovoljo, ki se prevečkrat konča ne »onstran«, ampak »tostran« najbanalnejšega zla. Zla, ki prvotno ni bilo hoteno, vendar se ga le z omejenimi sredstvi boja proti racionalizmu ne moremo več znebiti.
(V tem je poglavitna razlika med nevedenjem o dobrem in zlu, ki ga pridiga sodobna filozofija, in nevedenjem, ki ga najdemo pri Dioniziju Areopagitu ali Maksimu Spoznavalcu. Stara apofatika ne izključuje »katafatičnega približevanja« in se končuje v absolutnem védenju, le da popolnoma druge vrste. In poleg racionalizma in iracionalizma pozna še kategorijo ljubezni.)
Kaj pa je Šestova prisililo v boj proti laži idealizma? Prizori brezupa, ob katerih vsaka ideja dobrega ni le nemočna, ampak tudi nesmiselna? Teh prizorov je v Rusiji zvrhana mera, tudi če odmislimo trpljenje, ki ga povzroča znana ruska posebnost – odnos oblasti do lastnega naroda.

* * *
Ulica v središču velemesta. Globoko, temno »dvorišče vodnjak«. Ob stranskem vhodu mojega spremljevalca in mene čaka sedemdesetletna starka živahnega pogleda, s katero sva se dogovorila za sestanek, da bi ji poskusila pomagati. V stanovanju, v katerega se pride samo po stranskem stopnišču, ima namreč več kot dvajset psov, ki jih je reševala na ulici pred zimo, pred lakoto, pred ubojem. Ženska ima dve fakultetni diplomi, govori tekoče in razgibano, pojasnjuje, kaj se ji je zgodilo, namreč da so že obljubljeno stavbo za pasje zatočišče nenadoma nekomu prodali, vsi psi pa so ostali kar pri njej. Kaj bi lahko storila? Izročila nedolžne živali surovi smrti? No, potem pa se je nadaljevalo. Psi so poginjali, najdevala je druge. To traja že več kot petnajst let.
Že na stopnišču je tak smrad, da moj spremljevalec ostane zunaj; pripravljeni denar bo oddal potem, ko se s starko vrneva iz stanovanja. Z njo pa se pazljivo zrineva skoz napol priprta vrata, da živali ne bi pobegnile ven. Čeprav je zima, čeprav so okna razbita in slabo zadelana le s kartonom ter je v stanovanju mraz, je vonj res neznanski. Kaj bo šele poleti? Nesrečnih živali je toliko, da jih sama nikakor ne more peljati ven. Vse delajo tu, v stanovanju. Najmanj deset let ga ni nihče pospravil. Pred sedmimi leti je bil požar, po hodniku in sobah so še zogleneli kosi pohištva, med njimi pa kupi pasjih iztrebkov, visoki po pol metra in več. Ponekod brli lučka, ponekod je tema (starka me prosi, naj ji kupim več žarnic, ker sama ne more v trgovino, zaradi vonja, ki puhti iz nje, je namreč ne pustijo noter). Psi dolgo lajajo, nekateri pridejo pozdravit neznanca, nekateri bi se radi igrali. Potem me trumoma spremljajo pri težavnem prebijanju skoz vlažen gnoj. Včasih med njimi izbruhne prepir. Truma se vali sem ter tja, ves hodnik in vsi prostori so jih prepolni, vse je črno, umazano, tla so spolzka in neznosno smrdi … Ker ne vidim nobenega prepoznavnega kosa pohištva, vprašam starko, kje sploh živi, kje spi. V kopalnici, mi odgovori. In doda, da o vsem tem ne smem govoriti »tam, kjer ni treba. Lahko me pošlje-jo v norišnico, potem pa bodo vse te pse kratko malo pobili.«
Pripoveduje tudi, da je nekoč imela na stopnišču »podnajemnike«: ker stransko stopnišče uporablja le ona in ga ima zaklenjenega, je pozimi dovolila, da so se tam naselili človeški brezdomci, da ne bi pomrli od mraza, pa tudi, da bi ji malo pomagali pri psih. Ni se obneslo. Med njimi so bili prepiri hujši kakor med živalmi. Alkohol, noži, požar … V nekaj mesecih so odnesli sedem mrtvih. Zdaj je stopnišče spodaj skrbno zaklenjeno. (Taka zapuščena stanovanja, v katerih so se naselili brezdomci, sem že videval, pa tudi pretepe med njimi, brcanje ležečega na tleh v glavo, brezup in nesmisel.)
Pekel, kako je videti pekel, če je to, kar vidim, stanovanje izobražene, kulturne ženske? Gre mi na bruhanje, pa ne samo zaradi vonja, ampak predvsem zaradi neznosnega obupa. In vse to je posledica ljubezni, posledica želje pomagati nedolžnim bitjem. Kje je tu razum? Njegove meje so bile očitno že zdavnaj prekoračene. Kaj je človeško, kaj racionalno dobro v takem primeru? Nič, prazen nič, velika laž. Vse velike človeške besede lahko ob takem prizoru takoj vržemo v smetnjak. Toda kako živeti naprej? Samo tako, da pozabimo. Pa če ne moremo pozabiti?

* * *
Ne bi me presenetilo, če bi kje prebral, da je tudi na Šestova odločilno vplival kak podoben prizor nesmiselnega trpljenja, nesmiselne ljubezni, nesmiselnega napora pomagati. In je ves racionalizem, ves idealizem, celotno védenje o dobrem in zlu poslal k vragu.
To bi vsekakor bolj razumel kot pa trpljenje zaradi prezira morilcev in razbojnikov.