XXV.
Begheric iets dats mi oncont; want in ontwetenne sonder gront Vendic mi gheuaen in alre stont. ic waent menschen sen nie en verstont, so dat ghespreken mochte sijn mont Waer hi grondet die diepe slont.
Jc en wille mi meneghen niet men hen Die omme loen dienen ocht omme ghewen. Vraghet mi iemant waer dat ics ben, Ic segghe hem ic en weets meer no mijn; Want niet bat en caent ghetonen mijn sin, Dan een molesteen mach vlieten int swin.
Dit es ene wonderlike mare Dat mi houdet in meneghen vare; Si es meneghen verholen ende mi openbare: Daer ic der minnen volghe nare, Daer bleef ic in hare Verslonden in eene eenuoldeghen stare.
Die dit staren mach verstaen Hi es ghebonden ende gheuaen Ende inder minnen prisoen so vast ghedaen, Hine mach hare nemmermeer ontgaen. Maer diere es luttel so ghedaen, Datse der minnen so verre ghestaen.
Ay, mi deus, wat es hem ghesciet, Die dat en horet noch en siet Dattenne iaghet ende daer hi vore vliet, Ende dat hi mint ende van minnen ontsiet: Der minnen iacht, hadde hi vore iet, Jaghet hem van allen op een niet.
XXVI. MENGELDICHT
Jc soude der minnen noch gherne naerre dringhen Constic van binnen wel toe bringen. Maer si en moghent dit liedekijn met mi niet singhen, Di hen vele met creaturen minghen.
De blote minne die niet en spaert Jn die weelde oueruaert, Alse si alles toevals wordt ontpaert, Comt si in hare eenuoldeghen aert;
Jn bloeter minnen toeverlat Moet sijn af der creaturen raet. Want si van hen alle vorme slaet Die si in hare simpelheyt ontfaet.
Daer werden si alle wisen quite ende veruremdet van alle ghelike: de arme van gheeste in eerdrike houden van rechte dese vite.
Het en es niet allene om verre gaen Noch om broet noch om ander goet ontfaen: Die arm van gheeste sij sonder waen Jn die wide eenuoldicheit ontfaen,
Die en heeft inde noch beghin Noch vorme, noch wise, noch redene, noch sin Noch dunken, noch dincken, noch merken, no wetene; Si es sonder cierkel wijt onghemeten.
Jn dese weelde wide eenuldicheit Wonen die arme van gheeste in enecheyt. Daer en vendense niet dan ledicheit, Die altoes antwerdet der ewicheyt.
Dit es gheseghet met corter tale; Maer hare wech es lanc, dat wetic wale. Want si moeten doghen meneghe quale Die dit volproeuen altemale.
XXVII. MENGELDICHT
Een edel licht lichtet in ons fijn Dat wilt altoes dat wij hem ledich sijn; Die puere vonke, dat ghensterkijn, Die leuelicheyt der zielen mijn, Dat enech altoes met gode moet sijn, Daer lichtet god inne sinen eweghen scijn.
Dat es verborgen in ons binnen; Het en can redenne noch sin versinnen Niet anders dan met bloeter minnen. Si sijn ouerformet diet bekinnen Ouernatuerleke vter vonken van binnen Jn een godlec eenuoldich kinnen.
De toeual der menichfuldicheit Benemt ons onse eenuldicheit, Also sente ian ewangeliste seit: Dat licht lichtet inder demstercheit, Ende niet en begrijpse dies lichs claerheit. Jn hare die donckere deemsterheit.
Waren wij comen te desen lichte, So waren wij ledich in sijn ghesichte Van alre wise, van alre berichte, Van alre storien, van alre ghedichte; Jn een afgrondich onghestichte Saghen wij dan dat licht inden lichte.
Scamt v, ghi die langhe hebt ghescenen, Dat v so langhe moet toeval menen Ende onghewesent altoes cruept henen. Mochte eenuoldicheit v in hare ghewenen Datse v met haren lichte hadde ouerscenen, So bleefdi van beelden, van formen ongherenen.
Ghi moecht v seluen zere versien Dat ghi dat licht soeket buten met pertien Ende in v gheel es ende v gheheel wilt vrien. Wilde derre philosophien Sijn meester, sone mogdi u selfs niet lien Noch niets achten, maer alles vertien.
Ay, deus, hoe grote edelheyt Es dese vrie ledicheyt Daer van minnen minne al ontseyt Daer niet en soect buten haers seluesheyt, Alse si die eweghe salicheyt Heuet besloten in hare enicheit.
XXVIII. MENGELDICHT
Ic late hare gherne af slaen mijn houet, Jndien datse doch mijnre noet ghelouet, Si die mi vanden sinne rouet Metter treckender chiere die si mi toghet.
Waer omme toendi mi dat ghelaet Daer ghi mi namaels met verslaet? Want alst met mi ter noet wert gaet, So drijfdi met mi uwe baraet.
Ay, minne, v treken sijn te snel: Alse ghi toent een, so meendi .J. el; Nu stappans suete, nv stappans fel; Bleefdi op een, soe daedi wel.
V baraet dat es te staere Hen die dienen in vwe paerc Ende altoe setten hare ghemarc Om te voldoene ws willen warc.
Ghi versouft wise ende vroede Ende settse in menechfoldeghen moede; Alsi meest scinen buten spoede, Ghefdi hen uwe ghiften sonder hoede.
Ghi sijt scalc ende goedertieren; Saecht alse een lam, ende onghehiere Alse onghetemde welde diere Jn die woustine, sonder maniere.
XXIX.
Willecome oerspronc van binnen, Du brenghes edel hemelsch kinnen; Du voeds altoes met nuwer minnen; Du houdes mi ledech in dijn versinnen Alles toeuals met vutters kinnen.
Der bloter waerheyt enicheyt, Die al der redennen doen ontseyt, Houdet mi in die ledicheit Ende voeghet mi te diere evulidicheit Des ewechs wesens ewicheyt.
Daer bennic alder redennen ontpronden. Alle die nie scriftuere verstonden En mochtent met redenen niet orconden Dat ic bloet ende onbewonden Hebbe in mi bouen redenne vonden. Deo gracias Amen.
|
XXV. PESEM
Po čemer koprnim mi je neznano, Zakaj v nevédenju brez dna Najdevam se ujeto v vsakem času. Menila sem, da duh človeški ne doume, Tako da usta bi lahko izrekla, Kje dno ima globoko žrelo.
Nočem se pečati z njimi, Ki zavoljo plačila služijo ali koristi. Če kdo me vpraša, kje sem, Mu porečem, da ne vem ne več ne manj; Zakaj nič ne more mi bolj razsvetliti duha Kot mlinski kamen, ki plava v potoku.
To je čudovita zgodba, Ki me navdaja z mnogimi strahovi; Mnogim je skrita, meni pa je razkrita: Koder Ljubezni sledila sem, Tam v Njej sem ostala, Požrta v enovitem strmenju.
Kdor to strmenje more doumeti, Je zvezan in ujet In tako trdo v zapor Ljubezni dan, Da ji nikdar več ne more ubežati. A tisti, ki stojijo daleč od Ljubezni, Imajo s tem opraviti kaj malo.
Aj, moj Deus, kaj se z njim godi, Ki ne sliši in ne vidi, Da ga lovi in da sam beži pred tem, Da bi ljubil in se bal Ljubezni: Tega lovi Ljubezen, če prej je kaj imel, Lovi ga od vsega v Nič.
XXVI. PESEM
Še bližje bi rada k Ljubezni prodrla, Če dodobra bi notranje zmogla. A z menoj pesmice te ne morejo peti, Ki se pogosto pečajo z ustvarjenimi bitji.
Gola Ljubezen, ki v divje, prehodu Ne prizanaša, Ko ločena je od vsega prigodja, Pride v svoj enoviti način.
V pričakovanju gole Ljubezeni Treba je biti odmaknjen od svèta ustvarjenih bitij. Zakaj Ona jemlje vsako obliko njim, Ki jih prejema v svojo preprostost.
Tam bodo rešeni vseh načinov In od vseh podobnosti odtujeni: Ubogi v duhu v zemeljskem kraljestvu Živijo tako po pravici.
Tu vendar ne gre za to, da bi se podali v daljavo, Niti da bi kruh prejeli ali kako drugo dobrino: Ubogi v duhu so brez dvoma Prejeti v prostrano enovitost,
Ki nima ne konca ne začetka, Ne oblike ne načina, ne uma ne smisla, Ne umišljanja ne mišljenja, ne pozornosti ne védenja; V krog neuvita je neizmerno prostrana.
V tej divji prostrani enovitosti Ubogi v duhu prebivajo v e(di)nosti. Ničesar ne najdejo tam razen izpraznjenosti, Ki vselej odgovarja večnosti.
To je povedano na kratko, A njih pot je dolga, to dobro vem. Zakaj tisti, ki to do konca izkusijo, Morajo prestati mnoge muke.
XXVII. PESEM
V nas veličastno sveti plemenita luč, ki venomer hoče, da smo jo prosti; Čista iskra, ta iskrica, Živost duše moje, Ki z Bogom vselej mora biti eno, V njej s sijajem večnim sveti Bog.
To je v nas globoko skrito; Drugače kot z golo ljubeznijo Ne moreta tega dojeti ne um ne pamet. Tisti, ki to spoznajo, so v notranji iskri Preobraženi nadnaravno V božansko enovito védenje.
Prigodje mnogoterosti Nas ropa enovitosti, Kot pravi sveti Janez Evangelist: Luč sveti v mraku, A jasnine te luči ni sprejel V njej temni mrak.
Če bi k tej luči prišli, Bi prosti bili pred njenim obličjem Vseh načinov, vseh pripovedi, Vseh zgodb, vseh pesmi; V brezdanji praznoti Bi naposled luč videli v luči.
Sramujte se, ki ste se dolgo šopirili, Da se tako dolgo prigodju morate vdajati In razbistvovani vselej klečeplaziti. Če enovitost bi zase si pridobiti vas mogla, Tako da bi z njeno lučjo se lahko preoblikovali, Bi nedotaknjeni ostali od podob in oblik.
Zelo bi vi sami morali paziti, Da zunaj razkropljenosti luč bi iskali, Saj je vsa v vas in vas popolnoma hoče osvoboditi. Če mojstri hočete biti Teh modrosti, ne smete ničesar sami iskati Niti paziti, marveč vse opustiti.
Aj, Deus, kako velika plemenitost Je ta prosta izpraznjenost, Kjer se Ljubezen iz ljubezni vsemu odreka In ničesar ne išče zunaj svoje lastnine, Tako kot je večno blaženost Zajela v svojo e(di)nost.
XXVIII. PESEM
Rada ji pustim, da me obglavi, Da vendar bi tako verjela moji stiski, Ona, ki me spravlja ob pamet S privlačnim okrasjem, ki mi ga kaže.
Čemu mi to naličje kažete, Ki z njim me naposled še bolj pobijete? Zakaj ko je z menoj čedalje huje, Se greste z menoj svojo pretkanost.
Aj, Ljubezen, prehitri so Vaši udarci: Ko kažete eno, mislite drugo; Zdaj nenadejano sladko, zdaj nenadejano grenko; Če bi pri enem ostali, prav bi storili.
Vaša pretkanost prehuda je Zanje, ki služijo v Vašem vrtu In si venomer prizadevajo, Da izpolnili bi delo, ki Vam je po volji.
Vi poneumljate modre in umne In v razna razpoloženja jih spravljate; Ko kar najbolj brezupno se zdi, Jim nepričakovano daste svoje darove.
Zlobna ste in dobrotljiva, Blaga kakor jagnje in okrutna Kot neukročena divja zver V puščavi, brez načina.
XXIX. PESEM
Pozdravljen, notranji Izvor, Ti plemenito nebeško prinašaš spoznanje; Venomer z novo ljubeznijo hraniš; Me v svojem motrenju prosto držiš Vsega prigodja z zunanjim spoznanjem.
E(di)nost gole resnice, Ki se vsemu umevanju izmika, Drži me v izpraznjenosti In me predaja tej enovitosti Večne biti večnosti.
Tam sem oropana vsega umevanja. Vsi, ki Pismo so kdaj razumeli, Niso z umevanjem mogli dognati, Kar gola in nezastrta Nad umevanjem našla sem v sebi. Deo gracias Amen.
|