Olivier Clément: Drugačno sonce

Katarina Kocijančič

Mohorjeva družba, Celje, 2006
(L’ autre soleil, Paris, Edition Stock, 1975 in 1986, prevedla Marija Majda Travnik).

Knjiga vsebuje tudi prevod dela Duhovni temelji prihodnosti (Fondamenti spirituali del futuro, Rim, Lipa, 1997, prevedel Tone Dolgan).

Z Olivierom Clémentom, francoskim piscem, teologom in pravoslavnim kristjanom, smo se slovenski bralci že srečali. Pred leti je pri Mohorjevi družbi izšlo njegovo delo o taizejski duhovnosti (Taizé: življenju smisel, 1999), pri Družini pa besedilo o mozaikih, ki jih je Marko Ivan Rupnik s sodelavci ustvaril v Vatikanu (Kapela Odrešenikove matere papeža Janeza Pavla II., 2000). V zadnjem desetletju smo lahko prebrali nekaj njegovih tekstov tudi v reviji Tretji dan.

Tokrat je pred nami knjiga, ki je sestavljena iz dveh različnih delov: prvi, obsežnejši, je njegova avtobiografija, drugi del pa je sestavljen iz Clémentovega predavanja Duhovni temelji prihodnosti in obsežnega pogovora z avtorjem, ki nekatere teme iz prvega razširja in nadgrajuje (odlomki iz pogovora so bili pred leti že objavljeni v reviji Tretji dan in so v knjigi na novo prevedeni (TD, 27. 1998, št. 4, str. 26-36).

Obe srečanji s Clémentom, ki sta med seboj oddaljeni več kot dve desetletji, srečanje s Clémentom-pisateljem in s Clémentom-sogovornikom, nam razkrivata intelektualno izjemno –živahnega človeka velike širine in odprtosti, svobode in globine Duha.

Drugačno sonce je pripoved o Clémentovi mladosti na jugu Francije, o njegovih prednikih, odraščanju, šolanju, medvojnem sodelovanju pri odporniškem gibanju in o življenju in študiju v Parizu po drugi svetovni vojni. Obenem nam avtor, ki je Drugačno sonce podnaslovil kot duhovno avtobiografijo, razpira drugo, očem skrito in pomembnejšo zgodbo: zgodbo o zavračanju in iskanju vere, o približevanju Bogu in končno o spreobrnjenju v krščanstvo. Tudi naslov knjige je povezan s temeljnim dogodkom njegovega življenja. Našel ga je v romanu Mladenič Fjodorja M. Dostojevskega, prvega v nizu ruskih krščanskih mislecev, ki so imeli odločilen vpliv na njegovo življenje in misel. Junak, ki je izgubil vse, kar je imel in v obupu tava okrog, nekega jutra doživi svet, naravo in predmete okrog sebe na popolnoma nov, drugačen način. Drugačno sonce, ki posije nanj, prebudi v njem molitev, ki jo začne glasno izgovarjati.

Clémentovo življenje se začenja v deželi, polni nasprotij in spominov na krvave zgodovinske dogodke (proti koncu knjige ironično izjavi, da je z odločitvijo za pravoslavje skušal pobotati svoje katoliške, protestantske in socialistične prednike). Na začetku pripovedi avtor postavi literarni spomenik staremu očetu, socialistu, ki je sicer zavrgel tako protestantizem kot katolicizem, vendar je še živel v okolju in kulturi, ki sta temeljila na krščanstvu. Socialisti so postali brezbožniki, ker so se uprli pobožnjakarstvu kristjanov, ki je zanemarilo evangeljske dimenzije krščanstva, kot so občestvenost, socialna razsežnost, pravičnost in iskrenost, ki so bile za socialiste osrednje vrednote. Nihilizem je šele s prvo svetovno vojno vstopil v njegovo okolje skozi velika vrata. Clémentov ded je po ruski revoluciji zavrnil prestop v komunizem z razlago, da ga preveč spominja na katolicizem. Človek, pri katerem nič ni moglo opravičiti laži in krive prisege, je bil ogorčen nad relativizacijo morale, ki jo je opazoval pri komunistih na vasi.

Clémentov oče, iskreno etičen mož in socialist po poreklu, je kot meščan izgubil stik z zemljo, z vsem skrivnostnim, s starodavno kulturo, ki se je sicer pozneje tako ali tako sesula pod udarci vojne, politike in tehnologij. Kljub izgubi tradicionalne kulture in krščanskih korenin, je oče prebiral evangelije, Tolstoja in Dostojevskega in do prezgodnje smrti ohranjal kot največjo vrednoto visoka etična načela.

Odraščajoči Olivier je zavrnil laično moralo, se oklenil nihilizma in materializma in preživljal dolga obdobja tesnobe, praznine in strahu pred smrtjo. Njegovo težavno adolescenco so sicer obvladovali ateizem, strah pred življenjem in občutenje starosti kot popolnega nesmisla, vendar se spominja tudi pozitivnih vzgibov. Tako funkcijo je imelo v njegovem življenju odkrivanje poezije. Branje pesnikov je bila zanj pot, ki je vodila k duhovnemu, k odpiranju za izkušnjo neskončnega. Sledilo je desetletje približevanja in raziskovanja različnih duhovnosti. Največjo sorodnost njegovemu takratnemu notranjemu svetu, ki ga poimenuje mediteransko poganstvo, je začutil v indijskem izročilu in budizmu. Pri krščanstvu ga je med drugim motilo tudi Jezusovo izključujočnost, njegova trditev, da je edini posrednik in ne le eden izmed tistih, ki kažejo pot in odkrivajo resnico in življenje. Le on naj bi bil pot, resnica in življenje. Clémentu se je tako zastavila alternativa: ali je presežna enotnost vseh religij Jezus in samo on – in s tem krščanstvo kot »religija vseh religij« in istočasno nekaj čisto drugega od drugih religij – ali pa je bil Jezus nor in je treba z njim končati.

Osebno srečanje s krščanskim Bogom je bilo še daleč. Prvi, zaradi katerega je razumel, da je mogoče biti kristjan in ki je v njem resnično nagnil tehtnico od Indije k evangelijem, je bil Nikolaj Berdjajev. Z njegovim pisanjem se je prvič srečal, ko je pri prijatelju, sodelavcu iz odporniškega gibanja, našel njegovo knjigo Duh in svoboda. Pritegnila sta ga pojem bogočloveškosti, pojmovanje osebne svobode in piščev nenavadni razvoj. Berdjajev, plemič po poreklu, se je odločil za materializem in marksizem, ko je bil ta na dolgi poti v ruski socializem še odprt za iskanja. Kasneje, v času oblikovanja boljševistične partije in krvave revolucije v letu 1905, je v njem zaslutil duha velikega inkvizitorja. Po spreobrnitvi je razlikoval med socializmom kot psevdo-religijo in človeško resnico socializma. Kljub politični lojalnosti je postala njegova pozicija poudarjene duhovne svobode v času rastoče diktature do te mere moteča, da so ga izgnali iz Sovjetske zveze.

Berdjajev je imel pomembno vlogo pri premagovanju Clémentovega instinktivnega odpora do krščanstva kot potuhnjene, nevarne in kastrirajoče sile. Tako do katolicizma, ki ga je doživljal kot inkvizicijo in hordo frustriranih samskih žensk, oblečenih v uniforme, kot tudi do protestantizma, ki ga je razumel kot predstopnjo na poti v laicizem, čeprav mu je bil zaradi nekaterih družinskih korenin najbližji. Kasneje se je zaradi odpora do predestinacije spet bolj nagibal k katolicizmu, vendar ga je pot peljala drugam.

Clément Berdjajeva ni nikoli osebno poznal, prijateljeval pa je s pravoslavnimi duhovnimi pisci in pričevalci kot sta bila Vladimir Loski in Pavel Evdokimov. Prevzela ga je njihova življenska sila, razgledanost in globoko poznavanje različnih kultur. Bili so veliko bolj univerzalni od Francozov, ki jih je srečeval, obenem pa so bili kot dolgoletni emigranti tudi veliki poznavalci francoske kulture. S temi izjemnimi izobraženci se je Clément seznanil v posebnem obdobju, ko je prva generacija iz Sovjetske zveze izgnanih pravoslavnih mislecev v svojih delih izrazila težnjo po globinskem srečanju vzhodnega in zahodnega krščanstva. Ruska religijska filozofija, ki predstavlja enega najbolj plodnih stikov krščanstva in modernosti, je zaradi zgodovinskih okoliščin svoj poslednji razcvet v obdobju med 1925 in 1950 doživela prav v Franciji.

Vladimirju Loskemu Clément dolguje spremembo v pojmovanju Cerkve, ki jo je pred tem doživljal le kot ideologijo, kot družbeno in politično silo. Po zaslugi Loskega jo je začutil kot liturgični in evharistični humus, v katerega je vraščen naš notranji človek in se iz njega hrani. Loski ga je seznanil tudi z menihom Sofronijem, preko katerega je spoznal atoško duhovnost, razsežnost duhovnega očetovstva in pisanje Sofronijevega starca Silvana, za Clémenta enega največjih mislecev 20. stoletja.

Naslednje odločilno srečanje je bilo za Clémenta prijateljevanje s Pavlom Evdokimovom, filozofom, ki je združil patristično tradicijo, rusko religijsko filozofijo in sodobno francosko misel.

Pripoved v ljudeh, ki so nanj vplivali, se izreče v intimno veroizpoved. Prek nje so prvi deli knjige osvetljeni na nov način. Drugačno sonce je iskrena in globoka izpoved o poti, spreobrnjenju, o rasti in poglabljanju osebne vere v Kristusa, sveto Trojico, evharistijo in krščansko občestvo.

Drugi del knjige, pogovor s teologinjama Flaminio Morandi in Michelino Tenace, se dotika istih vprašanj, jih razširja, in nam odpira pogled nanje z večje časovne odmaknjenosti, ki je Clémentu prinesla nove izkušnje.
Na začetku intervjuja so v ospredju problemi sodobnega sveta, sekularizacija, kultura, umetnost in znanost. Današnjo civilizacijo francoski mislec razume kot izjemno zapleteno in zanimivo, kot dobo dialoga, kritičnosti in svobodnega raziskovanja. V pogovoru o različnih zgodovinskih obdobjih opozarja zlasti na nevarnost posploševanja in shematiziranja.

V nadaljevanju so obravnavane bolj teološke teme. Clément znova poudari pomen in univerzalnost velikih mislecev ruske religijske filozofije: Solovjova, Bulgakova, Berdjajeva, Šestova, Rozanova in drugih. Zanimive so tudi njegove razlage sodobnega ruskega in grškega pravoslavja, predvsem analiziranje njegove izključujočnosti in nezmožnosti misliti drugega. Če po eni strani danes v pravoslavju najdemo odpor do drugače verujočih, pojmovanje Zahoda kot kulture herezije, številne stereotipe in sovražnost, ga po drugi strani zaznamujejo drugačni, odprti duhovi, na primer Kallistos Ware, Ioannis Ziziulas in Dumitru Staniloae. Ker se je pogovor odvijal še v času vojnih spopadov na Balkanu, Clément izpostavlja pojav pravoslavja kot pripadnosti in ne kot poglobljenega duhovnega življenja. Clément je kritičen tudi do sodobnega katoliškega sveta, do ogorčenih branilcev rimskega primata in vračanja k nekakšnemu »naturalističnemu« tomizmu.

Knjigo zaključuje prevod predavanja Duhovni temelji prihodnosti, ki ga je imel Clément pred desetimi leti v Rusiku (Pontificio Collegio Russicum) v Rimu. V prihodnosti se mu zdi nujno preseganje modernosti, soočanje in odgovarjanje na vprašanje zla, teološko in duhovno poenotenje sveta in oblikovanje novega življenjskega sloga, ki bo vseboval tako ponižnost kot pogum, askezo in domišljijo.

Marija Majda Travnik, prevajalka knjige, ki je zaradi svoje pretanjene literaranosti težka prevodna naloga, si zasluži vso pohvalo. V današnji naglici so sicer v knjigah razumljive in povsem samoumevne posamezne slovnične napake in spregledane napačno zapisane besede, vendar je morda vseeno dobro omeniti, da Denisa Mistika in Denisa Areopagita Slovenci poznamo pod enim samim imenom in sicer kot Dionizija Areopagita, pri sv. Sergeju v Parizu pa so, preden so prešli na francoščino, liturgijo po vsej verjetnosti obhajali v stari cerkveni slovanščini in ne v slavonščini. Tone Dolgan, prevajalec iz italijanščine, je svoje delo opravil zelo natančno in nekatere manj znane pojme ter imena opremil z opombami.