O smrti

Tomaž Župančič

Smrt

Glede smrti živa duša ne ve, ali ni nemara največja sreča,
ki more doleteti človeka: in vendar se je svet boji, kot da bi
natanko vedel, da je vseh nesreč najhujše zlo. Ta nevednost,
ki misli, da ve, česar ne ve, je vsekakor
vredna najostrejše graje in obsodbe.
Sokrat (Platon)

O smrti v naravi

Tolikokrat klevetana smrt je le navidez tuja življenju.
Po stari tradiciji, ki jo predstavlja npr. Nikolaj Kuzanski, so v Bogu uravnotežena vsa nasprotja, bolj natančno, do Boga pridemo, če vsa nasprotja seštejemo. Tako je pa zato, ker je naš svet svet večnih sprememb, pravi, ki nihajo od enega pola do drugega, svet Boga je pa popoln, večno stalen. Naš svet je svet delujočih dejavnikov, oni drugi pa je njihova suma.
Kakor je smrt torej strašljiva, je čisto “legalno” navzoča.
In smrt je res strašljiva: grebeni kosti se bočijo iz temne, raskave zemlje. Zasute sklepne skodelice, polne mrzle prsti. Očesne dupline, skozi katere je nekoč gledala duša – osivele in trde. Svet padca, razidenje telesnih delov, svet razkroja lupin. Temna luna, vlažna prst; to je končni poraz vsega, kar je zmagovalo, in tudi poražencev. Globina in neobstoj, kot led v jamah in zgoraj temna luna, ponikanje v tuji, strahotni granit, kapljanje v podzemno jezero, na dno, na mrzlo, kamnito dno. Ostanejo konstrukcijske osnove teles, okostja, ki spominjajo na kamenje, v katerega se po videzu tudi kmalu spremenijo.
Čeprav je, kot na hrastoveljski freski, misel na konec predvsem v opomin k poboljšanju, je misel na naravno smrt lahko očarljiva. In to ne na perverzen način, ki je v svojem bistvu strah pred smrtjo, maskiran za na karnevalske plese na robu prepada!
Smrt je razidenje in razpust, pomiritev in odrešenje, organski del nas se razpusti v snovi, ki ji pripada – bil je enkratni cvet, ki je dosegel rojstvo, vzpon, vrh, utrudenje in počitek. Je bil in ne bo več in ni ga mogoče zadržati. Bil je napolnjen z dušo in je bil njena posoda; duša je odšla v snov, ki ji pripada, in cvet je izgubil vsebino, ki ga je oživljala, ki je skozenj ljubila, kakor je najbolje mogla. Ali ni najbolj boleče in dragoceno dejstvo obstoja kakega lepega bitja ravno to, da se vsak trenutek pomika k neizbežni smrti? … v tem je nenadkriljiva vrednost trenutka, ko živi, ko je vidna njegova podoba kot posebna bene-dikcija za oko opazovalca. (Morda bi človek našel in ohranil srečo, če bi lahko konzerviral trenutek, ki je bil minil, a tega ne more: imamo le fotoreporterja – spomin, pri katerem resnično kmalu otemni in izgubi svoj sveži lesk, čimbolj ga oživljamo, tem prej se to dogodi. Smrt je konec, ki zaključi poglavje, opomin, da se kolo narave vrti neustavljivo, da, kot prava umetnina, vse, kar naše srce ceni nad vse, neustavljivo mine.
Ob tem premisleku težko razumem, kako si lahko skupine in gibanja, ki se identificirajo z zlom, se pravi tiste, ki so svojo verzijo Dobrega našle v mnenjih, ki srce prej ranijo kot pa hranijo, prisvajajo nevtralne simbole smrti za simbole zla? Gotovo zato, ker je deljenje smrti, ubijanje namreč, v resnici zlo in ker je občutek, da lahko deliš smrt, najkončnejši egotrip. To destruktivno plat človeške narave so, potem ko so jo potegnili iz katakomb nezavednega, skorajda legalizirali različni pisci, ki so nepriznavanje katerekoli morale doživljali kot temeljno svoboščino, namreč libertinci. Če so dolgoročno najvplivnejšega libertinca, de Sadea, pred dvesto leti imeli zaradi njegove nespravljivosti s čemerkoli celo življenje zaprtega, so se do danes pokazali sadovi drevesa ekonomske logike, ki največ dobička žanje ravno v brazdah, ki jih orjejo plugi želja, v katere so zapreženi naši najmočnejši konji temeljnih (na)gonov. Da je njegova misel okvirno legalizirana, dokazujejo številne izdaje, uvrščenost v tržni kanon (Delova zbirka knjig po jurja). In to, shizofreno?, v dobi, ki je menda daleč najbolj moralistična, najbolj od vseh do sedaj.  Nihče prav ne ve, kaj za nas v resnici je smrt; v tem pogledu se od Platona ni nič spremenilo. Tudi danes je obravnavana kot edino pravo zlo, čeprav sama nikakor ne more biti zla. Platon si smrt predstavlja bodisi kot spanje brez sanj bodisi kot nekakšno življenje dalje, kar si lahko vsi predstavljamo. To mnenje torej izvira od tu. Posmrtno življenje ni namen razmišljanja tega eseja, ampak le smrt v naravi, naravna smrt, tj. premolk, ki ga snov naših teles dolguje naravi, o katerem pa (in to v nas povzroča invalidno vizijo sicer celovite & strašno-čudovite narave) nočemo nič slišati, včasih celo tako dolgo ne, dokler nas ne zajame kot čas, ki je prišel.

Smrt, ki se je vsi bojimo, ki pa ni to

Smrti torej ne moremo poznati, dokler nas ne zajame. Zato si jo lahko le predstavljamo, kot je največ to zmogel storiti človek Sokratovega (=Platonovega) kova. In tako imamo mnenje o njej kot o praznini, ki požre naš obstoj, kar je prav spanje brez sanj, tj. brez zavesti, da imamo zavest (morda je naša zavest v spanju brez sanj na kraju, ki se ga z dnevnim razumom ne moremo spomniti) … Ampak to je naša vizija smrti, ne smrt sama, o njej ne pove nič, kar ne bi bilo človeško in predstavljivo. Dokaz za to, da se v podobi smrti bojimo nečesa, kar pravzaprav poznamo, je to, da se v življenju na smrt bojimo praznine.
Med svetom in jazom mora biti oblak osmišljujočih interpretacij dejstev sveta, v katerem živimo, in dejavnosti. In kljub temu, da se polnimo s stvarmi (se pravi z vizijami stvari), mnenji o sebi in o drugih, dejavnostmi – ki nam prikrivajo, da živimo na način, ki izsušuje naša srca in nas oskrbuje z nekakšno sekundarno, reciklirano življenjsko močjo, ki si jo delno pripišemo (in tako avtosugestivno tudi dobimo), delno izčrpamo od sveta, ki ceni našo “molznice” – nas kot krvosledna žival zalezuje Praznina, ki jo slutimo za kulisami vsega, kar lažnega počnemo. Je pač tako, da je svet danes tak, da nas ne izpolnjuje prav dosti njegovih dejavnosti. Naj si priznam ali ne, dejstvo je, da človeka polni le odnos. To je lahko tako biologistično sistematizirano kot v kitajski medicini, kjer druženje z drugimi menda krepi ledvice in tja dovaja občutek toplote, lahko je prepoznano na individualističen način (tudi samo-aktualizacija je družben proces), na kolektivističen, pri katerem je smisel vsega obstoj skupnosti, nikar posameznika … itd. Dejstvo je, da “nam je pri srcu toplo” (oz. pri ledvicah …), ko se družimo – in koliko dejavnosti danes je pa namenjenih ljubezni med ljudmi, če že niso namenjene temu, da se jih, preprosto, izkoristi.
Na tem mestu je posebnost nekaj, kar je še vedno (in vedno bo) novost, namreč odnos z Bogom, ki ga mirno lahko uvrstimo v skrivnostni predal s Pavlovim citatom, ki pravi, da so nekoč ljudi, ki ostanejo sami, ožigosali kot bolne, zdaj pa bo marsikdo ostal sam zaradi Božjega kraljestva. Ta “nekoč” nikoli ne mine, ravno tako tudi ne “zdaj”. Ravno tako ostaja enigma, kako je z medicinskimi slabostmi tega, da nekateri ostanejo sami zaradi Božjega kraljestva, in zakaj nekaterim spodleti, pa tudi, zakaj mnogi (p)ostanejo (po)polni v okoliščinah, katerih pozitivni seštevek je lahko enak nuli, in ali so to še vedno ljudje, kot so bili nekoč. Kot pri skrivnostih, katerih rešitev nam je esencialno odmaknjena, smo tudi pri tej, tako vsaj sam verjamem, prav blizu odgovoru takrat, ko zaključimo, da je nedojemljiva. Je že neka hoja po vodi.
Od vsepovsod nam torej kot plenilska žival grozi Praznina. Praznina, ki jo čutimo v obdobjih zgodovine, ki so želela izbrisati vsako sled za transcendenco. Napolni nas kot votlost našega bitja, ker je asketsko pri nepravih sestavinah življenja, pa tudi kot votlost sveta in občutek nesmiselnosti vseh prizadevanj. Da se zdi, da prazna luna sveti nad prazno zemljo, je nekoč v svojih artističnih točkah na ignacijanskih vajah rekel p. F. Kejžar. Z neizprosno trdoto se nam pokaže, da smo posamezniki, ki se sami rodimo, sami živimo in sami umremo, da nas drugi samo izčrpavajo, da je na mestu srca obojih le luknja, ki ne more ničesar dati. Doživeli smo slutnje polnosti, a ne vemo, kako in zakaj so nas doletele, nimamo dedov, ki bi nam pokazali pot, kot nekje piše kralj David, da se jih naj povpraša po poti k dobremu, in bodo povedali. Zaradi turobnosti Praznine smo včasih neutolažljivo žalostni, hrepenimo po Nečem … in, ker ni drugega, se zatečemo v razbolelo jedenje vsega, kar nas obdaja, kar izgleda živo.
Živali praznine ne poznajo; njihovo življenje je program, ki se sam izvaja (ko se izvaja, je zavest utišana). Angeli praznine ne poznajo, njihovo življenje je eno samo živetje smisla. Človek smisel išče in blodi, zato praznino pozna, to vsemu tujo značilnost izgubljajočih in najdevajočih se življenj. Pot k smislu vodi preko praznine, odsotnosti tega, kar je povsem naše in oddaljeno, zato da se v trpljenju  pokaže, kaj v resnici rabimo in v čem smo rabljeni … da končno dobimo nekaj hrane.

Užitek

Can you feel it, see it, hear it today? 
If you can’t, then it doesn’t matter anyway
You will never understand it cuz it happens too fast
And it feels so good, it’s like walking on glass
It’s so cool, it’s so hip, it’s alright
It’s so groovy, it’s outta sight
You can touch it, smell it, taste it so sweet
But it makes no difference cuz it knocks you off your feet
You want it all but you can’t have it
It’s cryin’, bleedin’, lying on the floor
So you lay down on it and you *** it some more
You’ve got to share it, so you dare it
Then you bare it and you tear it
You want it all but you can’t have it
It’s in your face but you can’t grab it
It’s alive, afraid, a lie, a sin
It’s magic, it’s tragic, it’s a loss, it’s a win
It’s dark, it’s moist, it’s a bitter pain
It’s sad it happened and it’s a shame
You want it all but you can’t have it
It’s in your face but you can’t grab it
What is it? 
It’s it
What is it? …

Da bi ostali kar najbolj zvesti originalu Epic skupine FaithNo More, si privoščimo še skoraj neposredni prevod:
Lahko to čutš, vidš, slišš ta dan? Če ne morš, pol tko al tko je vseen. Nikoli ne boš razumu, ker se prehitr vrti, in dene tko dobr, kot hodt po steklu se zdi. To je tko kul, tko hip, je res v redu, groovy je, in ni ti v dogledu. Lohk se dotakneš, okušaš tko sladko, pa ni razlike, ker te zbije s stopal. Vse hočš, pa ne moreš imet! Je jok, kri liti, ležati na tleh, zato se še mal uležeš in še mal ***. To moraš delit, zato si drzneš, pol ga razkriješ in ga raztrgaš. Vse hočeš, pa ne moreš imet, pred obrazom ti je (db. v obrazu), pa ne moreš prijet; je živo, boječe, laž je, je greh, magično, tragično, je izguba, je zmaga. Je tema, je vlaga, je bridka bol, žalostno, da se je zgodil, in je sramota. Vse hočeš, pa ne moreš imet, pred obrazom ti je, pa ne moreš prijet.  Kaj je to? To je to. Kaj je to ?…

Užitek je zadovoljujoč le tako dolgo, dokler ne izpolnimo potrebe. Potem postane vampirski. Saj ne pravim, da v tem ni rane užitka! Ravno toliko, kolikor preko mere uživamo, toliko tudi trpimo, ker posiljujemo svoj naravni občutek za mero, ki nam je vpisan v programih presnove.
Mislim, da je z užitkom tako kot z bolečino: v naravi neskončna bolečina ni možna, ravno tako ne užitek. Ko je bolečina prehuda, prenos podatka o jakosti v možgane zataji in pademo v nezavest, ali otopimo, nasičevanje z užitkom pa nas privede do tega, da spoznamo, kako brezupna je lahko redukcija objekta užitka. Tistega, kar smo najdevali v objektu, več ne najdemo in rezultat je trd padec na dno physisa, kjer nič več nima transcendence. Vse je samo še izčrpavanje, izsuševanje, zlorabljanje  materijala. In vsi vemo, da je to nekakšna smrt, v kateri nekaj v nas ne preživi. To je otrdevajoča, otopevajoča smrt, ki nas reducira na resignirane automatone. Nekateri se v pokoravanju zahtevi po svobodi in v iskanju transcendence vržejo v prepad uživanja, ampak te mora varati nekakšen odmev (Chardin).
Kakor nas splošna modrost ne živiš zato, da ješ, ampak ješ zato, da živiš povede po ravni bližnjici do odgovora tega problema, tako nas kake druge ideje, odmevi, hitro popeljejo na ovinke nekakšne neopazne pomote. Predanost tovrstni svobodi želijo včasih imenovati vitalizem, ampak, ali je to res to in ne kaj drugega? Nekateri si laskajo, da so podobni živalim v svoji naravnosti, da živijo tako, kot jim narekuje neokrnjena narava. Ali je to res to (in ne kaj drugega)? Če bo žival kdaj presegla svojo mero, pa gotovo ne bo šla v izčrpavanje svojih moči/presnove, ko so že na kritični meji in ko so potrebe zadovoljene. Želodec po čisto kemični plati ne more dolgo prebavljati večjih količin raznovrstne hrane, sploh pa ne velikih koncentracij posameznih sestavin, ki naj ne bi pretehtale: maščob ipd. Očitno pridemo do paradoksa: služiti želimo nekakšni podzemni, prikriti ideji, hlepenju, ki nam sicer namiguje pravo naravo užitka, pa kakor da nas ne vodi v pravo smer. Zdi se, da se na tej poti izgubimo, kar hkrati vemo in nočemo vedeti.
V zadovoljevanju s samouničujočim užitkom je torej nekaj drugega: neka praznina, ki terja drugačno polnilo, praznina, ki je vredna nečesa višjega. Do tega višjega pač ni hkratnega dostopa, zato, nekoliko žalostni (potem pa krepko nejevoljni) posežemo po tistem, kar imamo na dosegu rok ne da bi se v duhovnem smislu (ali sploh) premaknili.
In še eno nereflektirano družbeno mnenje: zakaj je tako kul, tako hip, tako groovy, tako v redu, biti človek, ki pokorno sledi svojim željam preko zadovoljitve potreb? Ljudje se obrnejo k tebi in ti z dvoumnim nasmehom ne morem drugače in kako da ti nisi tak?, povedo o svoji poslušnosti … in za tistega, ki ni tak, ne more veljati kaj drugega kot prezirljivo mnenje, da mu primanjkuje življenjske, “vital(istič)ne” energije. In da se naj čimprej poboljša, ker, kako da ne uvidi, da samo napol živi.

Smrt, ki je mnogi nimajo za to, pa je

Obstaja nadgradnja (degradacija pravzaprav) naravnega načina življenja, ki ne išče preko mere, ki jo rabi, in je v sebi pravično.Ta degradacija najde užitek v temni plati psihe – zaradi kdovekaterih in kdovekdaj dobljenih krvavečih ran želi zadajati bolečino, da dobi nazaj kri, ki ji teče, ali ji je odtekla. To postane samo sebi namen, svojevrstni “idealizem”, in na ta način trpeči ljudje so pripravljeni marsikaj potrpeti, da bi lahko povzročali trpljenje drugim. Svoje žrtve ljubijo z izčrpujočo, mrzlo, nečloveško trdo “ljubeznijo” – vsekakor je tudi za tem (bila) ljubezen -; teži pa k smrti, smrti “ljubljenega” in tudi k svoji. Tudi sovraštvo je odnos s človekom, strasten, a ne globok. Če bi človek dovolj globoko sovražil, bi morda še vzljubil, ker ne bi več mogel brez svojega »sovraženca«. Mislim, da je med življenjskimi sovražniki, še posebej, če so nasprotnega spola, presenetljiva voltaža erosa.
Ironija sovraštva je v tem, da moremo najbolj strupeno sovražiti le nekaj, kar je v nas samih, nekaj, česar se bojimo (in mora tudi izvirati iz nas) in nekaj, kar nam povzroča bolečino. In še ena ironija: ironična je podobnost z ljubeznijo: ljubimo nekaj, kar nam je podobno, tp. nas same; in tudi ljubezen povzroča rane. Te so pač vroče in žive, iz njih krvavi tako, kot da bi gorelo, zlo pa povzroča take, ki so podobne mrliškim.
Ves čas sem hotel povedati to, da takrat, ko sovražimo, na nek obrnjen in perverzen način ljubimo.
Neki možakar je rekel: Kar razumeš, to odpustiš. To je izjava, ki pritiče Kristusu in tistim, ki so ga odsevali: obstaja razlika med razumevanjem prestopanja med strankami, prodajanja volilnih glasov ipd. in razumevanjem globokih, temnih nagnjenj, uhajajočih iz obskurnih labirintov narave. Za nas ostale je preveč skrbno potapljanje v določene strupene interpretacije človeške narave lahko tudi infekcija …

Platon: Poslednji dnevi Sokrata; Apologija. Slovenska matica, 2003, Lj, str. 68.
Avtoriteta ubijalca je pač neprekosljiva, dokler ga nekdo ne ubije, ali dokler, kot bizarno neobhodni razplet te iluzije, potem, ko se je zmagoslavno izognil vsem možnostim, da se njegovo življenje konča, ne podleže temu, čemur pravimo, da “je prišel njegov čas”.

Očitno ima družba svoje nezavedno, katerega črno verzijo nam bodo počasi v celoti prodali. Le katero od sestavin Sadeove spolne prakse pa si ljudje upajo javno priznati za svojo? Incestuoznost, pedofilijo, nekrofilijo …? Kljub temu je Sade za nas predvsem uglajeni klasik, starožitno retoričen, inteligenten, ki na poetičen način apologira svojo pač nekoliko sporno prakso, ki je podobna vsem spalničnim praksam nasplošno. Če so spodnja nadstropja družbe »svobodna«, potem so zgornja gotovo skrupulozna. In z veseljem koketirajo med sabo.

kot je recimo iz občutka pomembnosti, nuje po dominaciji, posedovanja stvari
Kot npr. hermelin, ki ga zagrabi krvoločnost in zato pobije vse kure v kurniku, odnese pa le eno.
Glej poglavji o notranjih demonih in o jeziku.