Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Breztalnosti: Lev Šestov med literaturo, religijo in filozofijo

Ob simpoziju » Breztalnosti: Lev Šestov med literaturo, religijo in filozofijo« 12. maja 2005 v Ljubljani

Vse kar ni iz prepričanja (iz vere) je greh (prim. Rimlj 14,23), kar pa še ne pomeni, da je vse, kar je iz prepričanja (iz vere) krepost

Kje me je Šestov oziroma simpozij o njem najbolj nagovoril, ali bolj iskreno: kjer me je nagovoril tako, da bi si upala o tem pokramljati in to deliti tudi z ljudmi, ki jih ne poznam in pri tem ne bi imela občutka, da postajam tako osebna, da bi mi moralo biti nerodno?

Tisto, česar sem se ob Šestovu in ob simpoziju učila, kar mi je dragoceno, kar se mi je ob vseh pomembnih znanstvenih in strokovnih dosežkih simpozija vedno znova prikaže kot nekakšno posebno darilo prav zame, je Šestovovo vztrajno, neutrudno in nepopustljivo zastavljanje osnovnih vprašanj in to v breztalnosti in negotovosti uma. Veš, da so neodgovorljiva, si ne delaš utvar, da jih boš rešil, pa vendar ne umikaš pogleda. Ker si se, ne po naravni nuji, ampak iz nadnaravne svobode, v ponižnosti priklonil pred dejstvom neodgovorljivosti vprašanja, ne glodaš več problema, ampak objemaš skrivnost.

Dejstvo, da je resnica, pa naj bo še teko ostudna, vedno nad lažjo, ti res ne da spati, dejstvo, da bi ji morala biti tako do kraja zavezana, da res ne bi spala me spravlja ob pamet, pa vendar:

Tisto, kar je v Atenah navidezno nezdružljivo z Jeruzalemom in vice versa, se izkaže, ko vzamemo pod lupo bodisi Atene, bodisi Jeruzalem praviloma za preveč gorečo ali celo za samovoljno interpretacijo ene ali druge prestolnice. V skrbi za pravovernost oziroma v strahu, da bi bila bodisi Atenam očitana premajhna strokovnost ali pa Jeruzalemu premajhna duhovnost, smo pripravljeni na glas reči oziroma zagovarjati samo tisto, kjer racionalno čutimo 100 % podporo. In kje je tisti način, ki tako skoraj neverjetno celostno vključuje eno in drugo?

Kako drugače Šestov! Kako do kraja iskreno in prostodušno odkriva, živi in piše tisto, kar je na simpoziju prišlo morda najbolj do izraza v včasih komaj povezani debati, med odmori, ob kozarcu: namreč temeljno krhkost samega koncepta logične misli. Giblje se med literaturo, filozofijo in religijo, pa ne le med njimi, hkrati živi v literaturi, filozofiji in religiji, zavezan resnici, pa ne le resnici, ampak dobremu, pa ne le Dobremu, ampak Bogu. In logika? Naj sama skrbi za čiste račune!

Rdeča nit argumentacije, pravzaprav argumentacija sama je nekaj, kar se zdi, da Šestova samo pogojno zanima. Njegova dela se tako uspešno izmikajo analizi, najrazličnejšim kritičnim aparatom in večini modernih orodij sploh. Vztrajno, skoraj trmasto se vedno znova vrača in zavrta v peščico izbranih trditev in zajema iz njih, pri čemer se prav nič ne boji zajeti iz njih zelo različne stvari. Na eni strani odgovarja na očitke, češ da se ponavlja, zelo značilno v slogu: »Seveda, in zakaj vam s tem hodim po žuljih? Vedno znova ponavljam nekaj, česar nočete slišati!« Spet drugod pa prostodušno priznava, da ni nujno, da bo čez leto dni še enako mislil!

Zdi se, da ga bolj kot enovit filozoski ali religiozni okvir zanima mišljenje iz osebnih vtisov in izkušenj, eksistencialno angažiran boj proti razumu in njegovim resnicam, ki zahtevajo pokorščino. Breztalnost in negotovost uma sta mu prej v tolažbo kot v omejitev.

In v skoraj nevidnem druženju, počasi drsimo v iskrenost, se pustimo skoraj razvajati z nečim, kar ni ne logika, ne razumevanje, ne želja po nemogočem, ne….

in Ti skoraj molčiš

Breztalnosti: Lev Šestov med literaturo, religijo in filozofijo

Ob simpoziju » Breztalnosti: Lev Šestov med literaturo, religijo in filozofijo« 12. maja 2005 v Ljubljani

Vse kar ni iz prepričanja (iz vere) je greh (prim. Rimlj 14,23), kar pa še ne pomeni, da je vse, kar je iz prepričanja (iz vere) krepost

Kje me je Šestov oziroma simpozij o njem najbolj nagovoril, ali bolj iskreno: kjer me je nagovoril tako, da bi si upala o tem pokramljati in to deliti tudi z ljudmi, ki jih ne poznam in pri tem ne bi imela občutka, da postajam tako osebna, da bi mi moralo biti nerodno?

Tisto, česar sem se ob Šestovu in ob simpoziju učila, kar mi je dragoceno, kar se mi je ob vseh pomembnih znanstvenih in strokovnih dosežkih simpozija vedno znova prikaže kot nekakšno posebno darilo prav zame, je Šestovovo vztrajno, neutrudno in nepopustljivo zastavljanje osnovnih vprašanj in to v breztalnosti in negotovosti uma. Veš, da so neodgovorljiva, si ne delaš utvar, da jih boš rešil, pa vendar ne umikaš pogleda. Ker si se, ne po naravni nuji, ampak iz nadnaravne svobode, v ponižnosti priklonil pred dejstvom neodgovorljivosti vprašanja, ne glodaš več problema, ampak objemaš skrivnost.

Dejstvo, da je resnica, pa naj bo še teko ostudna, vedno nad lažjo, ti res ne da spati, dejstvo, da bi ji morala biti tako do kraja zavezana, da res ne bi spala me spravlja ob pamet, pa vendar:

Tisto, kar je v Atenah navidezno nezdružljivo z Jeruzalemom in vice versa, se izkaže, ko vzamemo pod lupo bodisi Atene, bodisi Jeruzalem praviloma za preveč gorečo ali celo za samovoljno interpretacijo ene ali druge prestolnice. V skrbi za pravovernost oziroma v strahu, da bi bila bodisi Atenam očitana premajhna strokovnost ali pa Jeruzalemu premajhna duhovnost, smo pripravljeni na glas reči oziroma zagovarjati samo tisto, kjer racionalno čutimo 100 % podporo. In kje je tisti način, ki tako skoraj neverjetno celostno vključuje eno in drugo?

Kako drugače Šestov! Kako do kraja iskreno in prostodušno odkriva, živi in piše tisto, kar je na simpoziju prišlo morda najbolj do izraza v včasih komaj povezani debati, med odmori, ob kozarcu: namreč temeljno krhkost samega koncepta logične misli. Giblje se med literaturo, filozofijo in religijo, pa ne le med njimi, hkrati živi v literaturi, filozofiji in religiji, zavezan resnici, pa ne le resnici, ampak dobremu, pa ne le Dobremu, ampak Bogu. In logika? Naj sama skrbi za čiste račune!

Rdeča nit argumentacije, pravzaprav argumentacija sama je nekaj, kar se zdi, da Šestova samo pogojno zanima. Njegova dela se tako uspešno izmikajo analizi, najrazličnejšim kritičnim aparatom in večini modernih orodij sploh. Vztrajno, skoraj trmasto se vedno znova vrača in zavrta v peščico izbranih trditev in zajema iz njih, pri čemer se prav nič ne boji zajeti iz njih zelo različne stvari. Na eni strani odgovarja na očitke, češ da se ponavlja, zelo značilno v slogu: »Seveda, in zakaj vam s tem hodim po žuljih? Vedno znova ponavljam nekaj, česar nočete slišati!« Spet drugod pa prostodušno priznava, da ni nujno, da bo čez leto dni še enako mislil!

Zdi se, da ga bolj kot enovit filozoski ali religiozni okvir zanima mišljenje iz osebnih vtisov in izkušenj, eksistencialno angažiran boj proti razumu in njegovim resnicam, ki zahtevajo pokorščino. Breztalnost in negotovost uma sta mu prej v tolažbo kot v omejitev.

In v skoraj nevidnem druženju, počasi drsimo v iskrenost, se pustimo skoraj razvajati z nečim, kar ni ne logika, ne razumevanje, ne želja po nemogočem, ne….

in Ti skoraj molčiš

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv