Rusi in Slovenci – zaželeno edinstvo protislovij

Pavle Rak

Za začetek bom poskusil opredeliti, kaj imamo lahko Rusi in Slovenci kot Slovani skupnega. Zavedam se, da se tak poskus le težko izogne stereotipom, ki jih o Slovanih sami Slovani ali pa njihovi sosedje in razni nevoščljivci. Še huje: če se naše medsebojne razlike brez težav pokažejo in opredelijo na stvarni ravni – se podobnosti in splošne poteze nahajajo skoraj izključno na področju stereotipov. Poglejmo to, kar je najbolj elementarno: naziv “Slovani” izhaja iz latinske besede, ki označuje sužnje, ali iz slovanske besede “slovo” (kar je razširjen stereotip v pravoslavni srenji), ki govori o njihovi “logosnosti”? Eno kot drugo sta stereotipa – vendar pa so tudi stereotipi, vsaj postransko, na nečem utemeljeni.

Suženjstvo neštetih Slovanov, v Bizancu in v Benetkah, v imperiju Frankov in v Avstro-Ogrski, je bilo zgodovinsko dejstvo, tako v začetku zgodovine naših prednikov kot pred kratkim. Lahko razumemo tiste, ki so Slovane imenovali  sužnje, pa še odpustimo jim lahko: najprej, sužnjev in slug slovanskega porekla je zares bilo kolikor si hotel, in kar zadeva prezir do sužnjev, je vsem razumljiv – prezirljivci se “ne zavedajo, kaj delajo”. A če je tistim, ki nas imenujejo sužnje mogoče odpustiti, in ta stereotip vsaj delno opravičiti, je le naša stvar ne biti suženj, oziroma, ker se temu včasih ne da izogniti, da bi sami izbrali čigavi sužnji bomo: sužnji drugih narodov, sužnji lastnih strasti, lastnih zablod, blagovnega fetišizma, ali sužnji Boga?

Stereotip o “logosnosti” Slovanov je težje opravičljiv, predvsem zaradi tega, ker to ni tuja, še manj sovražna ocena utemeljena na neki dejanskosti, temveč je v normalnih pogojih “logosnost” lahko le naloga, ki čaka na realizacijo. Če mislimo, da smo vsi Slovani, za razliko od drugih narodov, apriori, enkrat za vselej, po naši naravi – “logosni”, ne oziraje se ne to, kakšno realno brezumje je že rodila in še vedno poraja naša logoreja, tedaj imamo opraviti z nadvse banalnim in povsem neopravičljivim napuhom. Če pa mislimo, da je naša dolžnost truditi se, da bi postali “logosni”, je pač vse v redu in se v tem smislu ne razlikujemo od drugih ras in narodov. Vendar v takem primeru sama izjava o “logosnosti” nima nobene vrednosti. Treba se je preprosto potruditi.

A kaj, če stereotip o “logosnosti” Slovanov le ima vsaj minimalno realno podlago? Kakšno? Kak segment semantičnega polja grške besede logos naj bi v danem primeru pokrivalo slovansko slovo? To, da Slovani, bolj kot drugi narodi, cenijo smiselnost, ali to, da so bolj naklonjeni verbalni, “slovstveni” komunikaciji? V primerjavi s kom, s čem? Tukaj se odpira široko polje za vse vrste spekulacij – čeprav lahko najdemo nekaj podobnega osnovi trditve o posebnosti slovanskih narodov v odnosu do slovstva. Pomislimo na vlogo, ki jo ima literatura v ustvarjanju nacionalne zavesti Slovanov. Še ne povsem pozabljena popularnost poezije, ali vpliv, ki so ga pisatelji imeli v občestvu. Govorim o Rusiji in Sloveniji, o tem, kar bolj ali manj poznam. Lahko bi tudi govorili o ruskem internetu, ki je, kakor je videti, nekoliko različen od drugih delov “svetovne mreže” – in ravno v tem, da sta tu v drugih proporcijah prisotna verbalni in vizualni element, v korist slovstva, seveda. Toda, brez podrobnih raziskav o vzrokih teh razlik bi bilo prezgodaj trditi, da govorijo o “logosnosti” Slovan. Tu se npr. vidi tako ideološka dediščina, kako tudi določena kulturna “zamrznjenost” (klasične oblike poezije, naprimer, izginjajo, kakor v celem svetu, tudi v Rusiji, a bolj počasi kot pri drugih).

Naj bo tako ali drugače, beseda in slovstvo zedinjata Slovane. Prav beseda v svoji lingvistični razsežnosti. Skupnost jezika. Z vsemi pozitivnimi in negativnimi momenti. Če bi se pojavila dvojezična izdaja prispevkov tega našega simpozija, bi očitno bilo pokazano koliko imamo skupnih besed, tako tistih, ki spadajo v isti smiselni kontekst, kako tistih, ki so pravzaprav “lažni prijatelji”. Če se nismo učili drugih jezikov razen svojega, že majhna izkušnja komuniciranja pokaže, da eni druge razumemo dosti lažje, kot razumemo besede germanskih ali romanskih narodov. Toda kaj bi s tem? Kaj je mogoče s tem narediti? Tako elementarno raven vzajemnega razumevanja večina ljudi doseže preko plehkega sodobnega “esperanta” – ameriške angleščine, ki jo vsi po vrsti saj nekako tolčejo. Pomeni, da je našo slovansko besedo in slovstvo treba razumeti drugače, ne kot golo, primitivno sredstvo vsakdanje komunikacije. Pa smo zopet pred vprašanjem o “logosnosti”.

Torej, “logosnost” Slovanov. Če nočemo, da bi to bil napuh in nelepi stereotip za katerim zija agresivna užaljenost v odnosu do bolj uspešnih neslovanov (do Angloamerikancev, Germanov, “atlantskih narodov”, Judov), se ta “logosnost” mora pojmovati kot naloga: naloga, iskati smisel svojega, in ne le svojega obstoja na zemlji, naloga, ki se jo zavedamo (in ki je zastavljena vsakemu narodu ali skupini narodov, od katerih se mi, Slovani, razlikujemo le s tem, da nalogo izpostavljamo že v svojem imenu). A iskanje smisla ni najbolj moderno opravilo, in v filozofski srenji je celo zelo nemoderno, po popularnosti daleč za vserelativizirujočim cinizmom in prilizovanjem mogotcem tega sveta, za najbolj razširjenimi tendencami nove, “globalne” kulture in civilizacije. Če ima “logosnost” Slovanov količkaj pomena, je njihova dolžnost, da v sodobni globalni svet prinesejo novo-stari, disonantni moment. Da ne soglašajo s cinizmom.

Iskanje smisla nas naravnost vodi k mesijanstvu. Saj nekdo, ki hodi po tej poti, ne more obdržati svoje izkušnje le zase. Mesijanstvo je, podobno kot sodobno gospodarstvo, globalen pojav, ki ga ne moremo predstaviti sedečega v nekem, četudi najbolj prestižnem, kotu. Slovansko vprašanje, če je to vprašanje o “logosnosti”, se lahko razreši le kot globalno vprašanje (dovolim si to parafrazo, a kot provokacijo).

Nekaj besed o razlikah med slovenskim in ruskim narodom. Vsak, ki je le malo bival v obeh deželah, jih je lahko takoj opazil. Znotraj skrajno splošne paradigme slovanstva Rusi in Slovenci zasedamo nasprotna tečaja. Najbolj zahodni (ne le v zemljepisnem, ampak tudi v kulturnem smislu) – in najbolj vzhodni Slovani. Največja – in najmanjša slovanska država. Najmočnejša – in najšibkejša (v vojaškem smislu). Razvita vrhunska znanost (v zadnjih časih resda brez sredstev za daljši obstoj) – in drobna priložnostna iznajdljivost, ki naravnost cvete. Ogromne razlike v organiziranosti prostora, v infrastrukturi, v strukturi družbene porabe (razpredelitvi proračunskih sredstev), organizaciji vsakdana od kulture in politike, do zdravstvenega varstva. Vse to je bolj ali manj banalno in ne zasluži, da se ob tem ustavljamo. Vendar iz teh razlik sledijo nekatere posledice, ki tudi nas danes lahko zanimajo, v meri, v kateri se dotikajo slovanske “logosnosti” in slovanskega mesijanstva.

Majehn narod po naravi nima veliko razlogov in zgodovinskih možnosti, da se počuti kot mesija. Le kje so krila, ki ga bodo vzdignila nad plehkostjo vsakdanje borbe za preživetje? Kultura, če ni mesijanskega navdiha, se utaplja v močvirju imanence, obravnava marginalne probleme marginalnih skupin, trudi se, da bi bila “zabavna” (pri čemer se ne izogiba niti pornografiji), v nekoliko boljši inačici se “bori za nacionalno identiteto”. Smrten dolgčas. A vendar se v majhnem narodu pojavljajo posamezniki z ostrim mesijanskim, “logosnim” občutkom. In glej, na prvi pogled paradoksalno, toda v resnici prav zakonito, je tako mesijanstvo, ki se rodi sredi malega naroda, neprimerno bolj univerzalno kot pa skoraj vsakdanje, skoraj samoumevno mesijanstvo velikega naroda. Na žalost je tega mesijanstva malega naroda tako malo.

Veliki narod (ali je mogoče reči: naravno?) je naklonjen mesijanski vlogi v zgodovini človeštva, toda ker je mesijanski zagon pogosto mehanična posledica njegove velikosti, takorekoč inercija, se mesijanskost spreminja v “skušnjavo mesijanstva”. S to “skušnjavo” razumem zamenjavo v iskanje smisla usmerjenega univerzalizma s partikularno samozavestjo lastne veličine. In tedaj se iskanje smisla spreobrača v iskanje sovražnikov, aksiologija se zamenja z geopolitiko. In glej, na paradoksalen način, na mestu univerzalne “logosnosti” lahko pred nas vstane najbolj vulgarni partikularni “patriotizem”, oziroma slabo utemeljeni šovinizem. Nacionalistični napuh. V lastnem narodu se iščejo najlepše, najbolj idealne lastnosti, kar pa je v njem slabega, se tolmači kot posledica kvarjenja od zunaj, sovražnega vpliva.

Shemo poznamo. A izvajalcev je veliko, nadarjenih in nenadarjenih. Predlagam inačico uporabljanja sheme: “Na svetovni nazor, kulturo in ideologijo zahodnega sveta čedalje bolj silno deluje židovska dijaspora, katere vpliv neprenehno raste ne iz dneva v dan, ampak iz ure v uro. Židovska dijaspora, ki tradicionalno kontrolira finančno življenje celine, v meri razvoja ‘svojega trga’ postaja neke vrste imetnik ‘kontrolnega paketa’ delnic celotnega gospodarskega življenja zahodne civilizacije… V teh pogojih… ima poseben pomen slovanska civilizacija poosebljena v Ruskem imperiju, ki je postala zadnja ovira zahodnemu hegemonizmu.” (Ali prisotni Rusi lahko uganejo kdo je avtor: v miru počivajoči metropolit Ioan ali generalni sekretar KPR Genadij Zjuganov?)

Poleg obče sheme, še en detajl: “Skorajda ni bilo in ni naroda, ki bi lahko prenesel več svobode kakor ruski narod, in ki bi bil manj naklonjen zlorabam te svobode. Ta trditev je utemeljena v naslednjih lastnostih ruskega naroda: v njegovi sposobnosti in navadi poslušnosti, v njegovi spoštljivosti in zaupanju k oblasti, v odsotnosti pohlepa po oblasti in na odporu, ki ga čuti do vmešavanja v zadeve, v katerih se počuti nekompetentnega… Zgoraj naštete lastnosti ruskega naroda so notranji razlog dejstva, da je Rusija skorajda edina država, ki ni nikoli imela (in najverjetneje nikoli ne bo imela) opravka z politično revolucijo, ki ima kot cilj zamenjavo zakonito cesarske dinastije.” Bolj nadarjeno, vendar… Avtor je Danilevski, toda zavedam se, da je ljudi s takim skladjem uma veliko. Ne bom vas utrujal s citati. Naj le pripomnim, da podobno hvaljenje sebe in svojega lahko pričakujemo tako od Leontjeva kot od Dostojevskega, Nilusa, Gumiljeva, Dugina… vse do laureata solženjicinske nagrade Panarina – ter samega Solženjicina, čeprav so nekateri med njimi še kako sposobni tudi narediti nasprotno: zavzeti kritično distanco do sebe in “svojih”. Razumljivo je, kakšno škodo “logosnosti” prinaša tovrstno bahaštvo.

In na koncu želja (ne bom rekel “sanjska”, a vendar želja, usoda katere je, da za vednoj ostane želja): da v širokih okvirjih slovanstva združimo prednosti, ki jih ima mesijanstvo velikega naroda (iskreno hotenje in pozitivno energijo, silo prepričanja, naravnost izraza in delovanja, praktične možnosti za uresničenje), z naravno univerzalnostjo mesijanstva malega naroda. Seveda so bili ljudje, ki so, kot osebnosti, to že v sebi združevali. Tolstoj, Berdjajev… slovenski krščanski misionarji v deželah tretjega sveta. Mogoče je že to dovolj, da se ne počutimo v brezzračnem prostoru in brez upanja…

Zame osebno je spodbuda k smiselnem življenju, ki so mi jo prav v Rusiji, v težkih časih, pred dvajsetimi leti, dali ljudje, za katere je obstoj brez univerzalnega smisla bil nepojmljiv – postala odločilni moment mojega obstoja. Želim upati, da se taka izkušnja lahko ponovi, in da srečanja, kot je današnje, lahko postanejo področje novega so/bivanja dveh vzajemno dopolnjujočih se načel.