Miklavž Ocepek in Logos

Gorazd Kocijančič

V spominskih zapisih o prijateljih je nekaj boleče lažnega. Zato ne bi pisal teh vrstic, če bi bila z Miklavžem samo prijatelja.  Čutim namreč, da bi s takšno objektivizacijo najinega odnosa, z zapisovanjem spominov nanj, na neki način ranil tiho in nežno prisotnost, v katero stopijo pokojni, ki so nam blizu. Bližino, ki ni stvar našega ubogega ponovnega zbiranja, re-kolekcije preteklega, ampak resnica sama: skrivnostno sobivanje skritega in očitnega, nevidne in vidne resničnosti.

In še drug, bolj prozaičen razlog imam za oklevanje: takšne ljudi, kot je Miklavž, preživeli radi spremenimo v nekaj drugega od tega, kar so v resnici bili, in svoj odnos v nekaj drugega od tega, kar je res bil –  ter njihovo odsotnost  uporabimo za to, da se s poveličevanjem dokončno znebimo nelagodja ob eksistenci, ki je bila nefunkcionalna, ker se ni vklopila v naše običajne predstave o učinkovitosti, koristnosti in uporabljivosti. Predobro se zavedam: če bi se Miklavž spet pojavil na zemlji, ne bi samo hitro potihnili panegiriki, ampak mu nihče ne bi dal niti priložnostne službe niti mu ne bi s skromnim dohodkom omogočil ustvarjanja.

Če bi bila z Miklavžem preprosto prijatelja … Vendar sva bila več (če ima ta »več« lahko kakršen koli smisel). Bila sva tudi sodelavca. Od samega začetka Kulturno-umetniškega društva  »Logos« se je Miklavž dejavno vključil v delovanje naše maloštevilne, neorganizirane,  anarhično delujoče skupine. Sodil je med njene soustanovitelje. To dejstvo me zavezuje k besedi – k besedi o Miklavževem odnosu do »Logosa« in Logosa. In morda prek nje o skriti dimenziji prijateljevega trpljenja, njegovega zgodnjega odhoda in molka.

Ob svojih »apokaliptičnih« interesih in dejavnostih, pri katerih ga je navduševala amorfna odprtost sodobne kulture, je Miklavž v društvu »Logos« zaslutil in cenil neko dodatno dimenzijo, razsežnost krščanskega presežka,  mistične orientacije brez orientacije, nevidne oblike sredi amorfne vidnosti. Apo-kalypsis ni razkritje, ampak je lahko tudi usodno skritje, okultacija videnega, če razkritega v misli ne zberemo v Besedi in če sredi poslednje razvidnosti ne prepoznamo epifanega Smisla. Zato se je Miklavž zlahka prepoznal v programu našega društva:

»Logos pomeni besedo, misel in smisel. Logos je prostor smiselne komunikacije in besednega ustvarjanja. Območje mišljenja, mesto poezije, medij književnosti. In vendar logos ne nosi le pesništva in mišljenja. Je tudi vznik smisla in strukture, ki omogoča nastanek pristne glasbe in likovne stvaritve. In nenavsezadnje lahko označuje Tisto, kar radikalno presega vsako človeško besedo in misel: absolutni Smisel. Logos je tisto ime Absolutnega, ki je bistveno določalo evropsko izročilo: od Heraklita Efeškega do Janeza Evangelista, od Besede-Dogodka hebrejskih prerokov do mistične Besede, rojene v duši, in Pojma nemških idealistov. Logos je Beseda, ki ne izključuje poslednje Tišine … Člani društva LOGOS so kristjani različnih denominacij, evangeličani, pravoslavni in katoličani, ki pa si želijo ustvarjati in komunicirati v povsem svobodnem prostoru, nadinstitucionalnem in nenadzorovanem, nadkonfesionalnem in povsem odprtem za različna duhovna izročila ter miselna iskanja sodobnosti. KUD LOGOS zato združuje prijatelje široko razumljenega logosa: prijatelje prave poezije in mistike, smiselne filozofije in glasbe, likovne umetnosti in teologije: tako iskalce kot tiste, ki so prepričani, da so že našli odločilno besedo svojega življenja, in želijo soustvarjati kulturo smisla, kulturo, ki živi iz različnih duhovnosti.“

Miklavževo sodelovanje z »Logosom«  ni bilo le pasivno prisostvovanje in odobravanje, ampak je pustilo sled v filozofskih pogovorih, ki smo jih organizirali v kavarni Union (in so večinoma posneti in dostopni na spletu), na mednarodnem simpoziju o ruski religijski filozofiji, ki smo ga organizirali leta 2001, in zlasti v knjigi, s katero je »Logos« začel svojo izdajateljsko dejavnost, v zborniku »Ekklesia«.

Miklavž mi je nekoč v zaupnem pogovoru dejal: »Gorazd, želim si napisati nekaj res lepega, nekaj svojega.« Ko sem prebiral njegov tekst v »Ekklesiji«, se še nisem tako močno kot danes zavedal, da tekst, ki je bil predmet takšne želje, kot je bila Miklavževa, ne more biti nikoli napisan, da pa so njegovi odsevi vidni v vseh besedilih, ki jih takšna želja porodi. Zlasti v tistih, ki se dotikajo resničnosti, ki so za pisca bistvene. In za Miklavža so bila vprašanja krščanstva, možnosti krščanskega življenja danes, Cerkve kot vprašanja občestvene razsežnosti tega življenja, nedvomno življenjska in bistvena, osebna in usodna. Ne le kot vprašanja religiozne eksistence, ločene od intelektualnega iskanja, ampak kot temeljna vprašanja filozofije, kot žgoče aporije mišljenja. Tako se lahko morda  šele zdaj, po njegovem nepričakovanem odhodu, po tem, ko smo se vsi za trenutek zavedli bolečine, osamljenosti, stiske in žalosti, ki jih je izkušal, zavemo globine misli o nadomestnem trpljenju, trpljenju za druge, ki predstavljajo vrh njegovega besedila o Cerkvi:

»Ker vsi grešimo, ima vsak izmed nas delež v ‘kolektivni’ krivdi, iz te pa se lahko rešimo le, če smo solidarni v zadoščevanju.  … srčnega jedra vsakega posameznega kristjana.« (Ekklesia. V kakšno duhovno skupnost pravzaprav verujem?, Ljubljana: Logos 2001, str. 70.

Misel nadomestnega odrešenjskega trpljenja danes ni le čudna, ampak na videz dosti preveč parcialna, da bi se lahko dotaknila središčnih vprašanj filozofije. V sodobnem besedilu se zdi nekakšen tujek, ostanek minulih oblik duha, preseženih vzdihljajev »nesrečne zavesti«. In vendar je Miklavž, ki je dobro poznal vse očitke tradicionalni metafiziki in teologiji, slutil, da se ta misel dotika neke temeljne dimenzije samega Logosa. To lepo vidimo, če jo zasledujemo do njenega izvora, do starodavne krščanske izkušnje, ki je skrivnostno izražena v besedah apostola Pavla (ali pisca, ki se je skril za apostolovim imenom):

»Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave.« (Pismo Kološanom 1, 24-27)

Kaj namreč lahko v resnici pomeni dopolnjevati »to, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim«, dobesedneje prevedeno pomanjkljivosti, umanjkanja (hysteremata) Kristusovih »stisk« (thlipseis)?

V Miklavževi perspektivi – in v tem je gotovo blizu smislu novozaveznega teksta –  to nikakor ne nekaj, kar bi bilo ločeno od samega »logosnega« središča našega bivanja, ki sovpada z »Božjo besedo«. Sam osnovni misterij krščanske vere ne podaja razvidnega smisla odrešilnega trpljenja – in vendar se v tem smislu zgosti smisel biti: »Skrivnost utelešenja Logosa v sebi skriva pomen vseh svetopisemskih ugank in predpodob; v sebi skriva tudi védenje o vseh pojavnih ustvarjenih bitjih. Kdor je spoznal skrivnost Križa in Groba, je spoznal smisle omenjenih stvari. Kdor je vpeljan v skrivnost neizrekljive moči vstajenja, je spoznal smoter, zavoljo katerega je Bog vnaprej vsemu dal obstoj.« (sv. Maksim Spoznavalec)

Kristus, Logos, je trpel in umrl, vendar nihče ne ve, zakaj: bolje rečeno, vednost, gnozo, o kateri govori sv. Maksim, utrpevamo prav sredi skrivnostnega, mističnega nevedenja. Spoznanje, ki ga naklanja vera v njegovo vstajenje, to mistično nevednost le stopnjuje. Miklavž, ki je stalno trepetal v negotovosti, v odsotnosti smisla, v prebolevanju nihilizma, je očitno zaslutil možnost integracije svoje najlastnejše izkušnje »niča« v nekaj brezmejno skrivnostnejšega.  Grški cerkveni očetje, zlasti Gregor iz Nazianza, so poudarjali popolno nedoumljivost smeri Logosovega trpljenja – prav zato, ker je Kristus zanje bil tudi pravi Bog. Za koga je utelešeni Logos trpel? Komu se je žrtvoval? Če rečemo Očetu, odgovorimo – če se zavedamo strogosti trinitarnega misterija edinosti in se odpovemo naivnim predstavam o Bogu – toliko, kot če bi rekli »samemu sebi«. Križ kot najvišja epifanija Božje resničnosti – darovanjske ljubezni – je obenem skrivnost Božjega trpljenja, katerega smisel ostaja v strogem smislu povsem nedoumljiv prav za človeka vere.

Udeleženost vseh, ki verujejo v ta misterij, v trpljenju, ki še »manjka« – udeleženost, ki jo priklicuje Miklavževo besedilo -,  zato ni noben patološki »dolorizem«, kakršno koli  srednjeveško poveličevanje bolečine, ampak drzen vstop v skrivnost Božjega samorazkritja, ki se je parodoksno do konca uresničilo na Kalvariji – a se uresničuje še vedno, do konca časov.

Vemo, da so bile Miklavževe besede izraz življenja. Da so bile napisane s krvjo. Njegovo besedilo o Cerkvi nas zato zavezuje. Miklavž v svojem trpljenju, telesnem in duševnem, miselnem in duhovnem, ni bil sam, ampak se je prav sredi svoje velike osamljenosti, ki mu je nismo mogli odvzeti, trudil postajati prijatelj s Prijateljem – in je zato še vedno prijatelj nas vseh.

Naj njegov odhod v »bogastvo slave Skrivnosti« ne prekine naše skupnosti v Logosu.