Iskanje dobrega terorja. O Slavoju Žižku

Jörg Lau

Zadnjih nekaj let uživa slovenski filozof Slavoj Žižek na mednarodnem akademskem prizorišču in na kulturnih straneh časopisov vedno večjo, že skorajda neverjetno slavo. To je osupljivo, saj goji temen, žargonsko obremenjen slog, ki pa bržkone v širokih krogih tako imenovanih kulturoloških študij[2] velja za znamenje miselne tehtnosti. Jacques Lacan je Žižkov malik. Njegova terminologija ima v Žižkovih delih funkcijo mantre, s katero avtor vedno znova zaklinja »praznino užitka«, »nemogočo-nedosegljivo substanco užitka«, »temeljno praznino, okrog katere kroži gon«. Žižek prižene lacanovsko držo odrekanja smislu do samoposmeha: »Želja,« piše Žižek v svoji pred kratkim izdani knjigi o Hitchcocku, »je metonimično drsenje, ki ga poganja manko. Trudi se, da bi ujela vabo, ki se ji izmika; per definitionem ‘nezadovoljena’ je želja dostopna vsaki možni interpretaciji, saj nenazadnje sovpada s svojo lastno interpretacijo, se pravi, da ni nič drugega kot gibanje interpretacije, prehod od enega označevalca k drugemu, neskončna produkcija novih označevalcev, ki predhodni verigi vnazaj podeljujejo pomen.«[3]

Nič čudnega, da avtor, ki sledi temu narcističnemu programu teoretskega samozrcaljenja in samopotrjevanja, nima o Vrtoglavici, Psihu in Razvpiti povedati ničesar novega. Pravzaprav, tako se zdi, naj bi knjiga zgolj dokazala, da je kategorije Lacanove psihoanalize in drugih Žižkovih najljubših avtorjev mogoče uporabiti pri Hitchcocku. Žižek sam pravi: »To, kar počne postmodernizem, je prav nasprotno: njegovi predmeti par excellence so produkti, ki si nedvoumno prizadevajo ugajati množicam, in naloga interpretacije je, da v tem prepozna prikaz najbolj ezoteričnih teoretičnih fines Lacana, Derridaja ali Foucaulta.«

S tem programom samodejno povezano zaničevanje predmeta interpretacije – v tem primeru Hitchcockovih filmov – bralca naravnost zbode v oči. Tu sploh ne gre za estetski material in njegovo zmožnost, da omaja predhodne teoretske podmene, temveč za dokazila veljavnosti nekega apriorija. Kljub »neskončnemu gibanju interpretacije«, domnevno »večnemu drsenju označevalcev« ubogi Hitchcock na koncu služi preprosto za nauk, izpeljan ne zgolj iz njegovega najbolj znanega filma, temveč kar celotnega opusa: »Nepreklicna družbeno-ideološka lekcija Psiha je – kot rezultanta celotnega Hitchcockovega opusa – poznokapitalistični zlom polja intersubjektivnosti kot medija resnice, njegova dezintegracija na pól ekspertnega znanja in pól psihotične ‘zasebne’ resnice.« Slavoj Žižek pravi, da nas Psiho kot povzetek Hitchcockovega dela uči, da »pozni kapitalizem« uničuje človeške odnose ter dopušča zgolj zasebno utvaro in mrtvo ekspertno znanje. Škoda, da György Lukács ni mogel doživeti tega napredovanja Alfreda Hitchcocka v socialističnega filmskega delavca z zglednim razrednim stališčem.

Da se želja nikoli ne uresniči, da je jezik sestavljen iz znakov in da služi osmišljanju nesmiselnega – to se študentje danes učijo že na začetku študija! Kako dolgo nam bodo še tovrstne banalnosti, resda na pompozen način, predstavljali kot provokativne uvide? Konca, kot kaže Žižkov bum, ni videti. Opravka imamo z neprijetnim kičem negativitete, ki iz izmikanja (smisla, želje, subjekta) dela kult. Slavoj Žižek je v tem resnično velemojster. Da je s to vozovnico pripotoval že tako daleč, je nenazadnje tudi predrzno.

Žižek je na najboljši poti, da dohiti velike zvezde transatlantskega kongresnega jet seta. V zadnjih dvajsetih letih je profesor Žižek, kot lahko izvemo na spletni strani njegove alme mater, Univerze v Ljubljani, »sodeloval na več kot 350 mednarodnih filozofskih in psihoanalitičnih simpozijih v ZDA, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Belgiji, Avstriji, Švici, Braziliji, Španiji, Mehiki, Izraelu, Romuniji, Madžarski, na Irskem, Nizozemskem, Islandiji, Norveškem, Danskem, Švedskem, Japonskem.«[4]

Takšnih informacij, ki jih Žižek daje o sebi, nikakor ne smemo imeti za bahaštvo. Citirani seznam verjetno vsebuje zgolj reprezentativen izbor njegovih nastopov. Če bi navedli vse visiting professorships, ki jih je v preteklih desetih letih opravil med Parizom in Buffalom, Minnesoto in New Orleansom, bi zlahka dobili vtis, da pri Slavoju Žižku nimamo opravka z realno osebo, temveč z izmislekom Davida Lodgea, mojstra satiričnega campus novel[5]. Žižkovo pojavo zares obdaja nekaj izrecno romanesknega: strokovnjak za Lacana iz Ljubljane, ki ima bojda zveze s tamkajšnjimi disidentskimi krogi, se zanima za punk, Davida Lyncha, Lenina in Hitchcocka ter zna zelo neživljenjsko teoretizirati o banalnih pojavih kulture vsakdanjega življenja, že v naslednjem hipu pa brez sramu na hitro iz reklame za pivo izpelje poznokapitalistično »željo«.

Kdor Žižka samo bere, verjetno ne bo mogel doumeti njegove nenavadne fascinantnosti. Slavoj Žižek je dogodek. Človek mora doživeti manično poplavo besed v njegovih predavanjih, ki jo spremljajo ekspresivne geste, kar zmeraj deluje nekoliko zastrašujoče, a obenem šarmantno; njegovo elokventno angleščino, začinjeno s srednjeevropsko trdim naglasom.

Avra divjega moža z Balkana je pomembna, če ne celo odločilna pri recepciji njegovega dela v Zahodni Evropi in Ameriki. Bled, razmršenih las, s temnimi podočnjaki in košato brado, kakršno nosijo borci za državljanske pravice, zelo učinkovito deluje kot kakšen filozofski medij, za katerega se zdi, da je ušel neposredno iz nezavednega Evrope. Za razliko od fenotipa disidenta nikoli ne igra ogorčenega, užaljenega ali ogoljufanega s strani zgodovine. Namesto tega je brezizrazno ironičen, zaradi česar ostaja vselej neoprijemljiv. Žižek goji skrajno umirjenost: nič ga ne more presenetiti, tudi nenaden vdor katastrofe v njem prebudi zgolj vedeža, ki je dogodek že zdavnaj predvidel.

Tu nimamo več opravka s kuriozno obrobno figuro akademskega sveta in z njenimi bolj ali manj zanimivimi kapricami. Žižek je v približno desetih letih postal pomemben glas sodobne filozofije. Zdaj se mu kratkomalo ni mogoče izogniti, ko gre za teoretiziranje o postmoderni, o medijski filozofiji ali o kritiki uma. Nič čudnega, da tudi European Graduate School v Saas-Feeju ponuja intensive seminar z njim. Ko se ameriški študentje zberejo na teoretskih seminarjih v švicarskem visokogorju, je Žižek – poleg običajnih »osumljencev« iz kroga radical chic, kot so Agamben, Baudrillard in Judith Butler, – preprosto neizogiben. S svojimi apartno kontrapunktno postavljenimi citati iz Lenina in Lacana izžareva nedvomno evropskost, za katero jeunesse dorée ameriških cultural studies rade volje seže tudi malo globlje v žep (»total tuition cost (excluding fees): US $ 15,620.00«).

Vsesplošno povpraševanje po njegovi radikalni kritiki ga ne odvrača od tega, da v vedno novih variacijah graja pozni kapitalizem in postmoderno kot stanja stagnacije in odsotnosti alternativ – kot, denimo, na platformi lanske Documente. Danes obstajata, kot je Žižek dejal v svojem predavanju, le še navidezni liberalizem in navidezna demokracija brez resnične, esencialne možnosti izbire. Veliko pohvalnega je nasprotno imel povedati o poznem komunizmu – brezstresnem življenjskem okolju, ki pa so ga med drastično ekonomizacijo po padcu berlinskega zidu žal kolonializirali. Pred to obžalovanja vredno modernizacijsko katastrofo so po njegovem vsaj obstajale prave alternative in komunizem je kapitalizem prisilil, da si je nadel human obraz. Zdaj ko je ta zdravilna protisila izginila, tako Žižek, pa se svet pred našimi očmi barbarizira. Žižkove izpeljave na Documenti bi se dalo povzeti takole: šele po 1etu 1990 zares živimo v totalitarnih razmerah – aplavz umetnosti naklonjenega dunajskega občinstva.

Še nekaj let nazaj so Žižkovi spisi izhajali pri majhnih, specializiranih postmodernističnih založbah. Zdaj pa je prodrl v srce Suhrkampove kulture. Njegovo do sedaj glavno teoretsko delo, 550 strani obsegajočo uspešnico z naslovom Die Tücke des Subjekts (Zahrbtnost subjekta), je založba oglaševala kot »filozofsko knjigo leta 2001«. Gre za precej drzno oznako in zdi se, da je to slutil tudi Žižek sam. V svojem predgovoru s pridržkom pravi, da je knjiga sicer »po temeljni naravnanosti filozofska«, da pa želi biti »najpoprej in predvsem angažirana politična intervencija, ki se loteva perečega vprašanja, kako lahko v času globalnega kapitalizma in njegovega ideološkega dopolnila, liberalno-demokratičnega multikulturalizma, na novo formuliramo levičarski, antikapitalistični projekt.«

Temeljna filozofska naravnanost knjige izhaja iz običajnih variacij citatov, sposojenih pri Hitchcocku, Heglu, Lynchu in Butlerjevi in začinjenih s psevdoznanstvenimi presojami o teoriji kaosa in kvantni teoriji. Kar tu ni kratko malo šarlatanstvo, pa je vsaj napihnjena banalnost. »Osnovna značilnost dialektično-materialistične ontologije,« kot denimo piše v knjigi, »je drobcena vrzel, ki za vselej loči dogodek ‘na sebi’ od njegovega simbolnega naslova/registracije«. To vrzel pa lahko »prepoznamo v različnih pojavnih oblikah, od kvantne fizike pa vse do double take-a v klasičnih hollywoodskih komedijah. To, s čimer imamo tu opravka, je – rečeno heglovsko – drobcena vrzel med na sebi in za sebe …«

To, s čimer imamo opravka pri Žižkovi knjigi, pa lahko najbolje opredelimo z besedami filozofa Harryja G. Frankfurta. Komur so pomembni zgolj citatni pomp, kombinatorična presenečenja in moralno nastopaštvo, ta proizvaja bullshit v najstrožjem pomenu besede. »Gre za nezadostno upoštevanje resničnosti,« piše Frankfurt, »za indiferentnost do vprašanja, kakšne so stvari v resnici – to je zame bistvo bullshita.«[6]

Vsekakor je v Žižkovi knjigi govora o resničnosti. Ta je, kar je zelo praktično, na strani angažiranega subjekta, zapisanega »antikapitalističnemu projektu«. Žižek celo govori o »dogodkih resnice«, do katerih vodijo »avtentična dejanja« revolucionarnega subjekta. Ampak kako je mogoče dogodke resnice z gotovostjo ločiti od mnogih obžalovanja vrednih stvari, ki se sicer še pripetijo? Bodimo pozorni na naslednjo grozljivo kazuistiko: »Nacionalsocializem je bil psevdodogodek, oktobrska revolucija pa avtentičen dogodek, saj je zadevala temelje kapitalističnega reda in jih tudi resnično spodkopala; nacionalsocializem je, nasprotno, izvedel psevdodogodek, da bi tako rešil kapitalistični red. Strategija nacionalsocializma je bila spreminjati stvari na tak način, da so v svojih bistvenih temeljih lahko ostale nespremenjene.«

To bi bilo pa zares tolažilno za številne milijone umorjenih na obeh straneh: eni so umrli za resnico, ki jo zdaj vsiljuje antikapitalizem; drugi pa si lahko rečejo, da je bila njihova smrt zgolj psevdodogodek, ne pa civilizacijski propad, zaradi katerega bi si morali prihodnji rodovi razbijati glavo. Nacionalsocializem kot rešilna sila kapitalističnega reda, kot strategija za ohranitev razmer? Težko je verjeti, da bi ta teza lahko bila mišljena resno, če samo pomislimo na vse ambiciozne, dinamične in svet »v bistvenih temeljih« spreminjajoče nacionalsocialistične projekte, kot so bili, denimo, načrt Barbarossa, poboj Judov in totalna vojna.

Založba Suhrkamp je lahko opozoriti na priznanje, s katerim se je Žižek v Nemčiji dokončno uveljavil: leta 1999 je kot prvi prejel »ugledno kulturološko raziskovalno nagrado zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija« (iz Suhrkampove reklame). Nagrada je zaenkrat ugledna predvsem zaradi znatne vsote, ki jo prejme nagrajenec: Slavoj Žižek je dobil milijon nemških mark za dveletno vodenje študijske skupine, posvečene temi Antinomije postmodernega uma.

S prvimi rezultati je bilo občinstvo seznanjeno februarja 2001 na konferenci essenskega inštituta, ki jo je vodil Žižek. Prireditev je nosila naslov Ali obstaja politika resnice – po Leninu? Kmalu je postalo jasno, da tu vsekakor ne gre za resnico o Leninu. V predhodno objavljenem prispevku je Žižek svet zmagovitega »liberalnega kapitalizma« ponovno označil za »postpolitično« dobo, zavezano »ideološkemu konsenzu«: »Njegovi temeljni premisi sta sprejemanje globalnega kapitalizma kot edine možne igre in liberalno-demokratičnega sistema kot dokončne, optimalne politične organizacije družbe.« Proti tej »liberalno-demokratični hegemoniji« in njenim »nenapisanim prepovedim mišljenja« zdaj velja nastopiti.

In ob tem stopi v igro Lenin. Kajti »Leninova politika,« beremo z začudenjem, »je resnično nasprotje ne le pragmatizmu tretje poti, temveč tudi marginalizirajoče se levičarski drži, ki jo je Lacan imenoval le narcissisme de la chose perdue. V tem je bila Leninova veličina, ko so boljševiki prevzeli oblast: v nasprotju s histerično revolucionarno vnemo tistih, ki so raje ostali v opoziciji in se tako izognili bremenu odgovornosti, je heroično prevzel nalogo, da učinkovito vodi državo in sprejme vse potrebne kompromise, prav tako pa tudi neobhodne odločne ukrepe, s katerimi je želel zagotoviti, da boljševiška oblast ne bo propadla.« Danes bi po Žižku morali slediti Leninovemu velikemu zgledu in »v pogojih, kakršni zdaj vladajo na svetu, ponoviti leninistično gesto, se pravi dati pobudo za politični projekt, ki bo spodkopal totaliteto globalnega liberalno-kapitalističnega svetovnega reda.«

»Leninistična gesta« – kako lepo je to slišati! Zdi se, da Žižka žene brezpogojna želja po verbalnem radikalizmu, tudi za ceno laži in izkrivljanja zgodovinskih dogodkov. V tem je že nekaj moralno nizkega, duhovno propadajočega. Če Žižka ob Leninu primemo za besedo, potem tu ne gre za nič manj kot apologijo množičnega umora. Žižek to seveda ve, saj vendar želi provocirati. Očitno pa lahko računa na to, da nihče od njegovih kulturoloških kolegov ne bo tako netakten, da bi njegovo koketiranje z revolucionarnim nasiljem vzel resno in mu ugovarjal. Stroka, ki zgolj nonšalantno skomigne ob takšnem kultu nasilja, ker se je politično korektno maskiral kot kritika »liberalno-kapitalističnega svetovnega reda«, se odreče sama sebi.

Zakaj se nikomur ne zdi problematično, če se široko sled krvi, ki jo je Lenin zapustil zgodovini, brezbrižno razglasi za obžalovanja vreden rezultat s heroizmom navdahnjenih, žal »neobhodnih odločnih ukrepov«? Pobudnika in neusmiljenega spodbujevalca rdečega terorja naj bi si po Žižku predstavljali kot predstavnika etike odgovornosti, ki je znala »učinkovito voditi državo«? Če človek pomisli na učinkovitost več kot deset tisoč usmrtitev v zgolj dveh mesecih s terorjem zaznamovane jeseni 1918 – ki jih je Lenin želel in tudi odobraval –, se ob obetih uresničitve države neoleninistične »politike resnice«, po kakršni hrepeni Žižek, vendarle zdrzne.

Na srečo bo vpliv tega političnega projekta bržkone ostal omejen na blagoslovljene in oddaljene kraje, kakršen je Saas-Fee. To je vsekakor mogoče domnevati iz zaključka pravkar objavljene knjige Die Revolution steht bevor. Dreizehn Versuche über Lenin (Pred nami je revolucija. Trinajst poskusov o Leninu). »Obseg, v kakršnem označevalec ‘Lenin’ ohranja subverzivno ostrino, je moč zlahka prikazati,« zatrdi Žižek in v brezskrbni cirkularnosti doda: »Označevalec ‘Lenin’ je tisti, ki vrsto občih misli preobrazi v zasnutek resnično subverzivne teorije.« Lenin je tu torej znak za subverzijo tiste ‘hegemonije’, ki jo predstavljajo – za Žižka očitno zamenljive – zmerljivke, kot so liberalizem, demokracija, tretja pot, kapitalizem, pragmatizem ali postpolitika. Brez škode bi lahko namesto te kompleksne opredelitve preprosto zapisali »obstoječe« ali – v drugi, kakopak prepovedani jezikovni igri – »dejanskost«.

Kajti kot se razkrije na osrednjem mestu njegovega velikega dela o filozofiji subjekta, ne gre tu za nič manj kot to. »Pravo politično dejanje,« zapiše Žižek, »izzove silo negativitete, ki uniči temelje naše biti.« Temelji naše biti, sila negativitete – z čim manjšim preprosto ni zadovoljen. Pri vsem tem hrumenju pa gre na koncu vendarle predvsem za čisto preprosto, trmoglavo zaverovanost v svoj lasten prav: »Če levičarja obtožijo, da so njegovi sicer iskreni in dobronamerni predlogi v končni posledici podlaga za stalinistični teror, bi se moral poskusiti izogniti liberalni pasti ter obtožb ne bi smel vzeti zares in se braniti tako, da se razglasi za nič krivega. Nikakor. Liberalna demokracija ni naše dokončno obzorje. Naj se sliši še tako neprijetno, grozljive izkušnje s stalinističnim politterorjem nas ne smejo pripraviti do odpovedi samemu načelu terorja, temveč – ravno nasprotno – do tega, da vztrajno iščemo ‘dobri teror’.«

Z 11. septembrom 2001 se je to dolgo iskanje ‘dobrega terorja’ še celo nepričakovano srečno sklenilo. »Odločilno sporočilo« napadov na New York, kot je Žižek zapisal v svojem komentarju, »ni kakšno temeljito ideološko stanje stvari«, temveč njihov travmatični učinek. »Kaj natančno pa je bilo uničeno s tem napadom?« To katastrofo, pravi Žižek, so pripravljale izmišljene katastrofe v nekaterih hollywoodskih filmih, »tako da je Ameriko na nek način doletelo prav to, o čemer je fantazirala, in prav to je bilo resnično presenetljivo.« S tem vdorom udejanjene fantazije v realnost se je po Žižku uresničila »ameriška paranoidna fantazija v najčistejši obliki«, namreč da je domnevna resničnost zgolj inscenacija, kakor je bilo eksemplarično izpeljano v filmu The Truman Show Petra Weira.

Žižek torej v 11. septembru vidi velik ideološkokritičen projekt, ki končno razkrinka »ultimativno resnico kapitalističnega utilitarističnega razduhovljenega univerzuma« – »samo dematerializacijo ‘realnega življenja’, njegov preobrat v grozljiv šov«. Hollywood je šifra za sklop slepil, ki so ga Mohamed Ata in njegova tolpa razcefrali: »Ne gre torej le za to, da Hollywood inscenira realno življenje tako, kakor da je brez teže in inercije materialnosti, temveč za to, da ‘realno družbeno življenje’ v poznokapitalistični potrošniški družbi na nek način samo po sebi nosi poteze inscenirane prevare in da se naši bližnji v ‘resničnem’ življenju vedejo kot igralci in statisti.«

Torej bi morali biti Mohamedu Ati in njegovim soborcem hvaležni za medijskokritično miselno spodbudo, ki so jo dali prebivalcem utilitarističnega razduhovljenega univerzuma? Skoraj tri tisoč mrtvih sicer ni malenkost. A spričo odločnosti, s kakršno so bili tu sprejeti neobhodni odločni ukrepi, ki naj bi razkrinkali inscenirano prevaro potrošniške družbe, se Slavoj Žižek ne more povsem odpovedati občudovanju.

Med vsemi bedarijami, ki so se porodile ob 11. septembru, je Žižkova medijskofilozofska razlaga nedvomno vrhunski dosežek. Človek se počuti nekoliko zbeganega ob komaj prikritem izpadu resentimentov do zlobnega sveta utvare in šova, za katerega se na prvi pogled zdi, da je temu možu vendarle zelo domač. Vprašamo se, kako pravzaprav gre kult avtentičnega, resnico posredujočega nasilja skupaj z narcistično izumetničenostjo Lacanovega teoretskega jezika, z vsem tem teatrom okrog »metonimičnega drsenja«, »prazne želje«, »simetrično-inverznega kontrapunkta«. Morda pa je narobe, če v tem vidimo protislovja in neskladja. Morda pa sta to v resnici dve neločljivi pojavni obliki enega samega stanja zavesti; teoretski narcis, ki vselej zgolj nasladno kroži okrog lastnega izmikanja simbolnemu redu, sam prikliče na plano apologeta nasilja, ki bi končno rad, da bi zares pokalo in brizgalo.

Prevod A. N.


[1] Članek je bil izvirno objavljen v reviji Merkur – Deutsche Zeitschrift für europäisches Denken (let. 57, št. 646, februar 2003, str. 158–163), ki jo izdaja Klett-Cotta iz Stuttgarta. /op. prev./

[2] Gre za prevod nemške besede Kulturwissenschaften, ki se po vsebini deloma pokriva z našo kulturologijo, v glavnem pa sledi vzoru ameriških cultural studies oziroma cultural sciences. /op. prev./

[3] Slavoj Žižek: Was Sie schon immer über Lacan wissen wollten und Hitchcock nie zu fragen wagten. Frankfurt: Suhrkamp, 2002. Prav tako pri Suhrkampu sta izšli tudi Die Tücke des Subjekts (2001) in Die Revolution steht bevor. Dreizehn Versuche über Lenin (2002).

[4] Navajam izvirno slovensko besedilo z domače strani Oddelka za filozofijo Univerze v Ljubljani (www.ff.uni-lj.si/filo/osebje/zizek.htm), od katerega se nemški prevod v Lauovem članku – kljub temu, da je označen kot citat – nekoliko razlikuje. /op. prev./

[5] Gre za zvrst romana, razširjeno v angleški in ameriški literaturi. Dogajanje v teh navadno komično razpoloženih romanih je umeščeno v okolje kolidžev ali univerz, protagonisti pa so v glavnem intelektualci s svetovnonazorskimi, družbenimi, psihološkimi ali erotičnimi težavami. /op. prev./

[6] Harry G. Frankfurt: On Bullshit, v: The Importance of What We Care About. Cambridge University Press, 1998.