Dve filozofiji? In slovanska duša?

Boris Šinigoj

Ležati po kopanju na toplem pesku – to je na svoj način vredno filozofije. In lazzaroni, ki večno ležijo v pesku, mar niso odlična filozofska šola?

Vasilij Vasiljevič Rozanov[1]

Ali je danes, ko nam “filozofija osvajanja vesoljnega trga” vedno bolj vsiljuje površen porabniški način življenja, še mogoč in smiseln poglobljen dialog med različnimi izročili mišljenja? Mar ni v svetu, ki mu vladata brezobzirna pragmatična miselnost in moč kapitala, tak pogovor nevarno podoben pogovoru nemih, ki želijo spregovoriti gluhim? Čemu tvegati plavanje proti toku, če redki prebliski duha le še prigodno sobivajo v duhovno usnulem svetu, ki se navzlic vsesplošni preračunljivosti vse bolj pogreza v nebrzdano nočno igro prvin? In komu je tedaj duhovno ubran dialog, ki predpostavlja odkritosrčno srečevanje oseb iz povsem nekoristne ljubezni do modrosti, sploh namenjen in potreben? Mar ne bi bilo bolje govoriti samim sebi in se ne meniti za druge in njihovo plovbo z zmagoslavnim tokom pridobitništva? Tokom, ki kakor stari Okeanos venomer poraja nova človekolika božanstva in si tako na skrivnem utira pot v najintimnejše kotičke srca za resnično duhovnost usodno nedovzetnega človeka? Je v takem svetu še mogoče prisluhniti blagovesti novega Orfeja,[2] ki je na prelomu vekov osvobodil srca izvoljenih za Pot, ki je nad vsako potjo, Resnico, ki se nikdar ne izneveri, in Življenje, ki mu želo smrti ne more do živega?

Da bi poiskali vsaj začeten filozofski odgovor na taka in sorodna vprašanja, ki se porajajo ob naraščajoči težnji svetovnega kapitala po uporabnem poenotenju celotne ojkumene, se najprej ozrimo k izročilu ruske misli srebrnega veka. Ne samo zaradi njene idejne raznolikosti, drznih prebliskov in ustvarjalnega poleta, ampak predvsem zaradi njene brezpogojne zvestobe svobodi duha, ki je naposled obrodila sad tudi v najbolj oddaljenih kotičkih sveta. Njeni predstavniki so namreč kljub prvotni krajevni omejenosti in poznejši razpršenosti v času pregnanstva v minulem stoletju vtisnili globoke duhovne sledi v duše zaljubljenih v modrost po vsem svetu. Ne le v Evropi in Severni Ameriki, kjer danes ob Pavlu Evdokimovu, Olivieru Clémentu ali Johnu Meyendorfu živo izročilo ruskega duhovnega preroda s preloma prejšnjega stoletja ohranjajo zlasti v duhovnih središčih kot sta inštituta sv. Sergija v Parizu in sv. Vladimirja v New Yorku. Sled so pustili tudi v Južni Ameriki, o čemer pričuje denimo Aaron Štejnberg, ki je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja naletel na goreče častilce filozofije Leva Šestova v Montevideu, prestolnici Urugvaja.[3]

Ob neumornem iskalcu resnice Šestovu, ki nikdar ni prenehal kritično soočati Aten in Jeruzalema,[4] so poslej v sodobni misli živo navzoči tudi mnogi drugi izvirni ruski misleci, pesniki in bogoiskatelji s preloma minulega stoletja. Med njimi so se v duše iskalcev po vsem svetu morda najgloblje vtisnili strastni filozof svobode Nikolaj Berdjajev,[5] duhovni motrilci Božje Modrosti Pavel Florenski,[6] Sergej Bulgakov in Semjon Frank,[7] helenistično izobraženi poet Vjačeslav Ivanov, gogoljevsko ironični Dimitrij Mereškovski in enigmatična Zinajda Gippius, simbolistično vzneseni Aleksander Blok[8] ali muhasto nepredvidljivi Andrej Beli.[9] Ti in še mnogi drugi so, kot je znano, zlasti po zgledu duhovne drame v romanih F. M. Dostojevskega[10] in sofiološke sinteze Vladimirja Solovjova[11] pa tudi brezpogojnega iskanja dobrega Leva Tolstoja vsak na svoj način tvegali odgovor na večna bivanjska vprašanja, ki so se zrcalila v konkretnih izzivih časa.[12]

Vendar je v današnji prevladi globalizirajoče misli, ki želi vse posamično in izvirno neusmiljeno vpeti v enolično funkcionalnost svetovnega voznega reda, med njimi morda najbolj dobrodošla osvobajajoče nerazpoložljiva in duhovito samoironična misel Vasilija Vasiljeviča Rozanova. Zlasti v tisti spontani obliki, ki jo je avtor ujel na papir ob najbolj nenavadnih priložnostnih in jo objavil v zbirkah Osamljeno (Uedinennoe) in Odpadlo listje (Opavšie list’ja).[13] V teh prigodnih zapisih gre po avtorjevih besedah za povsem nenamerne “vzklike, vzdihe, polmisli, polčutenja”, ki jih kakor listje, ki ga brezciljno nosi nočni veter “življenje v mimobežnem času trga iz naše duše”. Ta neposredni utrip duše, njen prvobitni dih je tako navdušil Rozanova, da se pri objavi sploh ni menil za morebitne pomisleke bralca, ki pričakuje uporabnost takih zapiskov. Nasprotno, brez vsakega sprenevedanja je že takoj na začetku priznal, da ga bralec, ki zine in čaka, kaj bo avtor položil predenj, spominja na “osla preden zariga”. Sam je to krhko in neuporabno odpadlo listje, te samodejne odtržke z dna duše pač zapisal in objavil zgolj in preprosto zato, ker mu je tako ugajalo, in morebiti še za “neke ‘neznane prijatelje’, pa čeprav ‘za nikogar’…”

Zdi se, da je po dolgih desetletjih napočil pravi čas, da se prepoznamo v Rozanovih “neznanih prijateljih” in pozorno prisluhnemo njegovi daljnosežni misli:

Od stvarjenja poznamo dve filozofiji: filozofijo človeka, ki bi rad kdove zakaj nekoga natepel; in filozofijo tepenega človeka. Ruska filozofija je filozofija tepenega človeka. Zahodna pa vse od Manfreda do Nietzscheja trpi od sologubovske želje: ‘Nekoga bi moral našeškati.’[14]

Če nekoliko dopolnimo razvojni tok zgodovine, kakor ga je z vidika dvojne narave filozofije na začetku prejšnjega stoletja skiciral Rozanov, lahko rečemo, da filozofija tepeža s svojim razkazovanjem mišic ne sega le od Byronovega junaka Manfreda do Nietzschejevega Zaratustra. Res je, da že prvi v zavračanju medsebojnosti nadvse ošabno zatrjuje: “The lion is alone and so am I”[15] in da mu drugi v dionizični opojnosti volje do moči prav nič ne ostaja dolžan, ko slovesno oznani, da nas bo učil nadčloveka: “Ich lehre euch den Übermenschen!”[16] Res je tudi, da je učitelj Peredonov kot “Mali bes” (Melkij bes) v istoimenskem romanu Fjodora Sologuba nagnjen k sadističnemu mučenju otrok. Vendar lahko želji po tepežkanju nekoga sledimo že vse od Homerjevega Ahila naprej, kolikor srditemu Pelejevemu sinu bojno polje pred Trojo ne pomeni toliko bridkega srečanja z Moiro po volji bogov, kolikor poligon za titansko samodokazovanje. Najmlajši odjek filozofije tepeža pa lahko prepoznamo v lacanovsko intoniranem hvalospevu Leninovemu revolucionarnemu podvigu izpod domačega peresa Slavoja Žižka, kolikor ta “teoretski narcis, ki vselej zgolj nasladno kroži okrog lastnega izmikanja simbolnemu redu, sam prikliče na plano apologeta nasilja, ki bi končno rad, da bi zares pokalo in brizgalo”[17].

Po drugi strani pa tudi filozofiji, ki je raje tepena, kakor da se uveljavlja s sklicevanjem na neogibnost nasilja ali celo na prikladnost “dobrega terorja”, kot filozofijo tepeža preimenuje Žižek, lahko sledimo vsaj od Sokrata naprej pa vse do danes, kolikor v srcih resničnih zaljubljencev v modrost še vedno živo odzvanja njegova maksima: “Bolje je trpeti krivico, kakor pa jo delati”.[18] Ne le v ruskem izročilu Tolstoja, Dostojevskega ali Solovjova in njihovih dedičev, vključno s samim Rozanovim, temveč tudi na zahodu danes še obstajajo privrženci izvorne filozofske drže, ki se ne sramujejo ranljivosti ljubezni, četudi jim venomer preti neusmiljeni tepež iz različnih središč moči, ki zagovarjajo filozofijo napetih mišic in krepkih pesti. Klasičen primer soočenja dveh tako nasprotujočih si filozofij je, kot je znano, podal že Platon v dialogu Gorgias, kjer Kalikles v nasprotju s Sokratom vidi krepost v tem, da v polnosti izživimo svoja poželenja in si z močjo pridobimo vse, kar želimo.[19]

To nasprotje se je, žal, ohranilo vse do danes in postaja vedno bolj pereče tudi na področju vzgoje in poučevanja. Kjer namreč ne ljubijo modrosti zaradi nje same, ampak raje gojijo kult znanja zaradi volje do moči, kjer se ne urijo v potrpežljivem dialogu, ampak se raje strastno pobijajo z besedami in kjer ne spoštujejo medsebojne prijateljske pomoči, ampak raje neusmiljeno tekmujejo za prestižne položaje v družbeni hierarhiji, tam si filozofija tepeža zmagoslavno in nezadržno utira pot. Da bi si dali duška, njeni privrženci v pravi pavji ošabnosti izvezejo ves svoj paradni prapor z enim samim bojnim geslom, ki bojda izvira iz bleščeče indukcije Francisa Bacona: “Scientia est potentia”. Ko pa gre enkrat zares in se za vsako krtino vname prava študijska bitka, se še raje sklicujejo na udarno maksimo sodobnejšega Bertolda Brechta: “Knjiga je orožje, vzemi jo v roko!”

Tej filozofiji nasproti torej stoji filozofija Sokratovih dedičev, ki preobražena v Luči z Vzhoda doseže svoj najvzvišenejši izraz v krščanski misli prvih stoletij. Z drznim pričevanjem svetega filozofa Gregorja iz Nise o “spoznanju, ki postane ljubezen” (hJ gnw`si~ ajgavph givnetai)[20] skozi dolga stoletja navdušuje za smisel dovzetne duše, ki se ne ustrašijo iskanja resnice na neuhojenih poteh zunaj urbanih središč moči, v katerih domuje filozofija škripajočih zob in stisnjenih pesti. Filozofiji, ki želi slediti spodbudi velikega Nisenca, v zadnjem času ni izrecno sledil le ruski mislec Pavel Florenski[21] s svojimi sopotniki in učenci. Sledi ji tudi mlada slovenska filozofska misel, ki vam jo tokrat želimo predstaviti sami in ki se napaja tako pri ruski misli srebrnega veka in njenih filokalijskih izvirih, kakor pri bizantinski in zahodni krščanski srednjeveški mistiki, tako pri judovskem izročilu, sufijski misli in zenovski duhovnosti, kakor tudi pri sodobni zahodni misli, ki ji ni tuja filozofija kot nesebična iskateljska drža iz ljubezni do resnice; tu mislim predvsem na Jean-Luc Mariona, Pierra Hadota in Paula Ricoeurja v Franciji ali Andrewa Loutha v Angliji, če naj omenim le nekatere.

Toda ali ne prejme sokratska filozofska drža, ki filozofiji tepeža odgovarja z ljubeznijo in nenasiljem, svojo najglobljo utemeljitev že v samem evangeliju, kjer beremo: “Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.” (Mt 5,39) In vendar to še ne pomeni, da se po Jezusovem zgledu filozofiji tepeža ob vsem veselju do sprejemanja udarcev nikdar ne smemo postaviti po robu: “Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?’” (Jn 18,23) Mar se ni temu idealu filozofije tepenih v zadnjem stoletju bolj kot kdor koli med nami Slovani približal veliki indijski duh v drobnem telesu, Mahatma Gandhi? Ideal filozofije človeka, ki je raje tepen, kot da bi sam drugim delil zaušnice, torej ne ostaja le aktualen, ampak ga je z dobro voljo mogoče celo uresničevati.

Na koncu se ne moremo izogniti vprašanju, kaj imata filozofija in nasilje sploh skupnega, da se lahko po Rozanovu že od stvarjenja naprej povezujeta v filozofijo tepeža. Je to pogojeno s samo naravo misli, ki je husserlovsko rečeno vselej vperjena na predmet, da bi si ga podredila v mačističnem spoznavnem procesu? Gre morda ravno nasprotno za sprevrnjenost njene izvorne iskateljske intence, ki se želi prebiti nazaj do stvari samih in njihovega skrivnega bistva? Ali pa filozofijini neljubi zvezi s tepežem, njenemu nesrečnemu skoku čez plot zunaj zakona ljubezni, v kateri se sicer brezpogojno izroča resnici, botruje preprosto človeško samoljubje, želja po osebni uveljavitvi in nenasitnem pridobivanju moči? V odgovor prisluhnimo nadaljevanju Rozanovega zapisa, ki nas opominja, da še tako izbrana pravila lepega vedenja, še tako ljubeznivo izkazovanje spoštovanja ne moreta odtehtati zdrave etične presoje, ki korenini v samem srcu slovanske duše:

Nietzscheja so spoštovali, ker je bil Nemec, ob tem pa je še trpel (zaradi bolezni). A če bi bil Rus in bi odkrito govoril v duhu besed: ‘Porini tistega, ki že pada’ – bi ga razglasili za podleža in ga sploh ne bi brali.[22]

* * * *

Dovolite mi, da ob slovesu navedem še Solovjovo pesem ”Ex Oriente Lux”, ki dobro ponazarja dilemo, ki jo je s pronicljivim zapisom o dveh filozofijah odprl Rozanov. Pred to dilemo namreč danes ne stoji le ruska ali slovenska duša, tudi ne samo širša slovanska duša, ampak duša slehernega od nas: odločiti se za filozofijo tepeža, prisvajanja vesoljnih dobrin in sodelovanja z globalizacijskim tokom moči, ki si nezadržno podreja vse, kar sreča na svoji poti? Ali pa v iskreni zaobljubi Vladarju nebeškega kraljestva raje sprejeti agapično držo, ki je z vsem srcem in vsem mišljenjem in vso močjo ni sram tvegati brezpogojno ljubezen do Boga in bližnjega?

Vladimir Solovjov, Ex Oriente Lux

“С Востока свет, с Востока силы!”
И, к вседержательству готов,
Ирана царь под Фермопилы
Нагнал стада своих рабов.

Но не напрасно Прометея
Небесный дар Элладе дан.
Толпы рабов бегут, бледнея,
Пред горстью доблестных граждан.

И кто ж до Инда и до Ганга
Стезёю славною прошёл?
То македонская фаланга,
То Рима царственный орёл.

И силой разума и права –
Всечеловеческих начал –
Воздвиглась Запада держава,
И миру Рим единство дал.

Чего ж ещё недоставало?
Зачем весь мир опять в крови?
Душа вселенной тосковала
О духе веры и любви!

И слово вещее – не ложно,
И свет с Востока засиял,
И то, что было невозможно,
Он возвестил и обещал.

И, разливаяся широко,
Исполнен знамений и сил,
Тот свет, исшедший от Востока,
С Востоком Запад примирил.

О Русь! В предвиденье высоком
Ты мыслью гордой занята;
Каким же хочешь быть Востоком:
Востоком Ксеркса иль Христа?

1890

“Z Vzhoda luč, z Vzhoda moč!”
In perzijski kralj je pognal
horde svojih sužnjev pred Termopile,
pripravljen, da zavlada vsem.

A Helada ni zaman prejela
Prometejevega nebeškega daru.
Bežale so trume sužnjev bledih
pred peščico omikanih junakov.

In kdo je slavno pot prehodil
do Inda in do Ganga?
To je bila makedonska falanga,
to je bil orel cesarskega Rima.

In z močjo razuma in prava –
vsečloveških načel –
je nastala zahodna država
in Rim je zedinil svet.

Kaj še je manjkalo?
Čemu ves svet spet v krvi?
Vesoljna duša je koprnela
po duhu vere in ljubezni!

In preroška beseda ni bila lažna
in luč je z Vzhoda zasijala
in to, kar ni bilo mogoče,
je oznanila in obljubila.

In ko se je na široko razlila,
polna znamenj in moči,
je ta luč, ki je na Vzhodu vzšla,
z Vzhodom spravila Zahod.

O Rusija! V vzvišeni slutnji
te je prevzela misel ponosna;
kakšen Vzhod torej hočeš biti:
Vzhod Kserksa ali Krista?

1890

 


[1] “Лежать в терлом песке после купанья – это в своем роде стоит философии. И лаццарони, вечно лежащие в песке, почему не отличная философская школа?” (V. V. Rozanov, Uedinennoe (1916), Moskva 1990, str. 253).

[2] Prim. Klemen Aleksandrijski, Protreptik ali spodbuda Grkom.

[3] Prim. A. Štejnberg, Druz’ja moih rannih let (1911-1928), Pariz 1991, str. 260-261 (nav. po: P. Kuznecov, “Spremna beseda” k: L. Šestov, Med razumom in razodetjem, prev. B. Kraševec, Ljubljana 2001, str. 209). Poučen je tudi izčrpen prikaz v: Routledge Encyclopedia od Philosophy, ur. E. Craig, London & New York 1998, geslo “Russian Religious-Philosophical Renaissance”

[4] Prim. Anton Ocvirk, “Iz pogovora z Levom Šestovom”, v: Tretji dan 8/2000, str. 81 sl.

[5] Prim. B. Šinigoj, “A Philosopher for the Time to come? The Question of Spirit and Being in the Philosophy of Nikolai Berdyaev”, v: e-zin Logos. International multilingual electronic journal for culture and spirituality (http://www.kud-logos.si/LOGOS-2-2201/logos-kazalo-2-2001.htm).

[6] Prim. Milan Žust, À la recherche de la Vérité vivante. L’expérience religieuse de Pavel A. Florensky (1882-1937), Roma 2002.

[7] Prim. Dimitrije M. Kalezić, Ruska filosofija svejedinstva. Istorija i teorija, Beograd 1983, str. 28 sl..

[8] Prim. David Samojlov, “Ruska poezija zadnjih sto let”, v: Antologija ruske poezije 20. stoletja, prev. Tone Pavček in Drago Bajt, Ljubljana – Moskva 1990, str. 8-9.

[9] Prim. Aleksander Skaza, “Roman Peterburg Andreja Belega”, v: A. Beli, Peterburg, prev. D. Bajt, Ljubljana 1974, str. 5-55.

[10] Prim. Justin Sp. Popović, Filosofija i religija F. M. Dostojevskoga, Sremski Karlovci 1923.

[11] Prim. O. Clément, “Vladimir Solovjov in njegove ‘Duhovne osnove življenja’”, v: V. S. Solovjov, Duhovne osnove življenja, prev. Gorazd Kocijančič, Ljubljana 2000, str. 5-25.

[12] Prim. Vasilij V. Zenjkovski, Istorija ruske filozofije, prev. Marija in Branislav Marković, Beograd & Podgorica 2002, str. 318 sl.

[13] Kratek izbor je v slovenščino prevedel D. Bajt, v: Nova revija 158/1995, str. 70-102.

[14] “С основания мира было две философии: философия человека, которому почему-либо хочется кого-то выпороть; и философия выпоротого человека. Наша русская вся – философия выпоротого человека. Но от Манфреда до Ницше западная страдает Сологубовским зудом: ‘кого бы мне посечь.’” (V. V. Rozanov, nav. delo, str. 231, prev. D. Bajt, Nova revija 158/1995, str. 77).

[15] Lord Byron, Poems and Plays, Vol. 2, London r1933, str. 289.

[16] Friedrich Nietzsche, “Zarathustras Vorrede”, v: Also sprach Zarathustra, Leipzig 1930, str. 8; prim. V. Solovjov, “Slovstvo ali resnica?”, prev. B. Šinigoj, v: Tretji dan 5-6/1997, str. 64-66.

[17] Jörg Lau, “Iskanje dobrega terorja. O Slavoju Žižku”, v: novi št. e-zin Logos, na zgoraj nav. elektron. naslovu (pred izidom), prev. A. N. Članek je bil izvirno objavljen v reviji Merkur – Deutsche Zeitschrift für europäisches Denken (let. 57, št. 646, februar 2003, str. 158–163), ki jo izdaja Klett-Cotta iz Stuttgarta

[18] Prim. Platon, Gorgias 469c–474c.

[19] Prav tam, 492c sl.

[20] Gregor iz Nise, Razgovor o duši in vstajenju, prev. G. Kocijančič, Celje 1996, str. 123 (gr. izvirnik v: Migne, Patrol. ser. gr., zv. 46, col. 96 c).

[21] Prim. P. Florenski, Ko spoznanje preraste v ljubezen, prev. Borut Kraševec in B. Šinigoj, Celje 2003.

[22] Ницше почтили потому, что он был немец, и притом – страдающий (болезнь). Но если бы русский и от себя заговорил в духе: ‘падающего еще толкни’, – его бы назвали мерзавцем и вовсе не стали бы читать.” (V. V. Rozanov, nav. delo, str. 231, prev. D. Bajt, Nova revija 158/1995, str. 77).