Slikarski kontrapunkti Janka Orača

Veselka Šorli Puc

Ob razstavah v Galeriji sodobne umetnosti Celje in ljubljanski Galeriji Kos

Razvojna pot slikarja in grafika Janka Orača, rojenega 1958 v Celju, je nenavadna – ne morda zaradi vihravih bojev in ekscesov, ki bi privlačili našo pozornost, temveč zaradi tihega vztrajanja na poti k oddaljenemu cilju. Orač, po osnovni izobrazbi grafični tehnik, se je dolga leta s slikarstvom ukvarjal le v prostem času, to pa tako vneto, da je lahko leta 1988 v Novem Mestu pripravil odmevno razstavo, o kateri je Jožef Matijevič zapisal, da je »…pokazala Oračeve zdrave ustvarjalne ambicije in izpovedna hotenja in ga predstavila kot vestnega učenca samouka, ki je s trdim delom in izjemnim poetičnim posluhom, s spoštovanjem dobrega izročila, predvsem pa s kritičnim vrednotenjem zgledov in pobud razvil svojo lastno likovno izraznost, ki se ni nikoli izgubila v cenenem epigonizmu…« V tistem času je slikar svojo motiviko črpal iz pokrajine, mestnih vedut in etnografsko zanimivih objektov. Njegov čopič je posegal predvsem po okru, zeleni in rjavo zeleni barvi. Spodbudne ocene strokovnjakov so Orača opogumile, zato se je nepreklicno odločil, da postane poklicni slikar in si (ob precej veliki družini ) pridobi formalno izobrazbo. Vpisal se je na Šolo za risanje in slikanje- visoko strokovno šolo v Ljubljani, kjer je leta 1997 tudi diplomiral. Ker je še pred začetkom sistematičnega študija sam prehodil dobršen kos poti in pa zato, ker je vmes ves čas ogromno delal tudi doma, njegova dela iz študijskega obdobja – za razliko od poskusov onih, ki se z materijo srečajo takoj po končani srednji šoli – niso prav nič šolska. Še več, delo, za katerega upravičeno lahko trdimo, da pomeni prelomnico v Oračevem slikarskem razvoju, nosi letnico 1993. Slika se imenuje Ritem modre pokrajine in predstavlja mejo med gestualno ekspresivnostjo, ki še ustvarja vtis prostorske globine in ploskovno organizacijo slikovne površine, značilne za abstraktno slikarstvo, kateremu se slikar posveča v novejšem ustvarjalnem obdobju. Horizont je na prej omenjenem platnu postavljen tako visoko, da je treba »objektiv« premakniti samo še malo, in že izgine iz vidnega polja, krajina pa se zvrne v ploskev. Modra, zlasti čisti kobalt, ki se razlije čez platno, v različnih vrednostih odmeva na številnih Oračevih slikah vse do danes, razen kadar se umakne drugemu koncu izrazne lestvice, ki jo predstavlja rdeča v odtenkih od oranžne do rjaste. Modra, kakor tudi rdeča barva imata (zlasti v abstraktnem slikarstvu) izrazito bogat pomenski naboj. Medtem ko je modra vodilna melodija nesnovnosti, nas rdeča priklepa k zemlji, kliče misel na ognjevita čustva, radost in trpljenje. Oračevi barvni akordi se oglašajo bliže zdaj enemu, zdaj drugemu polu. O logični izbiri prevladujoče barve govorijo tudi naslovi slik. Modre so na primer Trojica, Alkimist, Izvir spoznanja, rdeče pa Kresovi, Moč strasti, Izžarevanje… Pomiritev, skladje obeh pa se zgodi na nekaterih triptihih in »zloženkah«, na primer na sliki, ki se imenuje– kako zgovorno – Sonce, voda, zrak…

Ob srečanju z deli Janka Orača se med drugimi poraja tudi dvoje pomembnih vprašanj: o pojmu realnega in tradiciji v likovni umetnosti. Ob splošnem prepričanju, da je tako imenovano realistično slikarstvo najbolj samo po sebi umevno, neproblematično in zato najbolj primerno za široke ljudske množice, malokdo pomisli, da ima tovrstno slikarstvo pravzaprav od vseh pristopov najmanj zveze z realnostjo. (O tem se lahko prepriča vsakdo, ki bi argumentom navkljub skušal prodreti skozi zid, poslikan s kako iluzionistično fresko.) Slikarski postopki (perspektiva, senčenje, barvna perspektiva itd.) naše oko zavajajo (trompe l¨oeil), rezultat pa je iluzija, iz katere lahko izvira tudi nešteto nesmislov in zablod. Strogo vzeto moremo v slikarstvu za realno proglasiti le dejstvo, da je slika dvodimenzionalna in je torej ploskev, pokrita z barvami. Ker pa med likovnimi elementi vedno (razen pri popolnem monohromu) nastajajo napetosti, ki so sicer značilne tudi za slike – projekcije realnosti, naše oko vseeno sporoča vtise »globine«, »gibanja«, »ritma«, »prostora«…(tem izrazom je treba, seveda če hočemo biti dosledni, dodajati zelo pomemben pridevnik, in sicer »slikarski«). Te likovne prvine je mogoče raziskovati tudi ločeno (ali osvobojeno) od težnje po kopiranju vidnega polja.

Janko Orač pripada rodovnemu drevesu umetnikov, natančneje tistemu njegovemu poganjku, ki za razliko od vej, preobteženih z navideznim, površinskim, s tistim, kar danes tako pogostokrat označimo z izrazom »kar nekaj«, ostaja pripeto na korenine iskrene volje do ustvarjanja in raziskovanja ter išče pristne odgovore na bistvena vprašanja. To deblo poganja vsemu drugemu navkljub, pravzaprav je ta »navkljub« čisto retoričen, saj ne potrebuje nikogar ali ničesar, proti čemur bi bil usmerjen. Preprosto je, zasidran v svojem bistvu, sledeč logiki stvari in je torej odslikava drugačnega pojmovanja tradicije. Tradicija ni neko ponavljanje vzorcev iz preteklosti, ampak je naveza, zasidranost v globlji resnici. Dialog med sodobnim in zgodovinskim ni le nujen, ampak tudi mogoč in je dober obet za naprej.

V abstrakciji, v kateri se zadnje desetletje počuti doma tudi Janko Orač, po mnenju njenega utemeljitelja Vasilija Kandinskega pretijo (vsaj) tri nevarnosti: stilizacija, ki se kmalu izčrpa; ornamentalnost, ki poraja vidne učinke, a ostaja brez izraza; eksperiment, ki pa mu manjka intuicija. Orač se ogiba vsem trem skušnjavam tako, da na svojstven način ostaja povezan z naravo in svoje postopke podreja avtoriteti notranjega glasu.
Za njegove slike bi lahko dejali, da so rezultat pozornega skladanja, nalaganja, tako v malem kot v velikem. Najprej je tu nizanje ploskev in plasti na slikovni površini. Potem pride komponiranje slik druge k drugi. Nastajajo diptihi, triptihi, križi, zloženke…In nazadnje postavitev razstave, pri kateri stopijo slike ne le v odnos med seboj, temveč tudi s prostorom, v katerega so postavljene, še več, tudi s stavbami, ki se jih na primer vidi skozi steklene stene galerije ( kot se je to zgodilo na razstavi v Celju, kjer so se barvne plasti slike pogovarjale s teksturo in barvo zidu sosednje stavbe). Zadnje čase Orač slike zlaga tudi v nekakšne objekte, največkrat trikotnega tlorisa. Občutek imam, da teh objektov ne postavlja zato, ker bi mu bili dve dimenziji premalo, saj le-ti delujejo prej kot nekakšni samonosilni slikarski panoji. Zlasti se je njihova funkcija dobro obnesla na razstavi v pasaži Nebotičnika, kjer so bili objekti in slike stisnjeni v plitve vitrine. Mimoidoči so na ta način videli več, zlasti pa je bil pogled na razstavo ob vsakem koraku nekoliko drugačen.

Janka Orača ne prepoznavamo le po svojski barvni skali, ampak tudi po načinu nanašanja barve – kot da bi na njegove postopke vplival njegov prvotni poklic grafičnega tehnika. Zanj je namreč značilno nekakšno plastenje, ne le v oblikovnem, ampak tudi v čisto tehničnem smislu. Barvo nanaša z lopaticami, čopiči, pa tudi z grafičnim valjčkom, pri tem pa dosega napetosti zlasti z menjavanjem pastoznih in lazurnih nanosov. Platno diha s celotno obdelano površino, z ukinitvijo iluzije je izginilo tudi očišče, določenost, samo en način branja…
Oračevo ustvarjanje ni več tragični dej, tekma z demijurgom, ampak je umno razporejanje , torej delo in kontemplacija v nenehnem medsebojnem izmenjavanju in dopolnjevanju.

Za grafika in slikarja Janka Orača je značilna neka preprosta gotovost v to, kar dela. Njegovo postopno, a vztrajno zorenje poteka brez veliko hrupa. Hvaležnost za podarjeno odseva v neštetih barvnih odgovorih. Skratka, njegove slikarske kompozicije bi lahko označili z besedno zvezo preprosto in pristno. Le kdaj smo zadnjikrat slišali za ti dve kvaliteti ?